Zakaj se široka javnost požvižga na mnenje ekonomistov?

Noah Smith ima podoben zapis na isto temo glede jalovih javnih pozivov ekonomistov, ki imajo kvečjemu nasprotne učinke. Smith išče odgovor na vprašanje, zakaj politične in poslovne elite ljubijo akademske ekonomiste in jih najemajo kot svetovalce ali pisanje študij, medtem ko je širša javnost do njih indiferentna. Vendar ne najde zadovoljivega odgovora. Niti njemu samemu se ne zdita dovolj dobra odgovora, da so ekonomisti bodisi spolitizirani (zagovarjajo ideološke prostotržne koncepte, ki so na škodo navadnega človeka) bodisi niso sposobni niti napovedati krize. Smith predlaga, da bi morali ekonomisti preučiti ta problem, če želijo imeti večjo težo v širši javnosti.

Hm, meni pa se zdi dokaj arogantno že pričakovanje, da bi ekonomisti morali imeti večji vpliv na javnost. Zakaj bi moralo imeti moje mnenje v zavesti Janeza Novaka večjo težo kot pa mnenje strojnika, pravnika, sociologa (itd.)? Kaj nas dela tako posebne? Ekonomisti smo pač – tako kot ostali strokovnjaki – tukaj zato, da rešujemo specifične ekonomske ali finančne probleme z nam dostopnimi orodji in damo naročniku na podlagi tega nek (pogojni) nasvet – optimalno rešitev ob danih omejitvah. Zakaj bi naša specifična (pogojna) rešitev morala imeti večjo težo, ko jo soočimo z ostalimi v zelo kompleksnem multidimenzionalnem svetu?

Jaz se glede tega nagibam v smeri Platona v Državi. Platon je na vrh odločevalske piramide postavil filozofe. Ne vojskovodje in ne specializirane strokovnjake iz posameznega področja z zelo ozkimi znanji, pač pa široko razgledane osebnosti. Voditelji (poslovni ali politični) se morajo obdati s strokovnjaki različnih profilov, prisluhniti njihovim specifičnim ekspertizam iz različnih področij ter si na podlagi tega ustvariti svoje mnenje. Široko informirano mnenje. In sprejeti dobro pretehtano odločitev, ki zajema vse aspekte (dimenzije) problema, ne samo ene ali nekaj dimenzij.

No, in zakaj bi v takšnih kompleksnih razmerah mnenje ekonomistov moralo imeti večjo spcifično težo od mnenj ostalih strokovnih profilov?

One response

  1. Mislim, da gre tu za širše vprašanje politične polarizacije v Zahodnem svetu. Del te polarizacije pa je tudi medijska polarizacija. V zadnjih nekaj desetletjih se mi zdi, da so zahodni, še posebej ameriški korporativni mediji svoje poslovne modele oblikovali okrog bodisi bolj konservativno, bodisi okrog bolj liberalno usmerjenih posameznikov. To ne pomeni, da so eni mediji konservativni, drugi pa liberalni, vsi so korporativni in na tak način pač ustvarjajo dobičke. S tem, da kosajo javnost in si tako zagotavljajo zanesljive tržne deleže.

    V taki razkosani medijski krajini je seveda skoraj nemogoče, da jo preseže in “združi” nekakšen znanstveni pogled, ali pa znanstvena resnica. Pa naj gre za klimatske spremembe, ali pa za ekonomijo. Rezultat vsega tega je seveda bodisi zmedena javnost, bodisi feel-good javnost, ki se počuti dobro v svojem pašniku in je prepričana v svoj prav. Rezultat vsega tega je, da se stvari ne spreminjajo kaj dosti in da intelektualci že zdavnaj niso več tako vplivni v množičnih medijih, tam pač vlada specifična korporativna politika medija. Intelektualci so vplivni morda le še v manjših, elitnejših publikacijah. Širše gledano pa intelektualci in akademiki (“govoreče glave”) v ZDA menda nikoli niso bili tako resno sprejeti s strani širše javnosti, kot npr. v Zah. Evropi, kjer nekako izstopa Francija. To je ja, morda celo dobro, ker so številni dokazano tako ali drugače ideološko pristranski, ali pa celo (pod)kupljeni.

%d bloggers like this: