Trump = zmaga frustriranih zaradi globalizacije in migracij

Tudi jaz sem bil šokiran z zmago Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah. Šokiran, da so se uresničile črnohumorne špekulacije Kontra učinek peticij: Bo Trump zmagal, ker so ekonomisti proti njemu. Toda izid volitev je, kakorkoli šokanten in deprimirajoč, vendarle logičen. Ameriško ljudstvo je, podobno kot Britanci pred meseci, večinsko glasovalo proti globalizaciji in proti prostemu gibanju delovne sile.

Na tem blogu že nekaj let pišem o tem, da je globalizacija očitno šla predaleč. Korporacije so v pohlepu njihovih lastnikov preselile preveč proizvodnje proti Jugu in proti Vzhodu, uničile so preveč solidno plačanih delovnih mest v domači industriji in ponudile preveč slabo plačanih delovnih mest v storitvenih dejavnostih (glej sliko). Na drugi strani so pripadniki istega lastniškega sloja, ki postavlja in kontrolira ameriške vlade od Ronalda Reagana naprej, v svojem pohlepu preveč razgradili socialno državo, ki je prej skrbela za kompenzacije “luzerjev” zaradi globalizacije. Preveč ameriških regij je ostalo predolgo depresivnih, ko jih je globalizacija izvotlila in preveč družin ni videlo prihodnosti zase in za svoje otroke. Kapital je tokrat (spet) preveč privil tiste, ki razen svojega dela nimajo nič drugega. Dohodkovne in premoženjske razlike so narasle čez znosne meje. In bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo nek populist nagovoril te frustracije z globalizacijo in opustošeno socialno državo ter jih začinil z nacionalizmom zaradi tujih priseljencev.

Slika 1: Dinamika zaposlenih v industriji in gostinstvu v ZDA, 1990-2016

Photo published for FRED Economic Data

Vir: FRED

Predsednika Baracka Obamo izjemno cenim, v ozračju gromozanskega nasprotovanja kapitalske elite, ki jo reprezentira republikanska večina v Kongresu, je v preteklih osmih letih ogromno naredil za izboljšanje socialnega položaja najšibkejših – za nova delovna mesta, za dostopno osnovno zdravstveno zavarovanje in za povečanje plač v spodnjem delu dohodkovne lestvice. Toda na dveh področjih je ostal talec kapitalske elite (Wall Streeta in velikih korporacij), ki so ga postavile na to mesto: (1) ni (dovolj) reguliral in zajezil finančnega sektorja in (2) ni zajezil globalizacije, nasprotno, aktivno se je zavzemal za uveljavitev dveh novih “trgovinskih” sporazumov (TPP in TTIP), ki sta izključno usmerjena v maksimizacijo koristi ameriških korporacij. Predvsem slednje je ključno za Američane v spodnjem in srednjem delu dohodkovne in premoženjske lestvice – od tisočev milijard dolarjev dobičkov, ki jih 50 največjih korporacij ustvari in nato skrije v tujini, da ne bi doma plačale davkov, ta del ameriškega ljudstva nima nič.

In Hillary Clinton je bila v očeh večine volilcev nadaljevalka te politike velikega kapitala – ne glede na njene pozitivne ideje glede socialne države, šolstva in infrastrukture, je v njihovih očeh bila plačanka in lutka velikega kapitala. Nekdo, ki je na osebni plačilni listi Wall Streeta in ki mu veliki kapital bogato sponzorira predvolilno kampanjo, v očeh razočaranega volilca ne more biti (dovolj) kredibilna oseba, ki bo te interese velikega kapitala prizadela, ga obdavčila in vrnila delovna mesta nazaj domov. Hillary Clinton, čeprav ena najbolj kvalificiranih političark, pač kot pripadnica intelektualne elite in sponzoriranka velikega kapitala ni mogla biti dovolj dobra protikandidatka Donaldu Trumpu. Bernie Sanders ali Elizabeth Warren bi bistveno bolj kredibilno nagovorila frustracije v ameriškem ljudstvu. Vendar ju je demokratska elita izločila iz predsedniške tekme.

V odsotnosti boljše izbire, so Američani raje volili za nekoga, ki je šarlatan, serijski falirani podjetnik, prevarant, lažnivec, klovn, davčni utajevalec, zlorabljevalec žensk…, ki pa vpije, da bo počistil z gnojem na vrhu politike. Te zgodbe smo v zgodovini že precejkrat videli in nekako slutimo, kako se bo končalo. Toda poskušajte to pojasniti povprečnemu volilcu, ki ima občutek, da so njega in njegove otroke velike korporacije z izvozom delovnih mest in tuji priseljenci oropali prihodnosti, plačana politična elita pa je pri tem agilno asistirala.

Prihodnost po Trumpu je – negotova. Po eni strani bodo najbrž sledila štiri leta večjega gospodarskega zapiranja in izolacije. Toda globalizacije to ne more ustaviti, Trump ne more vrniti delovnih mest v industriji. Niti tega nima v programu. Na socialnem področju se bo situacija še poslabšala – Trump bo še znižal davke za bogatejše in navrtal proračun, in da bi financiral vlaganja v infrastrukturo, bo še bolj razgradil socialno državo. Vzel bo revnim, da bo omogočil posle korporacijam (glejte zelo poučno tretjo serijo House of cards in projekt AmWorks).

Na drugi strani bo povečanemu ameriškemu protekcionizmu in nacionalizmu najbrž sledil politični trend populizma in nacionalizma tudi v Evropi. To smo že videli v 1930-ih letih. No, morda se tokrat ne bo končalo z veliko vojno. Morda se bo končalo le z večjim protekcionizmom, razbitjem nekaterih globalnih verig vrednosti. Zgrožen sem, ker kot free-trader pišem te besede, toda oboje bi pomagalo k oživljanju domačih delovnih mest v industriji (na Zahodu) in k zmanjšanju škodljivih emisij zaradi pomorskega transporta. Morda bo ta naraščujoč trend protekcionizma in nacionalizma pripomogel tudi k razpadu evro območja, kar bi tudi bilo pozitivno.

Morda bo Trump, čeprav ne bo izboljšal položaja šibkejših v ZDA, globalno celo imel pozitivne učinke. Ne bi šel tako daleč kot Slavoj Žižek – da bi bila izvolitev Trumpa lahko koristna, ker bi se na ta način kapitalizem hitreje razkrojil – toda morda se bodo zaradi njega države v maksimiranju lastnih nacionalnih ciljev lažje dogovorile za novo svetovno ureditev, ki bo v končni instanci bolj koristna za domače ljudi od sedanje hiper odprtosti.

Morda. Morda se s Trumpom ne bo zgodilo nič, morda pa se bo končalo z velikim kaosom. Vse je odprto. Prihodnost je s Trumpom postala še bolj nepredvidljiva.

2 responses

  1. Sam gledam na zmago Trumpa veliko bolj optimistično. Večina analiz gre nekako v smeri:”African-American, Latino and younger voters failed to show up at the polls in sufficient numbers Tuesday to propel Clinton into the White House.” Predvsem mladi volilci, milenijska generacija ni sprejela vsiljene demagogije dveh enakih vladajočih elit. Zato je bodisi volitve ignorirala, bodisi pustila procent Steinovi. Prepričan sem, da bi Bernie Sanders pometel s Trumpom. Čez štiri leta, bo v Ameriki zmagal nekdo z radikalno drugačno levo politiko…. Ali pa nihče, ker bo šlo prej vse k hudiču 🙂

  2. Zanimivo je, da moj komentar ni bil objavljen. Nekako nisem opazil, da bi bil žaljiv do kogarkoli, razen da sem opozoril, da so glavni napovedovalci falili in da so odtujeni od folka. Je pa seveda res, da marsikatero stvar povem pač malo bolj robato in na meji po levičarsko “dobrega” okusa oz. zlagane in vsiljene korektnosti in spodobnosti.

    Točno to isto, le da precej bolj na dolgo in s precej bolj študioznimi bravurami, je danes povedal/zapisal Sebastijan Jeretič na Portalplusu v kolumni “Ime česa je Trump? Ime globokega razočaranja ljudi nad obstoječo politično elito”. In tudi to je zapisal, da analitiki, odtujeni (kabinetni znanstveniki) od dejanskega življenja kljub izvrstnim analitičnim orodjem niso in ne znajo oceniti ničesar. Kot tudi ekonomisti običajno ne s svojimi poenostavljenimi, od realnega življenja iztrganimi, modeli. Razen za nazaj, ko smo pa tako vsi pametni. A žal tudi prepozni. A o tem kdaj drugič.

    In to so preverljiva dejstva. Preverljiva na terenu in ne v kabinetih. Ne le razočaranje zaradi globalizacije za katero ste kabinetniki globoko prepričani, da je edini krivec za vzpon Trumpa in populizma. Sam sem globoko prepričan, da je glavni krivec za vzpon populizma vsiljevanje o tem kaj in kako moramo misliti, kaj je prav in kar narobe, namišljene korektnosti, kaj je družbeno sprejemljivo in kaj se spodobi, in zasmehovanje/sramotenje in fašistoiziranju drugače mislečih. In folku je počasi tega zlaganega moraliziranja in posiljevanja dovolj.

%d bloggers like this: