Drago Babič

Koronavirus Covid-19 (KV) je prerasel v pandemijo, še najbolj ogroža Evropo, kjer je že do danes povzročil trikrat več žrtev, kot jih je na Kitajskem. Za Evropo je to najhujša kriza po 2. svetovni vojni, njene zdravstvene, ekonomske in družbene posledice bodo presegle tiste, ki so nastale po finančni krizi iz leta 2008. Podobno velja za Slovenijo, ki v glavnem Evropo le sledi. Tudi na epidemijo, ki je izbruhnila v sosednji Italiji, je reagirala prepozno in slabotno, zato ji grozi italijanski scenarij, če ne bomo hitro ukrepali. V nadaljevanju poizkušam orisati nekatere vidike krize, ki nas čaka.

Zakaj je KV tako nevaren?

Prvič, KV je ubijalec. Po izkušnjah iz Kitajske, kjer je izbruh mimo, in Evrope, kjer se je šele začel, lahko ocenimo nalezljivost in smrtnost tega virusa. Po konkretnih podatkih, iz Kitajske, kjer je dosedaj umrlo 3.261 in ozdravelo 72.440 registriranih okuženih bolnikov (ob 5.353 še aktivnih primerov, ki jih ne upoštevam v izračunu), je smrtnost KV 4,3%. Če upoštevamo optimistično predpostavko, da v seznam okuženih niso zajeli vseh, ki so dobili virus in so ga brez težav preboleli ter da je bilo takih do štirikrat več, kot registriranih bolnikov (taka je po raziskavah na Kitajskem klinična slika obolelih: 80% jih ima blažje simtpome ali so brez njih, 20% jih zboli z vidnimi znaki bolezni, od teh jih 5% potrebuje bolnišnično oskrbo, od teh 1% pomoč respiratorjev/umetnih pljuč), je spodnja meja smrtnosti pri 1,1% vseh obolelih. Po oceni strokovnjakov, da bi brez zaščite (cepiva) in izolacije za tem virusom zbolelo, podobno kot pri gripi, 60% populacije, bi to pomenilo smrt med 0,7 do 2,6 % vse populacije. Za Slovenijo bi to pomenilo v enem letu 14.700 do 54.600 umrlih. Samo za primerjavo in za tiste, ki pravijo, da je KV nekaj takega kot gripa – lani je zaradi gripe v Sloveniji umrlo 160 ljudi.

Nadaljujte z branjem→

Update: 22.3.2020

ZDA, ki so se okužile z zaostankom enega tedna, so precej nad običajnim trendom širjenja okužbe (33% dnevna rast) in so prehitele tudi Kitajsko glede na enako število dni po okužbi.

Vir: Financial Times

Branko Milanović je narisal črn scenarij, če bi se boj proti korona virusu zelo podaljšal na nekaj let. Dva ključna učinka. Prvi je deglobalizacija, saj bi se globalno gospodarstvo počasi dezintegriralo na manjše nacionalne entitete, države pa bi svoje oskrbovalne verige organizirale znotraj nacionalnih meja. Drugič pa je socialna dezintegracija v smislu boja za omejene resurse (preživetje) med posamezniki, kar bi poskušale nadzorovati vojaške in paravojaške enote. Dobimo svet iz grdih katastrofičnih filmov, vendar brez happy enda.

Jaz sem sicer manj črnogled, ker verjamem, da bo v določeni točki boja proti širitvi virusa prevladal racionalni premislek političnih voditeljev v trade-offu med številom potencialno umrlih na eni in uničenjem gospodarstva ter družbenih in meddržavnih odnosov na drugi strani. In čas za ta premislek bo prišel v roku meseca in pol ali največ dveh, ko se bo pokazalo, ali je v državah, ki niso Kitajska, širjenje virusa sploh mogoče popolnoma zaustaviti.

In takrat bo prišel na vrsto Plan B. Toda do takšne odločitve mora priti po naravni poti in sprejeta bo na mednarodni ravni. Na nas pa je, da naredimo vse, da čim bolj zaustavimo širjenje virusa, v vmesnem času pa pospešeno izgradimo zdravstvene kapacitete ter protokole zaščite najbolj ranljivih skupin prebivalstva, da se lahko učinkovito soočimo s scenarijem kolektivne imunitete.

Nadaljujte z branjem→

Nemčija je povečala protikoronski paket pomoči gospodarstvu na 350 milijard evrov (približno 10% BDP). Pri tem bo lahko izkoristila za skoraj 138 milijard helikopterskega denarja, ki ga je v sredo zvečer v okviru PEPP programa dala na voljo ECB.

Ker jaz nikakor ne znam tako lepo, ljudsko, razložiti helikopterskega denarja prek obveznic brez dospetja, sem si sposodil razlago kolega Črta Jakhla iz Financ. Izvrstno.

Nemčija se bo zadolžila, kupila pa bo ECB s primarno emisijo, torej – z obiranjem denarja z drevesa, na katerem raste.

Saj to po tem desetletju ni več nekaj novega.

(Novo bo lahko recimo to, da bo ECB sčasoma vso kupljeno robo enostavno stran vrgla – in s tem zbrisala zadolženost držav – in ko bo, verejtno takrat ne bo ravno prva med velikimi centralnimi bankami.)

In še malce drugače za tiste, ki niso razumeli že prvič:

Trenutno gre za zadolževanje.

Pri tem posojilodajalec denar, ki ga posodi, kreira s primarno emisijo, t.j. pobere ga s svojega drevesa.

V prihodnosti pa se lahko zgodi, da se bo posojilodajalec odločil, da pravzaprav njegova terjatev ne obstaja.

Zaenkrat še ni tako – države, katerih obveznice je ECB nakupila doslej, plačujejo ECB-ju obveznosti iz teh obveznic.

Po vsej verjetnosti pa se strinjava, da nekoč bo tako in da ta nekoč verjetno ni zelo daleč.

Nadaljujte z branjem→

Mojca Svetek

Pred dnevi sem na tem blogu zagovarjala množično testiranje. Svoje stališče dopolnjujem, in sicer menim, da je nujno, da je testiranje za okužbo z novim koronavirusom sistematično.

V severnoitalijanskem mestu Vo Euganeo so konec februarja zabeležili prvi primer in  prvo smrt za COVID-19. Mesto se je uradno zaprlo in vseh 3.300 prebivalcev je bilo sistematično testiranih za novi koronavirus (SARS-CoV-2). Testi so pokazali, da je bilo 3 % (tj. okoli 100)  prebivalcev okuženih, od teh jih polovica ni kazala nobenih simptomov bolezni COVID-19. Obolele so izolirali in v dveh tednih je stopnja obolelosti padla na 0,25 % (tj. 8 oseb), mesto pa se je ponovno odprlo.

Gre za študijo primera, ki kaže, da je sistematično testiranje in izolacija vseh primerov, vključno s tistimi, ki ne kažejo znakov okužbe, izredno učinkovita in predvsem hitra metoda. Kot je opozoril Sergio Romagnani, profesor klinične imunologije, je za zajezitev virusa ključna prav izolacija nesimptomatičnih primerov. Nadaljujte z branjem→

Ker na tem blogu nismo pravoverni, ampak usmerjeni k iskanju resnice, objavljam tudi video kontroverznega britanskega zdravnika Vernona Colemana o upravičenosti korona panike.

Ker na tem blogu nismo pravoverni, ampak usmerjeni k iskanju resnice, objavljam video nemškega pulmologa Wolfganga Wodarga o upravičenosti korona panike.

Ta teden sem naredil simulacije glede učinkov korona krize na slovenski BDP. Velikost izpada BDP bo sorazmerna z intenzivnostjo bitke za zajezitev širjenja virusa in z dolžino krize. Brez vseh javnih ukrepov omejevanja širitve bi bila človeška žrtev enormna, kar je seveda tako iz humanističnega kot političnega vidika nevzdržno. Vendar pa se z vsemi drastičnimi preventivnimi ukrepi za sploščitev krivulje širitve virusa povečuje gospodarska škoda, saj se praktično zapre vse, razen nujnih služb in proizvodnje nujnih življenjskih potrebščin. Gospodarski šok je hipni in enormni, vendar pa ni nujno, da bo kriza kratka. Če se kriza močno podaljša, se bistveno spremenijo tudi opcije za politične voditelje, ki bodo soočeni z naslovno nespodobno izbiro.

Nadaljujte z branjem→

Matjaž Rutar

Če ne bomo izkoristil ECB-jevega helikopterskega denarja, je velika verjetnost, da bo BDP upadel za 10-15%. Tudi če se ne zadolžimo, pa po mojem tudi ob najbolj neumnem početju vlade brez tega ne bo šlo, nam naraste zaradi padca BDP delež dolga v BDP ju iz sedanjih 70% na 83% (32,2/(45,75*85%)). In mi bomo skoraj v celoti uničili gospodarstvo. Ne le za eno ali dve leti. In pade večina infrastrukturnih projektov z vsemi multiplikatorji na BDP. Kar poglej si zadnjo krizo in napačen odziv takratne Pahorjeve vlade. Koliko izgubljenih let smo doživeli. Je pa res, da smo potamanili nekaj čarovnic.

Če pa uporabimo ECB-jev helikopterski denar, tudi če se vsa dodatna zadolžitev v višini 7,5 mrd (delno iz dobljenega denarja na trgu, delno iz operacij ECB) odrazi v povečani zadolžitvi, in nam uspe ohraniti BDP matematično nedotaknjen (po trditvah J. Damijana je to zaradi metodologije celo mogoče, sam se v to nisem spuščal), se nam delež dolga v BDP-ju poveča iz 70% na 87% ((32,2+7,5)/45,75).

Ohranimo generator trošenja, ljudje imajo zaposlitve, imajo občutek potrebnosti in koristnosti, infrastrukturni projekti z vsemi svojimi multiplikativnimi učinki na BDP lahko gredo dalje in se še intenzivirajo.

Nadaljujte z branjem→

Vladna ukrepa, da država delno (40%) sofinancira plače zaposlenih, ki so na čakanju in da podjetjem omogoči odlog plačila prispevkov za zaposlene, nista dobro premišljena. Gre za polovičarska ukrepa, ki ne rešujeta težav podjetij, ki jih je prizadel ta povsem eksogeni virusni šok. Namreč v času zaprtja vseh gostinskih, turističnih in večine trgovinskih objektov, v času kolapsiranja gradbeništva in postopnega zapiranja vseh velikih industrijskih obratov (razen v živilski in delno v kemični industriji), v času, ko ostale storitvene dejavnosti delujejo na minus 20 ali več odstotkov, v času, ko samozaposleni (pri s.p.-jih) zaradi tega ne bodo imeli nobenih prihodkov, torej v času, ko se bo obseg prihodkov v naslednjih najmanj 2 mesecih zmanjšal agregatno za +30%, se bodo vsa ta podjetja in samozaposleni znašli v precejšnjih likvidnostnih težavah. Morajo namreč financirati plače (tudi če samo 60%), morajo poplačevati svoje obveznosti do dobaviteljev in do bank.

Odlog plačila prispevkov na plače in reprogramiranje plačila akontacij plačila davka od dohodka pravnih oseb ali reprogramiranje odplačila kreditov (nad čimer banke niso navdušene) ne rešuje problema. Podjetja se bodo morala zadolžiti v ta namen (če jim bodo banke sploh odobrile novo zadolžitev), kar jih ob padcu prihodkov spravlja v precejšnje težave in potencialno nesolventnost. Za podjetja je bolj racionalno v takšnih razmerah začasno, iz poslovnih razlogov odpustiti zaposlene, se rešiti bremena stroškov plač in ta problem prevaliti na državni proračun.

Problem se torej samo preloži na državo. Problem pa je, da zaposleni izgubijo službe in da se jim zmanjšajo prihodki (v obliki nadomestil za brezposelne), kar se pokaže v manjši agregatni potrošnji in s tem še dodatno večjem padcu BDP. Drugi problem pa je, da podjetja ne morejo plačevati svojih dobaviteljev in potencialno obveznosti do bank, kar problem potisne po verigi navzgor. Celoten gospodarski sistem se zamaje. Podobno kot v letih 2009-2010, ko se je tedanja vlada na napačen način lotila “reševanja” krize (z nekakšnim garancijskim skladom v višini 1 milijarde evrov, ki pa je bil iz objektivnih razlogov le minorno izkoriščen, saj ni bilo povpraševanja).

Nadaljujte z branjem→