Zakaj se je Wall Street zlomil prav oktobra 1929 in zakaj je borznemu zlomu sledila velika depresija? John Kenneth Galbraith je opisal špekulativno mrzlico dvajsetih let, Keynes pa je pojasnil, kako padec pričakovanih dobičkov ustavi naložbe in z njimi potopi povpraševanje. Odprto je ostalo vprašanje, kaj je vlagatelje pripravilo do tega, da so v nekaj dneh tako dramatično spremenili oceno prihodnjih dobičkov. No, sin slavnega očeta, James K. Galbraith, v izjemnem članku ponuja presenetljivo razlago. Zloma ni sprožila slaba, pač pa gospodarsko odlična novica – Amerika je odkrila obilje poceni nafte.
Galbraith in Jing Chen v razlagi fenomena izhajata iz drugega zakona termodinamike. Vsako gospodarstvo za delovanje potrebuje stalen dotok uporabne energije, za razvoj pa še presežek nad tistim, kar porabi za lastno vzdrževanje. V njuni razlagi ekonomske entropije ima učinkovitost svojo ceno. Železnica lahko izredno poceni prevaža tovor, vendar potrebuje prav določene tire, lokomotive, postaje in kupce ob progah. Bolj ko je sistem specializiran, težje je vloženi kapital uporabiti drugje. Tak sistem he ogrožen, ko se pojavi bolj agilen tekmec. Enako velja za podatkovni center. Tudi brez tehnične okvare lahko izgubi večino vrednosti, če se pojavi tekmec, ki isto storitev ponudi bistveno ceneje.
Ameriška industrija je zrasla ob železnici. Premogovniki v Apalačih, rudniki železa v Minnesoti in jeklarne ob Velikih jezerih so bili deli istega gospodarstva. Toda leta 1929 so ZDA izdelale že 5,36 milijona avtomobilov, na kmetijah pa je traktor izpodrival konja. Še konec 19. stoletja je bila približno tretjina ameriških obdelovalnih površin namenjena pridelavi krme. Traktor je del teh zemljišč sprostil za pridelavo hrane, kmet pa je lahko z manj delavci obdelal več zemlje. Produktivnost je rasla hitreje, kot so Američani lahko pojedli ali izvozili dodatni pridelek.
Dokler je bila nafta razmeroma draga, je utečena železnica ohranjala prednost. Odkritja velikih zalog v Teksasu, Oklahomi in Kaliforniji so računico spremenila. Ekonomist Christopher Kennedy je v časopisju izbrskal podatek, ki ga Galbraith postavlja v središče svoje razlage. New York Times je 22. oktobra 1929 poročal, da Standard Oil of California zaradi presežne ponudbe znižuje ceno nafte za približno polovico. Naslednji dan so delnice izgubile štiri milijarde dolarjev. Sledil je črni četrtek, nato 29. oktobra še črni torek. V tem sosledju Galbraith vidi možni sprožilec panike.
Zakaj bi cenejša energija prestrašila vlagatelje? Imetnik železniške obveznice je računal na prihodke od tovora, ki bi ga odslej lahko prevzel tovornjak. Delničar premogovnika je računal na naročila železnic. Oba sta imela razlog za prodajo, še preden so se manjša naročila pokazala v bilancah. Koristi poceni nafte pa so bile še leta oddaljene. Za množični cestni in letalski promet bi bilo treba šele zgraditi dovolj cest, črpalk, rafinerij in letališč. Zasebnik, ki bi financiral cesto, bi težko pobral vse koristi, ki bi jih ta prinesla drugim. Tako so naložbe v staro gospodarstvo usahnile, preden so jih nadomestile naložbe v novo.
Od borze do depresije je vodila pot skozi bančne bilance. Banke so financirale železnice, hkrati pa kmetom posojale za setev in sprejemale zemljo v zavarovanje. Ko kmetje večjega pridelka niso mogli prodati po ceni, ki bi pokrila dolgove, so banke zasegle kmetije. Prisilne prodaje so zbile ceno zemlje in poslabšale zavarovanje posojil tudi sosedom, ki so še plačevali obroke. Hkrati so se majali železniški dolgovi. Varčevalci so začeli dvigovati vloge, število propadlih bank se je od leta 1929 do 1930 podvojilo, najhujši val pa je sledil v začetku leta 1933.
Rooseveltov New Deal je po Galbraithu uspel tudi zato, ker je država vedela, kaj je treba zgraditi. Roosevelt je razširil pooblastila že obstoječe javne finančne ustanove Reconstruction Finance Corporation. Pod vodstvom Jesseja Jonesa je financirala gradnjo približno 600.000 milj utrjenih cest in tisoč letališč, pa tudi velikih mostov, predorov in dizelsko-električnih lokomotiv. Konec tridesetih let je podjetnik, ki je kupoval tovornjak, že precej dobro vedel, kam bo z njim lahko dostavljal. Javne naložbe so podprle tekoče povpraševanje in hkrati zasebnemu kapitalu odprle donosne posle, ki jih desetletje prej še ni bilo.
Skoraj stoletje pozneje ima sedem tehnoloških velikanov tolikšno težo v ameriških borznih indeksih, da je usoda Wall Streeta tesno povezana z donosnostjo njihovih naložb v umetno inteligenco (UI). Galbraith prepoznava nekatere slabosti dvajsetih let – dohodkovno neenakost, koncentracijo gospodarske moči in zadolženost. Spet je pomembna tudi cena energije. Hidravlično lomljenje (fracking) je ZDA po letu 2009 prineslo obilje nafte in plina, toda nizka cena nafte odvrača od odpiranja novih vrtin, visoka pa bremeni preostalo gospodarstvo. Za koliko let je v ZDA še dovolj poceni nafte in plina, ostaja odprto vprašanje.
Podatkovni centri potrebujejo iste elektrarne, daljnovode in transformatorje kot tovarne in gospodinjstva. Galbraith opozarja na Jevonsov paradoks. Ko postane na voljo več energije, nastanejo tudi nove možnosti za njeno porabo, zato nove elektrarne same po sebi še ne zagotavljajo presežka poceni elektrike. Če bodo podatkovni centri rasli hitreje od proizvodnje in omrežja, se lahko elektrika podraži tudi ljudem, ki od razcveta UI nimajo dohodka. Gospodinjstvo, ki potrebuje elektriko za ogrevanje, hlajenje in kuhanje, porabo težko zmanjša. Del stroškov tehnološke tekme bi se tako znašel na njegovem mesečnem računu.
Naložbeni razcvet se lahko konča tudi precej bolj običajno. Tehnološke družbe lahko zgradijo več računalniških zmogljivosti, kot jih bodo stranke pripravljene plačati po ceni, ki bi vlagateljem povrnila vložek. Sledili bi odpisi, padci delnic in propadi podjetij, podobno kot ob poku internetnega balona leta 2000. Internet je tisti zlom preživel. Sprva odvečne zmogljivosti so sčasoma našle uporabnike in postale del vsakdanjega gospodarstva. Takšen razplet bi bil za današnje delničarje drag, vendar Galbraith opozarja, da je med izgubo njihovega denarja in novo veliko depresijo precejšnja razlika.
Posebnost UI se pokaže pri vprašanju, kaj sploh nadomešča. Za izobrazbo inženirja, prevajalca ali pravnika so potrebna leta dela ter velike naložbe v šole, univerze in knjižnice. Financiranje teh ustanov smo desetletja utemeljevali z višjimi prihodnjimi zaslužki diplomantov. Kaj se zgodi s to računico, če lahko del njihovega dela za drobiž opravi stroj? Družba bi izobraževanju še vedno lahko priznavala vrednost zaradi znanja samega. Galbraith je do tega razpleta skeptičen. Verjetnejše se mu zdi, da se bodo ustanove, ki morajo svoj obstoj upravičevati s tržnim donosom izobrazbe, skrčile, nekatere pa bodo izginile.
Najnevarnejši scenarij za ZDA bi bil tehnološki preboj zunaj njihovih meja. Če bi kitajsko podjetje primerljivo dobro UI ponudilo po ceni, ob kateri ameriški velikani ne bi mogli povrniti naložb, bi lahko vlagatelji v enem dnevu prevrednotili celoten sektor. Podatkovni centri bi še delovali, a bi njihovi lastniki ostali z drago opremo in prenizkimi prihodki. Tu Galbraith vidi podobnost z letom 1929. Če bi tokrat tehnološko prednost prevzela Kitajska in storitve UI postale zelo poceni, bi dobršen del prihodnjih dobičkov nastal na Kitajskem, izgube prejšnjega naložbenega cikla pa bi ostale v ZDA. In dobili bi lahko podoben borzni zlom kot v letu 1929, ob poku internetnega balona 2000–2002 ali ob poku nepremičninskega in kapitalskega balona leta 2008.
Ameriške korporacije so desetletja selile proizvodnjo na Kitajsko, ker jim je to povečevalo dobičke. Delničarjem se je račun izšel. ZDA kot državi precej manj. S tovarno so se preselili še naročila za lokalne dobavitelje in priložnost za tisoče inženirjev, da naslednjo generacijo izdelka razvijejo tam, kjer nastaja sedanja. Kitajska je to priložnost izkoristila. Leta 2025 je po podatkih Mednarodne agencije za energijo izdelala več kot 80 % vseh baterijskih celic na svetu. Washington zdaj odkriva, da je mogoče s carino čez noč podražiti kitajsko baterijo, precej težje pa je doma v nekaj letih poustvariti industrijo, ki zna enako dobro baterijo izdelati po isti ceni.
Zakaj bi bilo pri umetni inteligenci drugače? Po Stanfordovem poročilu AI Index se je kitajski DeepSeek-R1 februarja 2025 za kratek čas že izenačil z vodilnim ameriškim modelom. ZDA imajo še vedno prednost pri zasebnem kapitalu in načrtovanju najzmogljivejših čipov. Vendar za ameriške tehnološke družbe zadostuje že precej skromnejši kitajski uspeh. Če kitajski proizvajalec tovarni v Braziliji ali Indiji skupaj z opremo proda še dovolj dobro in cenejšo UI za vodenje proizvodnje, kdo bo pobral naročilo, kdo bo vzdrževal sistem in čigave standarde bo kupec upošteval pri naslednji širitvi? Menim, da je precej verjetno, da bo Kitajska prav pri industrijski uporabi UI začela izrivati ZDA. Za Wall Street bi bilo dovolj neprijetno že to, da ima najboljši model še vedno ameriško podjetje, ceno njegove storitve pa določa kitajski tekmec.
