Kmalu: Nespodobna izbira med številom mrtvih in uničenjem gospodarstva

Ta teden sem naredil simulacije glede učinkov korona krize na slovenski BDP. Velikost izpada BDP bo sorazmerna z intenzivnostjo bitke za zajezitev širjenja virusa in z dolžino krize. Brez vseh javnih ukrepov omejevanja širitve bi bila človeška žrtev enormna, kar je seveda tako iz humanističnega kot političnega vidika nevzdržno. Vendar pa se z vsemi drastičnimi preventivnimi ukrepi za sploščitev krivulje širitve virusa povečuje gospodarska škoda, saj se praktično zapre vse, razen nujnih služb in proizvodnje nujnih življenjskih potrebščin. Gospodarski šok je hipni in enormni, vendar pa ni nujno, da bo kriza kratka. Če se kriza močno podaljša, se bistveno spremenijo tudi opcije za politične voditelje, ki bodo soočeni z naslovno nespodobno izbiro.

Drastični ukrepi z zaprtjem meja, z osebno karanteno večine ljudi in z zaprtjem večine podjetij v industriji, gradbeništvu, trgovini, turizmu in gostinstvu bodo v najblažjem scenariju odnesli polovico običajne proizvodnje v marcu in aprilu ter vsaj četrtino v maju. V primeru »blažje« krize naj bi BDP letos upadel za 6.3%, kar je primerljivo z izpadom BDP leta 2009 (-6.8%) in seveda bistveno več, kot je predvidel UMAR (UMAR je dva tedna nazaj še napovedoval pozitivno rast BDP v višini 1.5%).

Vendar pa, če se bo kriza glede omejevanja širitve virusa podaljšala, če odziv ekonomskih politik ne bo ustrezen in če bo okrevanje počasnejše, bo imela ta kriza bistveno večje negativne učinke. Po pesimističnem scenariju daljše krize naj bi BDP letos upadel tudi za 14% ali več. Največji padec dodane vrednosti bodo utrpele industrijska proizvodnja, gradbeništvo ter dejavnosti trgovine, prometa ter gostinstva in turizma – in sicer naj bi se letošnja dodana vrednost glede na siceršnjo zmanjšala v razponu med najmanj eno desetino in eno četrtino.

Odziv ekonomskih politik mora biti bliskovit, program ukrepov pa finančno zajeten. Pomembno je predvsem ohraniti pri življenju podjetja in ohraniti delovna mesta. Glede na velikost šoka (možnost padca BDP celo do 15%), mora slovenska vlada pripraviti ukrepe in likvidna sredstva v proračunu v obsegu okrog 15% BDP. Glede na slovenski BDP v lanskem letu to pomeni, da mora imeti na razpolago vsaj 7.5 milijard evrov likvidnih sredstev, da jih lahko po potrebi uporabi. V ta namen je treba pravočasno izdati dolgoročne obveznice.

Na srečo, je v sredo zvečer na pomoč priskočila Evropska centralna banka, ki je v okviru programa Pandemic Emergency Purchase Programme (PEPP) zagotovila državam 750 milijard evrov za odkup obveznic do konca leta 2020. To pomeni, da je ECB odobrila članicam EU helikopterski denar v višini 5% evropskega BDP. Vsaka država lahko svoj delež izkoristi kot želi. Slovenska vlada ga lahko izkoristi tako, da z denarjem, zbranim od izdaje obveznic, slovenskim podjetjem prek subvencij kompenzira izpad prodaje in tako neposredno pripomore k ohranitvi tako podjetij kot delovnih mest.

Na žalost pa z daljšanjem korona krize pridemo do finančnih meja, ko je velik upad BDP in preprečevanje izgube delovnih mest še mogoče racionalno upravičiti z reševanjem življenj okuženih. Vem, da se sliši grozno, toda po določeni točki bodo voditelji držav in izvoljeni predstavniki ljudstva prišli do nespodobne izbire med številom mrtvih in uničenjem gospodarstva. Do izbire med humanizmom za vsako ceno in širšimi družbeno-ekonomskimi posledicami krize.

Če namreč sedanji drastični ukrepi ne bodo učinkoviti na kratek rok in če bo padec BDP ob nadaljevanju tovrstnih drastičnih ukrepov prevelik na srednji rok, bo treba sprejeti politično odločitev ali je smiselno nadaljevati z drastičnimi ukrepi in hkrati kot kolateralno škodo uničiti še gospodarstvo in delovna mesta. Globoka recesija, ki bi trajala denimo dve leti, povezana z drastičnimi trajnimi preventivnimi ukrepi zaprtja ljudi v karantene in omejenega dostopa do hrane, lahko ob vplivu na mentalno zdravje ljudi sproži veliko socialno nezadovoljstvo, socialne nemire, povečano kriminaliteto ter t.i. vojno lakote med državami.

V primeru podaljšanja bitke proti virusu se bodo naši politični voditelji prisiljeni odločiti, ali ni slednje tveganje preveliko za družbeno stabilnost in ali ni v takem primeru bolj racionalen scenarij kolektivne imunitete in selektivne karantene za bolj ogrožene segmente prebivalstva. Torej da dovolijo, da se okuži polovica populacije, najranljivejše skupine pa se zaščiti in zanje zagotovi zadovoljiva medicinska oskrba.

Seveda pa tovrstna odločitev ne bo slovenska. Do nje bo moralo priti na ravni mednarodne skupnosti. Kajti tudi če bi se slovenska vlada odločila za bolj ali manj humanistično izbiro, bi bila omejena z izbiro drugih držav. Če se druge države v EU odločijo za scenarij kolektivne imunitete, se Slovenija kot otok ne bo mogla zaščititi pred vnosom virusa brez da bi uničila svoje gospodarstvo. In nasprotno, če se druge države odločijo za humanistični scenarij zaščite življenj za vsako ceno, Slovenija pa ne, naše gospodarstvo ne bo imelo dostopa do tujih trgov. Odločitev bo morala biti mednarodno usklajena.

Neverjetno je, kako nas lahko izbruh enega virusa pripelje do tako težkih dilem.

______________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

6 responses

  1. Takole bom rekel, takoimenovana milenijska generacija, stari 25 in več, bo enostavno znorela. Tole je že druga gospodarska katastrofa v 10 letih, še od zadnje si nismo opomogli. Jaz bom letos star 36 let, imam povsem primerno visoko izobrazbo za delo v javnem sektorju, plus opravljen državni izpit. Slednjega nimajo niti številni načelniki upravnih enot.

    Še v življenju nisem delal v javnem sektorju, diplomiral sem takorekoč naravnost v njegovo zaprtje pred novinci. Skoraj edino kar poznam je prekarnost in dela za 1., ali 2. stopnji pod svojo uradno izobrazbo. A še naprej iščem in se trudim. Mislite, da se bojim koronavirusa? Zdajle mi ga dajte, ne grem v karanteno, grem z samico, v zapor za 14 dni, če je treba. Ker vem, da to ni nič v primerjavi z gospodarsko katastrofo, ki bo sledila in z dolgimi meseci iskanja dela in borbe.

    Tako, da po tej krizi, če jo bomo preživeli, bo moral nastati izjemen občutek dolga do mladih. Ljudje, 60, 65+, ki jih je vedno več si kako desetletje ne bodo upali niti pisniti o višjih pokojninah, raje ne. Razumem, da so številni revni, ampak saj mi smo tudi, še bolj v bistvu. Meni je žal, da je nekaj tako neumnega kot je nekakšen netopirski virus vdrlo v naša življenja, z vsemi posledicami, ampak zdaj je kar je.

  2. Spoštovani dr. Damijan, ker prvič komentiram, bi Vas najprej rad pohvalil, saj je Vaš blog redkost slovenskega internetnega prostora, kjer se še da prebrati argumentirano razpravo. Upam, da bo tako še naprej.
    Komentiral bi bolj medicinski in zgodovinski vidik epidemije, saj za komentiranje ekonomskega vidika nisem dovolj usposobljen.
    Žal si moramo priznatii, da imamo pri virusu COVID hipotetično izbiro med visoko ekonomsko ceno ali visoko celo v obliki življenj. Hipotetično, zato ker zaenkrat še težko natančno izračunati to ceno in se nam lahko zgodi da plačamo z obojim. Do tega položaja smo najverjetnjeje prišli s podfinanciranjem zdravstva. Ni sta nam krivi ne Italija, ne Kitajska za lastno pomanjkanje učinkovitih načrtov in sredstev.Obstajajo znanstveni članki že iz leta 2016 po svetu, dostopni v aangleščini, namenjeni sicer bolj Ameriki, kjer piše, z načrti in izračunu podkreplejno, da se je možno boriti z nevarnimi epidemijami, da se je možno pripraviti na takšne epidemije in po tej teoriji bi lahko bili pripravljeni na boj z virusom korona in ne bi imeli take škode, kot jo bomo imeli.

    Moramo si priznanti da nismo pripravljeni niti na bodoče epidemije. Zmotno je razmišljati, da se kaj takega kot je ta koronavirus ne bo več ponovilo. Glede na to, da se je v zadnjih dveh desetletjih zvrstilo kar nekaj nevarnih izbruhov virusov kot so H5N1, H1N1, SARS, COVID 19, Ebola, itd. , je zmotno pričakovati, da bo COVID 19 zadnji nevaren virus. Epidemija virusa HIV, je še kako aktualna po svetu, kljub temu, da obstajajo učinkoviti načini zajezitve, bistveno bolj učinkoviti kot pri koronavirusu. Vsako leto se pojavi nova bolezen, organizmi mutirajo, virusi prekakujejo iz ene na drugo vrsto.
    V strokovnih krogih, se je že dolgo časa govorilo, da se nam lahko ponovi epidemija podobna Španski gripi ali ptičji gripi. Virus gripe je od sedaj znanih virusih, ki se jih ne uporablja kot biološko orožje, še najbolj zmožen povzročitve hude epidemije. Zlasti je bila ta grožnja bolj otipljiva po epidemiji svinjske gripe leta 2009, ko je po svetu umrlo 500 000 ljudi. Sicer pa vsako leto na svetu umre okrog 500 000 ljudi zaradi epidemije sezonske gripe. Število laboratorijev, ki se ukvarjajo s preučevanjem nevarnih virusov, je po svetu eksplodiralo na nekaj tisoč. V vsakem laboratoriju se vsako leto zgodi nekaj nevarnih dogodkov in okvar(npr. elektronsko vodena vrata se ne zaprejo pravočasno). Vsako leto imamo torej večjo šanso izbruha nevarnega virusa, ki lahko povsem nenamerno zbeži iz laoboratorija. Obstaja celo nek izračun, da lahko raziskuvalec, ki se doma iz hobija ukvarja z genetiko z materiali, ki jih lahko kupi na ebayu, če ima to nesrečo, lahko povzroči hudo epidemijo.
    Kljub temu, da že sezonska gripa povzroča konkretno in veliko škodo, jo ne poskušamo izkoreniniti, vendar živimo z gripo. Sprijaznili smo se, da nam vsako leto določen del ljudi zboli in delež ljudi s kroničnimi boleznimi umre zaradi gripe. V Sloveniji imamo ceno 10 evrov za cepivo proti gripi, ki je za velik delež prebivalstva samoplačniška storitev. Seveda je temu ustrezno nizka precepljenost prebivalstva. Gre za zelo zelo poceni ukrep , ki za 10evrov/prebivalca/leto lahko reši veliko življenj in zmanjša število bolniških dni, ter nekoliko razbremeni zdravstveni sistem v zinskih časih. Vendar kot družba v vseh teh letih nismo zmožni izpeljati množičnega cepljenja. Prav tako v času epidemije svinjske gripe H5N1 leta 2009, nismo porabili 400 000 cepiv, saj so ljudje raje verjeli teorijam zarote, ki so bile takrat aktualne. Takrat nas je rešila velika sreča, ki jo letos žal nimamo. Celo pri cepljenju proti ošpicam nismo najbolj uspešni.
    Če ne moremo preprečiti smrti proti povzročitelju, ki nam je znan, predvidljiv, ter dodobra raziskan, kjer so izračuni zelo jasni in zelo poceni se mi poraja vprašanje, zakaj menimo, da se lahko uspešno in na poceni način borimo proti novemu virusu corona?
    Že samo zaradi obstaja nevarnost ponovitve epidemije H5N1 (to je ptičja gripa, ki je po do zdaj znanih podatkih veliko bolj nevarna kot ta koronavirus) bi morali imeti jasen načrt že pred veliko let ter že pred veliko leti začeti s pospešeno gradnjo novih bolnišnic in zaposlovanja kadrov. Vendar je vse kar smo v zadnje desetletju imeli, je bil ZUJF.
    Že nekaj časa imamo v zdravstenem sistemu težave z resursi. Že vsako zimo med sezono navadne gripe imamo polne oddelke, težko je dobiti posteljo, čakalne dobe so dolge. Težko je pričakovati, da se bo lahko zdravstveni sistem, ki se težko bori proti sezonski gripi, zoperstavil eni dodatni hudi epidemiji.
    V trenutni organizaciji zdravstvenega sistema so bolnišnice plačane po učinku, glede na število opravljenih posegov, nekatere celo opravijo več posegov, kot jih dobijo plačanih. Sanacija in izravnan proračun bolnišnic je postal dogma od ZUJFa pa vse do danes. V času ZUJFa smo de facto odpuščali osebje po bolnišnicah, cele generacije zdravnikov je šlo delati v Avstrijo in Nemčijo. Odnos javnosti in delodajalcev do zdravnikov je katastrofalen. Še v Balkansih državah postajajo boljše plačani, v Romuniji so denimo plače zdravnikov bistveno višje kot v Sloveniji. Dodatno, mediji nikjer tako ne napadajo zdravnikov, kot jih v Sloveniji. Nikjer zdravniki niso odslužili kazni zapora zato ker imajo dve urgenci hkrati.
    Zelo težko je bilo v takšnem medijskem milieju javnosti razložiti, da je potrebno v zdravstvenem sistemu imeti rezerve. Da je potrebno imeti zdravstveni kader, ki bo efektivno delal 5 ur na dan in ne 8, zato da bomo lahko v času epidemije imeli dovolj ljidu, ki bodo delali po 12 ur na dan. Prav tako bi morali imeti veliko nezasedenih postelj.
    Ne morem si niti predstavlati kakšen outcry bi imeli v medijih, če bi po nekem naključju imeli situacijo neizkoriščenih postelj in osebja, ki efektivno dela manj kot 8 ur.
    Pri vsem tem ne krivim politike, politika vedno dela tisto, kar je najbolj populistično. In v tem hiperkapitalističnem času je dogma učinkovitost in profit.
    Vse dokler imamo tako dogmo, ne bomo pripravljeni na bodoče epidemije. S komaj sedmimi odstotki BDPja, ki smo jih namenili za zdravstvo v dobrih časih se ne moremo boriti z izzivi prihodnosti.
    Nujno je, da se trošenje za zdravstvo poveča na 15% BDPja, da se v dobrih časih, ko ni epidemije ali krize zgradi dodatne bolnišnice, zaposli dodatne zdravnike in sestre, ter da se v času krize ne ponovi ZUJF za zdravstvo.
    Obstajajo znanstveni članki že iz leta 2016 po svetu, z načrti in izračunu, da se je možno boriti z nevarnimi epidemijami, da se je možno se pripraviti in po t j teoriji bi lahko bili pripravljeni na boj z virusom in ne bi imeliu take škode, kot jo bomo imeli. Vendar se mi zdi, da se bo oktobra, ko bo treba izravnati proračun zgodilo ravno nasprotno. Prišel bo ZUJF 2, rekli bodo epidemije je konec, ne rabimo več zdravstvenega kadra, zamrznemo investicije in zaposlovanja.

  3. “da dovolijo, da se okuži polovica populacije, najranljivejše skupine pa se zaščiti in zanje zagotovi zadovoljiva medicinska oskrba.”
    Pravilno bi bilo reči “najranljivejše skupine pa se pusti umreti”. Dilema je naslednja: ali je 96-97% ljudi, pri katerih okužba ne bi imela smrtonosnih posledic (pri večini bi bile posledice blage ali pa jih niti ne bi bilo), pripravljeno na žrtve v obliki (predvsem, a ne izključno) ekonomskih posledic karantenskih ukrepov uvedenih, da bi se rešilo preostale 3-4% najranljivejše populacije pred okužbo, ki bi bila zanje usodna.

    • Oprostite za nečloveško – pa vendar realistično – dopolnitev:
      “… pripravljeno na žrtve v obliki (predvsem, a ne izključno) ekonomskih posledic karantenskih ukrepov uvedenih, da bi se rešilo preostale 3-4% najranljivejše populacije pred okužbo, ki bi bila zanje usodna, IN JIM S TEM PODALJŠALI ŽIVLJENJE DO ENE OD SEZONSKIH EPIDEMIJ GRIPE V NASLEDNJIH NEKAJ LETIH.”

      Tudi, če koronavirus poleti izgine s planeta, bo v prihodnjih nekaj letih manj umrlih zaradi sezonske gripe – veliko jih bo usodno prizadetih že zdaj zaradi novega koronavirusa.

      Kako pa bo z oskrbo ranljivih starostnikov, če škripne gospodarstvo? Jim bo triaža kaj bolj naklonjena?

  4. Predpostavke so za katastrofični scenarij, ki zaenkrat še ni v teku. Gospodarstvo še dela (sicer na zmanjšanih obratih), meje so za blago odprte. Zaenkrat so tako najbolj na udaru turizem, gostinstvo, maloprodaja, storitve … Lahko sicer predvidevamo, da se bodo v primeru italijanskega scenarija ukrepi zaostrili (Italija za ta teden že najavlja ustavitev vse nenujne industrije), ampak ne verjamem, da bodo trajali kaj dlje od meseca dni. V vsakem primeru je treba naštudirati, kako na delovnih mestih, kjer ni možno delo od doma, zagotoviti ustrezno varnost (med drugim doseči tudi to, da ljudje ne hodijo na delo na pol bolani, ampak koristijo bolniško).

    Kolektivna imuniteta ni opcija, ker virus mutira. Že v tem trenutku imamo v Evropi druge seve, kot so se na začetku pojavili na Kitajskem, v ZDA imajo spet tretje. Tudi cepivo, če/ko bo, bo treba, tako kot za gripo, stalno prilagajati.

    Edina etična izbira je ohranitev čim več življenj na dolgi rok in v globalnem okviru. Vse drugo je vračanje v barbarstvo. O tem ima nekaj dobrih poant Žižek v intervjuju na MMC. Seveda pa bo za to potrebna večja solidarnost (beri prerazdeljevanje) in omejitev pohlepa, egoizma itd., kar tistim, ki trenutno v igri zmagujejo, seveda ne diši.

%d bloggers like this: