Korona kriza: Tokrat je drugače!

Drago Babič

Koronavirus Covid-19 (KV) je prerasel v pandemijo, še najbolj ogroža Evropo, kjer je že do danes povzročil trikrat več žrtev, kot jih je na Kitajskem. Za Evropo je to najhujša kriza po 2. svetovni vojni, njene zdravstvene, ekonomske in družbene posledice bodo presegle tiste, ki so nastale po finančni krizi iz leta 2008. Podobno velja za Slovenijo, ki v glavnem Evropo le sledi. Tudi na epidemijo, ki je izbruhnila v sosednji Italiji, je reagirala prepozno in slabotno, zato ji grozi italijanski scenarij, če ne bomo hitro ukrepali. V nadaljevanju poizkušam orisati nekatere vidike krize, ki nas čaka.

Zakaj je KV tako nevaren?

Prvič, KV je ubijalec. Po izkušnjah iz Kitajske, kjer je izbruh mimo, in Evrope, kjer se je šele začel, lahko ocenimo nalezljivost in smrtnost tega virusa. Po konkretnih podatkih, iz Kitajske, kjer je dosedaj umrlo 3.261 in ozdravelo 72.440 registriranih okuženih bolnikov (ob 5.353 še aktivnih primerov, ki jih ne upoštevam v izračunu), je smrtnost KV 4,3%. Če upoštevamo optimistično predpostavko, da v seznam okuženih niso zajeli vseh, ki so dobili virus in so ga brez težav preboleli ter da je bilo takih do štirikrat več, kot registriranih bolnikov (taka je po raziskavah na Kitajskem klinična slika obolelih: 80% jih ima blažje simtpome ali so brez njih, 20% jih zboli z vidnimi znaki bolezni, od teh jih 5% potrebuje bolnišnično oskrbo, od teh 1% pomoč respiratorjev/umetnih pljuč), je spodnja meja smrtnosti pri 1,1% vseh obolelih. Po oceni strokovnjakov, da bi brez zaščite (cepiva) in izolacije za tem virusom zbolelo, podobno kot pri gripi, 60% populacije, bi to pomenilo smrt med 0,7 do 2,6 % vse populacije. Za Slovenijo bi to pomenilo v enem letu 14.700 do 54.600 umrlih. Samo za primerjavo in za tiste, ki pravijo, da je KV nekaj takega kot gripa – lani je zaradi gripe v Sloveniji umrlo 160 ljudi.

Drugič, pred njim ni zaščite. Cepiva še ni, z razvojem cepiva se intenzivno ukvarja cela vrsta laboratorijev, vendar bo cepivo za množično uporabo pripravljeno v najboljšem primeru čez eno leto. Do takrat je edina zaščita fizična izolacija, karantena (italijansko quaranta, toliko dni so morale biti benečanske ladje na sidru pred Benetkami po povratku iz eksotičnih krajev), kakor že ime pove vsaj 40 dnevna izolacija. Vendar mora biti taka izolacija izvedena tako na individualnem nivoju, recimo pri družini, kot tudi na najširšem nivoju, to je karantena po celi državi, če želimo, da je učinkovita. Vsakršna izjema, pa še tako majhna, zruši učinek.  

Tretjič, učinkovita zaščita zahteva splošni družbeni in ekonomski zastoj. Če se nočemo izpostavljati tveganju da zbolimo, moramo sprejeti izolacijo kot način življenja. To bi v okviru družin še nekako prenesli, na nivoju družbe pa bo to šlo težje, saj to prinese skoraj popoln ekonomski zastoj. To bi na dolgi rok povzročilo neprecenljivo škodo družbi, na koncu tudi zaradi družbenega razsula več smrti, kot bi jih povzročil sam virus. Zato mora biti karantena opravljena čim bolj na začetku in čim bolj temeljito, podobno, kot so to storili Kitajci. Kaj takega bi lahko ob zadostnih finančnih in blagovnih rezervah, ki jih imamo, brez večje škode prestali v štiridesetih dneh, tudi dveh mesecih.

Od tu naprej lahko obravnavamo dva scenarija:

Optimistični scenarij, to je da bomo s strogo karanteno, ki nam je/bo v državi zapovedana, v 40 dneh do dveh mesecih v Sloveniji praktično izkoreninili virus, tako kot so ga v Wuhanu na Kitajskem. Vendar bo morala še vedno obstajati na nivoju države izolacija pred zunanjim svetom, saj glede na razvoj epidemije v naši soseščini ni za računati, da bo vsem našim sosedom uspelo istočasno iztrebiti virus. Ko bo virus izkoreninjen, lahko gospodarska aktivnost štarta s polno paro, vendar v spremenjenih okoliščinah.

Pesimistični scenarij, to je da ne bomo uspeli učinkovito zajeziti virusa, tako da se bo ta še naprej bolj ali manj široko pojavljal med ljudmi. Ker ne bomo mogli preživeti daljše karantene od dveh do treh mesecev, saj bo treba od česa živeti, tudi bolnice in zdravstveno osebje bo preobremenjeno, bo treba gospodarske dejavnosti ponovno zagnati. To bo širjenje virusa še pospešilo, največ, kar bi lahko naredili je, da zaščitimo najšibkejše, to je starejšo populacijo, za katere bi se karantena podaljšala na celo leto. Kljub temu bo virus zahteval precej več žrtev, kot v prvem primeru, tudi med mlajšimi. Zato bo tudi gospodarstvo delovalo z slabšim učinkom, na koncu bo človeška in ekonomska škoda precej večja, kot pri prvem scenariju.

Po oceni kolega Damijana bi po optimističnem scenariju naš BDP letos padel za 6,3%, po pesimističnem celo za 14%.

Preden obravnavamo vse možne variante, kaj vse bi bilo v krizi primerno storiti, bi rad poudaril širši, družbeno-etični vidik krize, ki je pred nami. Osnovno vprašanje je, ali bomo krizo premagovali s solidarnostjo in konsenzom večine prebivalcev, ali bodo prevladali parcialni pristopi, ki bodo favorizirali interese samo nekaterih, kar bi vodilo v boj za preživetje in posledično razkroj družbe, kakršno sedaj imamo.

To poudarjam zato, ker je bilo že iz dosedanje debate v Evropi in pri nas, tudi na tem blogu,  razbrati, kako različno in parcialno razmišljamo. Saj veste, kakor pravi tisti pregovor: »v nesreči spoznaš prijatelja«. Čemu naj dajemo prednost? Ekonomiji in preživetju gospodarskih družb, ali preživetju posameznikov, predvsem šibkih? Ali pravici mlajših do boljšega (ekonomskega) življenja na račun življenja starejše populacije? Ali samo razdelitvi subvencij, dokler imamo denar zanje in ohranitvi statusa quo v porazdelitvi družbene moči, ali večjim premikom?

To zadnje, večji premik družbene moči v roke izvršne oblasti (ne parlamenta) se je že v veliki meri zgodil in se pospešeno še dogaja, ravno tako se pripravljajo podobni krizni ukrepi po celi Evropi. Postavlja se vprašanje, ali bo ta premik v smeri koncentracije oblasti, sicer v krizi potreben, nepovratne narave? Ali bo izguba demokracije glavna kolateralna škoda krize? In bodo po Evropi zavladale razne lokalne različice Orbanov? Na vsa ta vprašanja v tem prispevku ne poizkušam dati odgovorov, jih bomo ponovno odprli, ko bo kriza mimo.

Bi pa citiral nekaj misli najprej slovenskega pravnika in kolumnista Matjaža Grudna, ki je v Večeru zapisal tole:

»koronavirus je preizkušnja naše individualne in kolektivne odgovornosti, solidarnosti in značaja. Na individualni ravni se vsak dan lahko naučimo veliko o sebi in ljudeh okrog nas. Preživljamo test naših človeških kvalitet. Smo zmožni empatije? Smo pripravljeni žrtvovati del svojega udobja, rutine, za zaščito sočloveka? Zdravstvene krize bo slej ko prej konec, a ekonomske in družbene posledice bodo globoke in dolgotrajne. Odgovor nanje bo ključno preoblikoval svet, v katerem živimo. Imamo priložnost, da bo ta boljši, kot tisti pred krizo. Bomo dovolj zreli in racionalni, da bomo prepoznali ključni pomen solidarnosti in sodelovanja v reševanju največjih globalnih, regionalnih in lokalnih izzivov? Bomo razumeli, kako majhen, krhek in soodvisen je ta svet?«

V nadaljevanju se bom posvetil iskanju skupnih, solidarnostnih rešitev, v duhu prej zapisanega, ki bi zadovoljila čim širši krog prebivalcev Slovenije.

Pa začnimo z optimističnim scenarijem, po katerem bomo, vsaj v Sloveniji, premagali virus v 40 dneh, to je nekje do konca aprila.

Najprej moramo rigorozno izpeljati karanteno. Na nivoju družin oziroma individualni oseb je to že vpeljano, na nivoju gospodarskih družb pa zaradi parcialnih interesov kapitala ne. PREPOVEDATI bi morali vse gospodarske aktivnosti, pri katerih ni možno zagotoviti varnosti delavcev pred okužbo in kjer se ustrezni varnostni predpisi ne izvajajo (prisotnost zdravnika/sestre v tovarni, ki dnevno kontrolira zdravje delavcev ob prihodu na delo, uporaba zaščitnih sredstev, zagotavljanje fizične distance, itd). Naj spomnim, da v podjetju direktor kazensko in odškodninsko odgovarja za varnost svojih delavcev. Posebna izjema so proizvodnja in distribucija življenjsko pomembnih proizvodov in storitev – hrana, oskrba, energija, varnost. Tak ukrep je ravnokar sprejela Italija, vendar pozno, po 5.500 mrtvih. Ne zamudimo tudi mi, drugače se bomo popeljali v pesimistični scenarij z italijanskimi posledicami vred.

Nato mora biti v prvem planu to, da vsem zaposlenim, upokojencem in drugim prejemnikom dohodkov, zagotovimo nemoteno izplačilo dohodkov v naslednjih dveh do treh mesecih. Za kaj takega je likvidnosti v našem finančnem sistemu več kot dovolj. Nekaj tega, 0,8 mrd kreditov je s svojimi ukrepi preko SID banke že zagotovila vlada. V sredo je tudi ECB odobrila dodaten kreditni potencial članicam, na nas pride 2,5 mrd eur. K temu lahko prištejemo še 20 mrd vpoglednih varčevalnih sredstev prebivalstva in 7 mrd vlog podjetij v domačih bankah. Torej likvidnih sredstev dovolj, tudi za premostitev dalj časa trajajoče krize.

Problem se pojavi, kako to likvidnost spraviti do končnih koristnikov. Za proračunske porabnike, javne uslužbence in upokojence ne bo težav, to bo izplačano iz proračuna, ki ima sam kake tri milijarde likvidnostne rezerve. Večji je problem pri gospodarskih družbah, katerim se bodo zaradi ukrepov države in upada prometa zaradi epidemije občutno zmanjšali prihodki. Za te družbe je najprimernejši način pokritja stroškov plač pridobitev subvencij s strani države. Država pa ta sredstva pridobi s prodajo obveznic, ki jih na sekundarnem trgu odkupi Banka Slovenije.

Bolj za šalo: v vlado prihaja kot strokovnjak za te stvari prof. Lahovnik. Bomo videli, kakšni bodo njegovi ukrepi glede na to, kako se kot minister ni ravno »proslavil« pri reševanju gospodarstva v času  prejšnje krize.

%d bloggers like this: