Lockdown se je zdel smiseln na začetku prvega vala pandemije. No, dejstvo je, da to ni bil prav zelo uspešen politični eksperiment, kako ravnati v času takšne pandemije. Kratkoročno je uspel omejiti širjenje virusa, vendar pa preprosto ni zmogel virusa izkoreniniti, saj se je virus vrnil takoj, ko so vlade relaksirale ukrepe ter liberalizirale gibanje in gospodarske aktivnosti. Vendar so se njegove negativne posledice (od gospodarskih, družbenih do psiholoških učinkov) pokazale kot hujše od koristi.

Blizu mi je razmišljanje Marka Woolhousa, profesorja infekcijskih bolezni na Univerzi v Edinburghu, sicer pa člana posvetovalne skupine britanske vlade glede Covid pandemije (Scientific Pandemic Influenza Group on Behaviours).

Prizna, da takrat nihče od odločevalcev ni nič vedel, da je šlo za paniko in da se je lockdown zdel smiseln takrat, ko ni bilo boljše ideje in v upanju, da se bo virus izgorel in da se bomo v tem času naučili, kako ravnati z njim. Veliko napak je bilo narejenih zaradi premalo vedenja. Napaka je bilo zapiranje šol (saj otroci niso prenašalci), namesto da bi zaščitili ranljive skupine (nad 70 let, tiste v domovih za ostarele in tiste z rizičnimi boleznimi).

Dejstvo je, da se virus ni izgorel in da se moramo naučiti, kako živeti z njim. Čas je za plan B, kot sem napisal pred dvema mesecema v Nespodobna izbira je zdaj tu: izbira med povečanjem števila okužb in uničenjem gospodarstva.

Nadaljujte z branjem→

Najbrž pogrešam jadranje. Kdaj bo že konec tega…?

Če je – kot je zatrjeval Milton Friedman – inflacija vedno in izključno monetarni fenomen (ker centralna banka “tiska” preveč ali premalo denarja, potem je monetarnim politikam enostavno zmanjkalo receptov, kako inflacijo ustvariti. V okviru ameriškega Feda so – v luči (pre)nizke inflacije in prenizkih inflacijskih pričakovanj – dve leti potekale diskusije glede potrebnega novega okvirja monetarne politike. Se pravi glede sprememb monetarnih politik, s katerimi bi bolj uspešno približali raven inflacije nazaj na željeno ciljno raven (2%). Na koncu so sprejeli nov okvir z dvema ključnima spremembama: (1) po potrebi dvig srednjeročne inflacije nad 2% za nedoločen čas in (2) da monetarna politika ne sledi več tesno trendu stopnje brezposelnosti.

Sedanji predsednik Jerome Powell je dobil težko nalogo, da javnosti pojasni, zakaj si bo Fed zavzemal inflacijo dvigniti nad 2% in jo tam tudi pustiti dlje časa in zakaj se Fed ne boji več, da bi zgodovinsko nizka brezposelnost spodbudila plačno in cenovno inflacijsko spiralo. V četrtek je na tradicionalnem srečanju centralnih bankirjev in monetarnih ekonomistov v Jackson Holeu, ki je vsako leto zadnji teden avgusta (tokrat prvič v online obliki) Powell v svojem govoru de facto razglasil dvoje:

prvič, Fed odstopa od neomonetaristične (čikaške) teorije inflacije, katere začetnik je Milton Friedman, in

drugič, da je tudi neomonetaristična – keynesianska razlaga inflacije, grafično predstavljena v obliki Phillipsove krivuje, mrtva. (za osvežitev: keynesianci so trdili da obstaja trade-off med stopnjo brezposelnosti in inflacijo, neomonetaristi pa, da obstaja morda zgolj kratkoročni trade-off med njima, medtem ko je dolgoročna Phillipsova krivulja navpična na ravni “naravne stopnje brezposelnosti“, in zato brezposelnosti z ukrepi monetarne politike ni mogoče zmanjšati pod njo, saj se dvignejo inflacijska pričakovanja)

V glavnem, de facto je povedal, da nobena izmed obstoječih teorij glede inflacije ne drži v sedanjem času in da bo Fed v času kritičnega trendnega zniževanja inflacije poskušal z novim okvirjem monetarnih politik dvigniti inflacijo in inflacijska pričakovanja na željeno raven.

Nadaljujte z branjem→

Nekdanje največje ekonomsko zlo (Inflacija !!!) se zdi, da se je poslovila od razvitih držav. Zadnjih 40 let (po letu 1980) je trendno upadala, po veliki finančni krizi (2009) pa se ni več pobrala.

Slika 1: Indeks CPI, ZDA (%)

Nobeni centralni banki v razvitih državah (FED, ECB, BoJ, BoE itd.) temeljne inflacije (brez cen energentov in hrane) ni uspelo približati inflacijskemu cilju (2%) ali dvigniti dolgoročnih inflacijskih pričakovanj proti temu cilju. Pa čeprav so pokurile ves arzenal konvencionalnih (znižanje obrestne mere na ničlo, enormne likvidnostne injekcije bankam) in nekonvencionalnih politik (negativne obrestne mere, nepojmljivo visoki nakupi vrednostnih papirjev v okviru politike kvantitativnega sproščanja). Inflacije enostavno niso uspele obuditi od mrtvih.

Slika 2: Indeks temeljne inflacije, evroobmočje (%)

Drugače povedano, če je – kot je zatrjeval Milton Friedman – inflacija vedno in izključno monetarni fenomen (ker centralna banka “tiska” preveč ali premalo denarja, potem je monetarnim politikam enostavno zmanjkalo receptov, kako inflacijo ustvariti. Ali pa, glej ga zlomka, inflacija ni izključno monetarni problem in Friedman ni imel prav.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Javna RTV je pri poročilih 26.8.2020 obelodanila veselo vest, da bo po napovedih ministra za infrastrukturo DARS d. d. sredi oktobra letos zagnal izgradnjo prvega odseka med Slovenj Gradcem in Velenjem. Po besedah ministra za infrastrukturo sicer DARS še ni izbral izvajalca del po javnem razpisu, vendar ni razlogov, da se dela ne bi ob napovedanem času pričela, ker se pričakuje, da ponudniki v predmetnem naročilu ne bodo vlagali revizij in ne bodo uporabili pravnih sredstev za zaščito njihovih interesov. Takšno upanje je realno le v primeru, če je DARS s vsemi ponudniki že neuradno dogovoril, kdo bo izbran in je izbranec iz hvaležnosti za odpoved revizijam neizbranih ponudnikov že dogovoril, kako bodo ostali neizbrani ponudniki deležni hvaležnosti za kooperativnost in svojo odpoved uporabi pravnih sredstev.

Čas bo pokazal, kaj se bo zgodilo. Se bo napoved ministra uresničila in revizij ne bo in se bo sredi oktobra gradnja zares začela, ali pa se bo ponovila komedija, ki smo jo opazovali pri oddaji del za izgradnjo mosta čez Glinščico. V kateri sta kot glavna igralca nastopala 2TDK in DKOM, ki sta povsem brez potrebe več kot pol leta razmišljala o kaznivih dejanjih ponarejanja dokumentov in raziskovala koliko je globok podporni zid, namesto da bi na podlagi procesnih določb ZJN-3 v nekaj dnevih zakonito odločila in omogočila oddajo naročila najugodnejšemu ponudniku.

Nadaljujte z branjem→

Eh, nič ne rečte

Eno najbolj pogostih vprašanj zadnje tedne je, zakaj kljub zgodovinskemu strmoglavljenju gospodarske aktivnosti v razvitih državah zaradi korona pandemije borzni indeksi bikovsko divjajo. Različne razlage so na voljo, najbolj popularne gredo v smer “norosti finančnih vlagateljev ob poplavi likvidnosti, s katero centralne banke v nepojmljivih količinah zalivajo trge”. No, Davide Delle Monache, Ivan Petrella in Fabrizio Venditti so v zadnjem članku postregli z zelo racionalno razlago:

Gospodarska aktivnost, merjena s porabo električne energije (EE), se je avgusta še naprej približevala lanski. Vendar zlagoma, zelo oklevajoče. Vsi bi si sicer želeli post-koronski odziv gospodarstva v obliki ostre črke V, ali pa vsaj v obliki ozkega U. Torej hiter in odločen odboj po velikem padcu zaradi zaprtja gospodarstva.

Na žalost je okrevanje bolj oklevajoče. To lahko na spodnji sliki lepo vidite, če poskušate obliko okrevanja ponazoriti s krivuljo trenda kvadratne oblike (zelena krivulja) – po tej bi bil padec manjši in konec avgusta bi že bili na lanski ravni. Dejanskemu okrevanju se bolje prilagaja trend v obliki polinoma tretje stopnje (rdeča krivulja, R2=0.71; pri kvadratnem pa le 0.54), kar nakazuje na dolg in negotov rep pri okrevanju. Se pravi na okrevanje v obliki Nikejeve kljukice.

Nadaljujte z branjem→

Jure Škerl

Programi odkupovanja obveznic držav, ki so jih centralne banke sprožile v zadnjih nekaj mesecih, da bi olajšale posledice gospodarske krize, bi po klasični logiki morali rezultirati v občutno višjih stopnjah inflacije, kajti v sistem so bile injicirane ogromne količine svežega denarja. Ampak do tega očitno ni prišlo. Morda še bo, a inflacija za euroobmočje je v mesecu juliju na letni ravni znašala le 0,4 odstotka, kar je precej manj od tridesetletnega povprečja, ki je pri 1,95 odstotka [1]. Za ZDA pa znaša trenutna inflacija na letni ravni okrogel en odstotek, v primerjavi s 25-letnim povprečjem, ki se ravno tako giblje okoli dveh odstotkov [2].

Več denarja v obtoku bi moralo pomeniti nižjo vrednost posamezne enote. Vsaj tako ljubiteljsko si to razlagajo ekonomski amaterji, kot sem sam, in prav zato se mi zdi intrigantno vprašanje , zakaj se v praksi to še ni uresničilo. Morda pa se pritisk na cene, ki bi se moral manifestirati v višjih stopnjah inflacije, pa se ni, izraža nekje drugje? 

Nadaljujte z branjem→

Vse lepo in prav (pač razmeram primerno), vendar bi, tristo kosmatih medvedov !, vseeno “pasalo” malce tovrstne “tišine” v živo. Naj že gre ta virus nekam…

“Ajde Bože budi drug pa okreni jedan krug unazad planetu…“