Zero Days in bumerangi

Že sicer star dokumentarec (2016) o ameriškem kibernetskem napadu na iranski program bogatenja urana (virus Stuxnet) in začetku mednarodne kibernetske vojne. Je pa aktualen iz treh vidikov. Prvič, če je mogoče sprogramirati računalniški virus, črva, ki se vgnezdi in nato sproži točno določene operacije, ali je mogoče sprogramirati tudi biološki virus, ki ima učinek le na določene skupine ljudi? Drugič, če se je operacija Olimpijske igre (kodno ime operacije z virusom Stuxnet) kot bumerang vrnila k izvoru te operacije (iranska povračilna opozorilna kibernetska napada v ZDA), ali je mogoče, da se je isto zgodilo tudi z virusom, ki nam zdaj greni življenje? In tretjič, je Zahod po obeh “bumeranških virusnih izkušnjah” zrel za premirje in mednarodni sporazum o prepovedi uporabe tovrstnega biološkega orožja?

Seveda gre pri obojem najbrž samo za fikcijo.

One response

  1. Nekoč sem se profesionalno ukvarjal z računalniško in komunikacijsko varnostjo. In to na malo višji ravni od običajne. Sposobnost družb za razvijanje teh kompetenc je v splošnem precej korelirana z nivojem matematike v neki družbi. Matematika je vrhunsko razvita v Rusiji in predvsem v Iranu, kjer ima dolgo tradicijo, ugled in skoraj kultni položaj v iranski družbi. Iranski matematiki so pogosto igrali vidno vlogo na matematičnih olimijadah, pred leti je Fieldsovo nagrado, ki je ekvivalent nobelovi nagradi v matematiki dobila iranka.

    Lahko si mislim, da so potem, ko so dojeli pomembnost tega(kibernetskega) področja in ko je dejavnost dobila ustrezno politično prioriteto (to se po navadi zgodi potem, ko se prvič dobro opečeš) razvili ustrezne defenzivne in ofenzivne sposobnosti.

    Kaj lahko se zgodi, da bo zahod ugotovil, da je glede na širino in raznovrstnost svoje informacijske infrastrukture, bistveno bolj ranljiv, kot se večini dozdeva. Mogoče zato niti ni čudno, da se je v ameriški vojaški doktrini pojavila opcija nuklearnega povračilnega udara na kibernetski napad.

%d bloggers like this: