Optimalna strategija v času cepljenja: hitrost cepljenja narekuje ostrino lockdowna

Dirk Niepelt & Martín Gonzalez-Eiras sta razvila model epidemije, v katerem analizirata optimalno strategijo ukrepov v času, ko je na voljo cepivo. Rezultati so zanimivi in jih lahko povzamemo kot “hitrost cepljenja narekuje ostrino lockdowna”. Torej če je cepivo polno dostopno in vlada učinkovito (hitro) cepi prebivalstvo, je smiseln oster, vendar sorazmerno kratek lockdown. Če pa proces cepljenja poteka počasi in se raztegne čez dolgo obdobje, pa lockdown ni smiseln. V primeru mutacij virusa ali manjše učinkovitosti cepiva pa je smiselna strategija občasnega zapiranja in odpiranja.

Seveda pa so to samo rezultati modela, ki so tako dobri kot njegove predpostavke in sposobnost modeliranja dinamike epidemije in gospodarstva. V vsakem primeru pa morajo vlade upoštevati negativne eksternalije dolgih lockdownov na prebivalstvo in gospodarstvo. Dolgi lockdowni pomenijo izgubo služb, izgubo socialne varnosti, povečane psihične težave zaradi zmanšanja socialnih stikov in povečane negotovosti, pomenijo večjo samomorilnost in povečano nasilje znotraj družin, pomenijo poslabšanje javnega zdravja zaradi neizvajanje medicinske diagnostike, pomenijo več smrti zaradi nezdravljenja drugih bolezni in pomenijo pandemijsko utrujenost in upor med ljudmi. Slednja pa lahko privede ne samo do nespoštovanja ukrepov, ampak tudi do socialnih nemirov in politične nestabilnosti. Gre za velike stranske učinke lockdowna, ki so v primeru značilnosti Covid-19 epidemije lahko bistveno večji od njegovih preventivnih učinkov.

Pomembno je izbrati pravo strategijo, optimalne ukrepe, ki zaščitijo najbolj ranljive skupine, hkrati pa omogočajo čim bolj polno odprtje javnega življenja in varno izvajanje vseh gospodarskih dejavnosti (ob seveda spoštovanju vseh zaščitnih protokolov). Upam, da bo nova vlada dobila priložnost, da zavoženo strategijo sedanje vlade postavi na bolj razumne in strokovno podprte temelje.

This column develops a model of infection dynamics and economic choices and studies the resulting optimal policy outcomes. …

[…] we develop a transparent and flexible model of infection dynamics and economic choices that provides some answers. Unlike most contributions to the literature, the model’s epidemiological block is reduced to capture the essence of infection dynamics which we represent with a single endogenous state variable. This renders the model much easier to analyse, allowing us to embed numerous economic elements and their consequences for policy.

Two findings concern the pandemic endgame. First, when the pandemic ends deterministically – for instance, following an effective vaccination campaign – then policy can markedly differ across countries with different end dates but otherwise identical fundamentals. Second, government interventions might stimulate rather than curb social interaction.

Under a scenario of the pandemic ending deterministically following an effective vaccination campaign, the model suggests that countries whose vaccination campaigns are proceeding quickly should impose a strict lockdown, while countries whose campaigns will not be completed within a few months should not impose a lockdown at all. In contrast, if the appearance of a cure is more ‘stochastic’ – for example, if the virus mutates further or the vaccines turn out to be less effective than hoped – optimal policy calls for alternating between lockdowns and ‘inverse lockdowns’, with the latter stimulating social interaction.

Vir:  Dirk Niepelt & Martín Gonzalez-Eiras, VoxEU

%d bloggers like this: