Govor Ursule von der Leyen o stanju Unije je bil predvsem katalog novih groženj, institucij in regulacij, ne pa prepričljiv odgovor na razvojni zastoj Evrope. V 73 minutah je napovedala evropski varnostni svet, mehanizem za odzivanje na hibridne napade, pridruženo članstvo Kanade, ostrejšo politiko do Kitajske, omejevanje družbenih omrežij za otroke, nadzor razvoja umetne inteligence, načrt za vročinske valove, nadaljnjo elektrifikacijo in nov okvir za množične migracijske tokove. Toda za večino pobud ni navedla stroškov, virov financiranja, časovnice ali jasne pravne podlage. Namesto razvrstitve evropskih problemov po njihovi dejanski gospodarski in družbeni teži je ponudila nepregleden seznam političnih napovedi, s katerim želi Komisija ustvariti vtis aktivnosti, čeprav ostaja vprašanje izvedbe povsem odprto.

Najizrazitejši primer je predlog evropskega varnostnega sveta, ki bi poleg članic EU vključeval še Ukrajino, Združeno kraljestvo, Norveško in Kanado. Von der Leyen ni pojasnila njegove sestave, pristojnosti, načina odločanja ali razmerja do Evropskega sveta in zveze Nato. Prav tako govor ni vseboval resne presoje verjetnosti neposrednega ruskega napada na EU, temveč je posamezne domnevne sabotaže, kibernetske incidente in vdore brezpilotnih letal, ki nimajo zveze z Rusijo, povezal v splošno pripoved o naraščajoči ruski nevarnosti. Tudi del varnostnih strokovnjakov je opozoril, da bi lahko novi svet postal zgolj še en pogovorni forum, ki bi podvajal obstoječe strukture. Komisija tako iz nejasno opredeljenih hibridnih tveganj gradi politično podlago za novo varnostno arhitekturo, ne da bi dokazala, da takšna varnostna tveganja sploh obstajajo oziroma da so sploh releventna za EU.

Enako improviziran je predlog, da bi Kanada postala prva »pridružena članica« EU, čeprav takšen status v evropskih pogodbah sploh ne obstaja. Ni jasno, ali bi šlo za sodelovanje na področju obrambe in kritičnih surovin, delni dostop do enotnega trga ali zgolj novo politično oznako za odnose, ki so že urejeni s sporazumom CETA in drugimi oblikami sodelovanja. Voditeljica Levice Manon Aubry je zato von der Leynovo upravičeno vprašala, kdo ji je podelil demokratični mandat za oblikovanje nove kategorije članstva. Težava ni v tesnejšem sodelovanju s Kanado, temveč v vse bolj predsedniškem načinu vodenja Komisije, pri katerem njena predsednica najprej javno razglasi velike geopolitične projekte, šele pozneje pa naj bi države članice iskale njihovo vsebino in pravno podlago.

Največja praznina govora je bila na področju gospodarstva. Von der Leynova je sicer priznala, da so evropske cene energije strukturno previsoke, da evropska industrija izgublja konkurenčnost in da je »drugi kitajski šok« že dosegel evropske tovarne. Toda ob tej pravilni diagnozi ni ponudila nobenega resnega odmika od politik, ki so k takšnemu položaju prispevale. Visoke cene energije v EU so posledica absolutno zgrešene politike spodbujanja dragih OVE virov vetra in sonca, absolutno zgrešene politike ogljičnih davkov in absolutno zgrešene politike do vojne v Ukrajini s prepovedjom uvoza ruskega plina in naftnih deriavtov ter preusmeritvijo uvoza ne nekajkrat dražje vire.

Nasprotno, von der Leynova je napovedala še hitrejšo elektrifikacijo, nadaljevanje sedanje podnebne politike in nove regulatorne posege. Kritiki z desnice so ji zato očitali obsesijo z dekarbonizacijo, levica pa osredotočenost na abstraktno konkurenčnost brez ukrepov proti visokim cenam energije in presežnim dobičkom energetskih družb. Komisija tako želi zdraviti evropsko deindustrializacijo z nadaljevanjem politike, ki je evropsko energijo podražila in industrijsko proizvodnjo preselila drugam.

Govor je razkril tudi globoko protislovje evropske politike do Kitajske. Von der Leynova je dnevni trgovinski primanjkljaj v višini milijarde evrov predstavila kot dokaz nevzdržnega kitajskega modela, čeprav je ta primanjkljaj predvsem odraz tehnološke in industrijske premoči, ki jo je Kitajska zgradila z dolgoročnim načrtovanjem, poceni energijo, velikimi infrastrukturnimi vlaganji, aktivno industrijsko politiko ter povezovanjem raziskav in proizvodnje. EU pa je v istem obdobju dajala prednost fiskalnim omejitvam, liberalizaciji energetskih trgov, zapiranju zanesljivih energetskih virov in vse gostejši regulaciji. Namesto da bi priznala odgovornost evropskih politik za izgubo konkurenčnosti, Komisija kitajski razvoj predstavlja kot zunanjo grožnjo, evropsko nazadovanje pa poskuša reševati z novimi trgovinskimi ovirami, nadzorom kritičnih surovin in dodatnimi predpisi. To ni razvojna strategija, temveč obrambna reakcija sistema, ki ne razume vzrokov lastnega neuspeha.

Govor dobro ponazarja temeljno težavo današnje EU: vsako novo krizo poskuša rešiti z novim puhlim strateškim “konceptom” brez vsakršne realne osnove in akcijskega načrta implementacije, napovedjo nesmiselnih zavezništev ali novih regulacij, ne da bi sploh identificirala temeljne vzroke evropskega nazadovanja. Evropske industrije ne ogrožajo Rusija, CO2 in kitajska državna podpora, temveč zgrešena energetska politika, previsoke cene energije, tehnološko zaostajanje in kronična nezadostnost naložb ter nesmiselna podpora podaljševanju vojne v Ukrajini.

Nobenih, ampak prav nobenih indicev ni, da bi Rusija nameravala ali bila sposobna vojaško napasti EU oziroma evropski del zveze Nato. Pravljica o neposredni ruski grožnji je predvsem politični konstrukt Bruslja, ki omogoča militarizacijo evropske politike in preusmerja pozornost od gospodarske stagnacije, deindustrializacije ter skoraj popolnega tehnološkega mrka Evrope v primerjavi z ZDA in Kitajsko. To so predvsem posledice katastrofalno napačnih politik sedanje Komisije von der Leynove in Komisije njenega predhodnika Jean-Clauda Junckerja.

Evropa ne potrebuje novega kulta vojaške ogroženosti in še radikalnejšega kulta dekarbonizacije, temveč razvojno usmeritev ter industrijske, tehnološke, energetske in investicijske politike, ki bodo po vzoru Kitajske ponovno ustvarile znanje, proizvodne zmogljivosti in rast. Evrope danes ne ogrožata niti CO₂ niti Rusija, temveč predvsem njena lastna neumnost, ideološka zaslepljenost in nesposobnost.