Category Archives: gospodarstvo

Janša, pogovori se s sindikati glede inflacije

16 novembra, 2007 By in gospodarstvo, v ospredju 2 komentarja

Prejšnji petek je ob predstavitvi jesenskih gospodarskih napovedi evropski komisar za denarne zadeve Joaquin Almunia Sloveniji podelil ukor. Slovenska inflacija je namreč v letošnjem letu, takoj po vključitvi v evro območje, nesramno poletela v nebo, letos naj bi na letni ravni znašala blizu 4% (ob lanskih 2,5%). Hkrati s trendno rastjo inflacije se gospodarska rast umirja. To je slab zgled za ostale kandidatke za sprejem v evro območje. Kajti to povišano inflacijo bi marsikdo utegnil interpretirati kot učinek uvedbe evra, kar bi bila slaba reklama za evro. Evro je že sam po sebi dežurni krivec za mnoge makrogospodarske in finančne težave v državah, ki niso bile dovolj disciplinirane pri izvajanju svojih makroekonomskih politik, predvsem Portugalske, Nemčije in Francije.

Rast indeksa cen življenjskih potrebščin, merjena s CPI, postaja v Sloveniji vse bolj zaskrbljiva. V strokovni javnosti je bilo v zadnjih mesecih kar nekaj razhajanj v pogledih o vzrokih inflacije. Izpostavljeno je bilo nekaj vzrokov za hitro rast inflacije – od uvedbe evra, nenadzorovane rasti nadzorovanih cen, rasti cen nafte in ostalih energentov, rasti cen hrane do močnejše konjunkture v Sloveniji. Evropska komisija in Banka Slovenije sta enotni v oceni, da uvedba evra ni kriva za inflacijski pospešek, saj sta obe ocenili, da naj bi evro prispeval le okrog 0,3 odstotne točke k letošnji rasti CPI. Tudi obe domači analitski instituciji – Banka Slovenije in Umar – sta enotni v oceni, da glavni razlogi hitre rasti cen v letošnjem letu tičijo predvsem v hitri rasti svetovnih cen nepredelane hrane, surovin in energentov. Razlikujeta pa se glede »stopnje zaskrbljenosti« nad inflacijo ter njenimi makroekonomskimi implikacijami oziroma posledično glede potrebnosti sprememb makroekonomskih politik.

Preden si pogledamo makroekonomske razsežnosti previsoke inflacije ter implikacije za makroekonomske politike, si na poglejmo še vzroke za višjo inflacijo v Sloveniji glede na primerljive države. Če rast CPI razdelimo na nekaj glavnih vsebinskih komponent (slika 1), se hitro pokaže, da so dinamiko indeksa CPI v letošnjem pri nas določale predvsem cene sezonskih izdelkov (sadja in zelenjave) in cene storitev, ki so vse do avgusta sledile dinamiki cen hrane, pijač in tobaka (kasneje pa zaostale). Nasprotno pa je bila rast cen industrijskih izdelkov (brez energentov) zelo skromna in je indeks CPI držala navzdol. Z drugimi besedami, do konca septembra je na povišanje stopnje inflacije najbolj vplivalo povišanje prispevka rasti cen tako predelane (1,3 odstotne točke) kot nepredelane hrane (0,6 odstotne točke). Prispevek rasti cen storitev je znašal 1,7 odstotne točke v septembru, prispevek cen energentov -0,1 odstotne točke, prispevek cen industrijskih proizvodov brez energentov pa 0,1 odstotne točke. Vzrok visoke inflacije v Sloveniji do oktobra letos torej (še) ne more biti pregrevanje gospodarstva, saj bi se to odrazilo v višji rasti cen vseh industrijskih izdelkov, kar pa se ni zgodilo.

medletne-stopnje-rasti-cen.jpg

Odločilni za višjo inflacijo so torej eksogeni šoki predvsem zaradi rasti svetovnih cen hrane ter cen sezonskih storitev (počitniški aranžmaji). Za razumevanje nenavadno visokega vpliva cen hrane na inflacijo si velja pogledati dinamiko rasti cen hrane v ostalih članicah EU. Glede rasti cen hrane (slika 2) ima Slovenija v letu 2007 podobno dinamiko kot denimo Madžarska in Estonija ter bistveno višjo kot ostale nove in stare članice EU. Cene hrane v Sloveniji so »eksplodirale« po marcu 2007 ter ostale na visoki ravni vse do septembra 2007, podobna »eksplozija« rasti cen hrane se je zgodila tudi v Madžarski, Češki, Slovaški in Poljski. Toda zadnje tri države so rast cen hrane spravile pod kontrolo že maja letos in cene hrane uspele zadržati le malce nad nivojem iz leta 2005. Le Sloveniji in Madžarski tega ni uspelo, z julijem se jima je pridružila še Estonija.

medletna-rast-cen-hrane-v-eu.jpg

Zakaj Sloveniji ni uspelo zajeziti cen hrane? Velik del odgovora se skriva v primerjavi rasti cen nepredelane in predelane hrane. Slovenija in Poljska sta doživeli skorajda identičen šok glede cen nepredelane hrane z vrhom v maju letos (slika 3). Tovrsten dvig cen nepredelane hrane, vendar v manjši meri, je doživela tudi Avstrija in ostale članice EU. Toda razlika med Slovenijo in ostalimi članicami je v tem, da so se cene pridelkov v Sloveniji v 2- do 3-krat večji meri vgradile v končne cene predelane hrane kot v ostalih državah. Za primerjavo: v Sloveniji so se od januarja do septembra cene živilskih izdelkov dvignile za 7,4%, V Poljski za 4,7%, v Avstriji pa le za 2,9%. Zaskrbljujoče je to, da medtem ko se je cenovni šok pri pridelkih že povsod polegel, pa se v Sloveniji trend rasti cen živil še naprej vzpenja, bistveno hitreje kot v ostalih članicah EU. Vzroki za to so lahko različni – od zadrževanja rasti cen živilskih izdelkov v obdobju 2004-2005 zaradi konkurenčnih cenovnih pritiskov po vstopu v EU, od nekonkurenčne strukture predelovalne živilske industrije, pa do nekonkurenčne strukture slovenske trgovine, ki dovoljuje tako hiter prenos cen proizvajalcev živil v maloprodajne cene. Rečeno po domače, domača živilska industrija je izkoristila rast cen kmetijskih pridelkov za nadproporcionalni dvig cen živilskih izdelkov, česar pa domača trgovinska mreža ni preprečila, ampak je pri tem sodelovala z ohranjanjem enake relativne višine marž. Države z bolj konkurenčno strukturo živilske industrije in trgovine so se temu šoku izognile prav zaradi delovanja tržnih mehanizmov. Če bi pri nas imeli bolj konkurenčno strukturo trgovine, bi ta lahko (podobno kot v Avstriji) absorbirala precejšen delež kratkoročnega dviga cen hrane z znižanjem marž (ob bolj trajnih cenovnih šokih pa bi se seveda tudi v bolj konkurenčni trgovinski strukturi cene hrane postopoma prenesle v inflacijo).

cene-hrane-v-slo.jpg

Odgovor glede vzrokov visoke inflacije letos v Sloveniji je torej precej preprost, kar pa še ne pomeni, da so rešitve glede znižanja inflacije oziroma oblikovanja ustreznih makroekonomskih politik trivialne. Slovenija bo v naslednjih mesecih in letih podvržena resnim tveganjem cenovne nestabilnosti in posledičnega zmanjševanja makroekonomske konkurenčnosti. Vzroki za to so številni. Prvič, treba je vedeti, da bo Slovenija zaradi dohitevanja v razvitosti (realne konvergence) vsaj še naslednjih 15 let imela višje stopnje inflacije od povprečja v evro območju. Po oceni Banke Slovenije naj bi bil ta učinek do sedaj okrog 0,8 odstotne točke letno, kar pomeni, da naj bi se inflacija skladna s procesom realne konvergence v Sloveniji v naslednjih letih gibala med 2,5 in 3%.

Drugič, letošnja inflacija bo višja že samo zaradi »statistike«, ker se bodo sedanje višje cene goriv obračunavale glede na nizko osnovo v zadnjih mesecih prejšnjega leta.

Tretjič, kljub temu, da je večina letošnjih izvornih inflacijskih pritiskov zunanje narave, pa se ti šoki vse bolj vgrajujejo v cene proizvajalcev. Po eni strani zaradi dviga cen surovin. Primer tega so cene proizvajalcev živil, ki so po aprilu letos začele prehitevati trend rasti cen celotne industrije, zelo strm skok pa se je zgodil septembra. Po drugi strani zaradi visoke konjunkture ter zapolnjenih kapacitet. Tako od začetka 2007 cene proizvajalcev v lesni, pohištveni, kovinski, gumarski in usnjarski industriji naraščajo hitreje od povprečja industrije. Skupna nizka rast cen industrijskih izdelkov je trenutno še posledica zelo nizke rasti cen v kemični, strojni, avtomobilski in tekstilni industriji ter proizvodnji električnih aparatov.

In četrtič, leta 2002 je vlada z namenom doseganja maastrichtskega inflacijskega cilja dosegla dogovor s sindikati javnega sektorja o zaostajanju rasti plač ter kasnejšem (po letu 2006) hitrejšem usklajevanju rasti plač. Ta dogovor je letos ta vlada začela izpolnjevati. Seveda bo to, tako po oceni Evropske komisije kot Banke Slovenije, privedlo do dodatnih inflacijskih pritiskov zaradi povečanega povpraševanja. Seveda pa to lahko za seboj potegne spiralo plačnih zahtevkov tudi predstavnikov gospodarskih sindikatov, spodbujenih z visoko inflacijo. S tem bi prišlo do enormnega povišanja stroškov dela, dodatnih inflacijskih učinkov ter zmanjševanja mednarodne konkurenčnosti.

Kaj se v tej situaciji da narediti? Če bi Slovenija še imela samostojno monetarno politiko, bi seveda lahko nekoliko lažje odgovorila na ta cenovna tveganja in zmanjševanje konkurenčnosti, denimo tudi z dvigom referenčnih obrestnih mer ali z zmanjšanjem depreciacije domače valute. Kot članica evro območja pa ima Slovenija bistveno zožene možnosti vplivanja. Dvig referenčnih obrestnih mer s strani ECB bi lahko nekoliko vplival na ohlajanje slovenskega gospodarstva, vendar do tega zaradi znane krize s hipotekarnimi krediti še ne bo tako kmalu prišlo. Tako Sloveniji praktično ostaneta le dve možnosti. Prva je, da z razumno politiko plač v javnem sektorju ter z dogovorom o plačni politiki s sindikati gospodarstva drži stroške dela še naprej pod rastjo produktivnosti in s tem zmanjšuje pritiske na dvige cen v menjalnem sektorju. Druga pa je, da z razumnim omejevanjem javne porabe ter odhodkovno bolj restriktivnima proračunoma za leti 2008 in 2009 omeji možne negativne posledice inflacijskih pritiskov v naslednjih dveh letih.

Čeprav vlada ni kriva za letošnjo visoko inflacijo, pa je izjemno pomemben njen pravočasni, premišljen in odgovorni odziv nanjo. Vlada mora svoje makroekonomske politike naravnati tako, da bo lahko ustrezno absorbirala cenovne in konkurenčne šoke v prihodnjih mesecih. Pomembno je, da vlada spozna, da mora voditi občutljivo plačno in previdno fiskalno politiko, če se želi izogniti portugalskemu scenariju. Sedanji predlogi ekspanzivno naravnanih proračunov za 2008 in 2009 ne predstavljajo odgovornega odziva vlade na grožnje cenovne nestabilnosti ter zmanjšanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva na srednji rok.

Potrebna je torej velika discipliniranost, solidarnost in odgovornost tako socialnih partnerjev kot vladne fiskalne in plačne politike, da se nam ne zgodi portugalski scenarij. S tega vidika bi jaz zelo priporočil predsedniku vlade, da se sestane s predstavniki sindikatov in da se udeleži sobotnih protestov sindikatov ter vznemirjenim udeležencem nalije čistega vina glede inflacije in potrebnih makroekonomskih politik ter jim predstavi svoj predlog ukrepov. Verjamem, da se sindikalne voditelje ter javnost da prepričati v potrebnost nekaterih ekonomskih politik, tako kot leta 1999 glede pokojninske reforme ali leta 2002 glede plačne politike. Toda treba je iti pred njih in se z njimi pogovoriti. Ne glede na to, da obstaja velika možnost, da ga udeleženci demonstracij izžvižgajo, pa bi predsednik vlade moral pokazati toliko poguma, socialne občutljivosti in voditeljske odgovornosti za iskanje skupnih rešitev. S tem bi nenazadnje pokazal, da mu je mar za socialne težave državljanov in volilcev in da se trudi poiskati odgovorne rešitve za nastalo situacijo. Seveda pa je treba najprej zategniti pas pri vladni porabi in dati javnosti potreben vzor. Volilci bi znali to ceniti. Konec koncev pa se bodo protestov prav gotovo udeležili predstavniki levih strank in novo izvoljeni predsednik države. Predsednik vlade bi z ignoriranjem teh protestov samo še dodatno navrtal svojo vladno barko in svojo politično prihodnost ter dvignil rating opozicijskim strankam.

Privatizacija NKBM – kupujemo burek ali banko?

11 novembra, 2007 By in gospodarstvo 2 komentarja

Da ne bo pomote, izjemno sem vesel, da se je vlada odločila in da končno začenja s privatizacijo NKBM. To je izjemen korak za to vlado in ga močno podpiram. Močno se strinjam tudi, da privatizira Telekom in Zavarovalnico Triglav ter prične z drugo fazo privatizacije NLB. Močno se strinjam, da vlada te postopke začne še letos. Ker se nam naslednje leto obeta politični preobrat in povratek na oblast socialistov iz SD in nekdanje LDS, je pomembno, da ta vlada privatizira ali vsaj začne s privatizacijo večine podjetij v državni lasti, sicer privatizacije vsaj dva mandata več ne bo. Toda pri tem hvalevrednem procesu privatizacije vladi nikakor ne smemo dopustiti, da pozabi na korektnost in transparentnost vseh postopkov.

Ko prebiram medijske zapise o postopku privatizacije NKBM, si ne morem kaj, da se mi ne bi utrnila paralela s Križanowskim in ponudbo Petrola za prevzem Istrabenza. Zadeva se zdi podobno v naglici in šlampasto pripravljena, neargumentirana in postopkovno nekonsistentna. Kot da fantje v življenju ne bi še ničesar privatizirali, kot da ne bi imeli na voljo tujih pravnih in finančnih strokovnjakov, ki so opravili že na desetine tovrstnih transakcij po vsem svetu.

Postopek procesa privatizacije NKBM se vleče že dobri dve leti – od prvotnih konceptov, pridobitve političnega soglasja, formalnih priprav postopkov do začetka same privatizacije. Toda v vsem tem času vladnemu think-tanku še vedno ni uspelo pripraviti neke logično konsistentne argumentacije, kaj želi s privatizacijo NKBM doseči za samo banko, zakaj se je odločila za natanko takšno obliko privatizacije, zakaj prodaja samo 49% banke, zakaj si ne želi strateškega lastnika, ali sploh in zakaj prodaja celotno skupino NKBM, kdaj in če sploh bo druga faza privatizacije NKBM itd.? Še huje, vlada sploh ne ve, po kateri ceni prodaja NKBM! Ali pa nam ne želi povedati.

Kako naj vlada pričakuje, da bo dobila zadovoljiv interes kupcev za delnice NKBM, če kupci niti ne vemo, kaj kupujemo ter po kateri ceni in koliko delnic kupujemo? Bi vi nasedli prodajalcu sumljivega slovesa, ki vam želi prodati nek prehrambeni proizvod, pri čemer pa se noče izjasniti niti ali gre za burek, hamburger ali jastoga na žaru?! Tudi cene in količine vam noče izdati, že vnaprej pa od vas zahteva, da mu pustite bančno kartico, s katere si bo sam pobral vaš denar! Takšnega prodajalca bi seveda zelo na hitro in grdo poslali nekam.

Kot potencialni kupec delnic in bodoči delničar NKBM zato od vlade kot prodajalca zahtevam, da mi jasno odgovori na naslednja vprašanja:

Prvič, kaj vlada sploh prodaja? Ali prodaja v paketu banki NKBM in Poštno banko ter Zavarovalnico Maribor, in kaj je s Pozavarovalnico Sava?

Drugič, kakšna je dolgoročna poslovna strategija (skupine?) NKBM? Kaj je njihova vizija, bodo lokalna ali regionalna ali mednarodna banka, bodo stavili na »retail« ali na »corporate« bančništvo, bodo razvijali bančno-zavarovalniške storitve in katere, bodo iskali strateške povezave s tujim partnerjem? Če, zakaj in na katerem področju?

Tretjič, zakaj vlada prodaja NKBM v dveh fazah, zakaj v prvi fazi samo 49%, zakaj ne išče strateškega lastnika že v prvi fazi, kdaj in komu bo prodala naslednjih 26%, kako dolgo namerava ostati država kontrolna lastnica NKBM?

Četrtič, po kateri ceni, po katerem večkratniku knjigovodske cene vlada prodaja NKBM?

Petič, zakaj nam daje samo dva dneva (med vikendom) časa (med izdajo prospekta in začetkom javne prodaje), da se podučimo o subjektu nakupa? Jaz bi se želel o tej naložbi posvetovati z mojim finančnim svetovalcem, kar pa mi ta naglica vlade onemogoča. Mar je NKBM v tako slabem stanju, da vlada želi, da se na hitro odločim po sistemu videno – kupljeno?

Zato prosim g. Bajuka ter njegove domače in tuje svetovalce, da mi kot potencialnemu kupcu in delničarju NKBM odgovorijo na zgornja vprašanja. Te odgovore želim dobiti v privatizacijskem prospektu in želim jih imeti vsaj dva tedna, preden se začne formalni postopek javne prodaje delnic NKBM. Ne želim si tako šlampastega prospekta, kot si ga je privoščil Križanowski ob prevzemni ponudbi za Istrabenz. Želim si resen prospekt, s konkretnimi odgovori.

Če ne bom dobil zadovoljivih odgovorov, pač ne bom kupil delnic NKBM. Toda kupili jih ne bodo tudi mnogi bistveno bolj pomembni kupci – veliki finančni vlagatelji, potencialni strateški lastniki. In na koncu naj se gospodje politiki ne čudijo, če bodo dobili takšne kupce, kot so jih dobili pri Telekomu. Kakršna ponudba, takšni kupci.

Istrabenz je novi primer Mercator

26 oktobra, 2007 By in gospodarstvo, v ospredju 7 komentarjev

Odločitev Slovenske odškodninske družbe (Sod) in Kapitalske družbe (Kad), da sprejmeta povišano ponudbo Petrola za odkup njunih deležev v Istrabenzu kaže, da se bo zgodil nov primer Mercator. Vse kaže na to, da Sod in Kad spet slepo, nestrokovno in na škodo davkoplačevalcev prodajata svoja deleža z namenom izpolnitve navodila, ki sta ga dobila od aktualnih oblastnikov. Sicer si je težko predstavljati, zakaj sta tako na hitro sprejela Petrolovo ponudbo v višini 110 evrov za delnico Istrabenza, čeprav je ta Petrolova ponudba nižja od aktualne borzne cene Istrabenza.

Že če bi prodala oba deleža na borzi, bi iztržila več, kjer je današnja delnica Istrabenza končala trgovanje pri ceni blizu 114 evrov. Vendar pa bi morala oba državna sklada za prodajo njunih deležev v Istrabenzu opraviti javni razpis ter poskušati iztržiti ustrezno premijo nad aktualno borzno ceno delnic Istrabenza. Delnice Istrabenza so namreč nedavno že kotirale pri ceni 140 evrov, torej bi oba državna sklada brez velikih težav iztržila podobno ceno, s čimer bi dobila vsaj 25-30% premijo glede na sedanjo ceno.

Toda vse kaže, da aktualne vlade lekcija iz primera Mercator ni ničesar naučila in da je pripravljena za dosego političnih poteptati vsa pravila transparentnega in strokovno korektnega načina prodaje državnih lastniških deležev, ki bi se tudi izrazil v najvišji možni doseženi prodajni ceni. Gre za ponovno diletantsko izpeljano prodajo državnih deležev na račun oškodovanja davkoplačevalcev.

Hkrati pa je treba vedeti, da s prodajo lastniških deležev Istrabenza Petrolu država ustvarja še močnejši dominantni položaj državnih podjetij na področju energetike. Združeno podjetje bo namreč imelo ne samo monopol pri prodaji tekočih goriv, pač pa tudi pri veleprodaji zemeljskega plina ter njegovi distribuciji in maloprodaji gospodinjstvom.

Če nas je primer Mercator naučil, da zaradi incestne povezave med trgovci in dobavitelji na koncu višjo ceno – hrane – plačamo potrošniki, si lahko od povezave med Petrolom in Istrabenzom torej obetamo še višje maloprodajne cene energentov v prihodnje, saj učinkovite konkurence na trgu sploh ni. Pri naslednjem valu podražitev pa se bomo spet vsi – od predsednika vlade do potrošnika – spraševali, zakaj se v Sloveniji rast svetovnih cen surovin prenese v končne cene potrošnih dobrin in energentov za 2- do 4-krat močneje kot v sosednjih državah z bolj normalno tržno strukturo! Ampak te sosednje razvite države imajo očitno tudi bolj normalne vlade, ki ne spodbujajo tovrstnih incestnih povezav med podjetji.

Ko se mesarji lotijo časopisov …

23 oktobra, 2007 By in gospodarstvo, kultura 12 komentarjev

Zadnji teden nam je postregel z dvema ne nepomembnima dogodkoma z vidika medijev v povezavi z aktualno-političnimi razmerami v državi. Prvi dogodek tedna je, da je tednik Mladina, nekdanji goreči borec za nacionalni interes in nasprotnik tujega kapitala, napovedal dokapitalizacijo, pri čemer naj bi 40% svežega kapitala prineslo tuje podjetje, podjetje zamejskih Slovencev iz Trsta. Drugi dogodek je za mnoge prav tako nepričakovan, med dobro obveščenimi pa že dolgo javna skrivnost. Včeraj je bil namreč na seji nadzornega sveta časopisne hiše Delo odstopljen predsednik uprave Danilo Slivnik. Slivnik je za zdaj zadnji člen v seriji menedžerskih in uredniških zamenjav na Delu v zadnjih treh letih. Odstopil je sam, sicer bi ga zamenjali.

Odgovorni urednik Mladine Grega Repovž ob omenjeni dokapitalizaciji opisuje, kako se je aktualna oblast lotila uklanjanja medijev prek bodisi lastniških pritiskov bodisi prek zmanjševanja oglaševanja s strani od države kontroliranih podjetij. Dnevnik naj bi v letu 2006 utrpel za približno 800 tisoč evrov manjše prihodke zaradi umika objave sicer že naročenih oglasov, Mladina pa za 190 tisoč evrov. Repovž zato vidi kot najboljšo opcijo za zmanjšanje ranljivosti njegove revije lastniški vstop tujega kapitala. Torej nekaj podobnega kot pri Financah. Vendar pa pri tem ne sme spregledati, da uspešno poslovanje Financ ni samo posledica tujega lastništva, ampak da je posledica tako odprte uredniške politike za različna mnenja kot predvsem tudi dobre organizacije neposrednega trženja oglasnega prostora. Slovenski mediji bi se iz uredniškega koncepta in poslovnega modela Financ lahko veliko naučili.

Zgodba okrog Dela je še bolj zanimiva, saj nazorno kaže:

(1) kakšne so možnosti instrumentalizacije nekega medija v lobistične namene,
(2) kakšen je domet instrumentalizacije nekega medija v politične namene,
(3) kakšna ne sme biti lastniška struktura časopisov in medijev nasploh.

Prvič, Delo je leta 2002 postalo ena izmed najpomembnejših strateških naložb Pivovarne Laško in morda najpomembnejši instrument njegove lobistične politike. Laško je – ob vrhunskem strateškem razmisleku, da mora, če hoče prevzeti konkurenčno Pivovarno Union, dobiti najprej javnomnenjsko bitko – naredilo odlično potezo z nakupom Dela. Spomnite se histerije o nacionalnem interesu iz let 2002-2003, ki jo je podpihovalo prav Delo, predvsem njegova Sobotna priloga. Kasneje se je izkazalo ne samo, da lahko Laško z Delom dobi javnomnenjsko bitko za oblikovanje monopolnega holdinga pijač, ampak da ima Laško z Delom najboljše strateško orožje tudi v odnosih z Janševo vlado. Še več, Laškemu je uspelo z Delom Janšo tudi taktično premagati in zvabiti v izdajo njegove najbolj umazane in vplivne vojščake, kot sta nekdanja državna sekretarka Andrijana Starina Kosem (ASK) in nekdanji urednik tednika Mag Danilo Slivnik. In da bo Janšev poraz še hujši – vse to po tem, ko je od njega dobilo vse, za kar si je prizadevalo.

Drugič, Janša za svoj volilni poraz leta 2000 ni okrivil »mesarske« politike v času kratke vladavine Bajukove vlade, ampak pristranost poročanja medijev o tem. Zato se je po volitvah leta 2004 tako organizirano lotil procesa »sproščevanja« medijev – od zakona o RTV, discipliniranja medijev z oglasnimi naročili državnih podjetij, zamenjavami uredništev v vladnih ustanovah (STA) in s strani podjetij v državni lasti kontroliranih medijev (Primorske novice), do nenačelnih koalicij in kravjih kupčij s privatnimi lastniki medijev (Pivovarna Laško in KD Group). Vse za pridobitev vpliva v največjih medijih.

To politiko najbolje ilustrira izjava ASK v javnem zasebnem pismu 10. junija letos: »Naloženo mi je bilo, da naj potem, ko bo Pivovarna Laško pridobila pomemben kapitalski delež v časopisni hiši Delo, uredim tako, da bomo imeli zagotovljen več letni vpliv na imenovanje nadzornega sveta Dela in s tem na uredniško politiko«. Naprej, v namen instrumentalizacije Dela v politične namene je prišlo do prihoda Slivnika kot člana uprave v Delo (oktober 2005) le dober mesec po tem, ko je prišlo do prodaje državnih deležev v Mercatorju Pivovarni Laško in Istrabenzu z namenom pridobitve političnega vpliva v časopisni hiši Delo. Slivnik je januarja 2006 postal predsednik uprave, v zamenjavo pa je prepustil vpliv na uredniško politiko krogom izven Dela. Kot pravi ASK: »Ne bom razlagala podrobnosti, kako je potekalo urednikovanje časopisa in kdo vse se je neposredno in posredno vtikal v delo Danila Slivnika. Lahko pa mi verjamete, da je to preseglo vse meje dobrega okusa in psihološkega dostojanstva«. Do spora med ASK in Janšo naj bi prišlo po tem, ko naj bi slednji po navedbah prve od nje zahteval, da Pivovarna Laško proda svoj delež Avstrijcem. Slivnik in ASK naj bi se Janši uprla in se zavzela za avtonomijo medijev, ki jih lastniško obvladuje Pivovarna Laško, po besedah ASK: »Da bi preprečila, da bi se Delo in Večer zlorabljala za politične in človeške diskreditacije in kadrovske čistke med starimi kadri […], sva se odločila, da bova kljub tveganju, da bova očrnjena kot izdajalca, te namere prehitela in da bova obvarovala avtonomijo teh tiskanih medijev«.

No, »ljubezen« med ASK in Slivnikom ni trajala prav dolgo. Pivovarna Laško je najprej ASK postavila za predsednico nadzornega sveta Dela, po odstopu z mesta državne sekretarke junija letos pa jo je inštalirala v Pivovarno Union, od koder deluje kot emisarka Laškega za medije. Dobro obveščeni vedo povedati, da je v tem času ASK takorekoč prevzela tudi vodenje Dela, saj je bila kurirska komunikacija med stavbo Dela in Unionom bolj pogosta kot znotraj hiše Delo, seje nadzornega sveta pa malodane enako pogoste kot seje uprave (ki je enočlanska)! Uredniki, predvsem odgovorni urednik Janez Markeš, pa so začeli poročati nadzornemu svetu oziroma se usklajevati neposredno z ASK namesto s Slivnikom. Slivnikov odstop je tako logičen. Če ne bi sam odstopil, bi ga pač zamenjali, o čemer priča tudi 17 točk napak, ki mu jih je včeraj predočil nadzorni svet.

In tako pridemo do tretje točke, ki pa je seveda ključna z vidika dolgoročnega obstoja nekega medija. Mediji so poslovni subjekti in morajo s tem, kar počnejo, preživeti v vsakodnevni konkurenčni tekmi z ostalimi mediji za bralce (gledalce) in oglaševalce. To pa tistih, ki medije jemljejo kot instrumente lobističnega ali političnega vpliva, ne zanima preveč. Zato ni čudno, da prodana naklada Dela in Večera (v lasti Infonda in Pivovarne Laško) po podatkih Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ) v zadnjih treh letih (od tretjega četrtletja 2004 do drugega četrtletja 2007) vztrajno pada (glej tabelo). Prodaja Dela je v tem času padla z 78.125 na 65.212 prodanih izvodov (za skoraj 17%), pri čemer je število naročnikov upadlo za skoraj 6 tisoč, število prodanih izvodov v kolportažni prodaji pa za dobrih 7 tisoč. Večeru je v tem času prodaja padla v enaki meri – s 50.878 na 43.577 (za dobrih 14%). Nasprotno pa se je v tem času največjemu konkurentu Dnevniku, ki ga je oblast šikanirala z odtegovanjem oglasom, prodaja povečala za 2, Financam pa za kar 52 odstotkov.

tabela-dnevniki.jpg

Podatki torej govorijo o tem, da so se po avgustu 2004, ko je Pivovarna Laško zahtevala od tedanje uprave pod vodstvom Jureta Apiha delitev višjih dividend in spor rešila z njeno zamenjavo, prodajni podatki Dela bistveno poslabšali. Delo se je iz paradne medijske hiše iz časov Jureta Apiha (in Tita Doberška), ki je slovelo po visokih dobičkih, v času po aktivni vključitvi Pivovarne Laško v upravljanje spremenilo v podjetje, ki se bo kmalu borilo za preživetje. Vse naslednje poteze lastnika iz Laškega so bile namreč porazne – od namestitve Tomaža Peroviča in kasneje Danila Slivnika za predsednika uprave, zamenjave uredništva, najprej z nekim novinarjem iz Večera, nato z nekim urednikom iz Maga, z zgrešenimi poslovnimi potezami (lansiranje športnega dnevnika in brezplačnika Total tedna, nakup Maga …).

Najhuje pri vsem tem za nek medij pa je dejstvo, da je Delo kot osrednji politični dnevnik v tem času najmanj dvakrat zamenjalo uredniško politiko – od kritične v času do konca leta 2005 preko provladne lani in v prvi polovici letošnjega leta do konfuzne po juliju 2007. Kot ugotavlja Vojko, pa se utegne uredniška politika ponovno spremeniti po kongresu SLS in po oceni ali bo opozicija zmagala na naslednjih volitvah. SLS v navezi z Laškim bo seveda želela krojiti politično podobo Slovenije tudi po letu 2008, kar jim bo instrumentalizacija Dela in Večera v politične namene nedvomno omogočila. Če seveda Laško obeh časopisov do takrat že ne bo popolnoma uničilo. K temu jim uspe pomagati še umik oglasov državnih podjetij, kar je v Delu, odkar se je Laško sprlo z Janšo, že opaziti.

Naglo spreminjanje uredniške politike uničuje kredibilnost medija. Frankfurter Allgemeine Zeitung, Der Standard, New York Times, Le Mond, Economist, itd., beremo zato, ker vemo, da se na njihovo poročanje in analiziranje lahko zanesemo. Laško tega ne razume, ampak ravna z mediji kot mesar krvavih debelih prstov z ogrlico iz draguljev. Kot sedanja vladna garnitura tudi Laško ne razume delovanja in poslanstva medijev, pač jih želi instrumentalizirati. S čimer jih seveda poslovno uničuje.

S tega stališča se tudi zastavlja vprašanje medijske politike oziroma dopustnosti tega, da medije lastniško obvladujejo podjetja, ki se z založništvom v osnovi ne ukvarjajo. To je vsekakor točka, ki bi morala biti pomembna naslednje leto v predvolilnih diskusijah – morda bi veljalo razmisliti o sprostitvi medijev izpod »napačnega« kapitalskega vpliva in zaostriti pogoje za lastniške naložbe v medije le na založniške hiše.

Kako se gredo prevzeme resni naftni trgovci – primer OMV – MOL

19 oktobra, 2007 By in gospodarstvo

Medtem ko se uprava Petrola smeši s podpisovanjem – s figo v žepu – pisem o nameri strateškega partnerstva z ruskim gigantom Lukoilom in z diletantsko pripravljeno ponudbo za prevzem Istrabenza, se Petrolovi konkurenti konsolidacije svojega poslovanja in zagotavljanja strateških dobav zelo resni lotevajo. Za primerjavo poglejmo, kako se je avstrijski naftni trgovec OMV lotil prevzema madžarskega MOL. Ob prevzemni ponudbi, ki jo je OMV dal konec septembra letos, je v javnost dal dva dokumenta, sporočilo za javnost, v katerem povzema vsebino prevzemne ponudbe ter predstavitev strateškega poslovnega načrta do 2010.

Oba dokumenta skupaj odlično odražata, kako se nakup madžarskega MOL vklaplja v strateške poslovne načrte OMV. Z 2,540 črpalkami ter dodatno 3,600 črpalkami, pridobljenimi z nakupom tretjinskega deleža turškega Petrol Ofisi ter z rafinerijskimi kapacitetami v višini 26 milijonov ton, je OMV največja naftna družba v srednji in vzhodni Evropi (podonavskem prostoru). OMV si je prek lastnih rafinerij v tujini zagotovil varne strateške vire dobave, večino v Romuniji, dodatno pa še v Severni Afriki, Bližnjem vzhodu, na Norveškem, pa vse do Avstralije. Z namenom konsolidacije ter zagotovitve strateških dobav tudi vnaprej je OMV sklenil sporazume s ponudniki nafte in plina iz Rusije (dolgoročna pogodba z Gazpromom), Norveške, Severne Afrike, Bližnjega vzhoda, ob diverzificirani navezavi na plinovode pa v bodoče predvsem računa na kaspijski plinovod Nabucco (do leta 2012).

S prevzemom MOL (in prek njega še hrvaške INE) bi OMV popolnoma konsolidiral in geografsko zaokrožil svoje poslovanje v podonavskem prostoru. S prevzemom MOL (in INE) bi OMV pridobil 1,223 novih črpalk, povečal dnevno proizvodnjo nafte in plina za polovico, svoje rafinerijske zmogljivosti pa za približno 80 odstotkov. Zaradi tega je OMV do junija letos v MOL pridobil 18.6 odstotni delež v MOL, do konca septembra letos pa 20.6%. Zaradi »tehničnih razlogov« (omejitev glasovalne pravice na največ 10% v aktu o ustanovitvi ter efektivna kontrola menedžmenta nad okrog 40% glasov) pa OMV ni uspelo pridobiti efektivnega lastniškega nadzora nad MOL. Po neuspešnih pogovorih z menedžemntom MOL je OMV 25. septembra letos dal prevzemno ponudbo za MOL (in sicer 43.6% nad tržno ceno pred začetkom špekulativnih nakupov delnic MOL oziroma 18.7% nad zadnjo tržno ceno), s katero želi pridobiti vsaj 50-odstotni lastniški delež v podjetju.

Z namenom zagotovitve uspešnosti prevzema se je OMV – ob okrepljeni piarovski podpori – lotil prepričevanja madžarske vlade, delničarjev ter hkrati tudi predobvestil Evropsko komisijo glede koncentracije in prevladujočega položaja, ki bi jo imelo združeno podjetje na madžarskem trgu. Najbolj zanimivo v prevzemni ponudbi je poglavje o pričakovanih sinergijah in prihrankih ob združitvi OMV in MOL. Povzemam. Prvič, OMV računa z nadaljnjo rastjo povpraševanja po pogonskih gorivih v regiji po približno 1 milijon ton letno, zato si z združevanjem mednarodnih operacij obeh družb obeta večjo konkurenčnost v prodaji. Drugič, pričakovani prihranki – zaradi sinergij glede skupne nabavne logistične mreže, zaradi optimizacije poslovnih procesov na ravni vodenja družb in v maloprodaji ter na področju distribucije plina ter v petrokemiji – naj bi znašali okrog 400 milijonov evrov letno. Tretjič, OMV računa s tem, da bi združeno podjetje lahko bistveno povečalo varnost energetske ponudbe v regiji, ker bi po eni strani bolj diverzificiralo vire ponudbe surove nafte, po drugi strani pa bi združitev podjetja in poenotenje strateških ciljev lahko omogočilo realizacijo velikih infrastrukturnih projektov na področju dobave plina, predvsem izgradnjo že omenjenega kaspijskega plinovoda Nabucco.

Prepričevanja madžarske vlade se je OMV lotil s številnimi predlogi, ki bi po eni strani še okrepili vodilno vlogo MOL na madžarskem trgu, po drugi strani omogočili paritetni nadzor nad poslovanjem, ohranitev blagovne znamke MOL, ohranitev vitalnih poslovnih funkcij na lokaciji v Budimpešti, in okrepitev razvoja kadrov v MOL. OMV se je zavezal tudi k pomembnim investicijam tako v infrastrukturno kot v maloprodajno mrežo.

Torej, OMV se je prevzema MOL (in prek njega še hrvaške INE) lotil strateško zelo premišljeno ter izvedbeno taktično zrelo. Za razliko od tega v Petrolu v zadnjem mesecu dni, ko so se pripravljali na oddajo prevzemne ponudbe za Istrabenz, niso znali identificirati niti ene možne sinergije med združenima podjetjema, medtem ko je predsednik uprave Marko Kryžanowski na tiskovni konferenci ta teden nekaj »bluzil« o širjenju Petrola na področje električne energije ter o možnih sinergijah na področju distribucije plina.

Očitno je, da se v Petrolu projekta lotevajo popolnoma na pamet. Resnično bi jim priporočil, da se nehajo igrati v domačem peskovniku in da pogledajo, kako se strateškega načrtovanja in izvedbe lotevajo njihovi konkurenti iz tujine. Ter morda prisluhnejo njihovemu nekdanjemu vodji nadzornikov Miranu Mejaku, ki je v zadnjih mesecih večkrat poudaril, da bi bilo za Petrol bistveno bolj smotrno razmišljati o strateškem nakupu kakšne rafinerije v tujini, kot pa bluziti o raznih diverzifikacijah poslovanja na področja izven osnovne dejavnosti, kot je električna energija, živilska industrija, hotelirstvo in podobno.

Ameriški virus, vladne perverzije in nevarnost menedžerskih odkupov

14 avgusta, 2007 By in gospodarstvo, slovenija 3 komentarji

Ameriški finančni virus je še naprej na pohodu, njegove infekcijske razsežnosti pa postajajo vse bolj globalne. Ne samo, da so se z naložbami v hedge sklade opekli tudi največji svetovni finančni strokovnjaki z najbolj kompleksnimi napovedovalnimi orodji (denimo Goldman Sachs je svojo hčerinsko družbo Global Equity Opportunities moral sanirati s 3 milijardami dolarjev svežega kapitala) ali – bizarno – celo najbolj znane svetovne univerze (Harvard je denimo z naložbami v hedge sklad Sowood Capital izgubil 700 milijonov dolarjev), ampak se lahko opečejo tudi velike korporacije (in menedžerji), ki so prevzeme podjetij financirali z zadolževanjem, s t.i. leverage buyout (LBO).

Na to nevarnost je v avgustovskem poročilu opozorila Evropska centralna banka (ECB). V razpravi »Leveraged buyouts and financial stability« navaja, da se je zaradi ugodnih obrestnih mer, nizke inflacije in visoke gospodarske rasti v letu 2006 vrednost podjetniških prevzemov v svetovnem merilu glede na leto 2005 podvojila (na 478 milijard evrov). Nevarnost infekcije z ameriškim finančnim virusom je v tem, ker je večina, kar 80 odstotkov, celotnih prevzemnih vsot bilo financiranih z zadolževanjem, pri čemer so bile kot zavarovanje za kredite zastavljene prevzemne družbe. Problem je dvojen. Po eni strani so prevzemne družbe, tako kot pri ameriških drugorazrednih hipotekarnih kreditih, najemale kredite brez obveznosti plačevanja anuitet, kar lahko – ob pričakovanem dvigu obrestnih mer – ob zapadlosti kreditov pahne prevzete družbe v stečaj. Po drugi strani pa so bile prevzemne tarče prevzete v pričakovanju nadaljnje rasti njihovih delnic, zaradi česar so lahko prevzemne družbe ob zlomu trgov podvržene tržnim pogojem, ki niso bili vkalkulirani v prevzemne cene.

Seveda lahko ob bistveno poslabšanih pogojih na trgu (izjemen dvig obrestnih mer zaradi višjih premij za tveganje) val stečajev ter povečane zadolženosti podjetij bistveno zniža dobičke in posledično investicije podjetij, kar bi za seboj potegnilo tudi upad konjunkture. Nižja gospodarska rast ali celo recesija pa bi resnično globalizirano inficirala svetovno gospodarstvo z ameriškim virusom. Tudi slovensko.

Slovenija ni imuna na ameriški virus. Prav nasprotno. V precejšnji meri prav zaradi perverzne vladne politike. Zgolj ponovimo nekaj dejstev. Večino reformnih ukrepov iz vladnega paketa socialnih in ekonomskih reform (november 2005) je v praktični izvedbi vlada popolnoma spervertirala ali zbanalizirala. Denimo iz napovedane davčne reforme pri dohodnini, ki naj bi znižala bruto obdavčitev dela, neto plače in s tem socialne razlike pa pustila nespremenjene, je vlada naredila popolnoma asocialno davčno reformo, ki je zgolj znižala davčne stopnje tistim z višjimi dohodki in s tem seveda dvignila njihove neto plače in povečala socialne razlike. Iz napovedanega dopuščanja ustanavljanja specializiranih regionalnih univerz v skladu s potrebami lokalnega gospodarstva ter večjem poudarku na vpisu študentov na tehnične smeri je vlada naredila zasebni fevd za nekatere posameznike blizu ali znotraj vlade, ki so ustanovili zasebne univerze. Da bo perverznost še večja, gre za izključno družboslovne univerze.

Podobno je pri zgodbi o prodaji državnih deležev v gospodarstvu. Prvotni namen lastniške reforme je bil (ob privatizaciji velikih državnih podjetij) umakniti paradržavna sklada Kad in Sod iz aktivnega upravljanja podjetij. Natančneje, odprodati njune naložbe v relativno majhnih apoenih na odprtih mednarodnih razpisih in postopno zmanjšati njuna deleža na največ 5% v posameznem podjetju ter se preoblikovati v zgolj portfeljska lastnika. Zgodilo pa se je naslednje. Vlada je najprej z manevrom zamenjav nadzornih svetov ter odstavitev in zamenjav direktorjev med gospodarstveniki sprožila veliko prestrašenost in negotovost. S tem je menedžerje prisilila v razmišljanje, kako se učinkovito lastniško zapreti pred vplivom države. V drugem koraku pa je vlada prek obeh skladov začela na trgu ponujati lastniške deleže teh podjetij ter zaradi obstoja navzkrižnih interesov dvigovati cene delnic teh podjetij. S tem je omogočila val menedžerskih odkupov, vendar pa ga hkrati tudi astronomsko podražila.

Mislim, da se večina neodvisnih ekonomistov strinja v oceni, da je menedžersko lastništvo (tako kot delavsko delničarstvo) v omejenem obsegu koristno za upravljanje podjetja in se kaže v boljših rezultatih podjetja. Sami menedžerski odkupi (denimo kontrolni lastniški deleži nad 25%) pa se v praksi niso izkazali kot koristni. Razlogi za to so predvsem v tem, da menedžerji kot lastniki poskušajo čim več sredstev izčrpati iz podjetja (bodisi za financiranje kreditov, s katerimi so kupili delnice bodisi prek poslovanja s povezanimi ali družinskimi podjetji) in ker so menedžerji kot lastniki manj nagnjeni h »kadrovskim osvežitvam« na vodilnih mestih, s čimer upravljanje podjetja seveda ne more biti optimalno.

Sedanji val menedžerskih odkupov v Sloveniji ima zato zelo predvidljive posledice. Vladna perverznost pri prodaji državnih deležev družbam v interesnem krogu menedžerjev je močno podražila menedžerske prevzeme, s tem pa jih tudi močno zadolžila. Menedžerji, ki so za poplačilo kreditov zastavili delnice prevzetih družb, ki jih vodijo, bodo seveda nujno morali pokrivati anuitete z denarnim tokom iz prevzetih podjetij. S tem bo ostalo precej manj sredstev na voljo za investicije in za razvoj podjetij. Že v osnovnem scenariju bodo menedžerji na ta način postopno izčrpavali prevzeta podjetja, dokler pač ne poplačajo kreditov. Če jim bo zaškripalo pri servisiranju kreditov, bodo pač zadolžena podjetja prodali.

Zdaj pa predpostavimo, da bo ECB, ki je zadnji dve leti zaradi preprečevanja pregrevanja evropskega gospodarstva že osemkrat dvignila referenčno obrestno mero (skupaj za 2 odstotni točki), zaradi ameriškega finančnega virusa še dodatno dvignila obrestne mere. To bo menedžerjem po eni strani povzročilo povečanje bremena servisiranja dolga iz naslova prevzema podjetij, po drugi strani pa bo zaradi zmanjšanja gospodarske konjunkture zmanjšalo donosnost podjetij ter s tem njihov denarni tok. Ker se iz denarnega toka prevzetih podjetij poplačujejo anuitete prevzemnih kreditov, si ni težko predstavljati, kako bo to zaostrilo dolžniško breme prevzetih podjetij. Ni si težko predstavljati, da bodo mnoga med njimi, ki jih danes (še) prištevamo med paradne konje slovenskega gospodarstva, lahko kmalu zašla v velike dolžniške in likvidnostne težave.

Menedžerski odkupi podjetij imajo sami po sebi dvomljive učinke, v povezavi s perverzno politiko slovenske vlade pri razprodaji premoženja ter ameriškim finančnim virusom pa lahko iz sedanjega cvetočega slovenskega gospodarstva kmalu naredijo kopico čez rob zadolženih in obubožanih podjetij. Zrelih, da jih za pest drobiža prevzamejo tujci.

Ameriški finančni virus na pohodu

13 avgusta, 2007 By in gospodarstvo 2 komentarja

Obrisi grozeče globalne finančne krize so resnično dih jemajoči in z vsakim dnem dobivajo večje razsežnosti. Ameriške zvezne rezerve (FED) so denimo prejšnji teden na ameriškem finančnem trgu intervenirale s skupaj 87,5 milijardami dolarjev vredno finančno injekcijo za izboljšanje likvidnosti. Od tega samo v petek z 38 milijardami dolarjev, kar je najvišja dnevna finančna intervencija FED po enajstem septembru 2001. Tudi Evropska centralna banka (ECB) je za izboljšanje likvidnosti samo v četrtek in petek prejšnji teden namenila rekordnih 156 milijard evrov posojil 49-tim bankam, ki jih je prizadela kriza na ameriškem trgu z drugorazrednimi hipotekarnimi posojili. Kar je seveda absolutni rekord ECB do sedaj pri finančnih intervencijah. Tudi ostale centralne banke po svetu – od Švice prek Japonske do Avstralije – so nemudoma reagirale, da bi omilile negativne učinke finančnega virusa iz ZDA. Po zadnjih ocenah se skupna finančna intervencija vseh centralnih bank giblje že pri okrog 320 milijardah dolarjev.

Kako je ameriški virus okužil svet?

Razlogi za hitro širjenje globalne finančne nestabilnosti so, gledano iz današnje perspektive, seveda dokaj preprosti in predvidljivi. Ameriška FED je (še pod vodstvom Alana Greenspana) z namenom spodbuditve gospodarske rasti po enajstem septembru 2001 izjemno znižala referenčno obrestno mero (še leta 2003 je bila na ravni 1 odstotka), kar je seveda močno pocenilo kredite in zadolževanje tudi prebivalstva. Pri čemer pa so mnoge banke pri dajanju kreditov uporabljala zelo ohlapna bonitetna pravila. Mnoga gospodinjstva z nižjimi dohodki (t.i. subprime sektor kreditojemalcev), ki si ob višjih obrestnih merah ne bi mogla privoščiti nakupa nepremičnine, so se zadolžila preko glave. Ameriški nepremičninski trg je po 1. juniju 2003 močno zacvetel, saj so samo v zadnjih dveh letih ameriške banke dale za preko 3.200 milijard dolarjev hipotekarnih kreditov, okrog 20 % od tega t.i. subprime sektorju gospodinjstev z nižjimi dohodki. Toda po nekaj letih intenzivne rasti je FED z namenom ohlajanja konjunkture postopno zviševal referenčno obrestno mero, kar je močno povečalo višino anuitet. Hkrati se je odzval tudi nepremičninski trg, saj je po enormni rasti cen v letih 2004 in 2005 (po več kot 10 % na leto) ponudba nepremičnin narasla celo za polovico.

Ob višjih obrestnih merah ter povečani ponudbi nepremičnin se je trg nepremičnin lani zlomil, saj predvsem gospodinjstva z nižjimi dohodki več niso mogla odplačevati kreditov. Mnoge ameriške banke so svoje drugorazredne hipotekarne kredite subprime sektorju gospodinjstev zavarovale pri hedge skladih, ki so se v obdobju nepremičninskega booma močno razcveteli in mnoge ameriške in evropske banke so precej nekritično svoje naložbe namenile prav v te takrat visoko donosne sklade. Z zlomom nepremičninskega trga se je predvidljivo zrušil tudi trg izvedenih finančnih derivativov, ki so temeljili na drugorazrednih hipotekarnih kreditih in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo bankrot številnih hedge skladov zanihal stabilnost celotnega finančnega sistema in kdaj bo pljusknil tudi prek ameriških meja.

Lahko ameriški finančni virus resno ogrozi finančno stabilnost evro območja?

Najhujše posledice ameriške finančne krize se zaenkrat kažejo v francoskih in nemških bankah. Francoski BNP Paribas je moral prejšnji teden zaradi izgub zamrzniti tri svoje sklade v ZDA, vredne 1.6 milijarde evrov. Še huje je z nemškimi bankami. Srednje velika IKB naj bi v rizične naložbe z drugorazrednimi hipotekarnimi krediti vložila kar 7,8 milijard evrov, WestLB 1,25 milijarde evrov, Postbank pa okrog 600 milijonov evrov. Iz ZDA prihajajo tudi novice, da naj bi bilo prizadetih še več evropskih bank. Tako ameriški finančni nadzornik SEC, ki preučuje bankrotirano hipotekarno banko Homebanc, navaja kot prizadete investitorice v njej tudi veliki nemški banki Deutsche Bank in Commerzbank ter belgijsko-nizozemsko Fortis bank.

Zaenkrat se težave posameznih evropskih poslovnih bank zdijo povsem rešljive zaradi hitre in odločne akcije ECB. Bolj kot kratkoročne oscilacije na finančnih trgih ter težave nekaterih poslovnih bank zaradi prevelike izpostavljenosti tveganim naložbam na ameriškem trgu, pa nas lahko skrbi vprašanje, kako bo ameriški finančni virus vplival na nepremičninske trge v posameznih državah in kakšne posledice bi to utegnilo imeti na svetovno gospodarsko konjunkturo. Zgodovinsko nizke obrestne mere ter nizki pribitki bank so namreč tudi v evropskih državah poskrbeli za izjemno povečano zadolžitev gospodinjstev.

Predvidljiv dvig referenčne obrestne mere ECB septembra letos (v zadnjih dveh letih je ECB že osemkrat dvignila referenčno mero, skupaj za 2 odstotni točki) ter pričakovan dvig bančnih pribitkov (na EURIBOR) z namenom zavarovanja za večje tveganje bodo seveda po eni strani povečali kreditno breme za mnoga gospodinjstva in hkrati tudi zmanjšali trošenje gospodinjstev, po drugi strani pa zmanjšali povpraševanje po hipotekarnih posojilih. Vse to ima seveda predvidljive učinke na trge nepremičnin po celotni Evropi. Učinek na finančno stabilnost v posameznih državah pa je v veliki meri odvisen od bonitetnih pravil in njihovega doslednega spoštovanja pri posameznih bankah ter s tem njihove izpostavljenosti tveganjem hipotekarnih posojil. Pozitivno je to, da so bile evropske banke bistveno bolj konservativne od ameriških pri dajanju kreditov.

Lahko ameriški finančni virus ogrozi svetovno konjunkturo?

To je v veliki meri odvisno tudi od dogajanja na kitajskem trgu. Visoke stopnje gospodarske rasti v zadnjih dveh desetletjih, sorazmerno nizke obrestne mere in nastanek novega srednjega razreda je v zadnjih letih pripomogel k boomu na nepremičninskem trgu ter hitri rasti cen nepremičnin. Ob tem naj bi imele kitajske banke bistveno bolj ohlapna bonitetna pravila od ameriških, hkrati pa hipotekarni vpisi lastnine na Kitajskem še niso močno razširjeni, kar močno povečuje kreditno izpostavljenost njihovih bank. Kitajska vlada se je na grozeč ameriški finančni virus odzvala z dvigom obrestnih mer, strožjimi pravili za tuje investicije ter s spodbudami za gradnjo cenejših vprašanj.

Če pride do krize na kitajskem ter najpomembnejših evropskih nepremičninskih trgih ter hkrati do drastičnega dviga obrestnih mer, bosta nujni posledici seveda manjše trošenje gospodinjstev in nižje investicije. Po nekaterih ocenah bi se svetovna gospodarska konjunktura utegnila zmanjšati za 0,5 do 1 odstotne točke. Zaenkrat je svetovna konjunktura izjemno robustna. Vsi glavni svetovni borzni indeksi so bili sicer prejšnji petek v rdečih številkah, toda glede na sedaj robustno gospodarsko rast ter dobre polletne rezultate vodilnih svetovnih korporacij se zdi, da se bodo svetovne borze ta teden spet pobrale.

Ohraniti trezno glavo

Seveda pa so globalne posledice odvisne od tega ali bo uspelo ameriškemu finančnemu virusu okužiti ves svet, ki je v finančnem pogledu izjemno globaliziran in s tem zelo podvržen hitremu širjenju virusov. Nepretehtane ali celo panične reakcije centralnih bank in vlad lahko pri tem naredijo še največ škode. Prehiter dvig obrestnih mer bi v sedanjem trenutku pomenil idealne pogoje za zlom nepremičninskega trga ter za posledičen razmah finančnih kriz. S tega vidika se zdijo ukrepi ECB z bliskovitimi finančnimi injekcijami bankam, prizadetim z ameriško krizo, čakanje z dvigom temeljne obrestne mere ter pomirjujoč ton predsednika ECB Jeana-Claudea Tricheta izjemno preudarni in pretehtani. Kakršnokoli sejanje nezaupanja v finančne in nepremičninske trge, sem štejem tudi izjave našega guvernerja Marka Kranjca v Financial Timesu, pa čeprav jih je dal kot analitik in ne guverner, ima lahko izjemno daljnosežne negativne učinke. V tem trenutku je potrebno predvsem ohraniti trezno glavo in pomiriti trge, sedanja zdravila se zdijo dovolj močna, da ameriški finančni virus omejijo na ameriški trg in minimizirajo negativne učinke na EU.

Zato bi se izjave vseh guvernerjev članov ECB morale v tem trenutku glasiti nekako tako: “Ameriški finančni virus je zaenkrat pod kontrolo – zato brez panike, prosim”.

Ora Ito ter desperadosi na forumih in njihove karierne opcije

11 julija, 2007 By in gospodarstvo, kultura, svet 6 komentarjev

Praviloma ne spremljam internetnih forumov, ker zato nimam ne časa in ne volje za prebiranje nekonstruktivnih debat. Le izjemoma zaidem na forum Financ ali Dela, ko me kolegi opozorijo na kakšno posebnost (denimo »izpad« kakšne znane osebnosti pod dejanskim ali izmišljenim imenom). No, včeraj so me kolegi opozorili na precej »hude« in žaljive odzive na mojo kolumno v Financah o opcijah levice in desnice pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami. Razumljivo, kolumna je bila najbolj bran članek dneva, kar očitno odraža velik interes javnosti po tej temi in kar seveda generira tudi večjo množico različnih javnih odzivov.

Mene javni odzivi, pozitivni ali negativni, na moje pisanje in moje delo nasploh – razen seveda relevantne akademske kritike in odzivov študentske populacije – ne motijo. Nasprotno. S tem ko se angažiraš kot akademski raziskovalec v konkurenčnem mednarodnem okolju, kot profesor na domači in tujih univerzah, kot gostujoč ekonomist v politiki in kot kolumnist, svoje delo in svojo podobo izpostaviš kritični presoji. In s tem eksplicitno vzameš v zakup tudi takšne ali drugačne javne odzive. Zato praviloma ne polemiziram v javnosti z nasprotnimi stališči, sploh pa ne spremljam forumov in ne polemiziram na njih. Ne mislim, da imam absolutno prav glede vsega. In ne želim nikogar prepričevati, da imam prav samo jaz. Jemljem si pa pravico, da povem svoje mnenje. In dopuščam vsakomur, da misli po svoje in absolutno (tudi javno) zagovarjam njegovo pravico, da piše, kot misli. Tisti, ki preveč izstopajo po brutalnosti ali žaljivosti svojih stališč, se običajno zelo hitro sami izločijo. Kajti javnost večinsko ne mara skrajnežev.

Me je pa pogled na včerajšnje internetne komentarje na mojo kolumno v Financah vseeno spodbodel, da analiziram profil piscev komentarjev na internetnih forumih ter njihove karierne opcije. Zato sem si ogledal nekaj glavnih internetnih forumov največjih slovenskih medijev (Finance, Delo, Dnevnik, Večer, Pop TV, RTV Slovenja) in poskušal okarakerizirati njihove forumske komentatorje. Našel sem nekako pet ključnih značilnosti, ki po mojem mnenju oblikujejo profil povprečnega forumskega pisca.

Profil piscev na forumih:
• praviloma ne polemizirajo z vsebino člankov (ad rem), ampak z dejanskimi ali namišljenimi značilnostmi pisca (ad hominem),
• so polizobraženi, slabo obvladajo slovnico in pravopisna pravila, so kulturno in ideološko nestrpni, karierno še nerealizirani posamezniki, ki imajo dovolj časa za visenje na forumih in ideološko spopadanje z uveljavljenimi avtorji,
• desperadosi (obupanci) in neke vrste »internetni teroristi«, ki so pogumni le v zavetju internetne anonimnosti, javno pa se ne upajo izpostaviti,
• nekateri kolegi iz sveta komuniciranja z javnostmi pravijo, da ne gre za naključne pisce, ampak da imajo posamezne politične stranke organizirane skupine piscev (bojda so še posebej dobro organizirane stranke desnice), rekrutirane večinoma iz študentske populacije, ki proti majhnemu plačilu ali v ideološkem zanosu »pljuvajo« po »ideoloških nasprotnikih« oziroma se oglašajo v pogovorne oddaje in v njih orkestrirano glasujejo,
• običajno zaključijo svoje pisanje, da so oni osebno veliko bolj inteligentni, vedo več o zadevni temi in so torej veliko bolj kvalificirani za pisanje komentarjev kot avtor, katerega tekst kritizirajo, in se čudijo urednikom, kako sploh lahko objavijo tekste takšnemu avtorju.

Seveda ne trdim, da je tak profil vseh piscev na forumih, toda glavne značilnosti povprečnega pisca na internetnih forumih medijev se mi zdi, da so zajete v zgornjih petih točkah. In seveda, ker sem bolj konstruktivne sorte, se s to ugotovitvijo to moje razmišljanje ne konča, ampak želim v nadaljevanju izpostaviti karierne opcije, ki jih imajo na voljo ti forumski pisci.

Moj predlog karierno še nerealiziranim internetnim piscem na medijskih forumih je precej preprost. Predlagam jim, da uberejo pristop svetovno znanega designerja Ora Ita. Predlagam, da zberejo korajžo, se javno izpostavijo s svojimi izdelki in poskušajo realizirati svoje potenciale. Ora Ito je v zgodnjih letih na svojo izjemno oblikovalsko nadarjenost opozoril tako, da je na svoji spletni strani lansiral podobe v njegovem oblikovalskem slogu dizajniranih izdelkov in jih podpisoval s svetovno znanimi blagovnimi znamkami. Z drugimi besedami, globalne svetovne znamke je zapakiral v svoj dizajn. Odziv je bil fenomenalen, saj so ljudje začeli naročati še neobstoječe, zgolj virtualne izdelke. Razumljivo, mnoge globalne multinacionalke so ga v prvem navalu čustev hotele tožiti zaradi zlorabe blagovnih znamk. Toda njegov svojstven, svež mladostni dizajnerski pristop jih je od tega odvrnil in namesto tožbe so mladeniča povabili k sodelovanju. Torej Ora Ito je bil neke vrste internetni terorist, imel je ideje, ne pa denarja za njihovo uresničitev, zato je izbral svojsko, zelo inovativno metodo lastne promocije. Danes je Ora Ito zvezda v svetu industrijskega oblikovanja in podpisuje kreativne linije za najbolj znane globalne multinacionalke, kot so L’Oreal, Louis Vuitton, Apple, Bic, Nike, Visa itd. Tudi za slovensko Gorenje.

Podobno pot je prehodil tudi Jonas Ž., multidisciplinarni genij, vse od od pobalinskega interpretatorja Shakespeara na radiu Študent, vrhunskega garažnega biljarderja, zajebantskega voditelja mladinskih oddaj na RTV Slovenija, voditelja prime-time talk showa ter Milijonarja na Pop TV, do vrhunskega internetnega pokeraša in bloggerja ter nazadnje spet do voditelja Milijonarja na nacionalni TV ter zajebantskega voditelja dnevnika na internetnem mediju Vest.si. Jonas Ž. je preprosto dober in vse, kar naredi, smrdi po uspehu.

Podobne so usode ostalih danes vodilnih kreativnih osebnosti na slovenski estradi, od Jurija Zrneca do Lada Bizovičarja. It’s a free country in v prostem tržnem gospodarstvu z izrazito noto k zagotavljanju enakega dostopa do izobrazbe, kot velja v Sloveniji, so danes možnosti za uspeh novincem ali outsiderjem na stežaj odprta. Prav razmah blogov in bloggerjev – ob nizkih stroških vstopa v internetni svet – kaže na velike možnosti realizacije nadarjenih posameznikov. Vse je odvisno le od njihove drznosti in kvalitete njihovih »izdelkov«. Zato pozivam pisce na forumih, da naredijo kvalitetni preskok naprej in svoja stališča objavljajo na lastnih blogih. S tem bodo lahko dokazali svojo kvaliteto, izvirnost in nadarjenost, in morda uspeli do te mere, da se bodo lahko »prodali« kot relevantni komentatorji v nek večji medij.

Svet tam zunaj, tudi blogerski svet, je sicer krut in hladen, konkurenca pa precej huda, toda najboljši (najbolj drzni, najbolj nadarjeni in najbolj vztrajni) se vedno prebijejo v ospredje in uspejo. In v tem je čar proste konkurence, ki jo ponuja tudi internetni svet, da je vse odvisno od nas samih – od naše nadarjenosti, od naše drznosti, od naše pripravljenosti na tveganje neuspeha in končno od naše vztrajnosti.

Vso srečo!

Podržavljanje namesto privatizacije Triglava ali Kako nas je Bajuk okradel

29 maja, 2007 By in gospodarstvo, slovenija 1 komentar

Vlada oziroma njen minister za finance sta se končno malce zganila glede privatizacije Triglava, naše največje zavarovalniške hiše. Zanimivo je, da vlada tudi tokrat ni upoštevala predloga svetovalne skupine za Triglav, ampak je naredila nekaj po svoje, nekaj, kar nima ne repa ne glave. Delnice Triglava naj bi sicer končno začele kotirati na borzi, vendar pa vlada ne namerava prodajati lastniškega deleža v Triglavu strateškemu lastniku. Še več, približno 41% delnic, ki naj bi po prejšnjem zakonu bile namenjene razdelitvi državljanom, ki so imeli leta 1990 na Triglavu sklenjeno zavarovalno polico, se tudi formalno prenese na Kad (uradno za pokrivanje obveznosti do pokojninske blagajne).

Ta Bajukov predlog ne pomeni začetka privatizacije Triglava, ampak – objektivno gledano – prinaša njegovo podržavljanje. Vlada je nas, državljane Republike Slovenije, s tem dejanjem okradla, nam izpulila delnice, ki so nam pripadale po prejšnjem zakonu o lastninjenju Triglava ter ta naš lastniški delež prenesla na državni sklad. Gre za formalno pravno razlastitev nas kot državljanov in prenos našega premoženja na državo. Z drugimi besedami, gre za čisto boljševiško nacionalizacijo. Takšno, kot smo je bili deležni leta 1945 oziroma po komunističnem prevzemu oblasti.

Bajuk je v podporo temu podržavljanju Triglava sicer povedal, da bo iz tega naslova vlada pokrivala obveznosti do pokojninske blagajne. Lahko bi rekel tudi, da bo iz tega denarja vlada obnavljala domovino, gradila ceste ali železnice ali slovenski jadranski otok ali financirala še kakšen drug megalomanski utopični projekt iz Nacionalne resolucije. Karkoli. Toda neizpodbitno dejstvo je, da nas je vlada s to zaplembo našega premoženja povsem po boljševiško okradla.

Dejstvo je, da s to nacionalizacijo država postala večinski lastnik Triglava. K 15,4% vrednosti Triglava, ki je bil po prejšnjem zakonu formalno v lasti “oseb javnega prava” (države) je dodala še 41,4% lastniški delež, ki ga je ukradla nam in s tem postala 56,8-odstotna lastnica Triglava. Preostalih 43,2% naj bi pripadalo pravnim osebam, ta delež pa že itak upravlja drug državni sklad – Sod.

Ni jasno, kje vlada vidi kakršnekoli zametke privatizacije Triglava. Kotacija delnic na borzi še ne pomeni privatizacije, saj so ob sedanji strukturi lastnikov (država neposredno ter Kad in Sod) delnice Triglava zgolj fiktivne in popolnoma neprenosljive. Še bolj očitno butasta postane kotacija delnic Triglava ob napovedi finančnega ministra, da vlada ne namerava prodajati kakršnegakoli deleža v Triglavu strateškemu lastniku (ker Triglav domnevno svežega kapitala ne potrebuje). Kotacija delnic je torej zgolj forma, brez vsebine. Tudi delnice Telekoma kotirajo na borzi, pa vendar Telekom ni privatiziran in nič ne kaže, da bi vlada to hotela narediti do konca mandata.

Najhuje pa je to, da je vlada s tem dejanjem pokazala, da dejansko ne misli privatizirati Triglava. S tem pa močno škodi Triglavu, kajti s tem mu močno omejuje možnosti razvoja. Prvič, ker Triglavu država že do sedaj ni bila naklonjena pri njegovih širitvah na jugovzhod, saj mu ni odobrila dokapitalizacije. Drugič, ker Triglavu ne dovoli priti do svežega kapitala niti prek strateškega lastnika. Tretjič, ker so od države imenovani nadzorniki popolni finančni in zavarovalniški analfabeti in v nadzornem svetu ob razpravah o strateških poslovnih odločitvah namesto interesov podjetja zastopajo interes države. In četrtič, ker ima Triglav kot slovensko državno podjetje bistveno manj možnosti, da bi postal lastnik kakšne pomembnejše zavarovalnice v tujini (s tem bi slovenska država postala lastnica nekega tujega podjetja; bi vi dopustili, da bosanska vlada postane denimo lastnica slovenskega Telekoma?!).

Zakaj vlada ni upoštevala predlogov svetovalne skupine? Zakaj ni omogočila Triglavu, da prek strateškega lastnika pride do svežega kapitala? Zakaj 41,4% vrednosti Triglava ni po ceni s popustom prodala vsem državljanom Republike Slovenije in nam omogočila, da sami upravljamo z našim denarjem in Triglavom? Zakaj je vladi bolj pomemben vpliv v Triglavu kot pa uspešen Triglav? …

Sama retorična vprašanja, ki v teh boljševiških časih seveda ne bodo dobila odgovora. Na srečo so naslednje leto volitve.

EU za enotno davčno osnovo pri korporacijskih davkih

5 maja, 2007 By in gospodarstvo, slovenija, svet 2 komentarja

Dan po delavskem prazniku je evropski komisar za davke Laszlo Kovacs v Bruslju predstavil priprave na sporni predlog o uvedbi enotne konsolidirane osnove za davek na dohodek pravnih oseb. Gre za poenotenje davčne osnove (za izračun davka od dohodka pravnih oseb), da bi podjetjem, ki imajo podružnice v večih državah, zmanjšali stroške prilagajanja in izvajanja davčnim predpisom v različnih državah. Višina davčnih stopenj pa ostane še naprej v domeni posameznih članic. Komisija bo nov sistem predvidoma predlagala v prvi polovici leta 2008, veljati pa naj ne bi začela pred letom 2010.

The commission is planning to lobby hard for the next four years for measures that will create the basis for a common European tax policy, including lowering taxes on research and development, computerizing customs controls, allowing financial-services companies to reclaim value-added tax and setting bloc-wide criteria for taxing cars. The proposed measures will not limit fair competition in setting tax rates, says E.U. Taxation and Customs Commissioner Laszlo Kovacs. “They will create a level playing field.”

Davčni sistem je za podjetja treba poenostaviti, pravi Kovacs, številne članice EU, kajpak predvsem tiste s primerjalno nižjimi davčnimi stopnjami, pa se z njim ne strinjajo (V. Britanija, Irska, Litva, Latvija, Slovaška, Malta, Ciper). Stališče Slovenije je po bruseljskih virih ‘nevtralno’. Kovacs možnost zgolj ‘okrepljenega sodelovanja’ (namesto harmonizacije) glede davkov zavrača.

Predlog EK o uvedbi enotne konsolidirane osnove za davek na dohodek pravnih oseb se zdi načeloma korak v pravo smer. Toda problem je v tem, katera osnova (kateri nacionalni davčni sistem) bo vzet za osnovo. Če bo recimo vzeta davčna osnova v Nemčiji ali Franciji, bo to za številne bolj napredne in davčno bolj konkurenčne države (od Estonije, Litve, Latvije, Slovaške, Malte do Cipra, Irske in UK) pomenilo velik korak nazaj. To bi zanje pomenilo manjši pritok neposrednih tujih investicij in portfeljskih investicij, saj so te države danes privlačne lokacije za investitorje ne samo zaradi nižjih davčnih stopenj, ampak predvsem zaradi bolj prijazne in enostavne davčne zakonodaje.

Poenotenje pri davčni osnovi je smiselno le, če bo šlo v smeri ureditve v najbolj naprednih državah na tem področju. To bi pomenilo, da bi tudi druge države vzpostavile podobne podjetjem prijazne davčne sisteme (pri čemer pa davčne stopnje lahko ostanejo še naprej različne, čeprav je to manj verjetno). To bi pomenilo velik napredek za celotno EU. Bojim se pa, da velike in konzervativne članice EU zaradi strahu pred izgubo davčnih prihodkov ne bodo navdušene nad takšnim poenotenjem, čeprav bi njihova podjetja in zaposleni s tem največ pridobili, prav tako pa tudi davčni prihodki.