Category Archives: gospodarstvo

Globalizacijske lekcije, 3. del: Mednarodna trgovina

27 marca, 2008 By in gospodarstvo

V tretjem predavanju govorimo o mednarodni trgovini in si zastavljamo nekatera temeljna vprašanja. Zakaj države trgujejo med seboj? Je medsebojna trgovina koristna za vse države? Lahko trgovina in globalizacija prizadeneta posamezne države? In zakaj je trgovina boljša od protekcionizma. Na ta vprašanja odgovarjamo z uporabo implikacij teoretičnih modelov, podatkov o tokovih mednarodne trgovine ter empiričnih študij s tega področja.

Vprašanje, zakaj države trgujejo, je iz današnje perspektive bolj kot ne retorično. Toda v obdobju merkantilizma (do francoske revolucije leta 1789) so se v številnih državah vršile izjemno močne javne debate, ali velja mednarodno trgovino nekontrolirano dovoliti ali pa jo je potrebno močno regulirati. Indikativen je denimo pamflet neznanega avtorja z naslovom »Considerations Upon the East-India Trade«, ki je bil leta 1701 objavljen v nekem angleškem časopisu. Pamflet je predstavil za tiste čase heretično trditev: »ni potrebe, da vsaka država proizvaja vse proizvode, ampak naj tiste proizvode, ki jih doma ne more proizvajati ali jih ceneje proizvajajo v tujini, uvaža iz tujine«. Trajalo je dolgih 75 let preden je moralni filozof Adam Smith iz univerze v Glasgowu to trditev ustrezno argumentiral s tem, kar danes imenujemo teorija absolutnih prednosti. Smith je s knjigo »Raziskovanje vzrokov za bogastvo narodov« postavil ne samo temelje ekonomski znanosti, pač pa je predvsem kot prvi verodostojno argumentiral, zakaj države med seboj trgujejo in zakaj je ta medsebojna trgovina koristna za vse sodelujoče države. In pojasnil je predvsem to, da bogastvo držav ne temelji na denimo obsegu naravnih virov in zalog zlata, pač pa na sposobnosti ustvarjanja prodajljivih proizvodov, tehnično učinkoviti proizvodnji ter sposobnosti menjave domačih proizvodov za tuje. Smith je pokazal, da če vsaka država dosega optimalno tehnično učinkovitost v proizvodnji nekega proizvoda in če lahko ta proizvod prosto (brez trgovinskih ovir) zamenja za proizvod neke druge države, potem taka situacija maksimira mednarodno blaginjo. Trgovina je koristna za obe državi, ker se lahko vsaka država specializira v prozvodnji tistega proizvoda, kjer ima primerjalne prednosti.

Ta preprost Smithov argument – ne glede na mnoge kasnejše teoretske dopolnitve in specifične teorije mednarodne trgovine – še danes po dobrih dveh stoletjih v svojem bistvu pojasnjuje, zakaj države med seboj trgujejo. In bolj intenzivno kot trgujejo, večje koristi imajo od tega. To temeljno zakonitost najbolje ilustrirajo podatki o rasti svetovne trgovine ter o rasti »ustvarjenega bogastva« (merjenega z domačim bruto proizvodom, BDP). Obe stopnji rasti sta namreč med seboj močno korelirani, večja kot je rast trgovine, tem večja bo tudi rast BDP. Drugače povedano, več kot države med seboj trgujejo, hitreje povečujejo narodno bogastvo in s tem blaginjo za njihove prebivalce.

Seveda pa je zanimivo, zakaj kljub temu spoznanju razvoj svetovne trgovine (in s tem bogastva narodov) ni linearen, ampak so zanj značilna močna nihanja. Z empiričnega vidika je zanimivo, da so ta nihanja v dinamiki zunanje trgovine povezana najprej z razvojem tehnologije, s tem pa seveda industrije in transportnih sredstev, kasneje pa pretežno z ekonomskimi politikami držav (liberalizem, protekcionizem, intervencionizem). Zanimivo je, da je svetovna trgovina v prvih treh stoletjih novega veka – v obdobju 1500-1820 – naraščala v povprečju po manj kot 1 % na leto (rast BDP 0.3 %). Šele po koncu Napoleonovih vojn (po 1815), zmagi Anglije, s tehnološko in industrijsko revolucijo v Angliji in njenim uvajanjem bolj prostih notranjih in zunanjih ekonomskih politik ter njihovo uveljavitvijo tudi do drugih držav je svetovna trgovina dramatično poskočila. V obdobju klasičnega liberalizma (1820-1870) je trgovina naraščala po kar dobre 4 % letno (rast BDP 1 %), po uvedbi protekcinostičnih politik posameznih držav se je rast trgovine do začetka prve svetovne vojne (1914) nekoliko zmanjšala (na 3.4 % letno, rast BDP 2.1 %), potem pa v najbolj mračnem obdobju novejše svetovne zgodovine med obema vojnama upadla na manj kot 1 % letno (rast BDP 1.8 %). Po drugi svetovni vojni pa je rast svetovne trgovine zaradi s strani GATT vodene liberalizacije uvoznih trgovinskih ovir naravnost eksplodirala in je med letom 1950 in 1973 (prva naftna kriza) rasla po skoraj neverjetnih 8% letno (rast BDP 4.9 %). V naslednjih treh desetletjih zrele globalizacije je rast trgovine malce upadla, toda še vedno je rasla po skoraj 5 % letno (rast BDP 3.2 %).

Značilno je, da je prav trgovina omogočila razvoj večini držav. Razvoja evropskih gospodarstev po drugi svetovni vojni ne bi bilo brez proste trgovine, prav tako ne vzpona Japonske in azijskih tigrov. Sedanjega dramatičnega gospodarskega razvoja Indije in Kitajske ne bi bilo brez njune popolne vpetosti v tokove mednarodne trgovine. S tem pa – kot bomo lahko videli v eni izmed naslednjih globalizacijskih lekcij o svetovni (ne)enakosti – tudi ne dramatične rasti življenjskega standarda njunih prebivalcev tako v urbanih kot ruralnih regijah. Nenazadnje, tudi lanske visoke gospodarske rasti Slovenije ne bi bilo brez ugodne mednarodne klime in dvoštevilčne rasti našega izvoza in uvoza.

Pripravljeno na podlagi knjig:
Borkakoti J. (1998): International trade: Causes and Consequences. London: MacMillan.
Bowen H.P, Hollander A. and Viaene J.M. (1998): Applied International Trade Analysis. London: MacMillan.
Feenstra, R.C. (2004): Advanced International Trade: Theory and Evidence. Princeton: Princeton University Press.
Maddison A. (2006), The World Economy, Vol 1: A Millennial Perspective, OECD.

Prezentacija predavanja:
class-3-globalisation-and-trade.pdf

Prodaja Telekoma na stranskem tiru. Kaj zdaj?

8 marca, 2008 By in gospodarstvo 17 komentarjev

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Ponedeljkova odločitev komisije za prodajo Telekoma, da Telekoma ne proda nobenemu izmed preostalih dveh od začetnih enajstih ponudnikov, je marsikomu z radostjo napolnila srce. Delu opozicije, ker si obeta nadaljevanje državnega kapitalizma, politično kadrovanje in ohranjanje dobaviteljskih navez prijateljskim družbam. Vladni koaliciji, ki ji je ljudski kapitalizem blizu (SLS) ali pa nanj stavi svojo politično prihodnost (SDS, NSi). Finančnim naložbenikom, ker si obetajo ugodno plasiranje naložb v sedanji ne prav živahni situaciji na trgih. Ter širši javnosti, ki je malce proti privatizacijam zaradi zaradi vgrajenega socialističnega sindroma »vse je naše«, malce pa zaradi špekulacij, da bo drobtinica privatizacijske premije priletela tudi do njih.

Toda, kako dobra je v resnici ta odločitev, da se Telekom ne proda strateškemu kupcu in kaj narediti v tej situaciji? Pustiti Telekom v večinski državni lasti, ponoviti razpis za strateškega kupca, ga prodati na prvi javni prodaji domačim kupcem ali pa najti kakšno bolj optimalno metodo?

Ohraniti Telekom v državni lasti bi bila napaka. Prvič, naš Telekom, pa naj bomo še tako ponosni nanj, ni noben tehnološki biser. Še več, svojo ponudbo stacionarne telefonije in dostopa do interneta večinoma bazira na bakrenih žicah. Tuja in domača konkurenca pospešeno delata na optičnih kablih. Naš Telekom svoje poslovne rezultate večinoma črpa iz mobilne telefonije (Mobitel), iz naložb v tujini ter dragega zaračunavanja vodov konkurenci. Siol mu zaradi predatorskih cen prinaša izgubo. Telekom bi nujno moral redefinirati svojo dolgoročno strategijo ter pripraviti program racionalizacije, saj se na zastarelo tehnologijo veže tudi občuten presežek zaposlenih (dobrih tisoč). Ta racionalizacija je ob ohranitvi državnega ali razpršenega pretežno domačega lastništva malo verjetna.

Drugič, kakšne koristi imajo uporabniki od monopolista v domači lasti, ki jim nenehno vsiljuje zastarelo tehnologijo in zastarele storitve (ISDN, Centreks) ali jih odira s prisilnimi in dragimi vezavami storitev (ISDN/ADSL)? Konkurenca ga na primer pri številu optičnih priključkov (FTTH) že krepko prehiteva. Tuj strateški kupec bi prinesel nove in posodobljene storitve, pa še domača regulatorja Apek in UVK bi mu bolj gledala pod prste. S privatizacijo Telekoma bi pridobili predvsem uporabniki zaradi povečane ponudbe konkurenčnih storitev. Avgusta 2007 sem dokumentiral, kako skokovito je narasel delež uporabnikov širokopasovnega dostopa do interneta, ko je Telekom moral umakniti sporno vezavo ISDN/ADSL.

S proračunskega vidika je bila neprodaja Telekoma na tem razpisu definitivno velika izguba. Če bi Telekom prodali po ponujeni ceni 400 evrov za delnico (za četrtino več od borzne cene), bi država dobila v proračun dobrih 500 milijonov evrov več. To pomeni ogromno oportunitetno izgubo, merjeno v številu kilometrov neizgrajenih cest, stanovanj, bolnišnic in šol ali ohranitve višjih davkov. Po tem neuspešnem razpisu bo težko najti uglednega strateškega kupca, ki bi ponudil za Telekom tretjino več od sedanje borzne cene.

Morda se bodoči delničarji, od institucionalnih investitorjev do fizičnih oseb veselijo javne ponudbe delnic Telekoma. Toda preden se jim nasmeški v pričakovanju hitrih zaslužkov preveč razlezejo, naj jih ponovno opozorim, da na Telekom čakajo še nerealizirane odškodninske tožbe, ki so jih proti njemu sprožili konkurenti (T-2, Tuš Telekom, Sky-Net, ABM, Sinfonika, AMIS, itd.), katerih skupna vrednost, skupaj z obrestmi, znaša dobrih 200 milijonov evrov oziroma približno eno desetino sedanje tržne vrednosti Telekoma. Bodoči vlagatelji naj ne pozabijo tudi na odločbe, ki jih proti njemu izdaja UVK. Do sedaj so že tri odločbe o zlorabah Telekoma v korist SIOLa pravnomočne. Pri vseh je šlo za t.i. “leveraging” oziroma vzvodno delovanje prek uporabe Telekomove infrastrukture za vplivanje na odvisni trg interneta. V vsakem primeru je bila različna osnova za vzvodno delovanje: (1) odločba 1997: zloraba pri telefonskih številkah (1996-1998), ker Telekom SIOLovi konkurenci ni želel omogočiti posebne, cenejše številke; (2) odločba 2000: zloraba pri ISDN paketih (1999 – 2001, ker Telekom SIOLovi konkurenci ni dovolil sodelovanja v ISDN paketih, in (3) odločba 2004: dve zlorabi na ADSL infrastrukturi (2001-2003), ker je Telekom SIOLovi konkurenci dražje zaračunaval svoj infrastrukturo. Pred vrati pa je še četrta, aktualna odločba (ki je še v fazi povzetka relevantnih dejstev), kjer gre za dve zlorabi (vezana prodaja ISDN/ADSL priključkov ter “leveraging” s favoriziranjem SIOLa). Z vsako izmed teh odločb UVK se ponuja možnost odškodninskih tožb konkurentom. Z realizacijo obstoječih in predstoječih odškodninskih tožb se utegne vrednost delnic Telekoma krepko zamajati. Kar seveda pomeni, da bo morala vlada fizičnim osebam ponuditi krepek diskont pri javni ponudbi delnic, da se ne bodo počutili oškodovane, ker jim je prodala škart robo.

Če povzamem, niti ohranitev v državnem lastništvu niti javna prodaja niti prodaja strateškemu kupcu kratkoročno ne obeta dobrih rezultatov. Predvsem ne z vidika večje učinkovitosti trga telekomunikacij v Sloveniji, kar naj bi bil primarni cilj vlade. Učinkovit trg telekomunikacij zahteva vrhunsko infrastrukturo (omrežje) in prav tako vrhunsko regulacijo ponudnikov storitev na tem omrežju. Morda bi se veljalo ozreti naokrog po Evropi, kako države z več izkušnjami rešujejo ta problem. Daleč najbolj razvit, urejen in konkurenčen trg telekomunikacijskih storitev je britanski, po katerem se pri spreminjanju regulatornega režima zgleduje tudi Evropska komisija. British Telecom (BT) je denimo prvi, ki je izvedel funkcionalno razdelitev nekoč vertikalno integriranega operaterja z ustanovitvijo Openreach, BT-jevega dostopovnega omrežja. Kot pravi verjetno najboljši poznavalec tega področja v Sloveniji, nekdani Telekomovec Dušan Caf (MojMikro, November 2007): »Funkcionalna ločitev, ki jo je izpeljal BT, je okrepila razvoj konkurence na britanskem telekomunikacijskem trgu ter spodbudila hitrejše uvajanje širokopasovnih omrežij in storitev. Po mnenju britanskega Ofcoma (britanski regulator, op.pis.) je bila tudi najpomembnejši razlog za podvojitev števila najhitrejših širokopasovnih priključkov v Veliki Britaniji.« Britanskemu zgledu o funkcionalni razdelitvi vertikalno integriranih operaterjev sledita tudi italijanski regulator Agcom ter švedski PTS, ki želita upravljanje dostopovnega omrežja izločiti v ločeni družbi, ki bi storitve prodajali vsem udeležencem na trgu pod enakimi pogoji. Tudi konture novega regulatornega okvira za področje elektronskih komunikacij Evropske komisije pod vodstvom komisarke Vivien Reding, ki jih pričakujemo v drugi polovici leta, gredo v to smer funkcionalne razdelitve vertikalnih integracij »incumbent« nacionalnih operaterjev, saj ti predstavljajo največjo grožnjo konkurenci na posameznih trgih.

Zato vladi polagam v razmislek predlog tovrstne funkcionalne ali strukturne razdelitve Telekoma, kjer bi iz holdinga Telekoma ločeno odprodala Mobitel kot ponudnika mobilne telefonije ter Siol kot ponudnika dostopa do interneta in digitalne televizije. Lahko tudi prek javne prodaje, kar se mene tiče. Država naj obdrži le omrežje in ga oddaja v najem po enakih pogojih vsem ponudnikom storitev stacionarne in mobilne telefonije ter interneta. Z ustrezno cenovno strategijo naj hkrati omogoča stalne tehnološke nadgradnje omrežja ter tržno konkurenčnost ponudnikov. S tem bo vlada, prvič, dosegla višji izkupiček od prodaje, in drugič, naredila konec Telekomovemu monopolu in njegovim notoričnim zlorabam monopolnega položaja na račun konkurence in nas potrošnikov ter najbolj učinkovito poskrbela za konkurenco na trgu telekomunikacij.

Verjamem, kot kažejo prvi odzivi, da vodilnim v našem Telekomu, privilegiranim dobaviteljem in dosedanjemu prvemu prodajalca Telekoma, Matjažu Janši, ta rešitev ne bo všeč, ker pač rušijo njihov monopolni položaj. Njihov glavni argument je, da to ne bi omogočalo tehnološke modernizacije omrežja. Toda prav na tej točki se motijo, saj se da pokazati, da bi z ustrezno cenovno politiko nediskriminatornega oddajanja omrežja v najem lahko zaradi velikega obsega uporabnikov brez težav financirali najsodobnejše tehnološke rešitve in da je to bistveno ceneje in bolj smotrno, kot da gradimo 3 ali 4 ločena optična omrežja. In še nekaj, to je pot, po kateri bo že kmalu šla vsa EU

Funkcionalna razdelitev Telekoma je torej lahko izvrstna priložnost za povečanje učinkovitosti trga telekomunikacij in izboljšanje konkurence. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da privatizacija posameznih operaterjev prinaša kupnino, s čigar funkcionalno uporabo se pri nas očitno sploh ne ukvarjamo. Kaj naj vlada naredi s kupnino od prodaje Telekoma, že piše v reformnem paketu vlade. Iz kupnine naj oblikuje Tehnološki sklad, iz katerega bo financirala spodbujanje inovacij in tehnološkega razvoja. Tako bomo na en mah rešili vprašanje konkurence na trgu telekomunikacij in bolj učinkovite politike spodbujanja tehnološkega razvoja.

Globalizacijske lekcije: Uvod

7 marca, 2008 By in gospodarstvo 1 komentar

Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani za tuje študente v okviru Erasmus/Socrates mednarodne izmenjave predavam predmet Globalisation and International Trade. Osnovni namen predmeta je podati analizo procesov in pojavnih oblik globalizacije, ki so fundamentalno spremenili naš svet. Globalni svet je postal »flat«. Če sta Kopernik in Galileo heretično dognala, da svet ni ploščat, ampak okrogel, nas globalizacija svetovnih procesov proizvodnje in potrošnje, mobilnost kapitala in ljudi, hitrost izmenjave informacij in finančnih transakcij prepričujejo spet o hereziji v nasprotno smer. Svet se je z globalizacijo proizvodnje, tehnološkim razvojem, razvojem transporta in hitrostjo elektronskih komunikacij zmanjšal za nekajkrat. Spet je postal »ploščat«, kot ugotavlja Pulitzerjev nagrajenec Thomas L. Friedman, avtor uspešnice The World is Flat (2006).

Predmet prinaša neideološko ekonomsko analizo, kdaj in kako je globalizacija v fundamentih spremenila svet, kakšne so njene pojavne oblike in kakšne so njene ekonomske in družbene implikacije. Od prednosti, ki so jih prinesli globalni trgovinski in kapitalski tokovi ter informacijska revolucija, do nekaterih bolj kontroverznih implikacij, kot so zapiranje nekonkurenčnih delovno intenzivnih tovarn v razvitem svetu do minimalnih plač, zlorabe otroške in ženske delovne sile ter okoljskih težav v državah v razvoju. Vprašujemo se ali je globalizacija koristna za države v razvoju in ali so slabo plačana delovna mesta boljša od nobenih delovnih mest. Vprašujemo se ali globalizacija povečuje ali zmanjšuje dohodkovno neenakost v svetu. Vprašujemo se ali globalizacija uničuje kulturno heterogenost in demokratične norme v svetu in ali svet ne deluje le še po diktatu nekaterih velikih multinacionalk. Tovrstna analiza in iskanje odgovorov na zgornja vprašanja so nujni, če želimo skupaj s Paulom Krugmanom, Danijem Rodrikom, Josephom Stiglitzem in Jagdishem Bhagwatijem najti načine, da bi v bodoče globalizacija delovala bolje.

Predavanja potekajo po naslednjih vsebinskih sklopih*:

  1. Definitions of globalization, patterns, major issues
  2. Evolution of the global economy
  3. Globalization patterns I: Trade
  4. Globalization patterns II: FDI and TNCs
  5. Globalization patterns III: Outsourcing
  6. The World is flat – Globalization and Services
  7. Globalisation, TNCs & the role of technology
  8. Social implications of Globalization I: Women & Child labor and Labor standards
  9. Social implications of Globalization II: Culture, Democracy, Corporations & Environment
  10. Globalization and Inequality/Poverty, Convergence and Growth
  11. Globalization: Good or Bad? How to make it work better?

Morda bodo ta razmišljanja, analize in podatki zanimivi tudi za katerega izmed bralcev razgledi.net. Zato bomo v tedenskem ciklusu teh 11 predavanj objavljali pod serijo Globalizacijske lekcije.

* Predavanja so v angleškem jeziku.

Z ljudskim kapitalizmom nad lastništvo Telekoma

3 marca, 2008 By in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 2 komentarja

Odločitev komisije za prodajo Telekoma, da Telekoma ne proda nobenemu izmed preostalih dveh od začetnih enajstih ponudnikov, ni kakšno veliko presenečenje. Nasprotno, takšna odločitev je bila predprogramirana. Bila je nujna glede na pogoje, ki jih je zastavil prodajalec. Mnoštvo pogojev, ki jih je komisija v imenu vlade postavila – od prodaje samo manjšinskega deleža, navzkrižnega lastništva s kupcem, nedefiniranega vlaganja v razvoj Telekoma, do tega, da naj bi kupec pri širjenju v tujino uporabljal blagovno znamko Telekoma – samo priča o tem, da v bistvu Telekoma ni želela prodati. Kadar vi nekaj prodajate, denimo vašo hišo, ne postavljate vnaprejšnjih pogojev, kaj sme kupec z vašo hišo početi ali kako bo nakup financiral. Vseeno vam je, kajti prodajate jo. Ko pa je ne želite zares prodati, si začnete izmišljevati razne pogoje. Hiše ne prodate prvemu kupcu, ker vam ni všeč njegov obraz, drugemu ne, ker se vam zdi, da jo bo kupil na kredit, tretjemu ne, ker se vam zdi sumljivo, ker je prišel kar s kovčkom denarja, četrtemu ne, ker sumite, da bo iz hiše naredil poslovne prostore in tako naprej.

S tem »izmišljevanjem« ste se seveda močno omejili in hiše po definiciji ne prodate najboljšemu ponudniku. Še več, najverjetneje je sploh ne prodate, ker se vam pač nihče ne zdi dovolj vreden kupec vašega »bisera«. Ok, kot prodajalec, ki se mu ne mudi, imate seveda vso pravico, da si zmišljujete, zavlačujete in da sploh ne prodate. Toda zakaj hudiča ste se potem sploh lotili prodajanja, si naprtili stroške raznih agencij in zapravili celo leto za oglede strank? Kar tako, za hec? Ker vam je bil dolgčas?

Tako približno izgleda od zunaj rezultat dve-in-pol-letnega dela pri prodaji Telekoma. Verjamem, da si je vlada v osnovi želela dobiti najbolj prestižnega kupca, ki bi tudi plačal najvišjo ceno. Toda očitno vladnim prodajalcem ekonomija ni prav domača. Takoj, ko so začeli pogojevati navkrižno lastništvo in širjenje blagovne znamke Telekoma v tujino, so odpadli najbolj prestižni kupci – Deutsche Telekom, Telefonica, British Telecom. S tem so šle po gobe nove tehnologije in storitve za potrošnike. Ostali so le še nepomembni nacionalni telekomi oziroma finančni vlagatelji. Ki so bili premajhni za tak nakup ali pa niso bili pripravljeni plačati premije za že itak precenjene delnice našega »bisera«.

Na koncu vlada Telekoma ni več prodajala, ampak se je v svojem pogojevanju tako zaštrikala, da je v njegovem imenu kupovala potencialnega kupca! Bedasto. Zakaj vlada namesto zapravljanja časa, proračunskega denarja in pozornosti javnosti ni raje povedala, da Telekoma ne prodaja, ampak da v imenu Telekom kupuje? Zakaj ni vlada kot lastnik naročila upravi Telekoma, da gre sam po nakupih? Da pač kupuje komplementarne telekome oziroma ponudnike različnih telekomunikacijskih storitev širom po svetu! Uprava Telekoma naj bi načeloma vedela bolje od nekih vladnih uradnikov, koga bi želela imeti v svojem portfelju.

No, vladni predstavniki so se – po lastnih besedah – v teh postopkih prodaje veliko naučili. Škoda, ker so za to učenje porabili toliko proračunskega denarja in časa. Drugič naj ta posel raje prepustijo strokovnjakom, ki imajo izkušnje pri prodajah državnega premoženja in specifično telekomov in ki se jim ne bo potrebno učiti na stroške nas davkoplačevalcev!

In kaj zdaj, ko je učna doba vladnih uradnikov za prodajo Telekoma že skoraj pri koncu? Najbolj verjetno je, da se bo vlada na hitro odločila slediti vzorcu hrvaške vlade in bo četrtino Telekoma prodala prek IPO. Ker bodo volitve konec septembra, lahko tako v začetku junija pričakujemo prvo javno prodajo delnic Telekoma, pri čemer bodo fizične osebe deležne določenega popusta. Vlada se bo s promocijo ljudskega kapitalizma poskušala še enkrat prodati volilcem. Sanaderju je to uspelo, Janši pa kaj drugega – ob zapiranju tajkunov – očitno tudi ne preostane. Do pravega lastnika za Telekom bomo torej morali počakati še nekaj let, ko bo nek posamični lastnik koncentriral dovolj delnic, da bo prišel do kontrolnega deleža, ki ga bo nato kupil nek zainteresirani telekom iz tujine. Za Telekom in uporabnike njegovih storitev to seveda ni optimalno, je pa boljša rešitev, kot da Telekom ostane v večinski državni lasti.

Toda kljub temu, da mi je ljudski kapitalizem, kjer smo vsi lastniki delnic Telekoma, bližje kot državni kapitalizem, kot si želi opozicija, da bi lahko po prevzemu oblasti še naprej nastavljala svoje politične kadre, pa vseeno skromno opozarjam, da so še druge poti, ki vodijo k učinkovitemu trgu telekomunikacij v Sloveniji. To pa naj bi bil primarni cilj vsake vlade. Učinkovit trg telekomunikacij zahteva vrhunsko infrastrukturo (omrežje) in prav tako vrhunsko regulacijo ponudnikov storitev na tem omrežju. Zato vladi polagam v razmislek predlog, da iz holdinga Telekoma ločeno odproda ponudnika stacionarne telefonije, Mobitel kot ponudnika mobilne telefonije ter Siol kot ponudnika dostopa do interneta in digitalne televizije. Država naj obdrži le omrežje in ga oddaja v najem po enakih pogojih vsem ponudnikom storitev stacionarne in mobilne telefonije ter interneta. Z ustrezno cenovno strategijo naj hkrati omogoča stalne tehnološke nadgradnje omrežja ter tržno konkurenčnost ponudnikov.

S tem bo vlada naredila konec Telekomovemu monopolu in njegovim notoričnim zlorabam monopolnega položaja na račun konkurence in nas potrošnikov. S tem bo vlada hkrati naredila največ, kar je mogoče, za konkurenco na trgu telekomunikacij, za uvajanje konkurenčnih storitev in za stalno zniževanje cen storitev v tržni tekmi.

No, ker pa ne verjamem v benevolentnost ne prejšnje, ne te in tudi ne bodoče vlade, ampak da sedanjo vladno koalicijo bolj zanima ponovna izvolitev prek ljudskega kapitalizma kot prek učinkovitega trga telekomunikacij, sem v vmesnem obdobju vesel, da storitev našega Telekoma – niti storitev stacionarne niti mobilne telefonije niti storitev dostopa do interneta – ne uporabljam. Sicer bi bil še bolj nejevoljen ob misli, da me bo nacionalni monopolist še nekaj debelih let krepko odiral. Tako pa stavim na Evropsko komisijo in na dekrete komisarke Readingove, ki bo našega regulatorja Apek spodbodla, da začne bolj resno delati.

Koliko verjeti nekaterim »uglednim« ekonomistom?

12 februarja, 2008 By in gospodarstvo 18 komentarjev

Komentar kolege Mića Mrkaića o tem, kako sta ekonomista Veljko Bole in Janez Prašnikar v svoji študiji iz leta 2003 napačno napovedala, da bi vstop v EU in posledična fiksacija tečaja tolarja lahko ogrozila tudi do 50 tisoč delovnih mest v slovenskem gospodarstvu (v resnici pa se je število delovnih mest povečalo za dobrih 54 tisoč) in da sta se dejansko zmotila v predznaku napovedi oziroma, da njuna napaka ocene znaša okrog 200 odstotkov, odpira zanimiva vprašanja o tem, kako zanesljive so napovedi nekaterih ključnih ekonomistov iz »stare šole« in kako relevantne so njihove ocene za ekonomsko politiko.

V spodnjem tekstu ne bom navajal vrednostnih sodb, ampak bom samo navedel nekaj dejstev, ugotovitev analiz nekaterih ključnih »uglednih« ekonomistov oziroma njihovih priporočil ekonomski politiki na podlagi izsledkov njihovih analiz. Mnenje o njihovi relevantnosti pa si naj vsakdo ustvari sam.

1. Veljko Bole je bil s svojimi analizami in nasveti glavni kreator politike Banke Slovenije (hkrati pa tudi fiskalni politiki Ministrstva za finance), ki je do leta 2003 temeljila na stalni depreciaciji tečaja tolarja do evra in s tem na konstantnem “uvažanju” oziroma prenosu rasti tečaja v inflacijo, ki je v obdobju 1996-2003 ves čas vztrajala na ravni 6.5% do 8% letno, pri čemer so se on in njegovi zagovorniki občasno sklicevali na rast cen svinjskih polovic, solate kristalke in komunalnih storitev kot na glavne generatorje inflacije.

2. Veljko Bole je sicer že leta 2001 v eni izmed študij (ki pa ni objavljena oz. je jaz kljub intenzivnemu iskanju nisem nikjer zasledil, ampak se nanjo v učbeniku iz leta 2004 sklicuje njegov inštitutski kolega Franjo Štiblar) ugotovil, da tečaj najbolj vpliva na rast inflacije.

3. Isto je ugotovil tudi njegov drugi inštitutski kolega Jože Mencinger v dveh analizah (1988 in 2002), vendar je rezultate ekonometričnih testov (navedenih v tabelah) v tekstu napačno interpretiral in zamolčal, da inflacijo najbolj poganja tečaj oziroma dajal ekonomski politiki popolnoma nasprotne napotke od dobljenih ekonometričnih rezultatov. Mencinger (2002: p. 170-1) s pomočjo Grangerjevih testov vzročnosti za obdobje 1994-2001 tako na letnih kot na polletnih časovnih intervalih ugotavlja, da (ob 1-odstotnem tveganju) »ne moremo sprejeti hipoteze, da na merjeno inflacijo niso vplivala gibanja stroškov oziroma rasti cen producentov ter gibanja tečaja in cen nafte« oziroma da (ob 5-odstotnem tveganju) »nanjo niso vplivala gibanja obrestne mere in davkov.« Hkrati Mencinger kaže, da je »najbolj vplivna spremenljivka tečaj, sledijo mu cene nafte in obrestna mera, najmanj vplivne pa so plače, M3 in davki«. Kljub temu Mencinger pravi, da »Grangerjevi testi ne dajejo dokončnih odgovorov o vzročno-posledičnih povezavah med elementi inflacijskega mehanizma in še manj trdnega temelja za razlago inflacijskega mehanizma«, saj naj bi podobno testiranje (Mencinger, 1998) za obdobje 1992-1997 dalo precej drugačne rezultate. (!) Zanimivo pa je, da Mencinger v študiji iz leta 1998 dejansko ugotovi (!!!) močan vpliv tečaja in davkov na raven inflacije, hkrati pa ugotovi močan vpliv količine denarja (M3), izplačanih plač, tečaja in revalorizacije (TOM) na raven indeksa cen proizvajalcev. Kljub temu Mencinger v tej isti analizi (1998) sklene, da »razlogov za spreminjanje »protiinflacijske politike« ni. Sprememba tečajne ureditve, prehitro odpravljanje TOMa, ali nadaljevanje dogovornega zniževanja obresti bi bili škodljivi.«

4. Podobno Mencinger tudi štiri leta kasneje (2002) postavi podoben sklep, da »bi bilo narobe inflacijo v Sloveniji zaustavljati s protiinflacijskimi programi in jo na silo zniževati na raven članic EMU z ukrepi kot so zamrzovanje cen, fiksiranje tečaja, odprava revalvacije (verjetno misli revalorizacije, op.p.), restriktivna denarna politika, znižanje deleža javne porabe v BDP ipd.« Po njegovem mnenju bi »takšni poskusi povzročili mnogo večjo gospodarsko in socialno škodo, kot jo povzroča zdajšnja raven inflacije.«

5. Veljko Bole leta 2004 ex-post po že uvedeni de-facto fiksaciji tečaja (v dvoletnem obdobju, ko je bila Slovenija članica ERM2 mehanizma) nenadoma dokazuje, da bi (realna) apreciacija tečaja tolarja kot ukrep ekonomske politike za doseganje inflacijskega cilja imela komajda opazne negativne učinke na zaposlenost, medtem ko je v analizi s Prašnikarjem samo leto dni prej (2003) dokazoval prav nasprotno – katastrofične posledice na zaposlenost zaradi fiksacije tečaja. (!)

6. Glavni svetovalec Banke Slovenije tako v Gasparijevem mandatu kot tudi v Kranjčevem mandatu je prav Veljko Bole. Zanimivo oziroma povsem razumljivo je, da so ugotovitve in napotki Boletovega inštituta (EIPF d.o.o.) dokaj skladni z ugotovitvami BS iz poročil o cenovni stabilnosti, ki so še do novembra 2007 v veliki meri zanikala vpliv cen hrane in energentov na inflacijo, ampak so vzroke iskale bodisi v pregrevanju gospodarstva bodisi v fiskalni politiki, pri čemer za nobeno izmed obeh »teorij« niso podkrepili z empiričnimi izračuni ali ocenami. Zanimivo je, da so v Boletovem inštitutu ves čas navajali, da se osnovna inflacija v Sloveniji povečuje, pri čemer so iz inflacije izvzeli samo cene energentov in nepredelane hrane, v osnovni inflaciji pa pustili cene živil in pijač (predelane hrane), ki je bila po podatkih SURS dokazano največji generator inflacije v Sloveniji v letu 2007. Metodološka napaka, strokovni lapsus, ali kaj drugega? Šele ko je Evropska centralna banka (ECB) v svojem decembrskem poročilu (2007) navedla, »da so prav razlike v tržni koncentraciji in konkurenčnih pogojih v trgovini na drobno z živili eden od glavnih razlogov za različne stopnje rasti cen predelane hrane med državami evroobmočja in da trgovski sektor zaradi neustrezne sestave trga in pomanjkanja konkurence ni dovolj absorbiral ponudbenega cenovnega šoka iz svetovnih trgov hrane.” (po Alešu Kuharju, Finance, 11.2.2008), je temu sledilo sramežljivo priznanje tudi iz Boletovega inštituta. Publikacija EIPF Gospodarska gibanja (GG) iz decembra 2007, ki je izšla januarja 2008, sramežljivo priznava: »K preseganju inflacije v Sloveniji nad inflacijo v evro območju sta največ prispevali preseganji pri hrani in storitvah, zelo malo pa pri energiji« (str. 6). Toda na strani 20, kjer naj bi se GG podrobneje ukvarjala z inflacijo, Bole kot avtor tega dela teksta navaja, da za kar 45% slovenskega preseganja inflacije v 2007 glede na 2006 »ni nobenega povoda v tuji dražitvi hrane in energentov!« Ampak – in to je simptomatično in zaskrbljujoče – v ta namen ne navajajo nobene tabele s podatki, ki bi pokazala, katere proizvode so šteli med hrano in katere med storitve. Ekonomisti iz EIPF so preprosto zamolčali, da med hrano štejejo samo nepredelano hrano (in ne živil, ki jih mi kupujemo v trgovinah) in da med storitvami, ki so se najbolj podražile izstopajo skoraj izključno cene gostinskih storitev in počitniških aranžmajev (ki so naraščale zaradi rasti cen hrane in energentov)! Že kolega Stane Kovač je v Financah večkrat pregledno in na poljuden način s podatki SURS pokazal, da so lani cene hrane in energentov prispevale kar 81% k inflacijskemu preseganju iz leta 2006 oziroma »če bi se letos cene hrane in tekočih goriv povišale za enak odstotek kot lani (ob nespremenjenih ostalih pogojih), potem bi bila letošnja 5,2-odstotna inflacija nižja kar za 2,1 odstotne točke in bi bila v prvih 11 mesecih “samo” 3,1-odstotna (!) in tako precej bližje lanski 2,3-odstotni inflaciji.«

7. Zakaj se ekonomisti na EIPF tako otepajo priznanja, da je lanska hudo višja inflacija v Sloveniji glede na evro območje posledica hitrega prenosa svetovnih cen nepredelane hrane v maloprodajne cene živil (zaradi pomanjkanja konkurence v trgovinskem in živilskem sektorju)? Ima s tem kaj opraviti analiza o koncentraciji na trgu pijač, ki sta jo leta 2003 naredila Veljko Bole in Žiga Jere za Pivovarno Laško? V tej analizi sta na metodološko izjemno sporen način dokazovala, da koncentracija na trgu piva ni problematična (ker so piva, brezalkoholne pijače in alkoholne pijače dobri medsebojni substituti). Tudi na podlagi te analize je nekdanji direktor Urada za varstvo konkurence (UVK) Andrej Plahutnik leta 2005 dovolil sporno koncentracijo med Pivovarno Laško in Pivovarno Union in s tem nastanek monopola na trgu piva in brezalkoholnih pijač. S tem se je začel gospodarski vzpon laškega imperija, ki mu je avgusta 2005 vlada še na sporen način prodala Mercator, hkrati pa tudi Istrabenzu kot lastniku konglomerata Droga – Kolinska, s čimer je nastala sporna vertikalna koncentracija med monopolisti v živilski industriji in trgovino.

Predstavljajte si, da ste nosilec ekonomske politike (predsednik vlade, minister za finance, minister za gospodarstvo, guverner centralne banke, varuh konkurence). Kako bi se počutili ob priporočilih nekoga:
1. ki dela tako hude metodološke napake,
2. ko se serijsko vrstijo njegovi tako hudi strokovni lapsusi,
3. ko se pojavljajo tako huda izkrivljanja v interpretaciji dobljenih rezultatov,
4. ko se vrstijo tako huda zamolčevanja nekaterih dejstev, ki temeljijo na uradnih statističnih podatkih,
5. ko priporočila ekonomski politiki dajejo tako različne in napačne nasvete (glede vztrajanja pri napačni politiki tečaja, obrestnih mer, na trgu dela, fiskalni politiki itd.) in
6. ko na podlagi njegovih ugotovitev pride do tako hudih anomalij v strukturi trga, ki postane nevaren sistemski generator anomalij v gospodarskih gibanjih ?

Bi nasvetom takšne osebe oziroma inštitucije zaupali?

Tajnikarjeva inovativna teorija inflacije: »gradbena bolezen«

29 januarja, 2008 By in gospodarstvo, v ospredju 27 komentarjev

V zadnji številki Sobotne priloge sta se z analiziranjem fenomena inflacije v Sloveniji oglasila tudi Matjaž Novak s Fakultete za menedžment in Maks Tajnikar, profesor mikroekonomije na Ekonomski fakulteti, sicer pa nekdanji dekan te iste fakultete in nekdanji minister za gospodarstvo v drugi Drnovškovi vladi. Tajnikar in Novak poskušata v enem zamahu odpraviti z vsemi dosedanjimi razlagami fenomena lanske visoke inflacije v Sloveniji – tako s fiskalnimi dejavniki, s cenami komunalnih dobrin, z vplivom uvedbe evra, z Balassa-Samuelsonovim učinkom, kot tudi s podatki Urada za statistiko, ki več kot 80 odstotkov lanskega inflacijskega pospeška pripisuje rasti cen hrane in goriv. Po njunem mnenju so tako uradna statistika kot tudi vsi ekonomisti udarili mimo. Ponorele cene hrane in goriv so po njunem mnenju zgolj pubertetniški mozolji, dejansko pa naj bi bila lanska visoka inflacija posledica makroekonomskega neravnovesja, predvsem pa visokih javnih izdatkov za gradnjo avtocest in visoke zadolžitve prebivalcev za nakup nepremičnin.

Poglejmo si njuno argumentacijo. Novak in Tajnikar navajata ekonomsko teorijo, ki pravi, da če agregatno povpraševanje presega agregatno ponudbo, se splošna raven cen poveča. In če je gospodarstvo v trajnem neravnotežju, se to kaže tudi v tem, da investicije presegajo varčevanje, kar se spet odrazi v primanjkljaju trgovinske bilance in v zadolževanju v tujini. In še naprej, lani je slovenska država veliko investirala v gradnjo avtocest, fizične osebe pa smo na veliko kupovale nepremičnine, vsi skupaj pa smo to financirali z zadolževanjem v tujini. In ker je bilo zaradi zadolževanja v tujini znotraj države veliko denarja, je to neskladje med agregatno ponudbo in agregatnim povpraševanjem oziroma med investicijami in prihranki nujno moralo izbruhniti v obliki višje rasti splošne ravni cen (inflacije). Torej, Novakov in Tajnikarjev sklep se glasi: lani je bila pri nas splošna raven cen toliko višja, ker je država preveč trošila za avtoceste, mi pa za stanovanja in hiše.

Zanimiva teza, načeloma izvedena iz ekonomske teorije, nato pa »podkrepljena« z zanimivim nizanjem »dokaznega gradiva«, ni kaj. Vendar pa je treba priznati, da je tako teoretično-logične kot tudi empirične dokaze za to njuno smelo trditev težko zaslediti iz njunega teksta. Ali pa je naše poznavanje ekonomske teorije pomanjkljivo, statistika pa nesramno laže. Poglejmo si faktične luknje v njunem »dokaznem gradivu«.

Prvič, in najbolj očitno, zakaj se večina sveta lani tako rekoč simultano soočila s povišano stopnjo inflacije? Je ves svet v strukturnem neravnotežju? In še naprej, zakaj je inflacija lani tako v Sloveniji kot v celotnem evro območju, ZDA in veliki večini ostalih držav na svetu izbruhnila prav pri cenah energentov in hrane? Zakaj se denimo vsaj v Sloveniji – če je pač gradbeništvo v takšni konjunkturi zaradi povečanih državnih investicij v avtoceste in investicij fizičnih oseb v nepremičnine – to neskladje med agregatno ponudbo in povpraševanjem ni pokazalo v izbruhu cen proizvajalcev v gradbeništvu ter cenah nepremičnin? Zakaj so se namesto tega povečale le cene hrane in energentov?

Drugič, če bi veljala teorija Novaka in Tajnikarja, da gre v slovenskem gospodarstvu za trajno strukturno neravnovesje in za pregrevanje gospodarstva, bi se morale cene proizvajalcev močno povečati. Vendar se niso. Lanska inflacija cen potrošnih dobrin je znašala 5.6%, cene proizvajalcev pa so se povečale »le« za 3.4%! In še več, če bi bilo v ozadju res strukturno neravnovesje, bi se moralo slovensko gospodarstvo v drugi polovici leta še bolj pregrevati, kar bi se pokazalo v njegovi višji temperaturi – pospešeni rasti cen v drugi polovici 2007. Toda glej ga zlomka, cene proizvajalcev so se v prvi polovici 2007 povečale za 2.7%, v drugi polovici 2007 pa le za 0.7%! Hm, ali laže slovenska statistika ali pa je razlaga Novaka in Tajnikarja napačna.

In še nekaj, v letu 2007 so se nadpovprečno zvišale cene proizvajalcev v oskrbi z elektriko (za 20.4 %), v gozdarstvu (za 12.7 %) ter v proizvodnji hrane, pijač in krmil (za 9.9 %). Cene kmetijskih pridelkov pri pridelovalcih so bile lani 2007 za 12.7 % višje kot decembra 2006. Pa smo spet nazaj pri energetsko-agroživilski inflaciji.

To dejstvo ilustrira spodnja slika, iz katere je tudi optično zelo jasno razvidno, da so se lani cene trajnih dobrin relativno malo povečevale in da so cene netrajnih dobrin diktirala gibanja cen energentov, surovin, kmetijskih cen ter cen hrane.

Indeks cen proizvajalcev v letu 2007 glede na december 2006
indeks-cen.jpg
Vir: SURS

Tretjič, ker Novaku in Tajnikarju statistični podatki ne potrjujejo njune zanimive teze, je možna samo še alternativna razlaga. Zelo alternativna, zelo inovativna, čeprav meji na obskurnost. Če je bila pri nas lani splošna raven cen toliko višja, ker je država preveč trošila za avtoceste, mi pa za stanovanja in hiše, iz katerih cen se to vidi? So šle cene nepremičnin močno navzgor? So, vendar manj kot prejšnja leta. Je država močno povišala javno porabo in davke? Ne, nasprotno, znižala jih je. Morda pa so šle močno gor cene gradbeništva. Morda so plače v gradbeništvu tako močno narasle, da so zidarji in cestarji nato zapravili toliko več za hrano, pijačo in goriva, da so nam – to pa res ni lepo od njih – dvignili te cene za trikrat bolj kot v Avstriji ali Nemčiji. Morda je izvirni znanstveni prispevek Novaka in Tajnikarja prav v tem, da ima lahko neka konjunkturna panoga zelo negativen posredni učinek na celotno gospodarstvo prek enormnega dviga cen v neki tretji, nepovezani panogi. Iz ekonomije poznamo t.i. »holandsko bolezen« (dutch disease), morda pa smo bili v Sloveniji v letu 2007 soočeni z neko v svetovnem merilu povsem novo »cestarsko boleznijo« ali »zidarsko boleznijo« ali pa kar »gradbeno boleznijo«?

Ne vem. Gibanje plač gradbenih delavcev ter njihov delež v skupni porabi v Sloveniji tega ne potrjuje. Ampak kaj pa jaz vem o ekonomiji? Bom pa zelo vesel, če mi kdo ponudi dobro razlago tega fenomena. Tako preprosto, da jo bom tudi jaz razumel.

Bližnjic do blaginje ni

19 januarja, 2008 By in gospodarstvo, svet, v ospredju 19 komentarjev

Globalizacija ima v razvitem svetu vsaj toliko, če ne bistveno več, nasprotnikov kot ima zagovornikov. V manj razvitih delih sveta pa je nasprotno, saj jim globalizacija prek prihoda tujih multinacionalk in možnosti prostega izvoza njihovih izdelkov (razen hrane) na trge razvitih držav omogoča nova delovna mesta. Nekaj sto milijonov delovnih mest, ki jih brez globalizacije ne bi bilo. S tem pa tudi ne plač in porasta individualne blaginje. V razvitem svetu pa so glasovi proti globalizaciji veliko močnejši. Ker naj bi globalizacija povečevala razlike v svetu. Toda ali je to res? Ali pa gre zgolj za osveščene pripadnike zahodne civilizacije, ki jih je strah, da bo globalizacija »posrkala« njihova delovna mesta (»that giant sucking sound«, kot je nekoč izjavil nekdanji kandidat za ameriškega predsednika Ross Perot) in jih preselila v revnejše predele sveta? Se dohodkovne razlike v svetu res povečujejo?

Na strahove in neracionalnosti je mogoče vedno najlažje odgovoriti z dejstvi, s podatki. Branko Milanović iz Svetovne banke je pred nekaj leti objavil izjemno dobro knjigo Worlds Apart (Princeton, 2005), kjer prikazuje, kaj se je dogajalo z dohodkovno neenakostjo v svetu po letu 1950. Ker je o tem vprašanju v strokovni literaturi bilo precej različnih mnenj, je zelo sistematično in neideološko obdelal tri različne koncepte neenakosti in jih prikazal na vzorcu prek 120 držav sveta za obdobje 1950-2000. Pred tem je dohodke prebivalcev, merjene kot BDP na prebivalca, skrbno preračunal po metodi paritete kupne moči (PPP) na mednarodno primerljivo raven. Toda, kako v tako heterogenem svetu izmeriti povprečno stopnjo svetovne neenakosti? Prvi koncept neenakosti, ki se običajno imenuje mednarodna neenakost, zajema vsako državo kot celoto, denimo tako Kitajska kot Slovenija sta enakovredni enoti pri izračunu mednarodne mere neenakosti. Drugi koncept neenakosti, ki ga Milanović imenuje, svetovna neenakost, pa vsaki državi da utež v višini njenega števila prebivalcev. Ni namreč vseeno, ali v svetovno mero neenakosti vstopa 2 milijona Slovencev z 20,000 evrov BDP na prebivalca ali pa ena milijarda in 321 milijonov Kitajcev z 5,000 evri BDP na prebivalca. Tretji koncept neenakosti, globalna neenakost, pa dodatno upošteva še stopnjo neenakosti znotraj posamezne države (med regijami ali celo med posamezniki) pri kasnejšem preračunu v en kazalec svetovne neenakosti.

Gibanje svetovne neenakosti v drugi polovici 20. stoletja kaže naslednje značilnosti. Neenakost v svetu, merjena s prvim konceptom (kjer ima Slovenija enako težo kot Kitajska), se je po letu 1950 povečala. Med leti 1965 in 1985 se sicer ni spreminjala, po letu 1985 pa je naglo poskočila, ker so afriške, latinskoameriške in nekdanje socialistične države zapadle v krizo, razvite države pa so dosegale visoke stopnje rasti.

Toda, kaj se zgodi, če upoštevamo, da Kitajska in Indija nista samo dve opazovanji, ampak da vsaka prispeva po eno milijardo in več posameznikov? Če merimo neenakost v svetu po tem drugem, bolj pravilnem konceptu, opazimo, da se svetovna neenakost po letu 1950 enakomerno zmanjšuje, zelo hitro pa se zmanjšuje po letu 1985. Zakaj? Predvsem zato, ker je dobrima dvema milijardama ljudi v Indiji in na Kitajskem po letu 1985 z začetkom hitre gospodarske rasti šlo vedno bolje. Brez globalizacije obeh držav bi bil svet kot celota revnejši.

Tudi po tretjem konceptu neenakosti, ki upošteva tudi neenakost med regijami znotraj posamezne države, se je neenakost med letoma 1993 in 1998 (zadnji točkovni oceni) zmanjšala. In sicer predvsem po zaslugi hitrejše rasti ruralnih regij Indije in Kitajske v primerjavi z razvitimi zahodnimi državami. Opazna je naslednja zakonitost: čim hitreje rastejo nerazvite regije Indije in Kitajske, tem hitreje se zmanjšuje globalna neenakost v dohodkih. Ali z drugimi besedami: čim več globalizacije pride v nerazvite ruralne regije Indije in Kitajske, tem bolj se bodo dohodkovne razlike v svetu zmanjšale.

Je torej globalizacija slaba? Je globalizacija tako huda kuga sodobnega časa, da je potrebno bistveno spremeniti naš pogled na razvoj in blaginjo? Je čas, da zavržemo trg? Je čas, da zavržemo BDP na prebivalca kot merilo učinkovitosti in stopnje blaginje? Je čas za nov koncept merjenja učinkovitosti in blaginje, kot naj bi ga za francoskega predsednika Sarkozyja bojda razvijal nobelovec Joseph Stiglitz?

Hm, bojim se, da gre samo še za eno modno politično pogruntavščino in da bo zgodovina kmalu pokazala, da je inovativnost v smeri nepriznavanja trga (globalizacije) kratkega daha. Uvajanje nekih dogmatskih, človeški racionalni naravi in njegovemu motivu po maksimiranju koristi (dodane vrednosti, dobička, sreče…) tujih konceptov je obsojeno na propad. Kot nekdanje sovjetske in zelo inovativne jugoslovanske pogruntavščine (“družbena cena” kapitala namesto obrestne mere, »družbeno dogovarjanje« namesto trga, »organizacija združenega dela« namesto podjetja, »združevanje dela« namesto zaposlitve itd.). Pa je zadeva povsod in v vseh pogledih zelo neslavno propadla. Prebivalci teh držav pa postali bolj revni.

Tržni sistem ima to prednost, da je apriori nedogmatski, da bazira (po Schumpetru) na kreativni destrukciji, da je zato izjemno prilagodljiv in je zaradi svojega stalnega spreminjanja praktično neuničljiv. Kakor hitro se pojavi sistemska napaka, denimo prevelike koncentracije kapitala (ki jih je Lenin v svoji kritiki kapitalizma pred skoraj sto leti navedel kot vzrok prihodnjega razpada kapitalističnega sistema), se sistem sam regulira, denimo v obliki ostre protimonopolne zakonodaje v ZDA takoj po 2. svetovni vojni (kar pri nas počasi začenjamo šele danes razumevati, ko se nam je Laško s svojim imperijem dvignilo prek glave). Tudi ameriški skrajno nesocialni tip kapitalizma ne bo mogel dolgo vzdržati v tej obliki, ker pač preveliko družbeno razslojevanje postaja kontra-produktivno, in se geti brezposelnih in socialno in zdravstveno nezavarovanih množic v določeni fazi sprevržejo v socialne bombe. Kot denimo v Franciji pred dobrim letom dni. Toda to ne pomeni, da bo kapitalistični sistem kot takšen kolapsnil, ampak to, da se bo prej ko slej našla neka Hillary Clinton, ki bo uvedla denimo zastonj osnovno zdravstveno zavarovanje in s tem prilagodila ameriški tip kapitalizma evropskemu.

Zato izmišljevanje nekih novih konceptov nima prav nobenega učinka na našo dejansko blaginjo ali na svetovno (oziroma globalno) neenakost. Ljudem v najrevnejših delih sveta prav nič ne pomaga, če njihove vlade zatrjujejo, da njihova sreča ni odvisna od tega, če je njihov BDP na prebivalca nizek in stagnira (ali celo nazaduje), ampak da je sreča v tem, da lahko vsak prebivalec dobi na dan zastonj liter mleka in kilogram kruha ter kilogram mesa na teden, zastonj šolstvo in najboljše zdravstvo na svetu (Castrove parole v zadnjih letih). Ljudem ta liter mleka in kilogram kruha na dan ter zastonj šola nič ne pomagajo, če pa jih 40 odstotkov ne dobi službe in ne more zagotoviti eksistence svoji družini.

BDP na prebivalca ni edina mera blaginje, je pa v hudo močni korelaciji z njo. Zato je prebivalcem Indije in Kitajske tako v ruralnih kot urbanih regijah v zadnjih 20 letih bistveno lažje, ko njihov BDP na prebivalca letno narašča po dvo-številčnih cifrah. Ker se je s tem število revnih prepolovilo in ker so ljudje dobili službe in s tem perspektivo v življenju. Brez globalizacije in brez odprtih trgov in širjenja multinacionalk te perspektive ne bi imeli. Jasno, faza kapitalističnega sistema, ki se trenutno dogaja na Kitajskem in ostalih azijskih državah in ki jo je Evropa dala skozi pred vsaj sto leti, je izjemno krut proces. Če ga merimo v naših sedanjih standardih. Toda če vprašate lokalne prebivalce v neki ruralni regiji na Kitajskem ali bi zamenjali ta sedanji »kruti kapitalizem« za prejšnje stanje, preden se je začel ta kapitalistični gospodarski bum, bi vas zelo grdo pogledali. Če jim namreč vzamete ta tržni, kapitalistični sistem, jih s tem oropate sedanje pridobljene blaginje in življenjske perspektive. Perspektive, da bodo njihovi otroci doštudirali in dobili boljše službe. Perspektive, da bodo nekoč deležni takšne blaginje kot zahodnoevropski prebivalci.

Toda ta zahodnoevropska blaginja (z vsemi pozitivnimi spremljevalnimi učinki, od socialne varnosti do čistega okolja) se dogaja in je možna šele na ravni nekajkrat višjega BDP na prebivalca. Bližnjic do te ravni blaginje (mimo rasti BDP na prebivalca) pa ni. Čim hitrejša je rast BDP na prebivalca, tem krajša je pot do te ravni blaginje. Brez globalizacije (odprtih trgov in pretoka kapitala) pa so perspektive za rast manjše. In razlike v svetu večje.

T-2 in Cerkev med podjetništvom in moralo

10 januarja, 2008 By in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 6 komentarjev

Telekomunikacijsko podjetje T-2 je zanimivo, celo kontroverzno podjetje. Podjetje, ki se po svojem poslovanju načeloma ne bi nič kaj razlikovalo od ostalih novih ponudnikov na trgu telekomunikacijskih storitev kjerkoli v Evropi ali Ameriki, tudi v Sloveniji ne. Običajno zelo mukotrpno, dolgoletno prebijanje onstran profitnega roba ob gigantskem obstoječem ponudniku, ki te spotika na vsakem koraku. Običajen primer. Če ne bi šlo za »osebno zgodbo«. In če ne bi za podjetjem stala slovenska Cerkev.

T-2 je osebna zgodba Mirana Krambergerja, nekdanjega idejnega očeta projekta SIOL (1996) in nato z letom 2001 tudi njegovega direktorja. SIOL je bil ustanovljen kot hčerinsko podjetje Telekoma, ki je izkoriščajoč Telekomovo fizično infrastrukturo dolga leta s številnimi nelojalnimi poslovnimi praksami izrivalo konkurenco in vzdrževalo monopolni položaj na trgu dostopa do interneta. Bitka je bila krvava, Telekom ni izbiral sredstev pri zatiranju konkurence, od preprečevanja uporabe določenih Telekomovih številk za dostop do interneta na Telekomovem omrežju alternativnim ponudnikom, nedovoljene vezave ISDN/ADSL, (ne)razvezovanja lokalnih zank do predatorskih cen (cenovnih škarij). SIOL je prek Telekoma monopolno izrabljal javno fizično infrastrukturo, ki mu jo je izgradila država in je bila za SIOL praktično zastonj, ostalim alternativnim ponudnikom pa jo je Telekom drago zaračunaval. Tako drago, da niso bili konkurenčni SIOLovim cenam.

Arhitekt teh praks naj bi bil, pravijo insiderji, Kramberger. Menda je ustanovil celo poseben »sektor za poslovanje z operaterji«, ki ga je enkrat tedensko brifiral, kako je treba »ravnati« s konkurenco (potem pa je direktorico sektorja odpeljal s seboj na T-2). Poznavalci pravijo, da je bil Kramberger nujen za Telekom. Samo Kuščer, nekdanji urednik Monitorja, ga ocenjuje: »Bil je idealna kombinacija človeka s tehnično dovolj dobrim znanjem, da ga ni vsak srednješolec peljal žejnega čez vodo, hkrati pa mu je bila jasna ekonomika telekomunikacij. Ob tem je treba seveda povedati, da je bil kot človek fizično impresiven, aroganten in zelo hiter z izjavami, zavračanji, zasmehovanji in (menda) celo resnimi grožnjami. Na svojem terenu je bil absolutist in brezkompromisen vladar. V šahu je držal male ponudnike interneta, ministrstvo in agencijo, celo Arnes.« (Monitor, junij 2003). Mirana Krambergerja in generalnega direktorja Telekoma, Petra Graška, so odstavili v februarju 2004, formalno zaradi njunih »vizionarskih« (a prezgodnjih) idej o reintegraciji SIOLa v Telekom (ki pa se je dejansko zgodila tri leta kasneje), neformalno pa, ker je postal pritisk EU po liberalizaciji TK storitev prehud. Reintegracija SIOLa je seveda bila potrebna, ker je bil SIOL, zaradi predatorskih cen, popolnoma nedobičkonosen, kljub izdatni podpori Telekoma (cenejše storitve, zastonj oprema, večkratne dokapitalizacije ipd). V prvem postopku na Uradu za varstvo konurence pred dvanajstimi leti je Kramberger naivno priznal, da je “iz razloga večje konkurenčnosti proti drugim ponudnikom Internet storitev, v svojem omrežju SIOLu zagotovil uporabniški dostop po lokalni tarifi prek številk 9xxx”.

Iz te negativne zgodbe je nato Kramberger nato naredil novo zgodbo. Še istega leta je ustanovil T-2, novega ponudnika telekomunikacijskih storitev. Nekako tako kot Steve Jobs, soustanovitelj Appla, ki je moral leta 1985 svojega »otroka« zapustiti, nakar je ustanovil računalniško podjetje NeXT. Steve Jobs se je leta 1997 po bayoutu zmagoslavno vrnil na Apple. No, zgodba Mirana Krambergerja je tukaj malce drugačna od zgodbe Steva Jobsa. Steve Jobs je začel z ničle, z lastnim kapitalom, pri katerem je njegov največji kapital znanje. Daleč od tega, da bi Krambergerju očitali pomanjkanje znanja, prav nasprotno. Razlika je v kapitalskem ozadju in metodah delovanja.

Kramberger je kapital za T-2, goro kapitala, če smo natančni, dobil pri Cerkvi. Glede na to, da je nečak mariborskega nadškofa Krambergerja, mu to ni bilo preveč težko. S seboj na T-2 pa je odpeljal vse najboljše kadre s tega področja v Telekomu. No, ne čisto vseh. Nekatere je pustil na Telekomu. Insiderji pravijo, da zato, da bi Telekom še naprej zatiral konkurenco na področju dostopa do interneta, kot je bilo zastavljeno pod Krambergerjem. Zakaj? Ker je ves čas računal na odškodninsko tožbo do Telekoma. Glede na to, da je eden najboljših poznavalcev trga telekomunikacijskih storitev v Sloveniji, mu je bilo jasno, da s postopnim prodiranjem kot alternativni ponudnik storitev na Telekomovem omrežju ne more uspeti. Zato je stavil na izgradnjo lastnega, predvsem optičnega omrežja in z najnovejših tehnologij za prenos podatkov, ter seveda na nadaljevanje brutalne prakse zatiranja konkurence s strani Telekoma. Na prvi pogled Krambergerju uspeva, T-2 je kot prvi v Sloveniji uvedel storitve na osnovi VDSL in kasneje še FTTH tehnologije širokopasovnega dostopa. T-2 izgrajuje svoje lastno optično omrežje, s čimer postaja neodvisen od Telekoma. Hkrati je T-2 januarja 2007 vložil odškodninsko tožbo proti Telekomu v višini 129,5 mio EUR, in sicer iz enakega razloga, kot se je ves čas pritoževala tudi ostala konkurenca: Telekom naj bi z diskriminacijo med podjetjema SIOL in T-2 ter z zavlačevanjem pri izvajanju storitev povzročal, da se uporabniki interneta več odločajo za SIOL, kot bi se sicer. Gre za t.i. vzvodni učinek, ko neko podjetje prevladujoči položaj na enem trgu uporablja zato, da si poskuša z delovanjem na tem trgu zagotoviti prednost pred konkurenco tudi na drugem, od prvega odvisnem trgu, ki jo preganjata tako evropska kot tudi specialna domača zakonodaja (82. člen Pogodbe evropskih skupnosti kot tudi 10. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK). Zanimivo pa je, da se Kramberger kot idejni oče T-2 sklicuje na tovrstno omejevanje konkurence, medtem ko je še novembra 2004 izjavil: »Telekom nikoli v svojem delovanju ni privilegiral Siola, tudi če je tak sklep UVK, to še ne pomeni, da je tako tudi bilo!« (Finance, 23.11.2004).

Pri Krambergerju gre vsekakor za zelo zanimivo zgodbo, vprašanje pa je, če se mu bo na koncu izšla. Njegov T-2 je kljub izdatnim kapitalskim injekcijam (samo decembra lani je dobil dve) hudo prezadolženo podjetje, število naročnikov pa (pre)počasi narašča. Problematična naj bi bila kakovost storitev T-2 (številni izpadi) ter slab odnos do uporabnikov, česar so polni praktično vsi spletni forumi. Hkrati je T-2 v svoji želji po hitrejšem dobičku stavil na ponudbo tudi pornografskih programov prek svoje ponudbe digitalne TV. S tem pa je, po dolgem zamiku sicer, razburil vodstvo Cerkve, ki zdaj grozi, da bo T-2 prodala, če ta ne preneha s ponujanjem pornografskih vsebin.

Vprašanje, ki se ob tem postavlja, in od katerega je odvisna usoda Krambergerja, pa je seveda, kako močni so moralni pomisleki Cerkve, da bi se hitro kapitalsko umaknila iz T-2. Če Cerkev T-2 proda danes, bo pridelala veliko kapitalsko izgubo, saj je vrednost T-2 še relativno majhna. Ob približno 50.000 uporabnikih in dobri tržni ceni uporabnika denimo 700 evrov po glavi (dvakrat več kot je Telekom plačal za porabnike Sinfonike), bi bila cena T-2 okrog 35 milijonov EUR, pa še kakšnih 15-20 milijonov bi lahko iztržil za svoje omrežje. Ta cena pa je seveda nekajkrat manjša od tiste, ki se pojavlja v medijih (350 milijonov evrov). Hkrati pa bi T-2 s tem izgubil podporo Cerkve, s čimer bi se njegova teža v odškodninski tožbi do Telekoma bistveno zmanjšala.

Vprašanje, ali bo Kramberger Steve Jobs slovenskih telekomunikacij, torej ni povsem na mestu. Kajti to niti ni ključno odvisno od njega, pač pa predvsem od moralne trdnosti in globine zakladnice slovenske Cerkve. Če ne bo prevladala moralnost, ampak podjetniški duh in pohlep po bogatenju Cerkve in bo Cerkev vztrajala pri naložbi v T-2 še leto ali dve, bo Kramberger nekoč slavljen kot pogumen, vizionarski in uspešen menedžer. Če pa bo prevladala morala in vrednote, za katere se naša in globalna katoliška Cerkev zavzemata in bo Cerkev na hitro prodala T-2, bo Kramberger pač le še eden izmed tistih padlih angelov, ki umrejo zagrenjeni.

Dilema Cerkve je torej jasna: dobiček ali morala? Bogastvo na zemlji ali bogastvo v nebesih? In od njenega izida je odvisna poslovna usoda nečaka mariborskega nadškofa. Huda dilema za Cerkev.

Začasni umik začetka kotacije Triglava na borzi ni problematičen

28 decembra, 2007 By in gospodarstvo, v ospredju

Delnice Zavarovalnice Triglav naj bi s 7. januarjem začele kotirati na ljubljanski borzi. S tem bi država, ki je prek obeh skladov (Kad in Sod) večinski lastnik Triglava, končno omogočila ne samo večjo transparentnost trgovanja z njegovimi delnicami ampak in predvsem tudi počasno »približanje« Triglava normalni oziroma optimalni lastniški strukturi ter večji pritisk na upravo glede povečevanja učinkovitosti poslovanja.

Vlada se je včeraj odločila, da začetek kotacije Triglavovih delnic začasno odloži do sredine naslednjega leta. Razlog je v spremembi privatizacijskega načrta Triglava. Če je bil prvotni načrt precej skrivnosten in nedodelan glede prodaje 34,5-odstotnega deleža, ki ga upravlja Kad v imenu nedefinirane mase nekdanjih fizičnih zavarovancev, je nov načrt bistveno bolj jasen. Vlada se je – opogumljena z velikim interesom fizičnih oseb pri kupovanju delnic NKBM – odločila, da ta »Kadov delež« prek IPO proda fizičnim osebam, medtem ko bo »Sodov delež«, ki upravlja deleže nekdanjih zavarovancev med pravnimi osebami, tako končno postal pregledno prenosljiv na borzi. Tak privatizacijski načrt se mi zdi dober in sledi načrtu, ki sem ga predlagal novembra.

Prednost tega načina privatizacije pred osnovnim »razdelitvenim« načinom, ki sledi iz zakona o privatizaciji Zavarovalnice Triglav še iz časa prejšnje vlade, je vsaj v treh točkah. Prvič, ta način (IPO) je administrativno lahko izvedljiv v primerjavi z osnovnim, izjemno zapletenim načrtom, da bi »Kadov delež« razdelili nekdanjim fizičnim zavarovancem, saj ne obstajajo popolne evidence o tovrstnih zavarovalnih policah, zato obstaja precejšnja gotovost glede sodnih sporov. Javna prodaja delnic je v svetu izjemno uveljavljen postopek, ki se ga je končno – pri NKBM – naučila tudi naša vlada. Upajmo pa, da se bo pri Triglavu izognila začetniškim napakam, ki jih je naredila pri NKBM glede pravočasnosti informacij in glede višine cene. Smiselno bi bilo, da vlada pri Triglavu namesto določitve razpona cene delnice uporabi metodo licitacije. S tem bi se privatizacijska cena močno približala prihodnji borzni tržni ceni in vlada bi se hkrati izognila očitku strokovne javnosti in opozicije o prodaji pod ceno.

Drugič, prednost IPO pred razdelitvenim načinom privatizacije je v tem, da pri IPO država ničesar ne podari, ampak da s tem načinom privatizacije dejansko zbere nova likvidna sredstva na trgu, ki jih lahko usmeri za uresničevanje predvidenih ciljev. V konkretnem primeru za reševanje bodoče pokojninske luknje, saj bodo s sredstvi iz kupnine upravljavci zagotavljali dodatna sredstva za ZPIZ. Pri razdelitvenem načinu teh dodatnih sredstev ne bi bilo, zato tudi ne bi bilo blagodejnega vpliva na pokojninsko blagajno.

In tretjič, IPO je verjetno edini politično sprejemljiv način privatizacije Triglava. Edino z vključitvijo fizičnih oseb in njihovo participacijo pri kapitalskem dobičku si vlada lahko zagotovi podporo javnosti ter manjše nasprotovanje opozicije. Predstavniki opozicije bodo sicer – po službeni dolžnosti – nanizali nekaj »protiargumentov«, vendar ne bodo mogli biti hudo napadalni. Pa tudi »protiargumenti« bodo strokovno precej trhli. To kaže izjava Toneta Ropa iz SD v Financah: »Ne razumem, zakaj je potreben IPO Triglava. S tako prodajo država svojega premoženja ne poveča, ker nista izpolnjeni dve osnovni merili – maksimizacija cene ali poznejše boljše upravljanje banke.« Ropova »argumenta« sta precej trhla. Namreč, z licitacijo bi vlada lahko privatizacijsko ceno močno približala kasnejši borzni tržni ceni in torej s tem maksimirala vrednost prodaje državnega premoženja. V nekaj letih po IPO in kotaciji delnic Triglava na borzi pa bo prišlo do normalne koncentracije lastniškega kapitala in tudi do neke optimalne lastniške strukture, ki bo za seboj potegnila tudi spremembe pri učinkovitosti upravljanja Triglava. Problem Ropove izjave je v tem, da ne predlaga izvedljive alternative. Prodaja strateškemu kupcu bi bila v dani situaciji politično in tudi tehnično in časovno neizvedljiva. Česar se Rop seveda dobro zaveda. Zato je zelo očitno, da Rop nasprotuje privatizaciji Triglava per se in da pač poskuša napaberkovati nekaj »protiargumentov« zgolj z namenom ustvarjanja političnega pritiska proti privatizaciji Triglava. Menim, da ni nobenega razloga, da bi vlada temu nasedala ali se pustila zmesti.

Začasni umik začetka kotacije Triglava na borzi me torej ne moti – če bo temu sledila resna privatizacija Triglava v napovedani obliki in v predvidenem časovnem okviru.

Priložnosti slovenske logistike

26 novembra, 2007 By in gospodarstvo, v ospredju 2 komentarja

Transportna logistika predstavlja veliko priložnost za Slovenijo ter za gospodarske subjekte na tem področju. V tem komentarju želim na kratko opredeliti nekatere osnovne cilje slovenske transportne logistike ter predlagati nekatere bolj konkretne rešitve, ki bi predvsem pripomogle k hitrejši dinamiki razvoja na tem področju.

Slovenija je junija lani sprejela Resolucijo o prometni politiki RS (Ur.l. RS, 6.6.2006), ki je v svoji osnovi celovit, vendar zelo splošen dokument, ki kot svoje temeljne cilje opredeljuje »doseganje družbenega optimuma v delu, ki se nanaša na prometni sektor, povečanje prometne varnosti in varovanja, učinkovita poraba energije in čisto okolje.« Na področju transporta blaga Resolucija kot nekatere izmed glavnih slabosti navaja

* manj konkurenčno železniško omrežje in (v primerjavi s cestnim) slaba organizacija železniških prevozov,
* nedokončan sistem železniške infrastrukture,
* neizvajanje zaračunavanja uporabnine za železniško infrastrukturo,
* nepovezanost izvajalcev transportnih storitev in nepovezanost različnih vrst transportne infrastrukture (intermodalnost, multimodalnost), odsotnost logističnih centrov.

Pomembni so predvsem sklepi, ki jih prinaša Resolucija glede tega področja, in sicer, da bo »država bo z ustrezno fiskalno politiko podpirala intermodalni transport«. Natančneje, država naj bi vzpostavitvijo sistema »plačevanja uporabnine glede na mejne družbene stroške spodbudila »razvoj celovitih logističnih storitev, ki bodo v večji meri uporabljale železniški transportni sistem; s tem se bodo določeni transportni tokovi preusmerili na vzporedne transportne sisteme (železnico), kjer trenutno še obstajajo presežne kapacitete«. S čimer naj bi zagotovili ekonomsko upravičenost intermodalnega transporta (cesta, železnica). Z zaračunavanjem pravih stroškov (predvsem ekoloških) transporta naj bi tako dosegli dva cilja. Prvič, zmanjšanje emisij in večjo ekološko vzdržnost transporta. In drugič, poenotenje delovanja obstoječe infrastrukture, s čimer bi »slovenski ponudniki storitev na trgu zagotavljali celovite in ne več parcialnih logističnih storitev«.

S temi usmeritvami resolucije se absolutno strinjam in jih v celoti podpiram. Seveda pa se porajajo vprašanja glede izvedbenih načinov ter predvsem dinamike uveljavljanja ciljev te prometne strategije. Prvič, osnovni problem je izjemno počasno prehajanje k ekološko bolj sprejemljivemu načinu blagovnega transporta. Slovenija bi morala tukaj takoj ter izjemno odločno in celovito z instrumenti visokih cestnin ter radikalnim zmanjšanjem dovolilnic za cestni blagovni transport začeti preusmerjati tranzitni blagovni transport s cest na železnice. Pozitivni učinki na okolje in na stroške vzdrževanja cest bodo tukaj takoj vidni. Avstrija in Švica sta nam tukaj lahko zelo dober vzor.

Drugič, hkrati s tem bi morala uveljaviti sistem zaračunavanja uporabnine železniške infrastrukture, za kar so pogoji, kot ugotavlja Resolucija, že zdavnaj izpolnjeni. Zakaj država s tem še ni pričela? Hkrati Resolucija ugotavlja, da je država že zdavnaj izvedla »formalno ločitev železnice na pooblaščenega upravljavca infrastrukture od prevoznika potnikov in prevoznika blaga v železniškem prometu, ki pa nikoli v resnici organizacijsko in pravno ni zaživela«, zaradi česar trpi konkurenčnost železniškega prevoza. Kaj državi kot stoodstotni lastnici holdinga Slovenskih železnic preprečuje, da bi to že naredila? Ni politične volje ali si ne upa tvegati boja z železniškimi sindikati?

Tretjič, nujna je hitra posodobitev obstoječe infrastrukture ter izgradnja novih tirov. Obstaja Nacionalni program razvoja slovenske železniške infrastrukture, ki med drugim predvideva posodobitev vseh železniških prog za hitrosti do 160 km/h na glavnih progah V in X koridorja, povečanje osne obremenitve na raven evropskih standardov ter usposobitev prog na nivo, ki bo zagotavljal njihovo interoperabilnost v skladu z evropskimi direktivami. Nadalje predvideva izgradnjo drugega tira Koper – Divača ter Trst – Divača ter drugega tira Ljubljana – Jesenice in Maribor – Šentilj. Skupna vrednost vseh vlaganj v železniško infrastrukturo (skupaj prva in druga faza) se ocenjuje na približno 9 milijard evrov. Zanimivo pri tem pa je, da vlada predvideva relativno počasno dinamiko posodobitve in izgradnje novih prog.

V Operativnem programu razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007 – 2013, ki prinaša načrt financiranja tudi železniške infrastrukture in služi kot podlaga za črpanje evropskih kohezijskih sredstev do 2013, namreč vlada predvideva izvedbo le nekaj izmed navedenih projektov, denimo modernizacijo obstoječih prog (Divača – Koper; Pragersko – Hodoš; Celje – Pragersko – Šentilj) ter začetek gradnje drugega tira Koper – Divača, Ljubljana – Jesenice in Maribor – Šentilj. Skupna ocenjena vrednost projektov znaša približno 2.5 milijarde evrov s čimer naj bi posodobili okrog 400 km pbstoječih prog in izgradili 28 km novih prog. Glede na to, da lahko samo še v tej finančni perspektivi računamo na izdatno sofinanciranje projektov s strani EU, je ta dinamika vsekakor precej neambiciozna in ne omogoča hitrejšega uveljavljanja okoljskih in siceršnjih ciljev iz prometne resolucije.

In četrtič, potrebno je odločneje začeti z ukrepi za spodbujanje razvoja »celovitih logističnih storitev«. Potrebno je doseči integracijo vseh pomembnejših podjetij na področju logistike (Luka Koper, Intereuropa, Viator Vektor, Slovenske železnice itd.), ki bi lahko ponujali takšne celovite storitve. Vse kaže, da so razgovori z nemškim Deutsche Bahnom glede oblikovanja takšnega logističnega holdinga zastali (menda zaradi nepripravljenosti, da tuji partner vlaga v izgradnjo novih zmogljivosti), bi bilo potrebno razmišljati o samoorganizaciji slovenskih logističnih podjetij v nek logistični steber. Če kaj, bi to vsekakor bilo v strateškem interesu Slovenije, tako z vidika zagotavljanja celovite in kvalitetne logistične storitve, z vidika maksimiziranja koristi od transporta prek domače infrastrukture kot tudi z vidika kasnejših strateških povezav (in prevzemov) logističnih operaterjev v sosednjih državah. Predvsem bi se ta logistični steber moral oblikovati na samostojni poslovni interesni osnovi, hkrati bi veljalo v steber pritegniti tudi gradbena podjetja, s čimer bi lahko dobršen del izgradnje železniške infrastrukture financirali tudi s pomočjo javno-zasebnega partnerstva.

Seveda pa mora v ta namen država najprej narediti prve korake, in to so striktnejše uveljavljanje ekoloških standardov in odločnejše preusmerjanje tovornega prometa na železnice (z visokimi cestninami in dovolilnicami) ter s takojšnjo uveljavitvijo sistema zaračunavanja uporabnine železniške infrastrukture.