Urban Sušnik

Jože Damijan je pred kratkim na tem blogu ponovno pisal o alternativnih programih poučevanja ekonomije. Za razliko od bolj ortodoksnega dela stroke rade volje prizna, da bi bilo v predmetnik smiselno uvesti predmete za širjenje obzorij študentov. Ob ekonomski filozofiji spadajo v ta okvir predvsem zgodovinski predmeti, kot sta ekonomska zgodovina in zgodovina ekonomske misli. S slednjo se študenti srečajo šele ob koncu svojega študija in kljub temu, da se je letos predmet vrnil nazaj na dodiplomski študij, je vseeno nesmiselno študente najprej učiti neoklasično sintezo (tj. mainstream) in šele v zadnjem letu študija pokazati tudi alternativne teorije. To je približno tako kot, da bi prišli v restavracijo, dobili svoj obrok, natakar pa bi vam na koncu, ko bi bilo že zdavnaj prepozno, prinesel celoten meni.

Nadaljujte z branjem→

Legendarni Pero (iz spodnje zgodbe) iz odmaknjenega zaselka v Solinah, kjer se veliko mljetsko jezero preliva v morje, in kamor nas veliko Slovencev (pa tudi kakšen “nominalno osovražen” Srb, denimo Cane iz Partibrejkersov) leto za letom hodi iskat mir in ki jim je Pero dan za dnem lovil ribe in točil travarico, vse dokler ga ni lani zadela kap, se je včeraj poslovil.

Mljet je daleč za na pogreb. Zato bomo spomin na Perota negovali še naprej vsako leto na istem mestu s travarico iz tistih njegovih velikih bokalov. Zbogom, Pero.

Ne razumem ljudi, ki živijo v mestu in potem gredo v drugo mesto na dopust,« je ob travarici modroval gazda Pero in ilustriral: »Ne razumem dirkanja po mestu, drenjanja po plažah, lepo oblečenih ljudi, ki zvečer krožijo po glavni ulici ali ob morju. Vseskozi je glasno, nikjer miru in tišine. In potem se vrnejo domov, v hrupno mesto.« Ko smo prišli s plaže ali drugega konca otoka, nas je pričakal s kozarčki travarice, kar na cesti smo jo med hojo srknili, se hitro povzpeli v najvišje nadstropje najvišje hiše, da se stuširamo, preoblečemo in se odpravimo na večerjo. Rad se je smejal, vedno tudi z očmi. Zame je še vedno »šef sale«, njegova žena Ane pa »kapetan kuče«. Klasično drži vse štiri vogale hiše in družino pokonci.

Nadaljujte z branjem→

Da je politika varčevanja – države – v času ekonomske krize, ko potrošniki ne želijo trošiti, podjetja pa si ne upajo (ali ne morejo) investirati, kaže že zdrava kmečka pamet, tudi če ne poznate definicijske enačbe za BDP. Jasna ni samo ideološkim jastrebom, ki pod pretvezo računovodske logike želijo izkoristiti vsako krizo za zmanjšanje javnih izdatkov. Do zdaj so tudi vse analize za obdobje sedanje krize pokazale, da je bila uradno forsirana politika varčevanja (“fiskalna konsolidacija”) v EU pogubna in da je zgolj še bolj poglobila krizo in povečala javni dolg.

Danes je bila na NBER objavljena nova raziskava House, Proebsting & Tesar (2017) na to temo. Njihove ugotovitve, ki tudi potrjujejo kontraproduktivne učinke politike varčevanja v času krize, je mogoče strniti v štiri točke:

1. Znižanje javnih izdatkov za 1% BDP zniža BDP za 2%. Negativno pa vpliva tudi na zasebno povpraševanje, investicije in inflacijo, pozitiven vpliv je le na povečanje neto izvoza (prek depreciacije tečaja);
2. Če EU države ne bi izvajale politike varčevanja, bi bil njihov BDP leta 2014 na ravni predkriznega namesto za 3% nižjega, kot je bil dejansko dosežen. V pet GIPSI državah bi se brez prisile v fiskalno konsolidacijo izguba BDP zmanjšala iz 18% na zgolj 1%;
3. Zaradi politike varčevanja se je javni dolg glede na BDP še povečal, namesto da bi se zmanjšal, kot je bil proklamirani razlog za varčevanje (ker je pač BDP padel za 2-krat bolj kot deficit);
4. Če bi države z evrom bile monetarno samostojne, bi bil padec BDP za GIPSI države manjši, ker bi lažje deprecirale svoje nominalne tečaje in stimulirale izvoz.

Nadaljujte z branjem→

Se še spomnite Post-Crash Economics Society, gibanja za prenovo študija ekonomije? Dogajalo se je predvsem v letih 2012-13, ko je skupina dodiplomskih študentov ekonomije, najprej na univerzi v Manchestru in kasneje še v deseterici drugih držav, zahtevala prenovo študija ekonomije. Želeli so manj ortodoksne ekonomije z abstraktnimi modeli na nerealističnih predpostavkah in več kritične analize stanja v gospodarstvu in družbi ter samih ortodoksnih modelov. Tudi sam sem na tem blogu objavil več postov na to temo. Trije študentje, ki so začeli s tem študentskim uporom, so pravkar izdali knjigo na to temo “The Econocracy” (glejte spodaj nekaj odlomkov iz recenzije v The Guardianu), kjer opisujejo svoje izkušnje in nekako izvenijo, kot da je bil celoten projekt zelo uspešen.

Takrat, 3-4 leta nazaj, se je zdelo, da bo res prišlo do spremembe. Zastavljen je bil ambiciozen projekt (ki ga je podpiral Sorosev Institute for New Economic Thinking-INET) in ki ga je vodila Wendy Carlin z University College London. Dobili naj bi nov kurikulum ekonomije z novimi syllabusi predmetov itd. Toda, če danes pogledate nazaj, je težko videti kakšne resne spremembe. Velika večina univerz in njihovih profesorjev ekonomije je ohranila syllabuse večinima na predkrizni ravni. Novega kurikuluma pa ni od nikoder, INET danes ponuja syllabuse in on-line predavanja za zgolj šest predmetov. Z nekaj posamičnimi izjemami nikjer ni “alternativnih” učbenikov. “Alternativni”, heterodoksno zastavljeni predmeti se poučujejo kvečjemu v večernih urah.

Nadaljujte z branjem→

Kot piše Bo Rothstein, je 150-letne ljubezni med delavskim razredom in intelektualno levico neminovno koncec. Ne bi si mogli biti bolj narazen. Prvi so bili vedno za protekcionizem, za zaščito pred migracijami, celo ksenofobični, medtem ko je druga internacionalizirana, free-traderska, multikulturna in zaščitniška do manjšin. Danes inherentne interese delavskega razreda nagovarja skrajna, ksenofobna desnica.

Toda je bilo kdaj drugače? Je bilo v Marxovih časih drugače? Je bilo drugače v času vzpona fašizma in nacizma? Ne. In prav tem je poanta. V “dobrih časih”, ko delavskemu razredu kapital dodeli dovolj visoke plače, da se da z njimi preživeti, bodo “modri ovratniki” glasovali za levico, tudi če je intelektualna, saj jim ta (kljub multikulturni, intelektualni in free-traderski “navlaki”) omogoča socialno zaščito. Ko pa kapital, sploh če deluje globalno, “modre ovratnike” preveč stisne in jih spravi v eksistenčne težave, se ti obrnejo po zaščito skrajni, ksenofobni desnici. Ta kot mrhovinar čaka na svoj plen in kot alternativo ponudi zapiranje meja (pred tokovi tujega blaga, kapitala in ljudi), nacionalno homogenizacijo ter v skrajni fazi agresijo navzven.

Nadaljujte z branjem→

• Still Seeking Growth From Tax Cuts and Union Busting – Noah Smith
• The Long Affair Between The Working Class And The Intellectual Cultural Left Is Over – Bo Rothstein
• The Middle Income Trap and Governance Issues – Tim Taylor
• We Are Arrogant – We hold On to Our Old Beliefs on Trade”- ProMarket
• Economic benefits of transportation infrastructure – Microeconomic Insights
• Is Corporate Short-Termism a Problem? – Larry Summers
• No link between immigration and increased crime – EurekAlert
• Who are you calling Malthusian? – Dietrich Vollrath
• People Actually Use Food Stamps to Buy More Food – Noah Smith
• Effects of the backhaul problem on global trade – VoxEU
• Adapting to the New Globalization – Tyson and Lund
• Competition from China Reduced Domestic Innovation – Steve Maas
• Historical Echoes: The Legacy of Freedman’s Savings and Trust – Liberty Street

Lani aprila sem v Ameriške sanje so samo sanje ali Kako je Schumpeter udaril mimo povzel izvrstno kritiko Schumpetrove teorije neenakosti izpod tipkovnice Branka Milanovića. Milanović je plastično pokazal, kakšno popolno neumnost je zagovarjal sloviti Joseph Schumpeter, samo da bi vulgariziral neenakost kot nerelevanten problem.

Podobna (ali še večja) neumnost je Schumpetrov najbolj sloviti koncept “kreativne destrukcije“, ki ga študenti dobijo “z infuzijo neposredno v žilo” že v prvem letniku ekonomije in na katerem temelji sodobna teorija inovacij, teorija poslovnih ciklov ter menedžment lektira. Bistvo Schumpetrove kreativne destrukcije je v tem, da inovacije (novi koncepti, ideje, metode proizvodnje, izdelki, trgi…) učinkovito izrinjajo stare in vodijo k napredku. Če ta koncept aplicirate na poslovne cikle, kot je to naredila “avstrijska šola” in sodobna fundamentalistična makroekonomija, potem država (vlada, centralna banka) ob začetku krize nanjo ne sme reagirati s proticikličnimi ukrepi in stimulusi, saj gre pri krizi zgolj za čiščenje starih neučinkovitosti, ki jih nadomeščajo novi, superiorni načini proizvodnje, metode in tehnike, izdelki itd. In po krizi se zaradi tega gospodarstvo nahaja na višji trajektoriji (višjem trendu) rasti kot pred krizo. Krize so zato odličen naravni mehanizem, ki ima “čistilne” učinke, zato vanje ne bi smeli posegati.

Ta koncept je zelo “catchy”, saj se zdi inuitiven. Njegov ključen problem pa je, da je v nasprotju z dejstvi in da tisti, ki ga najbolj zagovarjajo, namerno ignorirajo empirična dejstva. Empirija pa je tukaj zelo jasna.

Nadaljujte z branjem→

Bloomberg se je v zadnjih letih razvil v najbolj progresivni poslovni medij, ki prekaša tudi The Economista. Ne samo njegovi novinarji in kolumnisti prebijajo (konzervativne) meje v poročanju o ekonomskih zadevah, tokrat so svoje dodali še uredniki, ki so kolektivno objavili uredniški komentar o akademski makroekonomiji, ki je skrenila s poti. Natančneje, zadnja 4 desetletja se premika vzvratno. V smeri matematične elegance, temelječe na divjih in povsem izvenzemeljskih predpostavkah, ter stran od dejanske uporabnosti v realnem življenju. Izmed vseh znanstvenih ved samo v makroekonomiji razvoj teorije zavira razvoj.

Uredniki Bloomberga zapišejo še, da še sreča, da ob izbruhu finančne krize v 2008 Kongres in Obamova administracija nista sledili naukom “sodobne” makroekonomije, ki (po “zaslugi” neumnih predpostavk) predvidevata, da ne monetarni in ne fiskalni stimulus nimata nobenih realnih učinkov, pač pa so raje sledili “zastarelemu” keynesianizmu.

No, kljub temu pa nič ne kaže, da bi se akademska makroekonomija nad tem resno zamislila in spremenila kurz. Nasprotno.

Nadaljujte z branjem→