Kreativna destrukcija je zgolj mit oziroma Schumpeter je spet udaril mimo

DAMIJAN blog

Lani aprila sem vAmeriške sanje so samo sanje ali Kako je Schumpeter udaril mimo povzel izvrstno kritiko Schumpetrove teorije neenakosti izpod tipkovnice Branka Milanovića. Milanović je plastično pokazal, kakšno popolno neumnost je zagovarjal sloviti Joseph Schumpeter, samo da bi vulgariziral neenakost kot nerelevanten problem.

Podobna (ali še večja) neumnost je Schumpetrov najbolj sloviti koncept “kreativne destrukcije“, ki ga študenti dobijo “z infuzijo neposredno v žilo” že v prvem letniku ekonomije in na katerem temelji sodobna teorija inovacij, teorija poslovnih ciklov ter menedžment lektira. Bistvo Schumpetrove kreativne destrukcije je v tem, da inovacije (novi koncepti, ideje, metode proizvodnje, izdelki, trgi…) učinkovito izrinjajo stare in vodijo k napredku. Če ta koncept aplicirate na poslovne cikle, kot je to naredila “avstrijska šola” in sodobna fundamentalistična makroekonomija, potem država (vlada, centralna banka) ob začetku krize nanjo ne sme reagirati s proticikličnimi ukrepi in stimulusi, saj gre pri krizi zgolj za…

View original post 1,358 more words

2 responses

  1. Napasti osrednjo Schupetrovo trditev je vsekakor zanimivo branje, da ne rečem, revulucionarno.

    Ne mislim se zapletati v makroekonomsko debato, rad bi dal predvsem intuitiven podjetniški odziv.

    Meni se Schumpeter ne zdi v celoti zgrešen, gre za princip, ki je v osnovi naraven. Bolj kot ja ali ne je je po mojem utemeljen razmislek v smeri : V KATEREM OBSEGU?.

    Kreativna destrukcija je lahko kreativna do mere, ko ni več KREATIVNA in ostane samo še DESTRUKTIVNA. Kje je ta meja bi bilo zanimivo raziskovalno vprašanje. In predvsem izjemno pomembno za državne upravljalce.

    Pritegnila me je predvsem Jožetova omemba Cimos-a in Gorenja. Podobno bi lahko rekli za SCT in Primorje. Avtomobilsko industrijo intimno poznam in lahko z gotovostjo rečem, da je bilo pustiti propasti CIMOS bedarija brez primere. Če mi tu nekdo omeni Schumpetra, se primem za pištolo.

    Ali pa SCT in Primorje. pustiti propasti podjetje s tehnologijo, dokumentacijo in referencami petih desetletij? To lahko naredi samo primitiven idiot, lopov in narodni izdajalec ali pa neoliberalec (ki je praviloma vse to).

    Neprimerno lažje je sanirati velika podjetja kot jih nadomestiti. CIMOS bi zahteval samo ustrezno upravo in prestrukturiranje kreditov in minimalno državno pomoč (ter da se odstrani Boruta Jamnika in njegove iz NS), Gorenje zahteva isto (vključno z Jamnikom) s tem, da bi bil potreben bistveno bolj zahteven poseg v podjetje in verjetno odpuščanje precej več kot tisoč ljudi in selitev dela proizvodnje.
    Pri SCT in Primorje smo v AUKN z bankami že dosegli soglasje in podjetja bi mirno preživela, brez kakšne velike državne pomoči, če ne bi vse zgodbe torpedirala primitivna neoliberalna veleizdajalska banda (Šušteršič et consortes – tudi kakšen na tem blogu oglašujoč dr.ekonomije bi se najdel zraven).

    Doktorji makroekonomisti. Na tej temi si lahko ustvarite svetovno slavo. Mogoče se splača poskusiti.

    • Koristne informacije!
      Javno bi bilo potrebno izpostaviti tudi, kdo so bili veleumi, ki so načrtno zaustavili vse razvojne infrastrukturne projekte in s tem tudi pripravili teren za propad gradbenih podjetij.
      Tako kot je danes znano, da je državna infrastruktura (državne cest, železnica) v katastrofalnem stanju in da je potrebno zgraditi tudi ostale razvojne osi, je bilo znano že takrat. Poleg tega so bile, s strani politike, dane zaveze (vlaganja podjetij v osnovna sredstva, kadre… ) za predvidena nadaljnja vlaganja po izgradnji AC v državno cestno in železniško infrastrukturo. Za obnovo železnic so se s strani izvajalskih podjetij izvajali že programi usposabljanja kadrov za dela na železniški infrastrukturi (ki je bil pogoj za udeležbo na razpisih …), od tega potem ni bilo nič!
      Za razliko od Šušteršiča, so ti veleumi še vedno v »igri« in vplivajo na potek izvajanja vseh ključnih projektov v državi! Rezultat: na večjih projektih so razpisni pogoji napisani predvsem za tuja podjetja, ocenjene vrednosti projektov pa 2x ali več višje od dosedanje prakse. V splošnem je podprto/financirano predvsem tuje znanje, ne vlaga pa se v razvoj domače, slovenske (gradbene) stroke … . Ker so postavljeni s strani politike in delajo za politiko, pa se o njih ne ve praktični nič!

%d bloggers like this: