Zakaj želi ta vlada izstradati visoko šolstvo?

Pred nekaj tedni je kolega Jadran Lenarčič, direktor Inštituta Jožef Stefan, v Sobotni prilogi predstavil alarmantne podatke o padanju javnih izdatkov za raziskave in razvoj (RR) pod to vlado. In imel je zelo prav. Kot kaže spodnja slika, javni izdatki za RR, merjeni kot delež v BDP, strmo upadajo po letih 2009-2011. Od leta 2010 se je ta delež zmanjšal za 0.17% BDP (iz 0.66% na le še 0.49% v 2016). Za razliko od Slovenije, ostaja evropsko povprečje konstantno na ravni okrog 0.75% BDP, medtem ko Avstrija hitro drvi naprej in je povečala ta delež že na 0.87% BDP in se približuje staremu “lizbonskemu” cilju 1% BDP za javna vlaganja v RR.

Finančna katastrofa je vsesplošna. Če izločimo sektor visokega šolstva in javnih raziskovalnih inštitutov, lahko na spodnji sliki vidimo, da so se javna sredstva v ta namen od leta 2011 zmanjšala iz 0.29% BDP na vsega 0.22% BDP. Pri tem pa evropsko povprečje ostaja konstantno na ravni 0.47% BDP, medtem ko Avstrija trendno povečuje vlaganja v visokošolski sektor in je že dosegla raven 0.73% BDP oziroma 3-in-pol-krat več od Slovenije.

RR-2

 

Slovenskim vladam je “uspelo” v vsega 4 letih že tako daleč podhranjen delež sredstev za visokošolski sektor zmanjšati še za četrtino. 

RR-3

Na prebivalca slovenska vlada za visokošolski sektor (kamor spadajo tudi raziskovalni inštituti) nameni letno le še okrog 42 evrov, medtem ko je povprečje EU 3-in-pol-krat višje (135 evrov na prebivalca), v Avstriji pa kar sedem-krat višje (295 evrov proti 42 evrom na prebivalca). In da bo katastrofa še večja, Slovenija kljub višji ravni razvitosti pri javnih sredstvih za visokošolski sektor drastično zaostaja tudi za ostalimi razvitejšimi novimi članicami iz Vzhodne Evrope. Denimo Estonija je leta 2016 v ta namen investirala 73, Češka pa 57 evrov / prebivalca.

RR-4

Komu se moramo zahvaliti za to finančno stradanje visokega šolstva in raziskovalnih inštitutov?

Spodnja slika prikazuje obseg sredstev za visoko šolstvo glede na politično obarvanost ministra, pristojnega za visoko šolstvo. In tukaj ni dilem. Daleč največ sredstev za visoko šolstvo je zagotovil Gregor Golobič (tedaj Zares), ki je ta sredstva dvignil na zgodovinsko najvišjo raven (na 105 mio evrov v 2011). Takoj naslednja vlada Janeza Janše je začela z varčevalnimi ukrepi, kar se je pokazalo šele v 2013,  in njen s”super minister” Žiga Turk je svojemu nasledniku v vladi Alenke Bratušek ta sredstva znižal na 97 mio evrov.

Vendar tukaj še ni konec zgodbe, pač pa se šele prav odpre. Namreč, sedanja vlada Mira Cerarja je sredstva za visoko šolstvo še dodatno sklestila na vsega 88 mio evrov. In to vlada, katere predsednik je univerzitetni profesor, prav tako pa sta (bila) univerzitetna profesorja tudi finančni minister Dušan Mramor ter ministrica za šolstvo Maja Makovec Brenčič. Dušan Mramor je tik pred tem v funkciji dekana Ekonomske fakultete zelo močno in glasno kritiziral varčevalno politiko Janševe vlade glede sredstev za visoko šolstvo.

RR-5

In da bo farsa še večja – Gregor Golobič je bil kot minister za visoko šolstvo edini minister, ki ni izhajal iz profesorskih vod, in bil hkrati visokemu šolstvu najbolj naklonjen. Drugače rečeno, “naši” ministri, torej naši kolegi iz univerze, so bili do nje bistveno bolj mačehovski kot minister, ki je izhajal iz politike oziroma gospodarstva.

Vprašanja, ki se ob tem porajajo, so: Kaj ima SMC-jeva vlada proti visokemu šolstvu? Zakaj ga želi izstradati? Komu se Cerar in profesorska druščina v vladi želi maščevati? Kam se bodo vrnili, če bodo vse požgali in uničili?

_____________

* Jutri pa več o tem, kako lahko naslednja vlada vlaganja v RR, in znotraj tega sredstva za visoko šolstvo in raziskovalne inštitute dvigne na evropsko raven.

4 responses

  1. Se popolnoma strinjam z vami, vendar obstaja tudi meja preko katere ni dobro iti. Včeraj zvečer sem slišal, da smo v zadnjih 10 letih na novo zaposlili več kot 20.000 javnih uslužbencev. Že ob predpostavki skupnega stroška 2000 eurov na mesec, to prinese 480 milionov na leto. In to brez vseh efektov odprave varčevalnih ukrepov. Dobro bi bilo vedeti kaj ti tisoči delajo, kakšna je njihova dodana vrednost, je njihovo delo res nujno potrebno…. Si lahko predstavljate kam bi lahko teh 480 milionov dali? Mislim, da je težava javnega sektorja,oziroma vseh, ki živijo od prispevkov države v tem, da jih je iz dneva v dan več. Slovenija ima končno število prebivalcev, končno število možnih delovnih rok. Ker se razmerje med takoimenovanim zasebnim in javnim sektorjem spremija v korist javnega je jasno, da je ves čas problem denar. Tako za razvoj, za izobraževanje, za zdravstvo…..
    Pa še nekaj o plačah. Povprečna tedenska plača v javnem sektorju Velike Briatanije je 506 funtov, v privatnem sektorju pa 464 funtov (vir: BBC Lord Lamont julija 2017). Plače v javnem sektorju so v povprečju za 9% višje kot v privatnem. V Sloveniji je bila povprečna plača leta 2014 v javnem sektorju 1744 in v zasebnem sektorju 1522 evrov (Vir: Analiza plačnega sistema javnega sektorja, MJU). To je 15% višja plača v javnem sektorju.
    Masa plač se je v obdobju 2007/2017 v javnem sektorju povečala za 39%, v gospodarstvu za 18%. Število zaposlenih se je v javnem sektorju povečalo za 20.000, v gospodarstvu pa zmanjšalo za 31.000 (Vir: Večer 06.01.2018). V obdobju 2007/2017 smo imeli veliko gospodarsko krizo, ki pa na skupen strošek dela v javnem sektorju ni imelo bistvenega vpliva.
    Da zaključim. Mislim, da veliko težav izhaja iz števila zaposlenih in produktivnostjo (beri, potrebnostjo) tolikšnega števila javnih delavcev. Ob vsej tehnologiji, ki nam je na voljo, Slovenija očitno potrebuje vedno večje število javnih delavcev.
    Pred nekaj leti sem imel opravek na občini, nekaj v zvezi z mojo osebno izkaznico. Delavka na okencu je svoje delo opravila korektno. Podpisala se je in ob imenu je imela tudi svojo izobrazbo. Univerzitetni organizator dela. Včasih so na takin delovnih mestih delali gimnazijski maturanti ali pa ekonomski tehniki. In takrat ni bilo računalniške tehnologije kot jo imamo danes.

  2. Zasluga za dvig sredstev za znanost v času Pahorjeve vlade gre predvsem in najprej dr.Francetu Križaniču.

    Nočem zmanjševati zasluge Golobiča ampak močna prepričana podpora (in tudi iniciativa) ministra Križaniča je bila ključna. Spomnimo se malo kakšne so bili razmere takrat 2009. Hud padec BDP in javnih izdatkov, pritiski kapitalskih trgov. Kljub temu se je Križanič odločil za radikalno povečanje izdatkov za znanost. Če se prav spomnim ene od prezentacij, se je na tej podlagi samo v 2 letih zgodil čudež. Poskočilo je število objav in prijavljenih patentov. In to že po samo 2 letih. Pri patentih smo praktično ujeli Avstrijo. In potem pride Šušteršič, in začne rezati prav tam kjer se zagotavlja bodočnost.

    Prav zato (meddrugim) menim, da je Šušteršič eden najslabših finančnih ministrov, ki jih je Slovenija imela kadarkoli in da je z dr. Križaničem imela najbolj razvojno naravnanega finančnega ministra v svoji zgodovini. Križanič je naredil tudi marsikatero napako, ampak hiter odziv na krizo z 4 milijardno nadomestitvijo tujih virov v bankah z državnimi depoziti in 1,6 milijardne garancije ter 800 milijonska shema krediriranja podjetij sta takrat 2009 rešili slovenski finančni sektor in slovensko gospodarstvo na sploh. Sanacija bank sicer ni bila niti pravočasna niti zadostna, vendar menim, da tukaj največjo odgovornost nosi Banka Slovenije, ki je vse do 2011 dajala povsem napačne signale.

    Zmanjševati investicije v znanost v 21.stoletju je norost brez primere.

  3. Ko gledam proračuna 2018 in 2019, je seveda tako, da se tam najde povišanje za ta namen – in se mi zdi, da je to čisto realno. Imam pa precej ponesrečen občutek, da se naši ministri totalno izgubijo takrat, ko je treba v proračunski razmislek vključiti tudi B in C račun proračuna (A še znajo brati, preostala dva sta pa za ljudi, ki niso posebej vešči upravljanja premoženja in razumevanja državne zakladnice, odločno preveč zahtevna). In ga ni lažjega načina, da se resornega ministra zavrne s tem, da bo povišanje potegnilo proračunski deficit in potem bo treba pa povečati zadolževanje in smo že na limitih tega in…je resorni minister lepo tiho, premier pa tu ni strokovno zadosti močan, da bi kaj rekel (nekako se mi zdi, da je zadnji od predsednikov vlade, ki je še razumel vse skupaj A,B in C račun, bil Anton Rop) in so vsi zadovoljni.
    Namreč, od vladne ekipe bi se (jaz to še vedno pričakujem) pa vendarle pričakovalo, da bi se z akademskim subsistemom dogovorili nekaj v tem smislu: Da, vsekakor je potrebno povečati sredstva in se bo naredila ena projekcija povečanj, ampak kakšen realen plan izboljšav se bo pa za ta povečanja dobil? Kako se bo pa ambicija akademskega subsistema povečala, kakšne cilje pa se bo s tem zasledovalo in kako se jih bo doseglo? Hočem reči, da bi tudi akademski subsistem moral sprejeti neke zaveze, pred tem pa bi seveda moral artikulirati svoje ambicije. Ker to, da je Univerza v Ljubljani po akreditacijskih točkah tam nekje v sredini (https://www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/kakovost/uvrstitev_na_mednarodnih_lestvicah_kakovosti/) ….pa tudi ni ne vem kakšen dosežek. In nisem slišala še nobenega od recentnih rektorjev reči: naš cilj je doseči ta-in-ta mesta in za to potrebujemo toliko denarja v določenem časovnem obdobju.
    In kake tri tedne nazaj sem brala o našem znanstveniku, ki je na študiju v ZDA in tam ima stroške z bivanjem relativno visoke, hkrati pa plačuje davke v ZDA (ki so nižji) in potem še razliko zaradi slovenskega rezidentsva. In je članek izveden v veleumno misel, da je treba narediti davčno olajšavo za take primere. Neumnost brez primere: znanstveniki na študiju in delu v tujini bi morali biti vsi zaposleni v Slo in biti napoteni na študijsko delo v tujino in se ta tema ne bi odpirala. In je seveda jasno, da je potrebno tudi zaradi takih primerov (da se zagotovi napotitev na delo, ker je to edina možnost, da pridejo ljudje nazaj) povečati sredstva za znanost. Ampak tole je samo primer tega, kako se akademski subsistem ne postavi za svoje ljudi in svoje resurse in če se bodo še naprej tako obnašali, imajo veliko tveganje, da bo v prihodnosti še slabše.

    Še mnenje o tistem, kar je napisal g Slavko:
    To, da se zaposlenim v zasebnem sektorju nabija, kako so javni uslužbenci strošek, je nizkotno. Javni uslužbenci učijo naše otroke, urejajo plačila porodniških, nas zdravijo, skrbijo za starostnike itd itd – in to delo je vredno in potrebno in častno. In mora biti plačano. Dejansko, vsakega, ki ima polna usta tega, kako je javnih uslužbencev preveč, sprašujem naslednje:
    Boste še istega mnenja takrat, ko boste prvič zase ali pa za vaše domače čakali na urgenci? Boste še istega mnenja takrat, ko boste želeli, da bo policist pogledal, kaj se dogaja v ulici – ker jih je zaradi nizkih plač vsako leto manj? Ali mislite, da je to, da učitelji v vašem otroku zbudijo zanimanje in ga spodbujajo, da se realizira – da je to samo od sebe umevno? Pa ko vas prijazen upravni delavec lepo poduči, da ste narobe napisali vlogo (čeprav je to verjetno tisti dan rekel že n-krat) – to tudi ni čisto samoumevno.
    Logika, da bi se moralo zmanjšati število zaposlenih v javnem sektorju zaradi tega, ker se je zmanjšalo v gospodarstvu – hja, tale linearna logika pa res nima kakšne hude soli. Ker resno, kaj bi se pa potem zgodilo? Mar sugerirate odpuščanje zato, da bo javni sektor v proporcu z zasebnim (ki potrebuje svoj sklop ukrepov za to, da se izboljša)? Na kratki rok bi s tako logiko dosegli samo to, da bi bilo več ljudi nezaposlenih in to je spet izdatek proračuna (nadomestilo za brezposelnost).

    • Spoštovana,

      najprej, nikjer nisem napisal, da je treba odpuščati. Navedel sem dejstvo in se vprašal ali je tolikšno povečanje upravičeno. Bi pa rad slišal vaš argument za tolikšno povečanje. Sem starejša generacija in tudi v mojih časih smo imeli šolstvo, zdravstvo in vse ostale storitve. Imeli smo miličnike, delavce na “šalterjih”. Kar nismo imeli je računalnike in vso avtomatizacijo, kot je na voljo danes. Tudi število prebivalcev Slovenije je bilo tu nekje kot je danes.. Mislim pa da je prav, da se vprašamo kje se je zaposlilo 20.000 delavcev. Kot davkoplačevalec imam pravico to vprašati. Sploh ob dejstvu, da javni sektor zahteva povečanje plač.
      Dejstvo je, da ni dovolj denarja za vse. Zato imamo tudi deficit v proračunih. Pomeni, da trošimo več kot ustvarimo.
      In, če malo dodam glede nadomestil za nezaposlenost. Ta skladno z zakonodajo, če se ne motim, ne presega 700 evrov, kar je mnogo manj od povprečne plače v javnem sektorju. Strošek za nezaposlene bi se res povečal, bi pa se masa plač znižala v javnem sektorju. Če pa je vseh 20.000 nujno potrebnih za obstoj sistema, in so neodvisni od gospodarski razmer, potem pa moramo povečati davke, beri dohodnino, ali pa davek na dodano vrednost.

%d bloggers like this: