Ameriške sanje so samo sanje ali Kako je Schumpeter udaril mimo

Branko Milanovic v zadnjem blogu deflorira Schumpetrovo metaforo o neenakosti in socialni mobilnosti. Gre za metaforo o hotelu v večih nadstropjih, pri čemer se v pritličju gnetejo gostje v neuglednih majhnih sobicah, medtem ko jih nekaj prebiva v zgornjih luksuznih apartmajih. Vendar to naj ne bi bil problem, saj naj bi gostje vsako noč zamenjali sobe – tisti spodaj naj bi se prebili na vrh, tisti v luksuznih sobah pa naj bi nekoč pristali v mizernih sobicah v pritličju. S to metaforo je Joseph Schumpeter hotel pokazati, da aktualna neenakost ni problematična, saj deluje proces medgeneracijske socialne mobilnosti: otroci današnjih revežev lahko postanejo jutrišnji bogataši, otroci današnjih bogatašev pa zdrknejo med reveže. Mehanizem, ki naj bi to medgeneracijsko mobilnost omogočil, je enakost možnosti. Ameriške sanje so torej mogoče, ker ima vsakdo (enako) možnost, da uspe, če le ima nek nadpovprečen talent in je pripravljen trdo garati za uspeh. 

Toda mar ameriške sanje v realnem svetu res delujejo?

Če bi ameriške sanje resnično delovale, bi morali opaziti veliko medgeneracijsko socialno mobilnost – torej velike premike po dohodkovni lestvici med generacijami staršev in otrok. Otroci današnjih revežev bi se morali jutri znajti med bogataši in obratno.

Koliko je to res, do nedavnega nihče ni vedel, ker ni bilo analiz. Nedavno pa je Miles Corak na ameriških podatkih pokazal, da so ameriške sanje zgolj mit. Pokazal je na veliko korelacijo med sedanjo in medgeneracijsko neenakostjo. Torej dohodek staršev zelo močno determinira bodoče dohodke njihovih potomcev. Oziroma: otroci revnih staršev bodo z veliko verjetnostjo tudi sami revni, otroci bogatih staršev pa bodo z veliko verjetnostjo uživali bogato življenje. Zakaj? Ker otroci bogatih staršeh ne samo podedujejo njihovo premoženje, pač pa imajo boljše pogoje v življenju – deležni so boljše (plačljive) izobrazbe in boljše (plačljive) zdravstvene oskrbe, da o statusnem učinku ne govorimo (lažje je biti sprejet na prestižno univerzo in lažje je dobiti povabilo na intervju za prestižno službo, če imaš zveneč priimek bogatih staršev). Drugače rečeno, v močno neenakih družbah enakost možnosti ne more premagati učinka neenakosti.

Ameriške sanje so zgolj mit. Res je sicer, da nekaterim z izjemnim talentom in srečo uspe veliki met, toda v povprečju ameriške sanje ne delujejo. ZDA v tem pogledu niso drugačne kot druge države. Kot kaže spodnja slika, “Krivulja Velikega Gatsbyja” (kot jo je leta 2012 označil ekonomist Alan Krueger) velja tudi za ZDA: države z visoko neenakostjo beležijo nizko medgeneracijsko mobilnost. In ZDA so tukaj z Veliko Britanijo v samem vrhu med razvitimi državami.

Great Gatsby Curve_High income inequality and low equality of opportunityVir: Miles Corak

Drugače rečeno, če se v ZDA ali V. Britaniji rodiš v revni družini, boste ti in tvoji otroci zelo verjetno ostali revni. Če se pa rodiš v revni družini v eni izmed štirih Skandinavskih držav (ki imajo nizko stopnjo neenakosti), imaš velike možnosti, da boste ti in tvoji otroci nekoč pristali v višjih dohodkovnih razredih. To socialno medgeneracijsko mobilnost v teh državah omogoča enakost možnosti = enakost dostopa do izobraževalnih in zdravstvenih storitev. Torej živeti v družbi z visoko dohodkovno neenakostjo pomeni tudi biti deležen nizke enakosti možnosti in obratno.

V kateri družbi bi torej raje živeli – v bolj ali manj dohodkovno neenaki? Vaš odgovor bo najbrž odvisen od tega, v katerem dohodkovnem razredu se vi (ali vaši) starši nahajate.

One response

  1. Še rahlo huje je. V ZDA in VB, zdaj tudi v Sloveniji, se lahko rodiš v družini srednjega razreda, pa boste vi in vaši otroci najverjetneje (p)ostali revni.

%d bloggers like this: