Kreativna destrukcija je zgolj mit oziroma Schumpeter je spet udaril mimo

Lani aprila sem v Ameriške sanje so samo sanje ali Kako je Schumpeter udaril mimo povzel izvrstno kritiko Schumpetrove teorije neenakosti izpod tipkovnice Branka Milanovića. Milanović je plastično pokazal, kakšno popolno neumnost je zagovarjal sloviti Joseph Schumpeter, samo da bi vulgariziral neenakost kot nerelevanten problem.

Podobna (ali še večja) neumnost je Schumpetrov najbolj sloviti koncept “kreativne destrukcije“, ki ga študenti dobijo “z infuzijo neposredno v žilo” že v prvem letniku ekonomije in na katerem temelji sodobna teorija inovacij, teorija poslovnih ciklov ter menedžment lektira. Bistvo Schumpetrove kreativne destrukcije je v tem, da inovacije (novi koncepti, ideje, metode proizvodnje, izdelki, trgi…) učinkovito izrinjajo stare in vodijo k napredku. Če ta koncept aplicirate na poslovne cikle, kot je to naredila “avstrijska šola” in sodobna fundamentalistična makroekonomija, potem država (vlada, centralna banka) ob začetku krize nanjo ne sme reagirati s proticikličnimi ukrepi in stimulusi, saj gre pri krizi zgolj za čiščenje starih neučinkovitosti, ki jih nadomeščajo novi, superiorni načini proizvodnje, metode in tehnike, izdelki itd. In po krizi se zaradi tega gospodarstvo nahaja na višji trajektoriji (višjem trendu) rasti kot pred krizo. Krize so zato odličen naravni mehanizem, ki ima “čistilne” učinke, zato vanje ne bi smeli posegati.

Ta koncept je zelo “catchy”, saj se zdi inuitiven. Njegov ključen problem pa je, da je v nasprotju z dejstvi in da tisti, ki ga najbolj zagovarjajo, namerno ignorirajo empirična dejstva. Empirija pa je tukaj zelo jasna.

Prvič, krize sicer imajo katarzične učinke in “izbrišejo” mnogo neučinkovitih podjetij, vendar pa niso bajeslovne priložnosti, ki po tem, ko počistijo s starimi neučinkovitostmi, povzročijo, da nam gre bistveno bolje kot pred krizo. Ne zgodi se nam to, kar kaže spodnja krivulja “kreativne destrukcije” glede gospodarskega okrevanja – da se premaknemo na višjo trajektorijo rasti.

Slika 1: Trajektorija gospodarskega okrevanja po krizi

recovery-trend-after-crisis

Vir: Hsiang & Jina, The Causal Effect of Environmental Catastrophe on Long-Run Economic Growth, NBER 2014

Pač pa je običajna posledica kriz, kot kaže spodnja slika, da države padejo na nižji trend rasti in da trajno izgubijo prejšnji razvojni zalet.

Slika 2: Trajektorija dejanskega gospodarskega okrevanja po krizi v razvitih državah

recovery-after-crisis2

Vir: Martin, Munyan & Wilson (Federal Reserve Board, Potential Output and Recessions: Are We Fooling Ourselves?, NBER 2015

Države običajno nikoli ne pridejo nazaj na stari trend rasti, precej časa pa porabijo, da pridejo na enak trend, vendar na nižjem nivoju. Vmes pa nastane ogromna “luknja” trajno izgubljene rasti in izgubljene blaginje, kot lahko vidite v ZDA po zadnji krizi. Hujša kot je kriza, večja bo “luknja” in težje se je vrniti na trend stare rasti.

Slika 3: Trajektorija gospodarskega okrevanja po zadnji krizi v ZDA

recovery-after-crisis4

Vir: Martin, Munyan & Wilson (Federal Reserve Board, Potential Output and Recessions: Are We Fooling Ourselves?, NBER 2015

Vendar se nekatere države ne samo ne vrnejo več na stari trend rasti, pač pa tudi na nižji ravni rastejo po bolj upočasnjenem trendu, kot lahko vidite v spodnji sliki za države evro območja. Velika kriza torej lahko povzroči globoko in trajno luknjo v BDP (trajno izgubljena blaginja), hkrati pa lahko še upočasni trend rasti.

Slika 4: Trajektorija gospodarskega okrevanja po zadnji krizi v evro območju

recovery-after-crisis3

Vir: Martin, Munyan & Wilson (Federal Reserve Board, Potential Output and Recessions: Are We Fooling Ourselves?, NBER 2015

Če torej krize niso priložnost, ampak za seboj pustijo globoke brazgotine, potem je ključna naloga države (ekonomskih politik), da s kombinacijo ukrepov poskuša omiliti recesijo in spodbuditi čim hitrejše okrevanje. Dlje časa vlada čaka z ukrepi za stabilizacijo in stimuliranje gospodarstva, večja brazgotina bo ostala in večja bo izguba blaginje.

Iz tega vidika je seveda povsem neumno priporočilo “avstrijske šole”, da vlada v času krize ne sme narediti nič in pustiti, da se gospodarstvo samo očisti. “Očiščeno” gospodarstvo pa bo nato raslo na zdravih temeljih. Si predstavljate, da bi ameriška vlada upoštevala ta priporočila in leta 2009 pustila propasti “trojko iz Detroita”? Si predstavljate kakšno trajno luknjo, ob trajno uničeni avtomobilski industriji, bi to pustili v trajektoriji ameriškega BDP?

Drugič, inovacije in kreativno nadomeščanje zastarelih metod (…, izdelkov, …) je seveda dolgoročno zelo pomembno, toda kratkoročni in srednjeročni prispevek kreativne destrukcije k rasti je dokaj majhen. To kažejo standardne dekompozicije rasti produktivnosti – na prispevek “starih” (preživelih) in prispevek novih podjetij (vstopa in izstopa) (glejte denimo “klasiko” na tem področju: Griliches & Regev (1995), Foster, Haltiwanger & Krizan (2001)).

To velja tudi za države, kjer naj bi bilo “staro” zelo slabo in ki so naredile globoko tranzicijo iz nekdanjega komunističnega sistema v tržno gospodarstvo. Tudi za Slovenijo. Melitz & Polanec (2015), ki sta sicer z malce modificirano metodo dekompozicije produktivnosti želela dati večji poudarek pomenu realokacije (vstopa in izstopa podjetij) na rast produktivnosti, sta s primerjavo treh različnih metod dekompozicije pokazala, da je v letih 1995-2000 v slovenskem gospodarstvu med 80% in 90% celotne rasti produktivnosti prispevala rast produktivnosti “starih” podjetij (“within” komponenta). Le 10% do 20% je prispevala “between” realokacija med podjetji zaradi izstopa starih in vstopa novih podjetij.

Slika 5: Dekompozicija rasti produktivnosti na prispevek rasti produktivnosti “znotraj podjetij” (Within) in realokacije med podjetji (Between) (v %)

dekompozicija-rasti

Vir: Melitz & Polanec, Dynamic Olley‐Pakes productivity decomposition with entry and exit, 2015

Opomba: GR – Griliches & Regev dekompozicija; FHK – Foster, Haltiwanger & Krizan dekompozicija; DOPD – Melitz & POlanec dekompozicija.

In tretjič, dokaj podobno zgodbo kaže tudi najnovejša raziskava Garcia-Macia, Hsieh & Klenow (2016), ki raziskujejo vpliv inovativnosti ameriških podjetij na spremembe v zaposlenosti v obdobju 1976-86 in 2003-13. Pri tem ločijo “stara” in “nova” podjetja (mlajša od 5 let) in učinke njihove inovativnosti na spremembe v skupni produktivnosti in zaposlenosti. Njihova raziskava daje štiri ključne ugotovitve:

(1) Večina rasti produktivnosti in zaposlenosti prihaja od “starih” podjetij,

(2) Večina rasti se ustvari s spreminjanjem obstoječih različic proizvodov kot pa z ustvarjanjem novih (tako pri starih kot novih podjetjih),

(3) Prispevek kreativne destrukcije k rasti se je (kljub ICT revoluciji) zmanjšal v zadnjem desetletju glede na 1970-80. leta, in

(4) “Nova” (inovativna ) podjetja ustvarjajo malo delovnih mest, in ta prispevek k zaposlenosti z leti pada. V obdobju 1976-86 je bil njihov delež v zaposlenosti 22%, v obdobju 2003-13 pa le še 15%.

V obdobju 1976-86 je bilo 27% rasti posledica kreativne destrukcije, kar 65% pa je sledilo iz izboljševanja obstoječih različic (preostalih 8% pa iz novih različic obstoječih proizvodov). V obdobju 2003-13 pa se je prispevek kreativne destrukcije zmanjšal le še na 19%, medtem ko je prispevek izboljševanja obstoječih različic porasel na 77% (glejte spodnjo sliko).

Slika 5: Viri proizvodnih inovacij

Displaying

While creative destruction is vital for explaining extreme employment declines and exit, most employment changes, even over five-year periods, are much more modest. The researchers therefore conclude that most innovation takes the form of incumbents improving their own products. They show that the relative contributions to growth by new entrants to the market declined from 1976-86 to 2003-13, as did all growth attributable to creative destruction. But the growth contributions of existing firms — particularly through improving their own goods — rose. Most growth seems to occur as a result of quality improvements rather than the development of new varieties.Between 1976 and 1986, about 27 percent of growth could be attributed to creative destruction, well below the 65 percent that resulted from improvements established companies made to their existing products. The remaining 8 percent was from the generation of new varieties of existing products.From 2003 to 2013, creative destruction accounted for 19 percent of growth, compared with 77 percent from product improvements by existing firms. New varieties of products accounted for 4 percent of growth in this period.Only a modest proportion of job growth comes from new firms, which supports the researchers’ conclusion that most growth comes from established firms rather than new entrants. The employment share of new firms averaged 22 percent during the period 1976-86, but was 7 percentage points lower, 15 percent, during 2003-13. The job creation rate in total fell by 12 percentage points between those two periods. More than half of that decline was due to the drop in the employment share of the new firms, reflecting less innovation by them.

Vir: NBER Digest, Februar 2017.

Torej, kreativna destrukcija se sliši zelo lepo, toda v praksi je njen kratkoročni in srednjeročni prispevek (k produktivnosti in zaposlenosti) zelo majhen. To pa seveda pomeni, da je ob spodbujanju inovacij potrebno skrbeti tudi za obstoječa podjetja, kajti ta ustvarjajo veliko večino dodane vrednosti in dajejo še večji delež delovnih mest. Ne pozabite, da v razvitih državah 20% največjih podjetij ustvari 80% vse dodane vrednosti, zaposlenosti in izvoza, v Sloveniji pa 10% največjih podjetij ustvari 90% vse dodane vrednosti in zaposlenosti, 3% največjih pa kar 97% izvoza (glejte Majhno je lepo?).

Nevarno je torej zapasti v Schumpetrovo lahkotno filozofijo o bajeslovni koristnosti kreativne destrukcije. Nevarno je prepustiti denimo Cimos ali Gorenje, da propadejo. Neumno je bilo pustiti propasti celoten spekter gradbenih podjetij. Kajti novo podjetje potrebuje 20 do 30 let, da število zaposlenih poveča iz nič na 1,000. Pa še to naredi le za pest najboljših podjetij, velika večina jih ostane pod cifro 100 zaposlenih.

 

6 responses

  1. Pri teh trditvah bi bil jaz raje malo previden.

    V isti kos meces Schumpetra, kjer so “krize” povzrocene s tehnoloskim/organizacijskim napredkom in krize analizirane v Martin, Munyan & Wilson (2015) (MMM2015), ki so povecini posledica pregrevanja gospodarstva, kreditne in financne ekspanzije itd. … Potem povzames ocene MMM2015, ki kazejo, da se po krizi drzave ne vrnejo na isti trend in zakljucis: Schumpeter se moti. Ce zelis dokaz proti Schumeptrovi tezi moras opraviti enako analizo kot Martin, Munyan & Wilson (2015) na vzorcu kriz, ki so povzrocene s tehnoloskim/organizacijskim napredkom…

    Se komentar glede pristopa v MMM2015. En problem njihove analize je, da potencialni BDP pred nastopom krize izracunajo na podatkih, ki so merjeni v casu pregrevanja, ki se tipicno pojavi pred nastopom krize. Torej je povsem mogoce, da uporabijo pristransko mero potencialnega BDP in precenjujejo trend. Namrec, trend izracunan na podatkih, ki zajemajo obdobje pregrevanja seveda ne predstavlja output, “ko so vsi resursi zaposleni v ucinkovito in v normal use”. Posledicno je razkorak med pred kriznim trendom in trendom po krizi zelo velik in njihove trditve bolj bombasticne.

  2. Huh, takšne imam najraje, ki bodisi ne poznajo zadeve bodisi ne pogledajo konkretne zadeve.

    Prvič, za schumpeterijance in novomonetarne ekonomiste (a la Lucas) so vse krize povzročene z tehnološkim (organizacijskim) šokom. Kriza se ne more zgoditi od znotraj (zaradi denimo padca povpraševanja – Sayev zakon!), ampak lahko pride le od zunaj (eksogen = tehnološki šok).

    Drugič, Munyan et al (2015) za dolgoročni trend produktivnosti jemljejo dolgoročne trende, t.j. HP filtrirane podatke (za US: 1947Q4-2007Q4; za EZ pa obviously: 1995Q1-2008Q2)!

  3. “Huh, takšne imam najraje, ki bodisi ne poznajo zadeve bodisi ne pogledajo konkretne zadeve.”

    Lepo, da imas taksne najraje, vendar dajva diskutirati argumentirano…

    Napisal si:
    “Podobna (ali še večja) neumnost je Schumpetrov najbolj sloviti koncept “kreativne destrukcije“
    “Ne zgodi se nam to, kar kaže spodnja krivulja “kreativne destrukcije” glede gospodarskega okrevanja – da se premaknemo na višjo trajektorijo rasti.”

    Enako pravi tudi Schumpeter:

    Legrand&Hageman, 2017, http://pubs.aeaweb.org/doi/pdfplus/10.1257/jep.31.1.245, p. 250:
    “As decisive factors causing the downward vicious spiral or the disaster of the Great Depression, Schumpeter (1946, pp. 9–10) diagnosed the wild speculative excesses in the preceding years, the weakness of the United States banking system, and the mortgage situation due
    to reckless borrowing and lending. This distinction between normal and abnormal liquidation was part of Schumpeter’s thinking before the Great Depression arrived. For example, it appears already at the end of the second German edition of his The Theory of Economic Development (1926, pp. 386–89 [English translation 1934a, pp. 254-55])…… When the depression stage becomes pathological, not so much because of the severity of the depression but when the recuperative powers do not work anymore, Schumpeter held that the abnormal overshooting of the depression would have negative consequences for long-run development, and thus was willing to advocate government intervention.”

    Torej, Schumpeter se je zavedal, da teorija kreativne destrukcije, kjer se vrnemo na enak ali visji level potencialnega BDP, deluje le v dolocenih okoliscinah. Financne krize to niso, kot je rekel Schumpeter.

    Damjan, ne mores vzeti vseh kriz in trditi da se je Schumpeter motil. To je enostavno faulty generalization. Da, Schumpeter je v ospredje njegove analize postavil teorijo ciklov povzrocenih s tehnoloskimi soki. To je bil njegov fokus. Vendar, obenem priznava, da so tudi drugacne krize, in si ni domisljal, da po financni krizi pride do catching up efekta, kot je razvidno iz zgornjega teksta, in kot si napisal ti.

    Napisal si:
    “Drugič, Munyan et al (2015) za dolgoročni trend produktivnosti jemljejo dolgoročne trende, t.j. HP filtrirane podatke (za US: 1947Q4-2007Q4; za EZ pa obviously: 1995Q1-2008Q2)!”

    Da, vendar je HP filtered trend stohasticen trend. To pomeni, da ima time varying drift oz., da se naklon trenda spreminja skozi cas. In kaksen je naklon trenda je odvisno od zadnjih par podatkov BDP (ter smoothing parametra). Teh zadnjih par podatkov pa so ravno leta pregrevanja. Torej je trend lahko upward biased.

    Priznam pa, da se nisem prebral paper-a. Da bom posten do avtorjev se ga lotim cez vikend.

  4. Ojoj. O zadnji (finančni) krizi sploh ni govora. Paper Munyan et al (2015) se ukvarja s krizami po WW2 v razvitih državah. Tukaj ni bilo nobene finančne krize, pač pa povsem običajne krize, ki jih obravnava novomentaristična struja kot tehnološke šoke. Tudi največjo med njimi v 1970-ih (naftni šok) obravnava kot tehnološki šok.

    Torej?

    Munyan et al (2015) pokažejo, da se po vseh krizah po WW2 (slika 2 !!!) pokaže ista zgodba – države se po krizi ne vrnejo na staro trajektorijo rasti, pač pa začnejo z nižje in, če imajo srečo, z enako trendno rastjo. Torej, ni kreativne destrukcije.

    • Jože, žal si zgolj še enkrat pokazal, kaj je osnoven problem tega bloga: nisi pripravljen normalno debatirati z ljudmi, ki želijo imeti debato ne nekem nivoju, ne pa da te samo trepljajo po rami.

      Ta tvoja trditev: “Tukaj ni bilo nobene finančne krize, pač pa povsem običajne krize, ki jih obravnava novomentaristična struja kot tehnološke šoke. Tudi največjo med njimi v 1970-ih (naftni šok) obravnava kot tehnološki šok.” je tipičen straw-man argument. Izmisliš si nekaj in s tem polemiziraš. Glej, na tem mestu te vsakdo lahko le citira: “Huh, takšne imam najraje, ki bodisi ne poznajo zadeve bodisi ne pogledajo konkretne zadeve.”

      Po ne vem koliko časa si imel prvo redko priložnost, da se ti na blog oglasi nekdo, ki nekaj ve. Pa mu odgovoriš tako, da mu poveš, da je bedak. Ne odreagira na provokacijo, in ti še enkraš, še bolj obsežno odgovori z argumenti. Pa tudi to ni pomagalo Verjemi, pri straw-man argumentih, vsakdo izgubi voljo debatirati. Nima smisla.

      Lep vikend še naprej,
      Igor

  5. Igor,

    Hvala ti za mnenje.

    Hm, kako naj diskutiram z nekom, ki kritizira nekaj, česar ni niti prebral? In nima toliko jajc, da bi se podpisal z imenom in priimkom (v nasprotju s pravili diskutiranja na tem blogu sem njegov komentar sicer objavil, ker je bil vljuden; no, in ker je omenil “end point bias” HP filterja).

    Bom pa z veseljem objavil njegov (njen?) komentar, ko bo prebral omenjene paperje in jih argumentirano skritiziral (čeprav bi bilo bolj primerno, da komentarje pošlje kar avtorjem), in če se bo seveda podpisal, kot se to spodobi.

%d bloggers like this: