Ta peklenski dvig minimalne plače

Predlog ministrice za delo, da se letošnja raven minimalne plače dvigne za 4.7%, seveda spet buri duhove. Tako znotraj koalicije (ministrica za finance na eni in Karl Erjavec na drugi strani), kot med sindikalisti in delodajalci. Nekaterim je dvig premajhen, drugim previsok, tretjim pa povsem odveč. Iz tega pa spet sledijo stare debate, da bo minimalna plača ugonobila slovenska podjetja, da to sploh ne zmanjšuje revščine in tako naprej.

Nič od navedenega seveda ni res. Ni empiričnega dokaza, ne pri nas in ne v tujini, da dvigovanje minimalne plače zmanjšuje zaposlenost ali potiska podjetja v stečaj. Tiste analize, ki to trdijo za denimo 23% dvig minimalne plače v letu 2010, preprosto ne upoštevajo globoke krize iz tistega obdobja in da je do zmanjševanja zaposlenosti prvenstveno prišlo zaradi padca agregatnega povpraševanja, ne pa dviga minimalne plače.

Denimo, praktično celotno zmanjšanje zaposlenosti v tekstilni industriji v letu 2010 (2,700 zaposlenih) je mogoče pripisati stečaju Mure konec avgusta 2009, ko naj bi izgubilo službe 2,635 ljudi, kar pa se je statistično pokazalo šele v letu 2010. Podobno je bilo v gradbeništvu, kjer je leta 2010 izginilo 8,300 delovnih mest, vendar predvsem zaradi pospešenega propada gradbenih podjetij zaradi zmanjšanja povpraševanja po gradbenih delih, ne pa zaradi dviga minimalne plače.

Sploh pa negativnega učinka nimajo majhni dvigi minimalne plače. Tudi lanski dvig minimalne plače za 2% ni imel nikakršnega negativnega učinka na zaposlenost, saj slednja zaradi visoke konjunkture trendno narašča. Zdajšnji predlog dviga minimalne plače za 4.7% je sicer bistveno večji, vendar ne pozabite, da so se v prejšnjem letu plače v zasebnem sektorju povečale za 4%.

Bodo zaradi tega nekatera slovenska podjetja manj konkurenčna? Bodo gostinski lokali, trgovine, gradbena podjetja in podjetja, ki posojajo delovno silo, zaradi tega utrpeli izgubo dobička? Ja, načeloma bodo, vendar bodo to povišanje stroška z lahkoto prevalili naprej prek višjih cen na kupce. Bodo ta podjetja zaradi tega več odpuščala oziroma manj zaposlovala? Ne prav zelo verjetno. Zaposlene v gostinskih lokalih, trgovinah, v čistilnih servisih in gradbeništvu težko je težko nadomestiti z več stroji. Ne morejo jih nadomestiti roboti. Sploh pa ne kratkoročno in ne v času visoke konjunkture.

Poleg tega ne smemo pozabiti, da smo se razvojno ujeli v past minimalne plače in da dovoljujemo podjetjem z nizko produktivnostjo, da svoje zaposlene mizerno nizko plačujejo. Namreč, podjetja in panoge z največ zaposlenimi na minimalnih plačah (dve tretjini od njih so zaposleni v storitvenih dejavnostih, kot so gradbeništvo, trgovina in gostinstvo) ustvarjajo tudi najnižjo dodano vrednost in najpočasneje povečujejo produktivnost. Če pristanemo na logiko nizkih plač in problematičnosti minimalne plače, pristanemo na ujetost v v razvojnem modelu, ki temelji na podjetjih in panogah, ki ustvarjajo nizko dodano vrednost in zelo malo povečujejo produktivnost. To pa seveda hkrati pomeni, da s tem pristajamo na počasnejšo rast celotne produktivnosti in na počasnejšo gospodarsko rast.

Kar mene glede minimalne plače bremeni, je zgolj stihija in neusklajenost znotraj vlade glede dinamike dvigovanja minimalne plače. To dinamiko je po eni strani treba narediti predvidljivo, se pravi prek uporabe formule, ki dvig minimalne plače utemeljuje na rasti produktivnosti, povečanju inflacije ter gospodarski konjunkturi. Če bo ta formula znana, bodo lahko vse strani že pred koncem leta predvidele, kaj bo z minimalno plačo v naslednjem letu. Na drugi strani pa bi lahko z boljšim davčnim prilagajanjem omilili vpliv dviga minimalne plače na stroške dela. Kot je pokazal Bine Kordež, bi bil ob dvigu splošne olajšave pri dohodnini za dobrih 50 evrov mesečno potreben manjši dvig minimalne plače, stroški za delodajalce bi se manj povečali, proračunski rezultat pa bi bil nevtralen.

Če sklenem, problem prilagajanja minimalne plače je predvem v tem, da je to sploh problem za podjetja. Tukaj se velja še enkrat spomniti izjave velikega ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta iz leta 1937, da podjetja, ki si ne morejo privoščiti plačevanja minimalne plače, ne zaslužijo, da obstajajo. Hkrati pa je pri tem naša vlada povsem stihijska in ne zna dinamike prilagajanja minimalne plače narediti predvidljive, njenih učinkov na stroške dela pa ne zna ali noče davčno nevtralizirati.

__________

* Izvorno objavljeno v Večeru

%d bloggers like this: