Afera Doing business: Sveta vojna Svetovne banke proti Čilu?

Kot ste najbrž že zasledili, prejšnji teden je glavni ekonomist Svetovne banke Paul M. Romer za Wall Street Journal priznal, da so avtorji indeksa enostavnosti poslovanja (Ease of Doing business ranking, kratko: DB), ki ga po načeloma dokaj solidni metodologiji vsako leto sestavlja Svetovna banka, goljufali pri sami metodologiji. Metodologijo so namreč sproti spreminjali, s čimer so postale primerjave med leti neprimerljive. (*)

No, pomembno je tudi, zakaj so to počeli. Izkazalo se je, da je imel prste vmes eden izmed (zdaj že umaknjenih) čilskih ekonomistov Augusto Lopez-Claros, ki je bil med glavnimi avtorji metodologije DB, za katerega se špekulira, da je imel politično motivacijo, da prikaže, kako se v času socialističnih vlad v Čilu poslabšujejo pogoji poslovanja za podjetja. Ustrezno je pač spremenil metodologijo agregacije indeksa. In v spodnji sliki lahko vidite, kako je “kaznoval” socialistične vlade in “nagradil” konzervativno vlado vmes (primerjajte zeleno krivuljo ob nespremenjeni metodologiji in oranžno krivuljo, ki je “okužena” z intervencijo dotičnega ekonomista).

Vir: Justin Sandefur & Divyanshi Wadhwa

Če sem nekoliko zloben, mednarodne organizacije in ZDA imajo očitno velike težave s socialisti v Čilu. Najprej so pomagali zrušiti Allendeja in nato ustoličiti vojaško diktaturo ter neoliberalne ekonomske politike generala Pinocheta. Po padcu Pinochetove diktature pa delajo na tem, da kaznujejo čilske socialistične vlade, ki popravljajo napake čilskega neoliberalnega ekonomskega koncepta. Koncepta, ki je sicer zagotovil nizko inflacijo in relativno stabilno rast, vendar pa hkrati povzročil veliko družbeno razslojevanje (zelo povečana ekonomska neenakost, zelo poslabšan dostop do šolstva in zdravstva za spodnjo polovico prebivalstva) in težave z “revolucionarno” individualistično pokojninsko blagajno.

Več o težavah DB metodologije lahko preberete v odlični analizi Justina Sandefurja & Divyanshija Wadhwe. Oba ekonomista izpostavljata nekaj problemov pri DB metodologiji Svetovne banke, pri čemer ni odveč omeniti tretje. In sicer, da je sama podstat DB metodologije ideološka. Ta metodologija namreč “nagrajuje” države, če imajo enostavno poslovno okolje, hkrati pa ne pokaže, če in kako ugodne posledice za rast in blaginjo ima ugodno okolje z nizkimi administrativnimi ovirami za poslovanje.

Vem, tudi jaz sem vedno izhajal iz tega, da nizke administrativne ovire za poslovanje avtomatično pomenijo višjo rast BDP in blaginje v prihodnosti. Vendar ni nujno tako, precej je namreč držav, ki imajo na posameznih področjih dokaj “kompleksno” regulirano poslovno okolje, pa njihov gospodarstvo kljub temu dosega nadpovprečno rast. Sama deregulacija poslovnega okolja torej ni “sveti gral” oziroma ni edini dejavnik bodoče gospodarske rasti in blaginje.

________

* Paul Romer je po objavi članka v WSJ na svojem blogu zanikal morebitno politično motivirano intervencijo ekonomistov Svetovne banke v metodologijo DB. Pred tem je za WSJ sicer povedal, da bo Svetovna banka umaknila sporne indekse za zadnja leta. No, očitno je nekaj malega pri tem Romerjevem umiku lastne izjave imela tudi šefica Svetovne banke, ki je zanikala, da gre tukaj za “stališče vodstva Svetovne banke“:

Despite what the Chilean numbers show, on Monday the World Bank CEO Kristilina Georgieva sent a letter to Chile’s Minister of Finance pushing back. “It is unfortunate that Mr. Paul Romer,” she wrote, “has questioned the Doing Business rankings, in particular for Chile. This is not the view of World Bank management.”

On Tuesday, Romer posted a “clarification” on his own blog:

In a conversation with a reporter, I made comments about the Doing Business report that gave the impression that I suspected political manipulation or bias. This was not what I meant to say or thought I said. I have not seen any sign of manipulation of the numbers published in Doing Business report or in any other Bank report.

Here is the full response from Augusto Lopez-Claros, who ran the Doing Business initiative until last year.

Vir: Justin Sandefur & Divyanshi Wadhwa

 

3 responses

  1. Heh, že vsakdo, ki ne pozna č-ja od čilske politike lahko iz grafa vidi, da je Bacheletova za WB “zlobna socialistka”, Pinera pa ljubljeni desničar. Skoraj zagotovo je takšen grafični bias prisoten tudi pri drugih indeksih WB, ne le pri Čilu, čeprav se zdi, da so zanj res posebej zagreti.

  2. Churchil je menda nekoč rekel:

    “Verjamem samo tisti statistiki, ki jo sam ponaredim”,

    in Churchill je bil izkušen mož.

    Namesto statistike lahko tudi vstavite : javnomnenjska raziskava ali pa znanstveni članek.

  3. Še en dokaz več, da ni za verjeti eminentnim mednarodnim inštitucijam, kot so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, pa tudi Evropska banka in Evropska komisija. Izkušnje z manipulacijami teh inštitucij v primeru Grčije pri sanaciji državnega dolga in Slovenije pri sanaciji bank ter najnovejše s Čilom potrjujejo dejstvo, da predvsem ščitijo veliki mednarodni kapital in mu omogočajo, da z raznimi “sanacijami” in drugimi intervencijami dobro služi na račun davkoplačevalcev. Zato je treba biti pri njihovih priporočilih, predvsem pa ravnanju skeptičen in vse dobro preveriti, preden jih poslušamo. Predvsem domači mediji in politiki preveč nekritično povzemajo raznorazna priporočila in mnenja teh inštitucij in nam tako dokazljivo povzročajo škodo. Najnovejša prizadevanja guvernerja Banke Slovenije, Boštjana Jazbeca, ki vsi na vse pretege trudi zagotoviti kakšno dobro plačano službo v Bruslju ali Frankfurtu kažejo, kako ta mehanizem kvizlinškega sodelovanja domačih odločevalcev s temi “plenilci” deluje. Ali se še spomnite, kako je imela botra sanacije slovenskih bank takratna predsednica vlade Bratuškova s strani Junckerja obljubljeno mesto podpredsednice EK? Ali kakšen bonbonček iz logistične dejavnosti je morala obljubiti tem plenilcem Bulčeva, da je postala evropski komisar za transport? Samo spremljati je treba, kako visoki predstavniki domačega finančnega sektorja, ki je glavni pomagač tujcem pri tej raboti, odhajajo v Bruselj na dobro plačana delovna mesta.
    In vse to naj bi bilo v duhu “spodbujanja konkurenčnosti” in ustvarjanju “enakih možnosti” na odprtih mednarodnih tržiščih kapitala. Očitno je koncentracija kapitala ustvarila take mednarodne monopole, da je ostala odprtost mednarodnih trgov v smislu ideala Adama Smitha le oddaljen ideal.

%d bloggers like this: