Drugi tir, nesposobnost vladnih protagonistov in višji stroški za državljane ter nostalgija po Avstro-Ogrski

Jasmina Držanič

11. 1. 2018 je bila seja odbora DZ za javne finance (na klipu se zadeva začne na 10.31). Govora je bilo o tem, če je res nujno, da v finančni konstrukciji sodeluje madžarska stran. Vprašanje je na mestu zaradi tega, ker obstaja naslednje tveganje:  Če se Madžarska kapitalsko vključi v družbo investitorico 2TDK d.o.o., kakšen donos bo zahtevala? Bo višji, kot je zahtevan donos, kot je zahteva za donose, ki jih morajo doseči družbe, ki so v lasti države Slovenije? Oziroma, kakšne dodatne ugodnosti bo Madžarska izposlovala?

Da se razumemo: Sama sem velika zagovornica tega, da so pogajanja o gospodarskih poslih dogajajo za zaprtimi vrati, ker ni dobrega razloga, da bi stranka v pogajanjih razkrivala svoja pogajalska izhodišča, taktiko in kar je še tega. Ampak v primeru drugega tira ne vidim dobre razlage za to, da bi se sploh morali pogajati s katerikoli partnerjem za investicijo? Zakaj le? Zgolj zato, ker je bilo moderno izpeljati aranžma eno verzijo mednarodnega  javno-zasebnega partnerstva, ker bi tak prinesel več točk na ocenjevanju pri Evropski komisiji? Ali pa zato, ker se slovenski miselni trust ni zmogel domisliti nič boljšega?

Ne pozabimo: Slovenija je leta februarja 2015 prijavljala projekt drugega tira za nepovratna EU sredstva. Da bomo natančni: prijavili so se na razpis  CEF  (za sladokusce, na podlagi je povezava). Tisti, ki financiranje EU spremljamo kakih 10 let in več, vemo, da ta instrument (in njegovi predhodniki) predpostavlja čezmejno sodelovanje , če pa se v razpisu  doda bombonček, ki s mu reče, javno-zasebna partnerstva, se dobi še kakšna točka več na evaluaciji…. To vlogo je EU zavrnila, ker v vlogi ni bilo navedene finančne konstrukcije.

Za telebane: Predstavljajte si, da potrebujete nekaj, kar je vredno 100 enot. In se prijavite na razpis, kjer dodelujejo 40  nepovratnih enot in napišete, da boste, če vam bodo odobrili 40  nepovratnih enot, šli iskat preostalih 60. A mislite, da vam bo kdorkoli odobril 40 nepovratnih enot? No, vidite.  Pameten niti ne poskusi.

Razlika je v tem, da je Slovenija tak socialni eksperiment naredila, EU jo je pa zavrnila.

V podobnem obdobju je Hrvaška prijavila projekt gradnje Pelješkega mosta, investitor projekta pa so Hrvatske ceste d.o.o. (v 100% lasti države) in so seveda dobili odobrenih 357 milijonov EUR za most. Ni bilo treba nobenega tujega partnerja, samo vlogo je bilo treba napisati tako, kot se šika.  Ampak pozor: Hrvaška je za Pelješki most zaprosila kohezijski sklad – ta spada pa v raster strukturnih skladov in tam lahko država porablja tisto, kar je že prej načeloma najavila. Za telebane: Hrvaška si je izpogajala eno količino denarja za kohezijo na Hrvaškem in porablja denar za Pelješki most. Ko so naredili vlogo tako, kot je bilo treba, so postali upravičeni do tega, da črpajo tisto, kar jim je že predhodno načeloma pripadalo.

Slovenija tega ni mogla narediti. Ker bodisi ni prijavila drugega tira v kohezijsko shemo, bodisi ni prijavila zadosti.  Namesto tega mora iskati denar v drugih EU razpisih. In so se ponovno prijavili, to pot s teoretično pokrito finančno konstrukcijo, ki gre takole (sneto s spletne strani 2TDK d.o.o.)

  • 200 milijonov EUR kapitalski vložek Slovenije,
  • 200 milijonov EUR kapitalski vložek zalednih držav (Madžarska)
  • 250 milijonov EUR nepovratnih sredstev EU,
  • 311 milijonov EUR dolžniški viri financiranja, predvsem kredit pri Evropski investicijski banki (EIB) in Slovenski izvozni in razvojni banki (SID banka).

Kar je na prvo pogled čisto skoraj idealno: 41% kapitala, 26% nepovratnih sredstev in 33% sposojenih. In se razlaga, da se bo zgodil prihranek na proračunu. To je treba vzeti z rezervo. Namreč, sredstva iz države blagajne so, dokler imamo proračunski primanjkljaj (dovoljeni, ampak primanjkljaj) v enem delu obremenjena s tem, da si je država ta denar sposodila. Kar v resnici pomeni, da gre za večji odstotek zadolžitve.

Ampk večja težava je v dinamiki. Tule je graf, snet s spletne strani družbe 2TDK d.o.o. Temno zelena barva je za kapitalski vložek Slovenije, siva je za kapitalski vložek drugih držav (Madžarska), modra so nepovratna sredstva in svetlo zeleno so označena sposojena sredstva.

Kako se bere tale graf? Naprej bi dala Slovenija v letih 2017 in 2018 po 100 milijonov EUR. Vmes se bo pogajala z Madžarsko in če bo do dogovora prišlo, bo začela porabljati EU sredstva in šele potem bo Madžarska začela vplačevati? Upam, da je tole ponesrečeno grafično izvedeno. Prej bi bilo verjetno, da naslednjih tranš EU ne bo, vse dotlej, dokler ne bo izvedenega dogovora obeh potencialnih kapitalskih vlagateljev (Slovenije in Madžarske).

Ampak kar je res tule težavno, je koncept, da se mora najprej Slovenija izkazati z vplačilom 200 milijonov EUR in šele nato se vključi Madžarska. V 18 letih dela v financah in kreditiranju še nisem videla nobenega uspešnega projekta, kjer je vlagatelj A najprej vplača 100 enot in šele potem je vlagatelj B vplačal 100 enot. Pa tudi, če gre za bistveno manjše zneske. Vplačila kapitala za investicijo se v projektih, ki imajo možnost, da so uspešni, delajo sočasno. Ker se na tak način vzpostavlja enakopravnost partnerjev. Nasprotno pa koncept, po katerem bi najprej Slovenija vplačala 200 milijonov in potem še Madžarska svoj del, sporoča, da je Slovenija v tem poslu prav patetično inferiorna. In si zato zmanjšuje pogajalske možnosti še preden se sploh usedeta pogajalski ekipi. Madžarska pa je že zmagala v prvi rundi.

Ker, da se razumemo, teh pogajanj sploh ne bi bilo treba, če bi razmišljali o drugačni finančni konstrukciji. Ker 250 milijonov EUR iz CEF bi se vendarle lahko zamenjalo z 250 milijoni iz kohezije (in hkrati pogajali za vmesno prerazporejanje denarja iz drugih strukturnih skladov za Slovenijo v slovenski del kohezije), ostalih 750 milijonov bi si pa, če bi mislili resno, sposodili od prebivalstva. Ker je velika verjetnost, da bo sposojenih del od 200 milijonov od kapitalskega vložka in 311 milijonov bo tako ali tako morala vračati oseba, registrirana po slovenskem pravu. Prebivalstvo ima v bankah približno 16 milijard vlog, ki se trenutno zelo slabo obrestujejo. In zato državljani iščejo druge načine. Investicijska dolgoročna obveznica (tu ponavljam idejo J.P. Damijana) bi morala biti aranžma, ki bi ga lahko prodali. Seveda je tu en velik ČE. Prodali bi jo, če bi prebivalstvo prepoznalo resne namene za porabo, profesionalnost ekipe, ki zadevo vodi in sposobnost vseh akterjev. Skratka, če bi bil predlog podprt z ugledom protagonistov. Puščam za razmislek, koliko imamo na voljo ugleda in koliko je dvoma.

Še nekaj: 1825 je prvič začela voziti lokomotiva. 1837 so na Dunaju začeli načrtovati 577 km dolgo traso južne železnice Dunaj – Trst. Gradnja se je začela leta 1839. V Ljubljano je prvi vlak z Dunaja (kljub težavnemu odseku Semmering) pripeljal že 18.8.1849, v Trst pa je prvi vlak z Dunaja pripeljal 28. 7. 1857.

Torej avstrijski inženirji so za načrtovanje Južne železnice potrebovali 2 leti, avstrijski gradbinci pa 18 let za gradnjo 577 kilometrov proge do Trsta. Slovenski politiki in inženirji so za diskusije in načrtovanje 27 km drugega tira med Koprom in Divačo potrebovali dobrih 20 let, gradbinci pa bodo za gradnjo 27 km proge potrebovali 8 let.

Se vam, vsaj občasno, nič ne stoži po stari Avstro-Ogrski? Šele v neposredni primerjavi postane očitna ta nesposobnost slovenskih vladnih protagonistov in enormna učinkovitost stare avstrijske birokracije in stroke.

3 responses

  1. Če prav berem Wiki je Slovenija uspela zgraditi prvi tir do Kopra v dveh letih, kar bi bil za današnje razmere fantastičen rezultat pri gradnji drugega tira, ne glede na njegovo traso. Torej imamo doma odlične reference iz zgodovine. Ampak žal iz časa, ki bi ga prenekateri radi izbrisali iz zgodovine.

  2. Jasmina Držanič v nadvse jasni govorici stroke pove Vladi in njenim službam, ki za visoke plače povzročajo škodo Sloveniji in njenim državljanom, da se na način določen v šepavem zakonu o drugem tiru Divača- Koper takšnih investicij tako pač ne gradi. Jasmina Držanič ni prva, gotovo pa ne zadnja oseba, ki je ali ki bo iz razlogov intelektualnega poštenja ponudila Vladi jasno razlago, kaj je pri tem projektu Drugi tir Divača- Koper narobe in kako bi bilo dobro in prav ta projekt uspešno, gospodarno in racionalno izvesti.
    Vlada trmasto zavrača strokovno kritiko neumnosti, ki jo za absurdno visoke plače prodajajo strokovnjaki in uprave DRI d. o. o. in 2 TDK d. o. o. v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo in njeno direkcijo za infrastrukturo. Vlada z veliko vnemo sprejema in podpira propagandne puhlice, ki jih trosijo državni sekretar Jure Leben in minister Peter Gašperšič, ter njuni “strokovnjaki” in nikakor ne dojame, da gradnje drugega tira na način, kot ga je določil šepavi zakon enostavno ni mogoče izpeljati ne glede na to, koliko denarja bo odteklo iz slovenskega proračuna. Vse kaže, kot da Vlada pravzaprav drugega tira Divača- Koper niti ne želi zgraditi, pač pa potrebuje ta projekt zgolj za politično prerivanje in predvsem za negospodarno trošenje javnega denarja. Ne pozabimo. Kar je škoda za javni denar, je na drugi strani nujno korist za vse sodelujoče pri črpanju proračunskih sredstev, ki se nemoteno izvaja, ker v Sloveniji pristojne nadzorne institucije enostavno ne opravljajo svojega dela. Ravno včeraj je na primer predsednik Računskega sodišča Tomaž Vesel po radiu razložil, da Računsko sodišče ne deluje preventivno, ampak lahko opravi revizijo šele po tem, ko se škodljivo ravnanje že dovrši. Državni zbor projekt drugega tira sicer obravnava, a poslanci, ki kritiko stroke razumejo, raje na dejstva pozabijo in pri glasovanju o šepavem zakonu barantajo za drobiž na boljšjem sejmu slovenske politike in si kupujejo upanje na zmago na prihodnjih volitvah.
    Če sledim logiki razlage Jasmine Držanič, verjetno do vloge Madžarske sploh ne bo prišlo, ker tudi nepovratnih sredstev iz EU ne bo in tudi kreditov EIB ne, saj te institucije dosledno sledijo birokratskim pravilom in pričakujejo popolne formalne vloge za črpanje evropskih sredstev in kreditov iz fondov EIB. Osnova za popolno vlogo je pravni temelj in status investitorja. 2 TDK d. o. o. ne more prejeti koncesije brez javnega razpisa, če ni v vsaj 80% lasti Slovenije, ker je zakonska možnost šepavega zakona o neposredni oddaji koncesije brez razpisa možna v skladu z evropskim pravom le, če je koncesionar v več kot 80% lasti koencedenta. Ker zakon predvideva, da bo Madžarska vložila 200 milijonov evrov in postala polovični lastnik v družbi in house koncesija ni možna. Nemara Vlada želi oddati koncesijo še pred pristopom Madžarske v 2 TDK d. o. o., toda, kako naj podeli koncesijo, če koncesionar nima izkazanih virov po zakonu, ker še nima pridobljenih 200 madžarskih milijonov. Iz grafa na spletnih straneh 2 TDK d. o. o. jasno sledi, da bo 2 TDK d. o. o. najprej porabila 200 slovenskih milijonov, nato bo črpala evropski denar, ki si ga obeta pridobiti na podlagi napovedane udeležbe Madžarske. Toda evropski denar se lahko črpa šele ko bodo izpolnjeni pogoji, to pa je pravno pravilno podeljena koncesija, izkazana kapitalska struktura v osnovnem kapitalu skupaj z madžarskimi milijoni, sposobnost za vračanje kreditov in tudi izvajanje del v skladu z FIDIC pogoji. Bog vedi, koliko kontradikcij še je skritih v skrivnih dokumentih, ki jih Vlada ne objavi, ker ve, da bi z objavo prišla še nazorneje na dan resnica, da ima strokovna kritika civilne družbe prav že ob upoštevanju dejstev napisanih v šepavem zakonu, kaj šele ob upoštevanju skrivnosti, ki niso dostopne stroki civilne družbe.
    Vse navedeno, bi bilo zabavno, če ne bi bilo žalostno. Namreč gotovo je, da Vlada ne more reševati hudih težav v zdravstvu, šolstvu, sociali, skratka ne more zagotoviti socialne države, če raje gradi nesmiselne ograje na Kolpi in razmetava proračunski denar za negospodarno gradnjo prepotrebnega drugega tira Divača- Koper. Žal bo kazen, ki bo doletela stranke vladajoče koalicije na volitvah preskromna za poplačilo škode, ki ga ta koalicija povzroča lastnim državljanom.

%d bloggers like this: