Author Archives: jpd

Energetske alternative

15 junija, 2008 By in gospodarstvo 26 komentarjev

* Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Svetovne cene energentov naraščajo. V zadnjih petih letih se je cena surove nafte povečala za več kot štirikrat. Toda zdajšnja cena pri 135 dolarjih za sod po mnenju analitikov ne pomeni zgornje meje, do konca tega leta pričakujejo povečanje na blizu 200 dolarjev za sod. Hkrati se s cenami nafte logično povišujejo tudi cene preostalih energentov. Vzroki za takšno povišanje cen pa so le bežno povezani z omejeno ponudbo nafte, tudi velika gospodarska rast in povečano povpraševanje Kitajske in Indije ne moreta popolnoma pojasniti te vrtoglave rasti cen energentov. Glavni razlogi so psihološke in špekulativne narave, vojna v Iraku, podobno kot je bilo v primeru prve (libijska revolucija in nacionalizacija naftnih vrelcev, 1973) in druge naftne krize (revolucija v Iranu, 1979).

Tudi cene nafte, preračunane na tedanjo raven cen, so na približno enaki ravni. Verjetno je, da bodo cene nafte ter posledično tudi preostalih energentov spet upadle, ko se bo situacija v Iraku izboljšala in ko/če se bo novi ameriški predsednik odločil za umik iz Iraka. Seveda pa lahko sedanje visoke cene energentov še kar nekaj let vztrajajo na tej ravni, kar tako od vlad, podjetij in porabnikov zahteva temeljit premislek tako o energetskih alternativah kot o bolj smotrni rabi energije.Tako kot po letu 1979 se bo tudi danes treba najprej spopasti s težavo bolj smotrne rabe energije. Umarjevo Poročilo o razvoju 2008 prinaša medčasovno primerjavo energetske intenzivnosti Slovenije glede na druge članice EU v obdobju 1995-2005.

Slovenija je energetsko zelo potratna država, saj na enoto ustvarjenega BDP porabi za dobro tretjino (35 odstotkov) več energije od povprečja EU oziroma kar za 2,8-krat več od Danske kot energetsko najbolj varčne države. Razlogi za to so številni.Po eni strani je to posledica drugačne gospodarske sestave, kajti pri nas je delež industrije veliko večji kot v povprečju EU (v Sloveniji 24,0 odstotka; v EU 17,1 odstotka v letu 2006), dodatno pa pri nas prevladujejo bolj energetsko potratne dejavnosti (papirna, kemična, nekovinska in kovinska industrija), ki ob 43,8-odstotnem deležu v dodani vrednosti industrije porabijo kar 70 odstotkov vse energije.

Po drugi strani pa je raba energije v Sloveniji manj smotrna, kar se kaže v tem, da je naša poraba energije na prebivalca enaka povprečni v EU, medtem ko je gospodarska razvitost za dobro tretjino manjša od evropske. Energetska intenzivnost v Sloveniji se je v obdobju 1995-2005 sicer zmanjšala za 19,3 odstotka , toda kar v 13 državah EU se je zmanjšala še bolj, med njimi tudi v državah, kjer je bila že prej na zelo nizki ravni (Danska, Finska, Švedska, Irska, Luksemburg, Velika Britanija).

Načeloma je zmanjševanje energetske intenzivnosti posledica tehnološkega razvoja, prestrukturiranja gospodarstva v smeri večjega deleža storitev v BDP ter seveda politik, ki to spodbujajo. Dodatno pa je treba seveda tudi zagotoviti alternativne, predvsem obnovljive vire energije ter prestrukturirati vire porabe energije k manj emisijsko intenzivnim.

1. predlog: Zmanjšanje deleža emisijsko intenzivne industrije

V obdobju 1999-2004 je skupni obseg proizvodnje emisijsko intenzivnih panog (kemična, kovinska, nekovinska, papirna) v Sloveniji naraščal povprečno letno skoraj dvakrat hitreje (5,6 odstotka) od povprečja celotne industrije (3,0 odstotka). Emisijsko najbolj intenzivne industrijske panoge so tudi energetsko najbolj intenzivne, zato ukrepi za zmanjševanje emisij z uvedbo novejših tehnologij vplivajo tudi na zmanjšanje energetske intenzivnosti. Škodljive emisije v okolje pomenijo negativne eksternalije gospodarskega razvoja. Negativne eksternalije pa je najlažje zmanjšati z ekonomskimi “spodbudami”, z obdavčenjem. Pri nas je večina industrije vključena bodisi v emisijsko trgovanje bodisi v sistem taks za izpust ogljikovega dioksida. Oba ukrepa spodbujata k povečanju energetske učinkovitosti in zmanjšanju izpustov.

Trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov je bilo sicer uvedeno v letu 2005, vendar pa je država za obdobje 2005-2007 ponudila kvoto kuponov, ki je presegala dejanske emisije v tem obdobju. To pa je seveda vplivalo na znižanje cene teh kuponov in zmanjšano učinkovitost tega ukrepa. Za obdobje 2008-2012 je vlada sprejela nov načrt razdelitve emisijskih kuponov, ki je nekoliko bolj restriktiven, vendar je vprašanje, ali je dovolj omejevalen, da bo lahko učinkovito vplival na hitrejše uvajanje bolj “čiste” tehnologije v emisijsko intenzivnih panogah.

Na drugi strani naj bi uveljavitev evropske direktive o celovitem preprečevanju in nadzoru onesnaževanja iz industrije dodatno vplivala, da naj bi že do lani (izjeme do leta 2011) dobrih 200 industrijskih obratov ter odlagališč prilagodilo tehnologijo standardom najboljših dosegljivih tehnik glede varstva okolja. Na podlagi tega naj bi se samo proizvodnja primarnega aluminija zmanjšala za četrtino, kar pa ob manjših izpustih pomeni tudi zmanjšanje porabe energije te proizvodnje za eno četrtino.Ali bolj plastično povedano, predvideno zmanjšanje porabe energije v proizvodnji aluminija naj bi pomenilo prihranek energije v vrednosti letne proizvodnje hidroelektrarne Zlatoličje. Če bi popolnoma ustavili proizvodnjo primarnega aluminija, bi se slovenska poraba električne energije zmanjšala za 12 odstotkov oziroma v vrednosti proizvodnje energije štirih hidroelektrarn Zlatoličje.

2. predlog: Zmanjšanje emisij iz prometa

Ta predlog je komplementaren predlogu iz prejšnjega tedna, ko sem govoril o tem, da je treba tovorni promet pospešeno preusmeriti s cest na železnice, kajti to občutno zniža emisije v okolje. Gibanja niso ugodna. Po podatkih Sursa se je v obdobju 2000-2007 javni prevoz potnikov v cestnem prometu zmanjšal za polovico, v železniškem prevozu pa povečal le za 7,4 odstotka, kar pomeni, da se je večina potnikov preusmerila na individualni prevoz z avtomobili, kar je seveda tako prometno, energetsko kot ekološko najbolj neugodna rešitev.

Na drugi strani se je prevoz tovora v cestnem prometu povečal kar za 53,7 odstotka, v železniškem pa le za 16,7 odstotka. Če vemo, da se je v istem obdobju pretovor v Luki Koper povečal za dobrih 45 odstotkov, to pomeni, da se je večina povečanega pretovora v Kopru pokazala v povečanju cestnega tovornega prometa, ki je seveda tako z vidika porabe energije kot tudi emisij veliko manj ugoden.Tukaj preprosto ni druge možnosti kot čim hitrejša modernizacija železniške infrastrukture in izgradnja drugega tira do Luke Koper ter striktna politika preusmerjanja potniškega prometa v javni prevoz ter tovornega s cest na železnice.

3. predlog: Povečanje deleža proizvodnje obnovljivih virov energije

V primerjavi z EU-27 je delež obnovljivih virov energije v skupni porabi energije relativno visok (10,6 odstotka proti 6,7 odstotka v letu 2005). Toda v najbolj razvitih državah EU je ta delež veliko večji – med 16 in 30 odstotkov (Danska, Avstrija, Finska, Švedska). V povprečju EU dobri dve tretjini (67,9 odstotka) obnovljivih virov energije odpade na izrabo biomase in odpadkov, 21,9 odstotka na hidroenergijo, 5,0 odstotka na vetrno energijo, 4,5 odstotka na geotermalno energijo in 0,7 odstotka na sončno energijo.Pri nas je delež biomase in odpadkov znašal 61,5 odstotka, delež hidroenergije 38,5 odstotka, medtem ko drugih obnovljivih virov Slovenija bodisi še ne uporablja ali pa jih statistika še ne zajema. EU si je zadala za cilj da do leta 2020 delež obnovljivih virov poveča na 20 odstotkov skupne porabe energije, Slovenija pa na 25 odstotkov.

Pri nas večinoma stavimo na hidroenergijo oziroma na izgradnjo spodnjesavskih elektrarn, čeprav največji potencial in izziv pomenijo sončna, geotermalna in vetrna energija. Naša največja energetska podjetja, predvsem alternativni ponudniki, kot so Istrabenz, Petrol in Gorenje, bi morali več pozornosti posvetiti naložbam v alternativne vire energije, denimo v vetrne (wind farms) in sončne elektrarne (solar farms) doma in v tujini.

4. predlog: Spodbude porabnikom za bolj racionalno rabo energije

Morda bodo, nehote, najbolj pozitiven učinek ne samo na izrabo alternativnih virov energije, ampak tudi na bolj smotrno rabo energij, imele sedanje visoke cene nafte ter posledično tudi preostalih energentov. Po eni strani že prihaja do zmanjšanja porabe kurilnega olja in plina za ogrevanje, po drugi strani pa porabniki vse več investirajo v boljšo toplotno izolacijo prostorov in bolj kakovostno gradbeno pohištvo ter alternativne vire energije (sončne celice, toplotne črpalke).

Seveda pa je energetsko racionaliziranje porabnikov v obe navedeni smeri bolj ali manj omejeno na gospodinjstva z večjimi dohodki. Ukrepi države za bolj smotrno rabo energije gospodinjstev bi zato morali biti oblikovani tako, da bi po eni strani vsi porabniki, ki bi bodisi vgradili energetsko bolj varčne gradbene elemente ali vgradili dodatne alternativne vire energije, dobili fiksno denarno subvencijo, ki bi seveda najbolj koristila predvsem gospodinjstvom z nižjimi dohodki, ter dodatno v obliki nove energetske olajšave (ali davčnega odbitka) pri dohodnini, kar bi lažje izkoristila gospodinjstva z višjimi dohodki.

Učinki tovrstnih spodbud so se pri nas pokazali koristni v zadnjih 15 letih, še večje pozitivne učinke na bolj energetsko varčno obnašanje gospodinjstev pa lahko opazujemo denimo v sosednji Avstriji ali Skandinavskih državah. Ekonomske spodbude delujejo in brez njih tudi pri nas ne bo šlo. Upam, da bo prihodnja vlada imela več posluha za to področje, kot ga je imela sedanja.

Nesrečna NLB

14 junija, 2008 By in slovenija, v ospredju 8 komentarjev

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Marca lani sem v komentarju za Finance napisal, da je »načeloma zelo dobro za državo, da ima ministra za finance, ki razmišlja. Precej bolje kot imeti ministra, ki sploh ne razmišlja. Toda še bolje je imeti ministra za finance, ki je inteligentna, strokovno podkovana in operativna oseba. Torej ministra, ki zna iz svojih zamisli oblikovati strokovno konsistentne in operativno izvedljive predloge«.

Ta komentar se je nanašal na leto in pol dolgo »razmišljanje« ministra Bajuka, kako bi optimalno zaokrožil lastniško strukturo naše največje banke NLB, tako da bi ostala večinsko v slovenski državi, hkrati pa pod efektivno pod nadzorom države. Takrat, petnajst mesecev je od takrat, nas je minister Bajuk razveselil s svojo domislico, da bo država ustanovila holding slovenskih lastnikov NLB, ki bo imel nekaj več kot 50-odstotni lastniški delež v NLB, država pa skupaj 25 odstotkov plus eno delnico, torej vsaj 50-odstotni delež v holdingu. Iz tega predloga se seveda ni rodilo nič. Kar je dobro, kajti predlog je bil strokovna šlamastika, operativno neizvedljiv, hkrati pa nevaren za stabilnost NLB ter škodljiv za davkoplačevalce.

Danes moram priznati, da sem miselni domet ministra Bajuka podcenil. Močno podcenil. Predpostavljal sem namreč, da živimo v tržnem gospodarstvu in da je ob popolni neprenosljivosti delnic NLB (minister Bajuk je namreč lani izjavil, da delnice NLB ne bodo nikoli kotirale na borzi) edini način prepričati domače institucionalne vlagatelje k nakupu deležev v NLB ta, da jim država delnice proda po diskontni ceni (torej brez prevzemne premije). Izbrani lastniki pa si od kapitalskega vstopa v NLB obetajo, da bo ta naložba nekoč postala prenosljiva in da jo bodo takrat, ko se bo pojavil velik strateški prevzemnik, lahko prodali z velikim kapitalskim dobičkom. Tako bi ravnali racionalni investitorji v tržnem gospodarstvu.

No, sedanji nesrečni poskus dokapitalizacije NLB kaže, da očitno ne živimo v tržnem gospodarstvu. Ministru Bajuku sploh ni treba delnic NLB prodajati pod ceno domačim investitorjem. Ne, lahko prisili podjetja v državni lasti, da delnice NLB odkupijo po nekajkrat višji ceni od tržne! Ker sedanji vladi v treh in pol letih ni uspelo oblikovati neke boljše lastniške strukture za NLB, ki bi NLB zagotavljala dovolj svežega kapitala za rast, NLB pa nujno potrebuje sveži kapital, se je vlada lotila dveh dokapitalizacij. In ker ne razume tržnega gospodarstva, se je za to zadnjo dokapitalizacijo v višini 300 milijonov evrov odločila povsem v napačnem času in na povsem napačen način. V času ko so vsi svetovni finančni trgi globoko v minusu, ko so cene delnic slovenskih blue chipov upadle za tretjino, se je naša vlada odločila za javno prodajo delnic po dva- do trikrat višjem razmerju cene glede na knjigovodsko vrednost, kot so na voljo delnice najbolj uglednih evropskih bank. V prvem krogu je prisilila oba paradržavna sklada Kad in Sod ter državni Triglav in njegov DZU. V drugem krogu smo davkoplačevalci, ki smo se lahko svobodno odločali, plebiscitarno zavrnili ponudbo države, da investiramo v NLB. Tudi v tretjem krogu so se dobro poučeni zasebni institucionalni vlagatelji podobno plebiscitarno odločili zavrniti ponudbo državnih delnic NLB. Toda vlada še vedno ne razume tega tržnega odgovora njenega prebivalstva. Zato bo prisilila še druga državna podjetja – od Petrola do HSE – da do ponedeljka do 13. ure prisilno dokapitalizirajo NLB. Da investirajo v nekaj, kar pod tržnimi pogoji prostovoljno ne bi naredila. Da investirajo državna sredstva v nekaj, kar kot fizične osebe prostovoljno ne bi naredili. Zadeva bi bila smešna, če ne bi bila tako resna za NLB in za nas državljane kot lastnike NLB.

Bajukova prisilna dokapitalizacija NLB prek podjetij v državni lasti tako po eni strani pomeni nelegitimno in škodljivo uporabo državnega, torej našega, davkoplačevalskega premoženja. Po drugi strani pa kaže vso bedo državnega kapitalizma, bedo in nemoč države kot lastnika podjetij. Dlje kot bo država ostala lastnica v pomembnih slovenskih podjetij, slabša bodo ta podjetja v primerjavi z njihovimi konkurenti. Ne samo tujimi, ampak tudi domačimi. Država kot lastnica ni sposobna slediti razvojnim strateškim potrebam teh podjetij, niti z ustrezno vizijo lastnika niti s kapitalskimi vložki. Poglejmo si nekaj glavnih primerov v zadnjih letih. Gorenje si je zaradi ambiciozne širitvene strategije želelo možnost 50-odstotne dokapitalizacije, toda država kot kontrolni lastnik mu je odobrila le 15-odstotno in s tem močno posekala razvojne načrte Gorenja. Zavarovalnica Triglav si prav tako že nekaj let želi močne dokapitalizacije za uresničitev njenih širitvenih načrtov v jugovzhodni Evropi. Vendar ji država tega ni omogočila. Še več, namesto privatizacije Triglava, ki bi mu omogočila dobiti zasebne lastnike, je še tisto tretjino vrednosti Triglava, namenjeno fizičnim osebam, podržavila s prenosom na ZPIZ. V primeru javne prodaje NKBM je zaradi amaterske izvedbe zadnje faze javne prodaje omogočila velikanske kapitalske dobičke špekulativnim tujim investitorjem ter nekaterim izbranim domačim investitorjem. V primeru prodaje Save Re se je javne prodaje, podobno kot v primeru NLB, lotila v napačnem času in bila na koncu prisiljena prisiliti nekatera zasebna podjetja v prisilni nakup njenih delnic. Podobno se utegne zgoditi tudi v primeru dokapitalizacije NKBM.

Ne pozabimo, da je imela država te ogromne težave že samo pri dokapitalizacijah navedenih podjetij, le kako bi šele zagotovila desetkrat več kapitala pri slovenskih podjetjih za odkup teh podjetij ter kasneje za potrebne dokapitalizacije zaradi uresničevanja razvojnih načrtov?! Si ne predstavljate? Jaz tudi ne. Kar pa mi je jasno, je to, da je država tako kot kratkoročni kot tudi kot strateški lastnik teh in številnih drugih podjetij popolnoma odpovedala. Natančneje, iz aviona je videti, da na Ministrstvu za finance nimajo pojma, kako učinkovito upravljati z državnim premoženjem. Toda najbolj tragikomično pri vsej zadevi je to, da se ministrstvom za finance v normalnih državah na to sploh ni treba spoznati, ker jim tega v normalnih državah sploh ni treba početi. V normalnih državah se z upravljanjem finančnih in nefinančnih podjetij ukvarjajo zasebni lastniki, upravljanje državnih naložb v vrednostne papirje pa vlade običajno prenesejo s pogodbo na zasebne upravljavce.

Dokler je vse skupaj izgledalo kot papirne, nedolžne domislice oziroma kot duhovičenje s strani našega ministra za finance, je bilo še v redu. Kljub ogromni kolateralni škodi, ker so se v prizadetih podjetjih, namesto da bi se ukvarjali s svojim poslovanjem in kapitalskimi širitvami, morali ukvarjati z njegovimi »domislicami«. Toda problemi so postali hudo resni, ko je začel zares lomastiti po naših največjih bančnih in zavarovalniških podjetjih z različnimi kapitalskimi preturbacijami. Namesto, da bi posamezna podjetja privatiziral in vsako posebej naredil bolj učinkovito, jih zdaj med seboj še dodatno kapitalsko prepleta. Kar pomeni, da v nesrečo vleče še kup drugih podjetij, ki imajo to nesrečo, da so v državni lasti. Kot da ne bi bilo dovolj nesreče že s tem, ker se vsako posebej zaradi nesposobnega državnega lastnika ne more dovolj učinkovito razvijati, jim zdaj s prisilnim kapitalskim prepletanjem jemlje še te pičle možnosti razvoja. Namesto v lasten razvoj morajo zdaj svoja omejena sredstva investirati v kapitalsko luknjo NLB. Vse kaže, da bomo s tem kapitalskim prepletanjem v NLB dobili nazaj staro NLB. Tisto izpred leta 1990, za katero vemo, da je propadla zato, ker so jo imela prisilno v lasti podjetja, ki jim je NLB nato posojala denar. Po prenizkih obrestih in brez upoštevanja tveganja.

Če sem pred enim letom predlagal, da bi bilo za Ministrstvo za finance bolj produktivno kot o zamislih o preoblikovanju lastništva bank razmišljati o preoblikovanju svojega imena v »ministrstvo za finančno duhovičenje in izgubljanje časa«, menim, da takšno novo ime danes ne bi bilo več ustrezno. Bolj primerno bi bilo ime »ministrstvo za finančno ogrožanje in oškodovanje javnega interesa«. Vrag je odnesel šalo.

Kaj nas lahko nogomet nauči o paradoksih globalizacije?

10 junija, 2008 By in gospodarstvo, v ospredju 5 komentarjev

To temo sem si sposodil pri Daniju Rodriku, profesorju s Harvarda. Rodrik je eden izmed najbolj uglednih kritikov globalizacije. Med ekonomisti. Ta razlika pomeni, da Rodrik globalizaciji kot takšni ne nasprotuje, pač pa zgolj njenemu vsiljevanju z univerzalnimi recepti. Eden njegovih najbolj znanih člankov denimo nosi naslov How to save globalization from its cheerleaders? (2007), lani pa je izdal knjigo z naslovom One Economics, Many Recipes: Globalization, Institutions, and Economic Growth (2007). Tako ti njegovi deli kot večina ostalih študij– na podlagi empiričnih analiz izkušenj različnih držav z globalizacijo – govorijo o tem, da mora vsaka država najti svoj lasten recept za globalizacijo. In da moramo, če želimo globalizaciji dobro, ker pač evidentno pospešuje gospodarsko rast in izboljšuje življenjski standard prebivalcev, dovoliti državam, da dovolijo toliko globalizacije (liberalizacije), kot je lahko prenesejo. Preveč globalizacije, predvsem finančne, je lahko pogubno za mnoge države, ki nanjo niso institucionalno pripravljene. Največ škode globalizaciji delajo prav inštitucije, ki jo poskušajo doktrinarno uvajati na podlagi nekih univerzalnih pravil (denimo Washingtonska konsenza). Govora je seveda o IMF in Svetovni banki.

Marca letos je Rodrik izjemno poučen primer o paradoksih globalizacije vzel iz sveta nogometa. Rodrik pravi, da morajo nasprotniki in zagovorniki globalizacije načeloma odgovoriti na dve temeljni vprašanji glede učinkov globalizacije.

  • Prvič, je globalizacija dobra sila, ki revnim državam omogoča, da se z vključitvijo v globalne trge odlepijo od revščine? in
  • Drugič, ali pa je globalizacija zgolj divergentna sila, ki ustvarja priložnosti za majhne segmente prebivalstva, medtem ko večino prebivalstva pušča v revščini?

Nogomet kot globalna igra lahko da precej dobre odgovore na zgornja paradoksa. Zaradi velike priljubljenosti nogometa tako v razvitih kot nerazvitih državah je nogomet globalna igra in globalni posel. Ko je Evropska unija sprostila trg delovne sile, UEFA pa pravila glede števila tujih igralcev, je tudi trg z njegovimi akterji – nogometaši – postal resnično globalen. Če denimo pogledate britanski Premier League, je situacija še najbolj drastična. Arsenal kot vodilna ekipa denimo v prvi postavi običajno nima niti enega igralca angleškega porekla. V četverici britanskih klubov, ki so se uvrstili v prvo šestnajsterico in kasneje trojica (Arsenal, Chelsea, Manchester United) v polfinale Lige prvakov, bi denimo med vsemi rekrutiranimi nogometaši težko sestavili eno samo enajsterico iz zgolj britanskih nogometašev.

Evropske nacionalne lige so tako po tradicionalnih Argentincih, Brazilcih, Srbih in Hrvatih postale odskočišče za uspešno kariero predvsem za izvrstne afriške talente. Didier Drogba iz Slonokoščene obale ali Samuel Eto’o iz Kameruna sta le vrh afriške elite nogometnih profesionalcev, ki igrajo v Evropi. Toda povpraševanje po nogometnih talentih iz revnejših držav ni močno samo v elitnih evropskih nogometnih ligah (Italija, Španija, V. Britanija, Nemčija), ampak vse bolj tudi v bogatih klubih, ki so jih prevzeli novopečeni tranzicijski bogataši v Rusiji, Ukrajini ali Turčiji. Povsem podobno je seveda tudi v košarki, rokometu ali hokeju, s to razliko, da je nogomet bolj priljubljena in bolj razširjena in s tem tudi najbolj globalna igra.

Ni dvoma, da nogometnim talentom iz revnih držav nogomet pomaga do osebnega uspeha in do bistveno višjih zaslužkov, kot so jih deležni njihovi kolegi, ki igrajo v lokalnih domačih klubih. Nogometna globalizacija torej s svojimi velikimi priložnostmi povečuje razlike v dohodkih med tistimi, ki so nadarjeni in imajo srečo, da so izkoristili priložnost ter med tistimi, ki imajo obojega manj. Seveda to načeloma ni nič slabega, saj se zaslužki nekaterih povečajo ne da bi to poslabšalo zaslužke ostalih. Dodatno pa viden uspeh zvezdnikov spodbuja »investicije« nadarjenih mladih igralcev v svoj talent.

Po drugi strani pa je bolj sporno ali globalizacija nogometa res pomeni win-win situacijo za vse. Eno so namreč koristi klubov in posameznih igralcev, drugo pa koristi celotnih držav. Tudi pri nas smo bili zadnje desetletje ali več deležni številnih diskusij ali je povečano število tujih igralcev dobro za naš šport ali ne. Povsem prosta mobilnost igralcev namreč zmanjšuje spodbude za investicije v delo z mladimi talenti, saj je nadarjene igralce mogoče ceneje kupiti od revnejših klubov. Zato bi to lahko vodilo po eni strani v osiromašenje reprezentančnih ekip, po drugi pa v povečanje kvalitetnih razlik med klubi iz bogatih in revnih držav. Pri nas smo videli, kaj se je zgodilo denimo z Olimpijo v košarki ali Celjem v rokometu, ki z manjšimi vlaganji v vzgojo lastnih talentov vse bolj stagnirata ali celo vidno nazadujeta. Tako močno, da si počasi niti povprečnih tujih igralcev več ne moreta privoščiti.

Nekaj podobnega se je zgodilo denimo tudi z britansko nogometno reprezentanco, ki se ji letos ni uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo. Mnogi za ta neuspeh krivijo prevelik delež tuijih igralcev v britanski ligi, kar ne omogoča uveljavitve domačim talentom. Predsednik FIFA Sepp Blatter je že napovedal morebitne institucionalne spremembe, ki bi omejile število tujih igralcev v klubih na samo pet.

Kaj pa vpliv nogometne globalizacije na afriške države? Lahko bi trdili, da se z eksodusom afriških talentov v evropske klube po eni strani zmanjšuje kvaliteta afriških klubov v njihovih nacionalnih ligah v primerjavi s klubi v evropskih ligah, po drugi strani pa se povečuje kvaliteta njihovih reprezentanc z igranjem zvezdniških legionarjev za svoje reprezentance. Kakšen je torej neto učinek za tipičnega afriškega ljubitelja nogometa? Nedvomno pozitiven, če si lahko privošči kabelsko povezavo in sprotno spremlja tekme svojih ljubljencev v tujih klubih. In seveda negativen, če si tega ne more privoščiti.

Dober test paradoksalnih učinkov globalizacije po Rodrikovem mnenju predstavlja letošnje afriško prvenstvo v nogometu, januarja in februarja letos v Gani. Sami akterji tovrstna prvenstva vedno negativno ocenjujejo. V klubih pravijo, da izgubljajo najboljše igralce v najbolj neprimernem času, medtem ko sami zvezdniki trdijo, da se s tem zmanjšujejo njihove možnosti za dobro prodajo naprej. Drug pogled pa sledi iz analize rezultatov reprezentanc. Če bi eksodus igralcev v tuje lige vplival na izboljšanje kvalitete reprezentanc, potem bi morale biti najuspešnejše reprezentance tiste z največ legionarji. Nasprotno pa, če eksodus igralcev v tujino slabi reprezentance, bi morale biti najbolj uspešne najmanj internacionalizirane reprezentance.

Sodeč po rezultatih letošnjega afriškega prvenstva ne drži ne prvi ne drugi argument. Zmagovalca nista bila niti Kamerun niti Slonokoščena obala, čeprav je imel Kamerun denimo le enega igralca iz domačega kluba ter kar 20 iz evropskih klubov. Toda tudi Sudan, ki ni imel niti enega legionarja, se ni odrezal nič boljše. Še huje, bil je zadnjeuvrščeno moštvo, s tremi porazi v prvem kolu. Zmagovalec afriškega prvenstva je bil Egipt, ki je imel le štiri legionarje. Toda to ni bila zgolj sreča, saj je bil Egipt afriški prvak že petkrat prej. Osnovna prednost Egipta pred drugimi afriškimi reprezentancami je v tem, da ima močno domačo ligo, ki po eni strani pripomore k dvigu konkurence med igralci na domačem trgu, po drugi strani pa spodbuja kohezijo med igralci in pripadnost nacionalnemu moštvu.

Na podlagi tega Rodrik zaključuje, da bi bil sklep, da je globalizacija slaba za nogomet, napačen. Nasprotno, globalizacija pozitivno vpliva na kvaliteto igre in na države, toda globalizacijo lahko popolnoma izkoristijo samo tiste države, ki znajo pravilno kombinirati razvoj domačih sposobnosti z mednarodnimi vplivi. Dva ali trije zvezdniki iz tujine lahko dajo odločilno prednost močni domači reprezentanci. Preveč zvezdnikov na kupu pa uniči kohezijo in nacionalni športni naboj.

Podobno je na drugih področjih. Uspeh Indije in Kitajske na gospodarskem področju je nedvomno posledica globalizacije, toda ne zaradi tega, ker so se popolnoma vključile v globaliziran svet, ampak ker so najboljše iz globalizacije (globalno povpraševanje in globalne tokov neposrednih tujih investicij) uspešno kombinirale z lastnim razvojnim potencialom (poceni delovna sila, delovna etika in znanje). Niso pa denimo dovolile popolnoma prostega dotoka finančnega kapitala ter se razgalile njegovim učinkom s fiksnim tečajem domače valute. Mnoge države, predvsem latinskoameriške ter nekatere vzhodnoevropske, so to napako naredile ter bile deležne najprej pozitivnih, nato pa tudi močno negativnih učinkov globalnih tokov finančnega kapitala. Nauk globalizacijske zgodbe je, da zmagujejo tiste države, ki uspejo svoje notranje potenciale najbolje kombinirati s tujimi vplivi in priložnostmi na tujih trgih.

Zanimivo bo videti, kakšen odgovor nam bo dal letošnji EURO 2008 v evropskem kontekstu. Bodo zmagovalke države z najmočnejšimi domačimi ligami (Italija, Nemčija), najbolj vhodno internacionalizirane države z največ tujimi igralci (Francija, Španija), najbolj izhodno internacionalizirane države (Romunija, Hrvaška, Nizozemska) ali države kot Rusija (z lastno »delovno silo« ter uvoženim menedžerskim know-howom)?

Razvojni premislek štev. 5: Prometna vizija

8 junija, 2008 By in slovenija, v ospredju 5 komentarjev

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Z osamosvojitvijo je Slovenija podedovala relativno slabo razvito prometno infrastrukturo. Tedaj se je na prometnem področju kot najbolj pereč problem zdela podrazvita avtocestna infrastruktura, saj smo imeli le nekaj deset kilometrov prave avtoceste od Ljubljane proti Razdrtemu ter smrtno nevarno polovično avtocesto med Mariborom in Celjem. Z razpadom nekdanje skupne države ter z vojno na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini je prišlo tudi do drastičnega upada blagovnega transporta ter avtomobilskega prometa prek vzhodne meje. Zato se je tedanja odločitev za prednostno izgradnjo štiripasovnega avtocestnega (AC) križa Karavanke – Bregana in Lendava – Koper zdela logična.

Toda – kakorkoli po svoje logična – je bila tedanja odločitev za tovrstno prometno prioriteto precej nedomišljena, kratkovidna in neracionalna. Z današnjega vidika so problemi predvsem trije. Prvič, tedanja odločitev ni predvidevala porasta transporta, tako da so sedanje štiripasovne AC premalo zmogljive že za običajne dnevne migracije zaposlenih, kaj šele za tovorni cestni promet. Drugič, tedanja prometna politika ni predvidela sočasne modernizacije železniške infrastrukture ter preusmeritve potniškega in tovornega prometa na železnice, kar povzroča sedanjo prekomerno obremenitev cestnega omrežja, prometne zastoje ter stagnacijo železnic. In tretjič, sistem javnega financiranja AC mreže in dinamika njegove izgradnje, ki sta seveda medsebojno povezana, sta se izkazala kot povsem neracionalna. Namesto koncesijske gradnje, kot je to naredila Hrvaška, se je politika odločila, da AC mrežo gradila z javnim denarjem in prek skoraj izključno domačih gradbenih podjetij. Posledica je, da se je zaradi finančnih omejitev gradnja AC mreže po majhnih odsekih zavlekla na 20 let z vsemi posledičnimi prometnimi zamaški, da je gradnja za 2-3 krat dražja kot bi bila v primeru koncesijske gradnje, da bomo davkoplačevalci še desetletja odplačevali ta javni dolg prek višjih davkov ter hkrati plačevali še visoke cestnine, in da so glavnih koristi iz tega naslova deležna predvsem gradbena podjetja oz. natančneje njihovi menedžerji, ki so z javnim denarjem privatizirali ta podjetja.

Ker je po bitki lahko biti general, se je treba danes vprašati predvsem, kako izboljšati obstoječe prometne rešitve, da bodo zagotavljale bolj dolgoročno vzdržen in učinkovit transportni sistem ter omogočale dinamičen gospodarski razvoj in da bodo hkrati finančno racionalne. V tej zvezi predlagam razmislek o naslednjih predlogih.

Predlog 1: Povečanje učinkovitosti potniškega prometa

Slovenske dnevne migracije večinoma temeljijo na individualnih vožnjah z avtomobilom od doma do običajno centrov mest, kar pomeni ne samo neracionalno porabo energije, povečane emisije izpušnih plinov, ampak tudi nepotrebne in dolgoročno nevzdržne prometne zgostitve na mestnih vpadnicah in v mestnih jedrih. Potrebna je celovita rešitev problema, in sicer:

Prvič, premik iz individualnih voženj z avtomobilom na javni potniški promet je možen samo z modernizacijo javnega potniškega sistema. Sem zagotovo spada najprej izgradnja hitrih železniških povezav Kranj-Brnik-Ljubljana-Novo mesto ter Maribor-Ljubljana-Koper, v sami metropoli pa mora biti ta rešitev vezana na poglobitev železnice v Ljubljani in na izgradnjo učinkovitega mestnega javnega potniškega prometa. Ponovno je treba razmisliti o izgradnji metroja v Ljubljani, kar bi bila ne samo prometno in ekološko najbolj učinkovita rešitev, ampak bi bila v povezavi s hkratno izgradnjo hitrih železniških vpadnic ter s poglobitvijo železnice precej cenejša rešitev od samostojne izgradnje metroja. Tukaj je nujen skupen premislek vlade in mestnih oblasti.

Drugič, potreben je umik avtomobilov iz mestnih jeder, kar je mogoče zagotoviti najprej z izpolnitvijo prvega predloga (modernizacija javnega potniškega prometa), nato pa s hkratno uvedbo t.i. congestion fee (po vzoru Londona), torej pristojbine za vstop z avtomobilom v mesto, ter izgradnjo parkirišč in parkirnih hiš na mestnih vpadnicah ob postajališčih mestnega javnega prometa. Rešitev glede pristojbine za vstop v mesto je mogoče uvesti hkrati z uvedbo satelitskega cestninjenja, ki omogoča diferencirano obravnavo uporabe različnih vrst cestne infrastrukture.

Tretjič, za rešitev akutnih obstoječih prometnih zastojev je zdi kratkoročno nujna prekvalifikacija (preoblikovanje) prehitevalnih pasov v šestpasovnice na mestnih AC obročih. Podobno bo treba narediti tudi s celotno AC mrežo, ki preprosto ne zmore več učinkovito absorbirati obstoječega obsega potniškega in blagovnega cestnega prometa. Ob učinkoviti rešitvi predloga glede pospešene preusmeritve tovornega prometa s cest na železnice je kasneje možno preoblikovanje AC nazaj iz šest- v štiripasovnice.

Predlog 2: Povečanje učinkovitosti tovornega prometa

Enormen porast tovornega prometa v zadnjem desetletju je odraz hitrega gospodarskega razvoja Slovenije ter povečanih tranzitnih tokov preko Slovenije. Problem seveda ni toliko v povečanju tovornega prometa kot predvsem v njegovi strukturi. Kot ugotavlja Umar, se je v obdobju 2003-2006 v EU cestni blagovni promet v povprečju povečal za 14,7%, železniški pa za 13,0%, nasprotno pa se je v Sloveniji cestni blagovni promet v povprečju povečal kar za 72,0%, železniški pa le za 2,9%. To nesorazmerje najbolj drastično kaže na nedomišljenost in neracionalnost slovenske prometne politike in prometnega sistema, da o katastrofalnih ekoloških implikacijah ne govorim. Za učinkovito rešitev je potrebno narediti vsaj dvoje:

Prvič, pospešena preusmeritev cestnega tovornega prometa na železnice, kar sicer predvideva leta 2006 sprejeta Resolucija o prometni politiki RS (Ur.l. RS, 6.6.2006), ki kot osnovne slabosti sedanje prometne ureditve navaja manj konkurenčno železniško omrežje in (v primerjavi s cestnim), slabo organizacijo železniških prevozov, nedokončan sistem železniške infrastrukture, neizvajanje zaračunavanja uporabnine za železniško infrastrukturo, nepovezanost izvajalcev transportnih storitev in nepovezanost različnih vrst transportne infrastrukture (intermodalnost, multimodalnost), odsotnost logističnih centrov. Resolucija glede teh prometnih zagat prinaša sicer zelo korektne predloge rešitev, in sicer, da bo »država bo z ustrezno fiskalno politiko podpirala intermodalni transport«. Natančneje, država naj bi vzpostavitvijo sistema plačevanja uporabnine glede na mejne družbene stroške spodbudila »razvoj celovitih logističnih storitev, ki bodo v večji meri uporabljale železniški transportni sistem; s tem se bodo določeni transportni tokovi preusmerili na vzporedne transportne sisteme (železnico), kjer trenutno še obstajajo presežne kapacitete«. S čimer naj bi zagotovili ekonomsko upravičenost intermodalnega transporta (cesta, železnica). Z zaračunavanjem pravih stroškov (predvsem ekoloških) transporta naj bi tako dosegli dva cilja. Prvič, zmanjšanje emisij in večjo ekološko vzdržnost transporta. In drugič, poenotenje delovanja obstoječe infrastrukture, s čimer bi »slovenski ponudniki storitev na trgu zagotavljali celovite in ne več parcialnih logističnih storitev«. Ti predlogi zvenijo zelo razumno, problem pa je, ker ni videti, da bi se vlada dejansko sploh lotila njihove implementacije. Nasprotno, zdi se, da se s predvolilno miritvijo gneva potencialnih volivcev na prometno najbolj ogroženih področjih in posledičnim gasilskim krpanjem Darsovega proračuna pri izgradnji manjkajočih AC odsekov le še bolj zapleta v sedanjo prometno zanko prekomernega cestnega prometa. Hkrati pa z uvedbo poceni vinjet ter vzdrževanjem nizkih cestnin za tovornjake le še dodatno spodbuja preusmerjanje prometa z železnic na ceste.

Drugič, nujna je hitra posodobitev obstoječe infrastrukture ter izgradnja novih tirov. Obstaja Nacionalni program razvoja slovenske železniške infrastrukture, ki med drugim predvideva posodobitev vseh železniških prog za hitrosti do 160 km/h na glavnih progah V in X koridorja, povečanje osne obremenitve na raven evropskih standardov ter usposobitev prog na nivo, ki bo zagotavljal njihovo interoperabilnost v skladu z evropskimi direktivami. Nadalje predvideva izgradnjo drugega tira Koper – Divača ter Trst – Divača ter drugega tira Ljubljana – Jesenice in Maribor – Šentilj. Skupna vrednost vseh vlaganj v železniško infrastrukturo (skupaj prva in druga faza) se ocenjuje na približno 9 milijard evrov. Zanimivo pri tem pa je, da vlada predvideva relativno počasno dinamiko posodobitve in izgradnje novih prog. V Operativnem programu razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007 – 2013, ki prinaša načrt financiranja tudi železniške infrastrukture in služi kot podlaga za črpanje evropskih kohezijskih sredstev do 2013, namreč vlada predvideva izvedbo le nekaj izmed navedenih projektov, denimo modernizacijo obstoječih prog (Divača – Koper; Pragersko – Hodoš; Celje – Pragersko – Šentilj) ter začetek gradnje drugega tira Koper – Divača, Ljubljana – Jesenice in Maribor – Šentilj. Skupna ocenjena vrednost projektov znaša približno 2.5 milijarde evrov s čimer naj bi posodobili okrog 400 km obstoječih prog in izgradili 28 km novih prog. Glede na to, da lahko samo še v tej finančni perspektivi računamo na izdatno sofinanciranje projektov s strani EU, je ta dinamika vsekakor precej neambiciozna in ne omogoča hitrejšega uveljavljanja okoljskih in siceršnjih ciljev iz prometne resolucije.

Predlog 3: Učinkovit izkoristek gospodarskega potenciala evropskih transportnih tokov

Slovenija zaostaja pri izgradnji učinkovite železniške infrastrukture na oseh V in X koridorja in denimo ni bila tri leta sposobna izkoristila denarja EU za študije za gradnjo drugega tira med Divačo in Koprom (5,5 milijona evrov), ki je bil na voljo že od spomladi leta 2005. Hkrati pa obstaja bojazen, da bo EU železniški del petega koridorja premaknila čez mejo v Avstrijo, za kar Avstrija že ves čas lobira in kar pomeni, da bo bomo dolgoročno izgubili bolj ekološko primeren železniški tovorni promet, medtem ko se bodo k nam še bolj preusmerili v Avstriji ekološko nedopustni cestni tovorni promet z zastarelimi tovornjaki iz Vzhoda Evrope. Po drugi strani ta morebitna preusmeritev evropskih železniških blagovnih tokov iz Slovenije na Avstrijo in Italijo lahko prinese tudi dolgoročno preusmeritev tovornega pretovora iz koprskega na italijanska pristanišča. Kar pa pomeni ne samo stagnacijo obalne regije, ampak tudi drastično poslabšanje položaja slovenskih železnic ter naših prevoznih podjetij.

Za učinkovit izkoristek potenciala evropskih tranzitnih blagovnih tokov je nujno spodbuditi razvoj »celovitih logističnih storitev«. Potrebno je doseči poslovno integracijo vseh pomembnejših podjetij na področju logistike (Luka Koper, Intereuropa, Viator Vektor, Slovenske železnice itd.), ki bi lahko ponujali takšne celovite storitve. To, o čemer je razmišljal Deutsche Bahn – logistični holding s celovito logistično storitvijo preko slovenskega ozemlja – bi bilo potrebno narediti v okviru poslovne integracije slovenskih logističnih podjetij v tak Slovenski logistični holding. Če kaj, je tak nacionalni logistični steber (na poslovni osnovi) definitivno najbolj v strateškem interesu Slovenije, tako z vidika zagotavljanja celovite in kvalitetne logistične storitve, z vidika maksimiziranja koristi od transporta prek domače (monopolne) infrastrukture kot tudi z vidika kasnejših strateških povezav (in prevzemov) logističnih operaterjev v sosednjih državah. Predvsem bi se ta logistični steber moral oblikovati na samostojni poslovni interesni osnovi, hkrati bi veljalo v steber pritegniti tudi gradbena podjetja, s čimer bi lahko dobršen del izgradnje železniške infrastrukture financirali tudi s pomočjo javno-zasebnega partnerstva.

Razvojni premislek štev. 4: Ustvarjalna družba

2 junija, 2008 By in slovenija, v ospredju 8 komentarjev

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Ste se kdaj vprašali, zakaj je prav toskanščina postala uradni knjižni jezik Italije? Ste se kdaj vprašali, zakaj se je Silicon Valley razvil prav tam, okrog univerze Stanford? Ste se kdaj vprašali, od kod Nokia? In ali ste ob tem pomislili na naključje ali na načrtovano akcijo?

Gre za oboje. Oboje hkrati. Toskanščina je postala tako pomembna zaradi pomena Danteja Alighierija za italijansko književnost, toda Danteja ne bi bilo brez tedanje ugodne ustvarjalne klime v Firenzah in literarnega gibanja Dolce Stil Novo. Silicon Valley je nastal kot slučajna ideja Freda Termana, tedanjega rektorja univerze Stanford, da finančne težave univerze reši z lizinško oddajo v najem dela zemljišča univerze high-tech podjetjem. Toda ta podjetja ne bi prišla, če Stanford ne bi imel vrhunskih znanstvenikov. Nokie, nekoč lesno-predelovalnega podjetja, nato proizvajalca različnih proizvodov – od koles, gum, telekomunikacijske opreme za vojsko, do televizijskih sprejemnikov in računalniških monitorjev – ne bi bilo brez hude finančne krize zaradi težav s prodajo televizijskih sprejemnikov ter nujne odločitve za specializacijo v samo enem proizvodnem segmentu – telekomunikacijah. Toda Nokia brez nabora inženirskega kadra tega preskoka ne bi bila sposobna narediti.

Kaj je skupno tem trem primerom? Genialni izdelek? Ja, toda še bolj pa ustvarjalno okolje, v katerem so lahko nastali Divina Commedia (1308-1321), Silicon Valley (1951) in Mobira Talkman (1984), prvi mobilni telefon. Kakorkoli se njihov vzpon zdi slučajen, pa je do tega slučaja lahko prišlo zgolj znotraj ugodnega ustvarjalnega okolja, ki po svoji naravi stohastično generira nove zamisli na podlagi interakcije med nadarjenimi posamezniki.

Danes ni nobene vlade na svetu, ki ne bi želela imeti svojega Silicon valleya in svoje Nokie. Toda večina med njimi se ne zaveda, da je oboje skorajda nemogoče z dekretom ustanoviti, ker pač ne vemo, kako bo trg reagiral na te nove proizvode, ampak da je pot do njiju veliko bolj posredna in negotova – zgolj preko ugodnega ustvarjalnega okolja. Preko nečesa, kar ameriški ekonomist Richard Florida v knjigi The Rise of the Creative Class (2002) imenuje ustvarjalna družba. Gre za preskok iz industrijske družbe v družbo, temelječo na znanju – ustvarjalno družbo. Medtem ko so bili za industrijsko proizvodnjo pomembni fizično delo in naravni viri, so za ustvarjalno družbo pomembni človeški intelekt in ideje. Edini pravi vir razvoja danes so človeški možgani in edina prednost, ki jo imamo, so naše ideje, naše znanje in naša ustvarjalnost, pravi Florida. Toda ideje se lahko razvijajo zgolj znotraj ustvarjalnega okolja, ki ga opredeljujejo t.i. 4 T (talent, tehnologija, toleranca in teritorij). Florida z analizo različnih okolij ugotavlja, da je za ustvarjalno okolje ob koncentraciji nadarjenih posameznikov na nekem področju potrebna raznolikost, tako rasna, kulturna, svetovnonazorska kot tudi glede spolne usmeritve ter medsebojna toleranca. Še več, Florida stopnjo ustvarjalnosti nekega okolja celo meri s kazalcem deleža gayevske in lezbične populacije v celotni populaciji. Kajti to pomeni, da je neko okolje odprto za drugačnost, zato bo toliko bolj odprto tudi za nove ideje, ko se bodo pojavile.

Temeljno razvojno vprašanje danes ni, katere proizvode in storitve proizvajati, da bomo lahko dolgoročno konkurenčni v svetu, ampak kako ustvariti pravo ustvarjalno okolje, ki bo takšne inovativne proizvode in storitve generiralo po svoji inherentni logiki. Zato se morajo ustvarjalci ekonomske politike tudi in predvsem v Sloveniji vprašati ne ali »Lahko?« ampak »Kako?« ustvariti ustvarjalno družbo. Torej, kako? Z aktivnim ustvarjanjem ugodnih pogojev za razvoj in koncentracijo talentiranih posameznikov na določenem geografskem prostoru. Ugodne pogoje pa lahko ustvarimo samo z vlaganji – v znanje in spremljajočo infrastrukturo. Z vlaganji v znanost in raziskovanje in razvoj. Vsak evro, vložen v vojaško opremo, v finske patrije, če hočete, je vržen stran, od njega ni nobenih koristi. Vsak vložen evro v znanost in R&R pa prinese v perspektivi nekaj sto-odstotni donos. Neposredno prek koristi za podjetja, ki izkoriščajo inovacije in prek večje produktivnosti visoko izobraženih diplomantov ter posredno prek na prvi pogled nemerljivih učinkov intelektualnega vrenja v ustvarjalnem okolju. Vrenja, iz katerih – v nekem nepričakovanem trenutku – eksplodirajo fantastične ideje, projekti, proizvodi in procesi. Nekaj nenačrtovanega. Ki pa se ne bi zgodilo, če ne bi obstajalo ugodno ustvarjalno okolje.

Zato se splača vsa razpoložljiva sredstva nameniti vlaganjem v ustvarjalno okolje, v šolski sistem, v informacijsko in tehnološko opremo, v znanost in v znanstvenike. Vzeti denar nekoristnim naložbam v orožje in ga preusmeriti v spodbujanje ustvarjalnega okolja. Če bi imel to moč, bi razpolovil vojaški proračun in tako pridobljen 1% BDP namenil šolstvu in znanosti. Načrtno spodbujal ustvarjalnost že od vrtca naprej. Naredil dva ali tri velike campuse (Maribor, Ljubljana, Koper), v njih združil sedaj geografsko razslojene fakultete na enem mestu. Dal univerzam finančno avtonomijo, da sami namensko razporejajo alocirana sredstva. Da vrhunsko plačujejo vrhunske domače znanstvenike, da »kupujejo« vrhunske znanstvenike v tujini, da dajejo štipendije najbolj nadarjenim domačim in tujim študentom, da vabijo vrhunske tuje znanstvenike na raziskovalne seminarje in predavanja. Vsakemu učencu in študentu bi podaril prenosnik in omogočil prost dostop do interneta, dal na voljo infrastrukturo za raziskovanje (od opreme do prostega on-line dostopa do literature in podatkov). Ter jih pustil naj delajo, kar hočejo. Dobesedno. In verjemite mi, da bi se iz stohastičnih procesov na podlagi interakcij med posamezniki v tem ustvarjalnem okolju zelo kmalu rodile fenomenalne zamisli, projekti, procesi in proizvodi. Uporabni za gospodarstvo. In vsak vložen evro bi nam prinesel najmanj 5 evrov v prihodnosti.

Ne verjamete? Preverite, koliko stotin milijard dolarjev se je ustvarilo v štirih desetletjih v Silicon Valleyu zaradi preproste ideje Freda Termana, da del zemljišča Stanfordske univerze z lizinško pogodbo da v uporabo high-tech podjetjem! Od Hewlett-Packarda, Eastman Kodaka, General Electric, Lockheeda in tisočev drugih podjetij do Appla.

Opravičilo za napake in zaupanje javnosti

28 maja, 2008 By in slovenija 2 komentarja

Opravičilo in kesanje za narejene napake je običajno predpogoj za nov začetek. Ko bosta kaj takega zmogli generaciji, ki sta kakorkoli čustveno vpleteni v dogajanja okrog 2. svetovne vojne, bomo dobili narodno spravo, manj politične polarizacije in več fokusa na probleme razvoja, blaginje in solidarnosti. Ko bodo tega sposobni liderji sedanje opozicije, bodo pridobili zaupanje širše javnosti.

No, kaj se zgodi, kadar politiki takšnih načelnih potez ne zmorejo, opisuje Katrina Vanden Heuvel v The Nation na primeru Hillary Clinton:

“…Clinton made the mistake of running a top-down campaign in a rules-changing year, and acceding to a sexism within her campaign that advised her not to apologize for her disastrous vote supporting Bush’s war resolution. Yes, she was in charge. She could have rejected the guys’ advice. But Clinton appears to have bought into the idea that a Commander-in-Chief has to play by “men’s rules”–and be tougher than the toughest. If she’d been smart and right, not strong and wrong, how in her right mind would she not have said, I made a mistake when I accepted the word of a man who, it is now widely accepted (except in FoxLand), lied us into a war that has gravely undermined the US’s security? John Edwards managed to issue an apology–and he was dueling with a media that had pegged him as “the Breck Girl.” Could it be that macho boys like Mark Penn and Bill Clinton counseled Hillary that if she issued honest regret she wouldn’t be macho enough to be treated as a serious Commander-in-Chief?

If Clinton had listened to alternative voices –if there’d be some “woman- commen-sense” over in her campaign–they might have suggested that she reframe what a commander-in-chief for the 21st century means. That what’s needed to deal with the challenges of this world is not more militarism amd macho swagger, but a commitment to smart, principled use of non-military tools. After all, how does military might address genocidal conflicts? Or the worst pandemic in world history (AIDS)? Or staggering and destabilizing global ineqality? Or, for that matter, the spread of weapons of mass destruction?”

Če bi bi Hillary zmogla opravičilo zaradi podpore iraški vojni, bi bila v očeh javnosti bolj kredibilna kandidatka za bodočega predsednika. Tako pa se ameriška nacija očitno bolj nagiba k podpori bolj “čistemu” Barracku Obami. Etičnost in načelnost štejeta. Pa čeprav se zdi, da le takrat, ko se nekdo poteguje za nek položaj, ko ga zasede, pa počne marsikaj drugega.

Fizične vinjete so “out”

27 maja, 2008 By in gospodarstvo 14 komentarjev

Medtem, ko se pri nas – na višku dobe elektronskih komunikacij – ukvarjamo z javnimi razpisi za izbiro ponudnika za tiskanje fizičnih vinjet v obliki nalepk ter z zapleti glede izbire ponudnika in ne vemo, kaj bi naredili, da bi sistem vseeno uvedli s 1. julijem, nas Madžari in Čehi elegantno prehitevajo po desni. Madžarska je namreč s 1. januarjem letos ukinila fizične vinjete (nalepke) in uvedla zgolj elektronska potrdila o plačilu vinjete – e-vinjete, Čehi pa sledijo čez pol leta.

The Ministry of Transport has decided to remove physical vignettes from the toll system in January 2008. However, the channels through which authorisation for road use can be obtained will remain the same under the new e-system: Tickets can be purchased at SMMC’s customer service offices and points of sale; retailers; petrol stations; via text message; online; via landline and mobile phones. After the transaction, customers will receive a voucher and a confirmation message to be kept for one year from the last day of the validity period, as the excess charge payment obligation expires a year after issue. SMMC may also continue to post fine notifications within 60 days.
The new system enables a more convenient and faster service and eliminates the costs of printing and distributing physical vignettes. These expenses amounted to around HUF 250 million in 2007. The Coordination Centre for Transport Development will use these extra resources for road development and operation.

Mar na našem ministrstvu za promet ne znajo angleško? Oziroma ali nimamo veleposlaništva na Madžarskem, ki bi nas lahko obvestilo o madžarski ureditvi? Ali pa razpis za tiskanje vinjet mora biti, ker je posel bil že dogovorjen?

O brezmadežnosti Golobiča in Pahorja ter izvirnem grehu

27 maja, 2008 By in slovenija 16 komentarjev

Debata prejšnjega tedna na podlagi Vojkovega teksta o tem, ali Pahorjeva druščina in njegova opozicijska satelita (LDS in Zares) sploh želijo zmagati na volitvah, je pokazala, jasno, da imajo izjemno močno željo po tem. In da imajo svojo strategijo. Strategijo pozitivnega pristopa. Odmislimo preteklost, komu mar naša dejavna vloga v obdobju 12 let na 50 let podlage?! Odmislimo sedanjost, komu mar naše zasluge za vzpostavitev sistemskih vzvodov (v obdobju 12 let), ki jih je sedanja vlada tako učinkovito in brutalno zlorabila?! Mislimo jutri, mi delamo program (SD) za jutri. Za razvoj in večjo solidarnost, mi iščemo »neko novo dinamično ravnovesje med konkurenčnostjo in solidarnostjo«.

Lepo in zelo spodbudno. Zelo osvežilno. Končno nekdo, ki si upa preseči stare zamere in se osredotoča na prihodnost, boste rekli. Res je.

Toda edini problem te strategije je, da Janša ne igra te igre. Ker ni njegova, ker v njej ne more zmagati. Igra pa igro, ki jo zna. Polarizacija, kulturni boj in skrajni redukcionizem:

Tajkuni so zlo te družbe
-> Boško Šrot in (če bo potrebno omeniti) Igor Bavčar sta tajkuna
-> Boško Šrot je bil še do nedavnega aktivni član SD, Igor Bavčar je še vedno član LDS
-> SD in LDS sta gojišče tajkunov, v SDS pa tajkune aktivno preganjamo, saj vidite.

Janša bo s tem igral na odprti sceni. V parlamentu. In na vseh malih ekranih po državi se bo rolal ta spektakel. Ves dan. In če bo treba, še v večernem terminu. Dokler bodo Janševi presodili, da naj bodo kamere vključene.

Beat this! S čim bo opozicija prepričala javnost, da – čeprav dejstva sicer držijo – gre za konstrukt in manipulacijo? Z argumentom, da se je zgodovina začela julija 2005 s sestankom v premierovem kabinetu glede projekta D in projekta M? Z vabilom ASK in Šrotu, da pojasnita ozadje obeh projektov? Hm, Šrot in Bavčar sta bila člana SD in LDS in direktorja v Laškem in Istrabenzu že pred začetkom zgodovine (pred projektom M), bosta porekla Grims in Tanko. In še – Kdo ju je tja nastavil? Odgovora ne potrebujemo, nas ne zanima, to so dejstva. Da ne govorimo o Kramarju, Leniču, Vončini, ki ste jih nastavili v najboljša slovenska podjetja.

Beat this! Parlamentarna seja je izgubljena bitka za opozicijo.

Kaj se bo podilo po glavi povprečnemu gledalcu nacionalke in komercialke ob tem spektaklu spletk, polresnic, insinuacij in konstruktov? In kaj tistemu desno od povprečja? Dovolite, da razmišljam kot volivec, brez ideoloških preferenc. Tisti iz kategorije neopredeljen. Tisti, ki odloča o volilnem izidu.

Oprostite, fantje, ampak meni se zdite vsi isti. Samo da pridete na oblast, namestite svoje ljudi in kradete, za nas, za naše penzije in plače, se pa nihče ne zmeni. Razen Karla Erjavca.

K vragu z vašo strategijo za jutri, če pa boste itak počeli enako kot tile faloti zdaj! Vas je vsaj malo sram tega, kar ste počeli? Vam je žal, ker ste politično nastavili Jankoviča, Kramarja, Leniča, Vončino, Bavčarja…? Je Gregorju Golobiču kaj žal, da je vodil kadrovsko politiko – na političnem in gospodarskem področju – nekaj vlad pod taktirko LDS? Če je, za koga, ki ga je dal nastaviti, mu je konkretno žal? Mu je kaj žal namerne neregulacije telekomunikacij, ki je uničila majhne konkurente velikemu Telekomu? Mu je kaj žal dolgoletne manipulacije javnosti na Delu prek istih ljudi, ki so zdaj presedlali na Mladino? Je Borutu Pahorju kaj žal, da je Boško Šrot bil član njegove stranke? Je Tonetu Ropu kaj žal za nepregledne prodaje lastniških deležev države v podjetjih, ko je bil predsednik skupščine Kada in upravnega odbora Soda?

Če vam je žal, pridite pred javnost in povejte, da ste zamočili. Da je bilo narobe, kar ste počeli. Da je sistem, ki ste ga oblikovali, sprevržen in omogoča mahinacije in zlorabe tistim, ki so trenutno na oblasti. Da ste se iz svojih napak nekaj naučili. Da boste naredili vse, da boste ta sistem spremenili, da več ne bo omogočal tovrstnih zlorab. Nikomur. Ne vam, ne komu drugemu. Šele takrat pridite in mi prodajajte svoj pozitivni, razvojno naravnan program!

Se bojim, da z igranjem na karto lastne brezmadežnosti opozicija tokrat ne bo naredila dobrega rezultata, ne v takšni bitki. Izvirni greh bo treba poiskati in obsoditi pri sebi, ne pri drugih. Najprej pri sebi, šele nato pri drugih. Toda te zmožnosti kritične samorefleksije jaz pri sedanji opoziciji ne vidim. Golobič je po svojem značaju težko sposoben za kaj takšnega, čeprav na splošno priznava, da je pri klientelizmu in korupciji zamočil celoten politični razred po letu 1991, Kresalovi ni jasno, v katerem filmu igra, Pahor – ki ima največ tovrstnega potenciala – pa ima drugačno strategijo. Zanimivo bo pogledati, na volilno nedeljo zvečer, kako se bodo izšle te različne strategije brezmadežnosti.

Kakorkoli. Najlepše od vsega je, da bom naslednji teden – v času izredne parlamentarne seje o Laški korupciji in medijih ter pozicijsko-opozicijskem šovu o lastni brezmadežnosti in izvirnem grehu drugih – jadral nekje na jugu in me bo skrbelo samo to, kako dobro bom ujel veter in idealno linijo barke. In kdaj pa kdaj vmes srknil požirek pravega piva – češkega Budvarja. In če ne boste, draga opozicija, te samorefleksije sposobni v prihodnje, bom prisiljen enako početi tudi v času posvetovalnega referenduma ter jesenskih volitev. In še marsikdo drug iz kategorije neopredeljenih tudi. Nedeljski izleti v krogu družine so ena izmed najbolj čudovitih stvari na tem svetu.

Razvojni premislek štev. 3: Učinkovita država in dobra regulacija

26 maja, 2008 By in gospodarstvo, v ospredju 2 komentarja

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Slovenska država kot ponudnik javnih dobrin in storitev ter kot regulator je relativno neučinkovita. Zato velja razmisliti o nekaterih nujno potrebnih spremembah, ki bi njeno učinkovitost povečali. V nadaljevanju bom predstavil pet predlogov.

Predlog 1: Demonopolizacija javnih storitev in javno-zasebno partnerstvo

Charles Wheelan v knjigi Naked economics (2002) začenja četrto poglavje z naslovom »The army was lucky to get that screwdriver for $500« z enim najljubših vicev Ronalda Reagana, nekdanjega predsednika ZDA o stanju v nekdanji Sovjetski zvezi. Vic gre takole. Neka ženska, ki želi kupiti Lado, pride na vladni oddelek za motorna vozila in izrazi svojo željo uslužbencu. Vladni uslužbenec ji razloži, da je za Lade dolga čakalna vrsta. Ženska kljub temu vztraja pri naročilu. Uslužbenec spusti dolg, utrujen vzdih in žensko doda na konec dolge liste. »Pridite nazaj čez dve leti, 17. marca«, reče. Ženska pogleda svoj koledar in vpraša: »Zjutraj ali popoldne?« Uslužbenec: »Kakšna je pa razlika? To je vendar šele čez dve leti!«. »Takrat pride vodovodar«, odvrne ženska.

Tak sistem smo imeli tudi pri nas vse do razpada bivše skupne države, ko smo čakali na nekdanje »Jugote« tudi približno toliko časa. Toda če mislite, da smo se z razpadom bivše skupne države in z odločitvijo za tržno gospodarstvo znebili tega vsemogočnega administrativnega sistema, kjer so kralji uslužbenci namesto kupcev, se motite. Wheelan denimo navaja svoje zelo podobne negativne izkušnje z ameriško pošto, ki ima seveda monopol na tem področju. Tudi vsak izmed nas lahko navede kopico podobnih izkušenj s tovrstnim birokratskim odnosom do nas.

Iz tega lahko potegnemo dve lekciji. Prvič, državne službe ne smejo imeti monopola nad zagotavljanjem storitev in dobrin, razen kadar obstajajo resni argumenti, da bi zasebna pobuda lahko vodila do slabših rezultatov. Pri nas se je to denimo pokazalo s tem, ko smo dali javno pooblastilo zasebnikom za izvedbo notarskih storitev. Država je dejansko svoj monopol prenesla na zasebnike. Jasno, posledica je bila, da so se te storitve bistveno podražile, hkrati pa niso zagotovile večjega pravnega varstva (spomnite se denimo afere Orion). Ko je država del teh storitev prenesla spet nazaj na javno upravo oziroma omogočila konkurenco med javnim in zasebnim sektorjem, se je situacija izboljšala in cene storitev so padle. Drugič, tudi kadar država mora imeti pomembno vlogo pri ponujanju določenih javnih dobrin, denimo pri izgradnji cestne in železniške infrastrukture, to nikakor ne pomeni, da mora država sama opraviti ta dela oziroma jih sama financirati. Dovolj je denimo, da država samo določi trase in specificira tehnične parametre ter zahteve glede kakovosti, nato pa prek javnega razpisa izbere najbolj ugodnega ponudnika. V teoriji bi s popolnoma konkurenčnim postopkom izbire seveda dobila ponudnika, ki bi za najnižjo ceno ponudil najvišjo kakovost. V praksi se zatakne seveda na dveh področjih. Prvič, postopek nikoli ni popolnoma konkurenčen, saj je v ozadju vedno določena »kuhinja« oziroma korupcija (zadnja afera glede letališkega stolpa to lepo ilustrira). In drugič, problem je, kadar v primeru nepopolno konkurenčnega postopka izbire (kar je praktično vedno), država tudi sama financira izgradnjo. Zadeva se seveda izrodi v to, da ponudniki ponudijo »preveč konkurenčne« ponudbe, po izboru pa prek aneksov k pogodbam osnovno razpisno vrednost povečajo za nekajkrat. Javna naročila se zato, kljub formalno strogim razpisnim postopkom običajno izrodijo v najbolj draga naročila. Nekajkrat dražja kot če bi enako storitev ali proizvod kupovali kot zasebniki.

Rešitev za ta problem je relativno enostavna. Prvič, država velikih infrastrukturnih projektov – skorajda izključno – ne bi smela financirati sama, pač pa bi morala financiranje prek javno-zasebnega partnerstva prenesti na zasebni sektor. Primerjava izkušenj pri gradnji avtocestnega omrežja med Slovenijo in Hrvaško pokaže, da je Hrvaška s koncesijsko gradnjo avtoceste izgradila bistveno hitreje, praktično brez lastne finančne udeležbe, enako kakovostno, hkrati pa njihova uporaba ni nič dražja kot denimo v Sloveniji, kjer smo davkoplačevalci najprej financirali izgradnjo, nato pa še prek oderuško visokih cestnin plačujemo njihovo uporabo. In drugič, kadar država določene zadeve mora sama financirati prek javnih naročil (denimo nakup blaga in storitev za državno upravo ali za vojsko), mora že v temelju izključiti možnosti aneksov k pogodbam. Prav aneksi predstavljajo eno izmed ključnih anomalij v našem sistemu javnih naročil oziroma javnega financiranja infrastrukturnih projektov, ki zmanjšujejo preglednost javnih naročil in nekajkratno povečujejo investicijske vrednosti. Evropska komisija je pri financiranju projektov izjemno striktna in ne priznava aneksov, kar je mnoga slovenska podjetja »neprijetno presenetilo«.

Predlog 2: Racionalizacija državne uprave

Eden izmed osnovnih problemov naše državne uprave je pomanjkanje koordinacije med resorji in posledično podvajanje del ter neučinkovitost končnih rezultatov. Zaradi slabe koordinacije in podvajanja del imamo opravka tudi z napihnjenim obsegom državne administracije. To podvajanje in razpršenost resorjev ni slučajna, v veliki meri je posledica koalicijskih vlad ter potrebe strank po večji razpršenosti in »avtonomiji« resorjev. Menim, da bi morali pri sestavi naslednje vlade razmisliti o zmanjšanju števila resorjev ter njihovem vsebinskem združevanju, kot je predlagal denimo Peter Kraljič. Po švicarskem vzoru bi denimo lahko oblikovali samo 7 super-ministrstev: (1) za finance, (2) za gospodarstvo (sedanja ministrstva za gospodarstvo, promet, okolje in prostor, »delovni« del ministrstva za delo ter »tehnološki« del ministrstva za visoko šolstvo in znanost ter tehnologijo), (3) za javno upravo (sedanja ministrstva za javno upravo, pravosodje, zakonodajo in notranje zadeve), (4 za zdravje, šolstvo, šport in kulturo (sedanja ministrstva za zdravje, šolstvo in visoko šolstvo), (5) za družino in socialne zadeve, (6) za obrambo, (7) za zunanje zadeve. Na ta način bi lahko bistveno izboljšali usklajenost delovanj sedanjih resorjev, kar bi vodilo k bolj domišljenim in optimalnim politikam, hkrati pa bi pomagalo zmanjšati število administracije v državni upravi. Potrebno je določiti načrt postopnega zmanjševanja števila zaposlenih v državni upravi in/ali njihove mase plač (denimo za 3% realno letno).

Predlog 3: Izločitev zdravstva in šolstva iz javne uprave

Mitja Gaspari je pred kratkim predlagal funkcionalno izločitev zdravstva in šolstva iz državne uprave. Gre za dober predlog, ki bi po eni strani omogočil uvedbo enotnega plačnega sistema v javni upravi (ločeno od zdravstva in šolstva), po drugi strani pa dal tema resorjema večjo avtonomijo. Na državni ravni bi bilo potrebno določiti obseg financiranja obeh zdravstva in šolstva, nakar bi posamezne izvajalske institucije imele avtonomijo, da znotraj svoje proračunske omejitve same določajo parametre svojega poslovanja (delež in višina plač, nagrajevanje, investicijski delež itd.).

Predlog 4: Ustavna določba fiskalnega pravila

Igor Masten je pred kratkim predlagal, da bi v ustavo zapisali jasno fiskalno pravilo, denimo, da smejo javnofinančni izdatki naraščati le v skladu z dolgoročno vzdržno gospodarsko rastjo, ali za njo celo zaostajali. Znotraj tako določenega obsega javnih izdatkov je še vedno mogoče prerazdeljevanje, ne bi pa moglo priti do fiskalne ekspanzije. S tem bi – podobno kot pri monetarni politiki – tudi fiskalni politiki dali več neodvisnosti, saj je aktualne vlade ne bi mogle zlorabljati za denimo neracionalna proračunska trošenja in podkupovanje volilcev. Hkrati bi s tem postavili prvi temeljni kamen za prilagoditev javnih financ neugodnemu demografskemu trendu.

Predlog 5: Neodvisnost regulatorjev

V zadnjem desetletju smo bili deležni številnih primerov monopolizacije posameznih trgov in nečednih primerov koncentracije lastništva zaradi nedelovanja regulatorjev trga, ki so običajno delovali usklajeno s »politično voljo« vladne koalicije. Veljalo bi razmisliti o podelitvi večje avtonomije tem regulatorjem, tako da bi denimo direktorje ATVP, UVK, Apek in AZZNI imenoval predsednik države na podlagi javnega razpisa, pri čemer ne bi bil zavezan k usklajevanju s političnimi strankami. Mislim, da ni potrebno veliko domišljije, da bi videli, kako bi se s to neodvisnostjo od politike učinkovitost regulatorjev trga povečala.

So menedžerji slabi državljani?

24 maja, 2008 By in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 9 komentarjev

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Menedžerski poklic je z zadnjimi »tajkunskimi« aferami dobil v javnosti negativen prizvok. Menedžerji so dobili predznak sebičnežev, ki si bodisi izplačujejo (pre)visoke plače in nagrade bodisi so nagnjeni k temu, da »ukradejo« (privatizirajo) podjetje. S tega vidika se zastavlja zanimivo vprašanje ali so menedžerji res sebičneži in slabi državljani? Torej nekaj, kar nočete, da bi nekoč postal vaš otrok.

Ariel Rubinstein z univerze v Tel Avivu in New Yorku, sicer eden izmed vodilnih teoretikov s področja mikroekonomije in teorije iger, je leta 2006 objavil zanimivo razpravo – ali študij ekonomije iz študentov dela slabe državljane. Študij ekonomije lahko načeloma vpliva na način razmišljanja diplomantov in kasnejših menedžerjev, zmanjšuje njihovo sposobnost sodelovanja in jih dela bolj sebične. Če študij ekonomije res indoktrinira kasnejše ekonomiste in menedžerje v smeri večje sebičnosti, potem je verjetno nekaj narobe z načinom poučevanja ekonomije, sklepa Rubinstein. V ta namen je naredil eksperiment med petimi skupinami študentov telavivske univerze – študenti ekonomije, prava, matematike, filozofije ter MBA in skupino študentov ekonomije s hebrejske univerze. Rubinstein je študentom različnih smeri postavil enako problemsko nalogo: Predstavljajte si, da ste podpredsednik uprave nekega srednje velikega podjetja, ki ob administrativnem osebju zaposluje 196 nizko kvalificiranih delavcev. Podjetje je v preteklosti zelo uspešno poslovalo in izplačevalo nadpovprečne plače, vendar pa mu zaradi recesije trenutna situacija na trgu ni najbolj naklonjena, čeprav še vedno posluje z dobičkom. Na prihodnji seji uprave morate sprejeti odločitev glede potrebnih ukrepov. Finančni oddelek je pripravil analizo v obliki preglednice, ki kaže, kolikšna »prilagoditev« glede števila zaposlenih je potrebna, da bi podjetje spet lahko poslovalo z zajetnim dobičkom. Izračuni kažejo, da bi pri ohranitvi sedanjega števila poslovanje podjetja zašlo v rdeče številke. Z odpuščanjem različnega števila zaposlenih je mogoče spet dosegati dobiček, optimalno potrebno zmanjšanje števila zaposlenih z vidika maksimizacije dobička je 96 (50 odstotkov). Kolikšno število zaposlenih bi vi odpustili?

Rubinstein je v ta namen študentom dal na voljo tabelo z izračuni glede višine dobička ob danem zmanjšanju števila zaposlenih. Pri tem so študenti prava in filozofije dobili na vpogled samo to tabelo, ostale štiri skupine študentov z boljšim predznanjem matematike pa so imeli na voljo bodisi tabelo bodisi matematično formulo, ki je z vstavljanjem različnega števila zaposlenih dala enake rezultate glede doseženega dobička kot tabela.

Odgovori študentov so – bolj kot ne – pričakovani. Med študenti, ki so odgovarjali s pomočjo predložene preglednice, bi se skoraj polovica študentov ekonomije na obeh univerzah odločila za varianto, ki je najugodnejša z vidika maksimizacije dobička – za odpustitev polovice zaposlenih, med študenti programa MBA bi bilo takšnih 33 odstotkov, medtem ko bi se med študenti filozofije za to možnost odločilo le 13 odstotkov, med študenti matematike pa 16 odstotkov. Kar 36 odstotkov študentov filozofije bi se odločilo ignorirati problem dobička in bi se kljub izgubi odločilo, da ne bi odpustilo niti enega zaposlenega. Med ostalimi petimi skupinami študentov pa glede tega ni bilo večjih razlik in le majhen del bi se odločil za to možnost.

Na drugi strani pa je zanimivo, da med študenti, ki so odgovarjali s pomočjo matematične formule, praktično ni bilo razlik, saj bi se jih okrog tri četrtine v vseh skupinah odločila za varianto, ki maksimira dobiček (odpustitev polovice zaposlenih). Rubinstein je eksperiment ponovil še na vzorcu nekaj tisoč bralcev izraelske poslovne revije Globes in ugotovil, da bi bralci z ekonomsko izobrazbo odpustili okrog 20 odstotkov več zaposlenih kot bralci brez ekonomske izobrazbe. Ženske so se pokazale kot bolj sočutne od moških. Ponovitev eksperimenta na vzorcu elitnih doktorskih študentov ekonomije na Harvardu je dala podobne rezultate kot med izraelskimi študenti ekonomije – polovica študentov bi odpustila polovico zaposlenih, med tistimi z znanjem matematike pa bi se za to varianto odločilo tri četrtine študentov.

Kaj nam povedo ti rezultati? Intrepretacija rezultatov je precej odvisna od tega, kakšni so naši osebni pogledi na to, kaj naj bi menedžerji počeli. Če verjamemo, da so menedžerji moralno in pravno obvezani, da maksimirajo dobiček, potem smo seveda lahko zadovoljni s tem, kako uspešen je študij ekonomije. Kvečjemu nas lahko zmoti dejstvo, da tolikšen delež študentov ekonomije ignorira pravilo maksimizacije dobička. Na drugi strani pa lahko izhajamo iz prepričanja, da naloga menedžerja ni samo maksimiranje dobička, ampak da tudi skrbi za blaginjo svojih zaposlenih, še posebej v času recesije. Če se menedžer kljub težkim časom odloči za maksimizacijo dobička ne glede na usodo zaposlenih, se nam seveda njegovo dejanje v tem primeru lahko zdi etično problematično. Še posebej zanimivo je, da so študenti z znanjem matematike bistveno manj sočutni od študentov drugih smeri, tudi od študentov na MBA. Iz tega Rubinstein potegne sklep, da način študija MBA prek poslovnih primerov morda vodi do bolj uravnoteženih mnenj, medtem ko študij ekonomije prek matematičnih primerov morda preprečuje, da bi študentje lahko dobili bolj uravnotežen pogled v primeru konfiktnih situacij.

Problem Rubinsteinovega eksperimenta je v tem, da ne upošteva problema selekcije. Ker ne pozna osebnih značilnosti študentov preden so se odločili za študij, ne more iz dobljenih rezultatov verodostojno sklepati ali študij ekonomije indoktrinira študente v smeri manjše sočutnosti, ali pa se za študij ekonomije odločajo posamezniki, ki so že v osnovi manj sočutni. Za tovrstne sklepe je potrebno pogledati ostale raziskave. Medtem ko nekatere teoretične raziskave na podlagi zaporniške dileme (Frank in ostali, 1993, 1996) kažejo v smer manjšega socialnega čuta študentov ekonomije, pa druge raziskave na podlagi laboratorijskih eksperimentov med študenti (Carter in Iron, 1991, itd.) kažejo v smer samoselekcije – »ekonomisti se rodijo, ne naredijo«.

Najbolj celovit odgovor na to dilemo sta dala švicarska ekonomista Bruno Frey in Stephan Meier v dveh raziskavah (2003, 2004) na podlagi naravnega eksperimenta med 28,500 študenti züriške univerze, kjer sta primerjala obnašanje študentov ekonomije glede na ostale študijske smeri. Vsi študenti züriške univerze se ob začetku vsakega semestra ob plačilu obvezne šolnine lahko odločijo, da prostovoljno prispevajo po 7 oziroma 5 švicarskih frankov v dva socialna sklada – eden je namenjen za cenejše kredite manj premožnim študentom, drugi pa tujim študentom na univerzi. Ker je odločitev za prispevek v sklada prostovoljna, tako seveda odraža določen socialni čut študentov. Frey in Meier sta celotno populacijo študentov spremljala skozi pet semestrov, s čimer sta lahko spremljala tudi spremembe v njihovem obnašanju glede socialnega čuta. Po njuni prvi hipotezi, bi morali biti študenti ekonomije bolj sebični od ostalih študentov že ob vpisu v prvi semester študija. Če pa bi obveljala druga hipoteza, da jih je v smeri večje sebičnosti indoktriniral študij ekonomije v skladu z načeli ekonomske teorije, bi se moral delež študentov ekonomije, ki prispevajo v oba socialna sklada tekom njihovega študija zmanjšati bolj kot pri študentih na drugih smereh. Za bolj natančno razumevanje sta študente ekonomije razdelila na študente makro ekonomije in študente poslovnih ved. Njuni rezultati so zanimivi in za mnoge presenetljivi. Prvič, študenti ekonomije so že v osnovi (ob začetku študija) bolj sebični kot študenti ostalih smeri, pri čemer to ne velja za študente makro ekonomije, pač pa je to značilno izključno za študente poslovnih ved. Drugič, študenti ekonomije (vsi) so približno enako sebični kot študenti prava, vendar pa manj sebični kot študenti medicine in veterine. In tretjič, tekom študija ekonomisti (vsi) ne postanejo relativno bolj sebični glede na ostale študijske smeri. Torej študij ekonomije ne indoktrinira študentov k večji sebičnosti, pač pa je ta posledica samoselekcije že v osnovi bolj sebičnih posameznikov v študij poslovnih ved (ne pa makroekonomije).

Ali lahko na podlagi tega kaj povemo o socialnem čutu slovenskih menedžerjev? Če vzamemo kot referenco zadnja dva najbolj razvpita primera – Igorja Bavčarja in Boška Šrota – bi težko našli povezavo med njunim neetičnim načinom privatizacije njunih podjetij ter njunim izobrazbenim profilom. Ker noben izmed njiju ni ekonomist (Bavčar je politolog, Šrot pa pravnik), ju torej k njunim etično problematičnim dejanjem ni mogel spodbosti študij ekonomije. Pač pa gre za očitno samoselekcijo oziroma za njune značajske poteze. Če lahko nekdo kot notranji minister brez trohice obžalovanja »izbriše« 18,000 ljudi iz registra državljanov (in jim s tem poleg osnovnih državljanskih pravic vzame tudi materialne pogoje za eksistenco – pravico do dela in do socialnega varstva in zdravstvene oskrbe), potem ima kot menedžer verjetno precej manj etičnih pomislekov, če iz lastništva podjetja »iztisne« nekaj tisoč malih delničarjev. Če lahko nekdo z nedovoljenimi delniškimi parkirišči »nategne« Belgijce in našo pravno državo, potem ima kot menedžer verjetno tudi manj etičnih pomislekov, če kasneje »nategne« tudi vse zaposlene v svojem podjetju in tisoče malih delničarjev in jim s podobnimi neetičnimi poslovnimi praksami pred nosom divje privatizira celo podjetje.

Na drugi strani imamo primere, ko je bil vstop menedžerjev v lastništvo podjetja izveden bistveno bolj etično, denimo primer Gorenja ali Kolektorja. Imamo primere, ko nekateri vrhunski menedžerji odločno javno zavračajo tovrstne neetične prakse, denimo Bruno Korelič ali Jože Colarič iz Krke – njegov govor ob lanski podelitvi nagrade za menedžerja leta Binetu Kordežu je jasno pokazal, kaj si misli o Kordeževem menedžerskem prevzemu. Na podlagi povedanega bi težko splošno trdili, da so slovenski menedžerji slabi državljani ali da nimajo odgovornega odnosa do okolja. Pomembne so njihove osebnostne značilnosti. Hkrati pa je njihovo obnašanje odločilno odvisno tako od splošnih družbenih norm kot od stopnje permisivnosti regulatornih organov oziroma stopnje uveljavljanja pravne države. Toda treba je vedeti, da se prvo (družbene norme in poslovne prakse) oblikujejo na podlagi drugega (sankcijski mehanizem). Če bi Šrotu stopili na prste že ko je prvič uporabil nedovoljena delniška parkirišča proti belgijskemu Interbrewu, danes ne bi imeli njegovega monopola v industriji pijač, vertikalne integracije med industrijo pijač in trgovino ter dominantnega položaja na trgu dnevnih časopisov. Verjetno tudi ne njegovega prevzema Pivovarne Laško. In kar je bilo dovoljeno Šrotu, so si Bavčar in drugi kasneje sami vzeli.

Če pogledaš stran, ko tvoj otrok prvič ukrade liziko v trgovini, se nimaš pravice čuditi, če kot mladenič pristane med kriminalci in če te njegova banda kdaj okrade. Tako preprosto je to.