Blue tornado … v Čatežu

16 avgusta, 2008 By jpd in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 2 komentarja

V sredo sem peljal tri mulce v zabaviščni park. V Gardaland. No, v bistvu so oni peljali mene, jaz sem bil bolj voznik in vodič … in seveda financer. Ob dejstvu, da je po svetu voziti in krotiti mulce, stare med 11 in 14 let, ki jih razmetava od nagajivosti, že samo po sebi precejšnja “zabava”, so – kar se mene tiče – tile zabaviščni parki bolj kot ne velik dolgčas s 40-sekundnimi adrenalinskimi šoki. Ampak mulci se z mano seveda ne strinjajo.

Resnici na ljubo je Gardaland v avgustu v primerjavi z Disneyworldom v Orlandu ali tistim v Parizu v bistvu zelo okleščena in časovno neučinkovita zadevščina. Vsak tak kratek adrenalinski šok zahteva potrpežljivo čakanje v strašansko dolgih vrstah v izmenjujočih se nevihtah in žgočem soncu brez strehe nad glavo med 1 uro in 1 uro 40 minut. Ampak mulcem je bilo kljub temu noro všeč. Sploh Mamut in Magic mountain. Blue tornado je pa zakon. Meni sicer bolj klobasice s pomfrijem pod enakim imenom…

Meni je bila bolj zabavna pot nazaj domov. Od prepiranja, kdo bo sedel na sovoznikovem sedežu, fantovskega posmehovanja, koga je bilo bolj strah oziroma kdo je zaradi od strahu zategnjenih ustnic manj pogumno kričal “Hudoooooo!” med prvim lupingom na Magic mountain ali pri prvem ostrem padcu na Blue tornadu, do glasbenih želja. Sori, Vojko, ni mi uspelo “prodati” niti enega celega komada od zadnjih treh albumov Rya Cooderja ali življenjske kolekcije Leonarda Cohena, ki si nam jih dal za na pot. Da o albumu Sarajevčanov Letu štuke ne govorim. Mulcem ne “klasika” ne “Juga” ne dogajata preveč. Smo ostali kar pri Green dayih, Nickelbackih, Metallici, Linkin parku, Audio Slavih, Hinderju, Red Hot Chilli Peppersih, Nirvani… Mi je pa uspelo pri “Knock on heaven’s door” v izvedbi že pokojnih Guns’n’Roses omeniti, da je to v odličnem originalu na Pat Garrett & Billy the Kid leta 1970 spesnil še vedno živahen Bob Dylan. Pa Iggyja Popa mi je tudi uspelo podtakniti. Jebiga, izobraževanje je dolgotrajen proces. Morda bo tudi moj mulc čez dve leti posnemal Vojkovega in spoznaval Led Zeppelin, ko se bo v sobici učil brenkati na kitaro, da bi impresioniral kakšno punco… No, tudi če ostane pri novem punku in grungeu, bom kar srečen. Partibrejkerse in Res Nullius pa itak že zna na pamet. Samo, da se drži stran od slovenske turbo pop scene.

Ko tam po enajsti zvečer zbadljivke med kratkohlačniki počasi potihnejo in se vsak neopazno zavleče v svoj kot, si privoščim malce “jugonostalgije”, eee, Gibonnija in Leo Dekleva. Ne morem pomagati, in če za trenutek odmislim “Revolver ljubezni” od Res Nullius in “kad se svi [moji] punti zbroje…”, zame sta “Mirakul” in “Emocija” dva najboljša albuma, kar jih je nastalo v zadnjem desetletju na tem geografskem področju.

In ko me tam na tisti čudni avtocesti mimo Benetk, kjer je na normalnem desnem voznem pasu kar pomnim vedno nepretrgana kolona kamionov na svoji poti proti Novi Evropi, držita pokonci Gibonni, Lea in red bull, me prešine – pričakovana – misel. Kaj hudiča se mi je treba dobre tri ure voziti do Gardskega jezera na neke kvazi rollercoasterje? Kako ne more kateri izmed naših lokalnih tajkunov skupaj spraviti enega takšnega Disneyworlda, Gardalanda, Legolanda … ali “Čatežlanda”? Vprašanje je seveda povsem retorično. Odgovor pa tudi na dlani – Tujega nočemo, svojega nimamo.

Jasno, naši turistični tajkuni se v sebi lastni vehemenci lokalnih baronov – in polni evropskih subvencij – v tedenski frekvenci hvalijo z vsakim novim vodnim toboganom v Moravcih, Čatežu ali Ptuju in vsakim novim jacuzzijem v Portorožu. Toda fantje, Savin prvi in edini “popolni toboganski luping v Evropi” iz Moravc je navadna “sirota jerica” po domiselnosti in adrenalinskosti v primerjavi s katerimkoli zabaviščnim objektom iz disneyevskega Orlanda in Pariza ali Gardalanda.

Naj bomo zadovoljni s tem, kar imamo oziroma kar nam naši lokalni turistični tajkuni ponujajo? Zakaj le?! Ker oni bi izgradili kaj večjega, pa nimajo dovolj denarja za to? Ha, to ni moj problem. Fantje, zdaj ko ste pod mentorstvom države uspešno koncentrirali lastnino nad našimi “turističnimi biseri” in jih menedžersko prevzeli, jih prosim čimprej prodajte. Nekomu, ki bo vedel iz teh vaših biserov narediti zabavo, adrenalin – in denar!

Če me spomin ne vara, nas je trojico povprečen dan v orlandskem Disneyworldu stal okrog 500 dolarjev, pariški okrog 300 evrov, tale Gardaland pa četverico tudi 300 evrov. Toda en dan na moravških toboganih nas kljub vsem preserevanjem z resnimi kosili obere le za slabih 100 evrov. Da ne bo nesporazuma, ne moti me, da Bohoriču, Petanu ali Bavčarju plačam trikrat manj, moti me, da dobim vsaj desetkrat manj za vsak moj evro kot v resnih zabaviščnih parkih v tujini! To je ta razlika v kakovosti med našim turizmom in turizmom v zahodnih državah, od poletnega turizma do smučarije.

Zato mi je žal, da so Harrah’s odgnali, ker bi naredil iz Goriške pravi Gardaland in Las Vegas obenem, medtem ko se naš Hit, ki se je hvalil, da bo sam izgradil goriško megazabavišče, otepa izgube in stavk nezadovoljnih zaposlenih. O obeh megazabaviščih iz Resolucije o nacionalnih projektih, izgrajenih z državnimi spodbudami, raje sploh ne izgubljam besed.

Zato, za božjo voljo, fantje – Bohorič, Petan in Bavčar – enkrat za spremembo upoštevajte nacionalni interes in čimprej prodajte svoje lokalne turistične imperije tujim multinacionalkam, ki se spoznajo na ta posel. In našim otrokom omogočite, da bodo uživali adrenalin doma, namesto da jih vozakamo po svetu in zapravljamo denar zunaj. In omogočite, da se bodo tujci vozili k nam v “Čatežland” ali “Panonia world” ali “Isolaland” zapravit po 300 evrov na adrenalinski dan.

Se pa bojim, da so to le pobožne želje in da bomo še naprej živeli v svetu “Tujega nočemo, svojega nimamo in ne damo”.

Nevarna inflacijska pričakovanja

8 avgusta, 2008 By jpd in gospodarstvo, v ospredju 11 komentarjev

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Kljub ničelni rasti cen v juliju ostaja letošnja inflacija na dramatično visoki letni ravni 6.9%, kar je za dobri dve tretjini višje kot v evro območju (4.1%). Medtem ko se je po lanski ekstremni rasti rast cen hrane po januarju letos unesla, v zadnjih tednih pa tudi cene energentov, pa se je nevarno povečala osnovna inflacija.

Indeks cen življenskih potrebščin, očiščen cen energentov ter hrane, pijač in tobaka, ki se je v drugi polovici lanskega leta na letni ravni povzpel na 3%, se je v prvih sedmih mesecih letošnjega leta povečal že na skoraj 4%. Za primerjavo – v evro območju se je osnovna inflacija v drugi polovici lanskega leta gibala na ravni 1.9%, v prvi polovici letošnjega leta pa se je znižala za 0.2 odstotne točke. Nevaren je naraščajoči trend osnovne inflacije pri nas, medtem ko je le-ta celo rahlo padajoč v evro območju (Slika 1). Iz tega sledi, da je pri nas inflacija dobila strukturni pospešek, ki ima lahko močno negativne učinke na konkurenčnost slovenskega gospodarstva in gospodarsko rast, če se bodo ta gibanja nadaljevala.

Slika 1: Indeks CPI in osnovna inflacija v Sloveniji in evroobmočju (EA13), letne stopnje rasti

^{Vir: Eurostat (http://epp.eurostat.ec.europa.eu/extraction/evalight/EVAlight.jsp?A=1&language=en&root=/theme2/prc/prc_hicp_manr’)}

Podatki ter tudi poročila mednarodnih inštitucij (denimo Evropska komisija in ECB) potrjujejo, da je lansko nenormalno visoko rast inflacije pri nas glede na evro območje poganjal predvsem nenormalno močan prenos svetovne rasti cen nepredelane hrane v maloprodajne cene živilskih izdelkov. Razlog za to je tudi ECB našla predvsem v oligopolni strukturi trga – dobaviteljev in trgovcev.

Razlaga je precej preprosta. Ob oligopolni strukturi trga dobavitelji in trgovci na porast zunanjih cen ne bodo reagirali z znižanjem svojih marž, s čimer bodo rast uvoznih cen bolj ali manj v celoti prenesli v maloprodajne cene. Ob bolj konkurenčni strukturi trga bodo dobavitelji in kupci zaradi bojazni izgube tržnega deleža ob rasti uvoznih cen prilagajali marže navzdol, seveda pa le tako dolgo, dokler ti eksterni šoki ne postanejo previsoki in trajni. Kasneje so tudi bolj konkurenčni ponudniki prisiljeni k prilagajanju svojih cen, vendar je ta prenos počasneši in manj popoln kot pri oligopolnih ponudnikih.

Zaradi tega učinka strukture trga smo lahko opazovali, kako se od januarja do avgusta lani v evro območju rast maloprodajnih cen hrane v povprečju sploh ni povečala (ostala je na ravni 2%), pri nas pa se je v istem obdobju povečala na raven med 6 in 7% (Slika 2). Po avgustu lani so se nato tudi v evro območju maloprodajne cene hrane drastično povečale (na 6.7% na letni ravni v juniju letos), toda bolj konkurenčna struktura trga je še vedno imela izjemno pozitiven blažilni učinek na cene hrane, saj je rast maloprodajnih cen predelane hrane ves čas zaostajala za okrog 2 odstotni točki za rastjo cen nepredelane hrane.

Slika 2: Gibanje cen nepredelane in predelane hrane v Sloveniji in evroobmočju (EA13), letne stopnje rasti

^{Vir: Eurostat (http://epp.eurostat.ec.europa.eu/extraction/evalight/EVAlight.jsp?A=1&language=en&root=/theme2/prc/prc_hicp_manr’)}

Pri nas je bilo prav nasprotno, saj so maloprodajne cene hrane v istem obdobju ves čas naraščale za dobri 2 odstotni točki hitreje od cen nepredelane hrane. Največji del krivde za dvig inflacije pri nas na sedanjo raven lahko torej mirno pripišemo nekonkurenčnemu obnašanju tako trgovcev kot njihovih dobaviteljev ter seveda državi, ki je aktivno omogočila nastanek tovrstnih oligopolnih struktur. Največji “vojni dobičkarji” od visoke inflacije so seveda tako trgovci in njihovi dobavitelji na eni ter država na drugi strani. Oboji le stežka skrijejo lani povečane dobičke oziroma javne prihodke iz naslova prilivov od DDV. Seveda pa so delovali še drugi, vendar manj intenzivni vzroki visoke inflacije pri nas – predvsem rast cen energentov ter pozitivna proizvodna vrzel zaradi visoke lanske konjunkture.

Medtem ko se je lani pri nas glede teh vzrokov za inflacijo odvijala precej burna diskusija med ekonomisti ter celo med uradnimi inštitucijami, bo letos konsenz med ekonomisti in inštitucijami bistveno lažji. Problem je v tem, da se je tudi po ustalitvi rasti cen hrane in energentov ter bolj umirjeni gospodarski rasti inflacija ustalila na visoki ravni. Zato smo tako analitiki kot Banka Slovenije že lani jeseni opozarjali predvsem na nevarnost inflacijskih pričakovanj. Inflacija ni problematična, kadar je posledica enkratnih kratkotrajnih cenovnih šokov (kot je bila denimo tudi uvedba evra), postane pa nevarna, kadar se za dlje časa (denimo za več kot pol leta) ustali na visoki ravni. Po eni strani začnejo vsi proizvajalci blaga in storitev zaradi inflacijskih pričakovanj višjo inflacijo sistematično vgrajevati v svoje končne cene, po drugi strani pa se povečujejo tudi pritiski sindikatov po višjem nominalnem usklajevanju rasti plač, kar povečuje stroške podjetij in še dodatno podpihuje inflacijo.

Najbolj problematičen je storitveni sektor, ki je manj podvržen konkurenci in ki si ob visoki konkunkturi lahko privošči še precej višjo rast cen. Rast cen storitev na letni ravni je bila denimo pri nas julija kar davkrat višja kot v evroobmočju. Zelo intenzivno pa se kaže predvsem v gostinstvu in turizmu, saj je bila rast cen počitniških paketov pri nas letos večinoma nad 10% (za tretjino višja kot v evroobmočju), rast cen storitev restavracij in hotelov pa nad 9% (trikrat višja kot v evro območju). Tudi sindikati tako v gospodarstvu, še veliko bolj pa v negospodarstvu, so bili letos “uspešni” pri pogajanjih o izrednih uskladitvah plač navzgor. Dodatno pa bomo nekaj tega v javnem sektorju deležni še pred volitvami.

Iz obojega sledi trdovratna visoka inflacija, ki jo je precej težko znižati, običajno predvsem na škodo gospodarske rasti in zaposlenosti. Banka Slovenije v aprilskem Poročilu o cenovni stabilnosti – ob naraščanju cen energentov in surovin – opozarja predvsem na pretirano vrajevanje pretekle inflacije v plače. Po ocenah BS bi “polna indeksacija plač na rast cen in proizvod na zaposlenega povzročila vztrajanje inflacije na ravni okoli 5% v letu 2009 in med 4% in 5% v letu 2010.” Toda te ocene so bile narejene na podlagi podatkov iz prvega trimesečja letos, od takrat pa se je situacija še poslabšala, zato bi bile lahko te ocene tudi za pol do ene odstotne točke višje. Problematično je dejstvo, da se ob skoraj dvakrat višji stopnji inflacije kot v evro območju ter brez možnosti tečajnih prilagajanj ob trendni rasti stroškov dela vztrajno znižuje mednarodna konkurenčnost našega gospodarstva.

Sedanjo inflacijo je mogoče zniževati le sočasno z zamiranjem zunanjih ponudbenih vzrokov in notranjim omejevanjem inflacijskih indeksacij. To pa zahteva sistematično in dosledno politiko, čeprav brez umiritve gospodarske rasti in zmanjšanja zaposlenosti ne bo šlo. Toda da bi bili ti gospodarski stroški zniževanja inflacije čim manjši, bi bilo potrebno v naslednjih mesecih zagotoviti večjo doslednost vladne politike na področju javnih financ in dohodkovne politike. Pri dohodkovni politiki je vlada že (bistveno preveč) popustila, toda vsaj pri javnofinančnih odhodkih bi morala preprečiti prelivanje povečanih javnih prihodkov zaradi višje rasti cen (prilivi od DDV) v povečane javne odhodke ter namesto tega ustvarjati večje proračunske rezerve. Dober mesec pred volitvami, ko vlada deli le še darila potencialnim volivcem, je takšno proračunsko vzdržnost od te vlade le še iluzorno pričakovati.

Zato pa bi veljalo opozoriti sedanje opozicijske stranke, da se v svojih predvolilnih programih resneje posvetijo področju javnih financ in dohodkovne politike v smeri njune večje restriktivnosti, saj lahko s tem pomembno vplivajo tako na inflacijska pričakovanja kot na svojo percipirano kredibilnost pri kasnejšem zniževanju inflacije.

Ekonomisti in ideologija

14 julija, 2008 By jpd in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 3 komentarji

Nasvet Grega Mankiwa, naj se oba ameriška predsedniška kandidata v svojih programih izogneta temam, o katerih ni soglasja med ekonomisti in se raje posvetita tistim z veliko stopnjo konsenza, se mi zdi precej vprašljiv. Iz dveh vidikov.

Prvič, lotevati se zgolj problemov, kjer vlada skorajda popolno soglasje ekonomistov o možnih rešitvah, je precej omejujoče (presek takšnih tem je zelo majhen) in neambiciozno. S tem se apriori črta vse reformne ukrepe, kar ne ponuja veliko možnosti za nove razvojne vizije. Predstavljajte si Slovaško leta 2003 in njeno lastno ambiciozno Lizbonsko strategijo, ki je med drugim vključevala davčno, pokojninsko, socialno, zdravstveno in šolsko reformo. Skupina ekonomistov okrog Ivana Mikloša, finančnega ministra in podpredsednika vlade, je zastavila program in ga izpeljala, kljub velikemu nasprotovanju večine ostalih ekonomistov.

Slovaška je po tem paketu reform naredila ogromen korak naprej, odprla nekaj desettisoč novih delovnih mest, privabila ogromno tujih investicij in za trikrat povečala stopnjo rasti ter s tem za trikrat hitreje začela zmanjševati zaostanek v razvitosti za EU. Po Mankiwu se slovaška vlada pod vodstvom Dzurinde in Mikloša zaradi “pomanjkanja konsenza” med ekonomisti, če se milo izrazim, tega razvojno-reformnega projekta ne bi smela lotiti. Toda danes je Slovaška bistveno bolj bogata in perspektivna država, kot bi bila brez tega, ambicioznega in za marsikaterega ekonomista spornega razvojnega projekta. Iskanje konsenza je dobra lastnost politikov, toda običajno prevelika vnema po doseganju soglasja vodi k stagnaciji, včasih je potrebno kot politik tudi iti preko tega in narediti bolj pogumne korake.

Razmišljam o tem, katero področje v Sloveniji je takšno, o katerem se vsi ekonomisti strinjamo. Težko se spomnim kakšnega. Morda je še najbližje konsenzu razmišljanje o izravnanem proračunu oziroma o maksimi nizkega primanjklaja. Pa še glede tega se spomnim ene komične situacije kakšnih deset let nazaj, ko je na kongresu Zveze ekonomistov Slovenije na Bledu kolega Mencinger govoril o tem, da ne razume te fame okrog nizkega deficita oziroma izravnanega proračuna in da se mu ne zdi čisto nič dramatičnega, če ima država bolj konkreten deficit v proračunu. Nakar se je dvignil Marjan Podobnik, tedanji podpredsednik vlade, ki je pridno sedel v prvi vrsti in poslušal ekonomske debate, in ošvrknil Mencingerja, da so izravnane javne finance izjemno pomembne za makroekonomsko stabilnost in da se mu zdi nevarno razpredati o povečanju proračunskega primanjkljaja.

In drugič, zanimivo se mi zdi, da je Mankiw kot dve temi, katerih naj bi se vlada ognila zaradi pomanjkanja konsenza med ekonomisti, omenil prav davke in zdravstvo. Ne bom trdil, da res obstaja ta povezava, toda Mankiw je bil ekonomski svetovalec Busha ml. in Mitta Romneya, kar bi ga nekako kvalificiralo za simpatizerja republikancev. Republikanci pa po eni strani seveda ostro nasprotujejo zdravstveni reformi v smeri univerzalnega zdravstvenega zavarovanja, ki bi revnim omogočil vsaj nekoliko boljšo zdravstveno oskrbo, po drugi strani pa po Bushevi davčni reformi, ki je razbremenila predvsem lastnike kapitala, torej bogatejše sloje, niso naklonjeni temu, da bi z novo, demokratsko, davčno reformo te pridobitve Bushevega mandata spet izgubili.

Morda se motim, toda ne morem se znebiti vtisa, da je Mankiwov komentar v NY Timesu s tega vidika ideološki. Jasno, tudi ekonomisti so samo ljudje, z vsemi svojimi osebnimi prepričanji. Toda ekonomisti kot intelektualci bi vseeno morali iti preko ideoloških dogem in bi morali stremeti k večjemu družbenemu napredku, višji blaginji za vse pripadnike družbe in zmanjšanju neenakosti.

Moram reči, da mi je osebno bistveno bližje Krugmanova linija, tako v kolumnah in knjigah v zadnjem desetletju in pol kot tudi v zadnji knjigi “The Conscience of a Liberal” (2008). S humanističnega vidika. V začetku tretjega tisočletja resnično ni humano, da 15% državljanov nima niti osnovnega zdravstvenega varstva, da pa hkrati država nameni tri bilijone dolarjev za neko neumno vojno v Iraku (zadnja knjiga J. Stiglitza govori o tem), od katere imajo koristi samo naftne družbe in njeni lastniki od Vladivostoka do Texasa. Ki nato dobijo še znižanje davkov.

Ali pa jaz preprosto ne razumem tega …

Razvojni premislek štev. 10: Davčni popravki

14 julija, 2008 By jpd in gospodarstvo, v ospredju 3 komentarji

* _{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Spomnimo se – prejšnja vladna koalicija je leta 2004 izgubila volitve – kljub epohalnemu dosežku vključitve v EU in odločitve za sprejem evra – zaradi kombinacije nakopičenega nezadovoljstva volivcev zaradi stanja v družbi (občutka vsesplošnega klientelizma in privilegijev oblasti) ter napak ekonomske politike. Žebelj v krsto usode prejšnje vladne koalicije je bila nedvomno ponesrečena davčna reforma z uvajanjem izjemno kompliciranega sistema dohodnine (spomnite se obdavčitve bonitet službenega mobitela in parkirišča ter obravnave odvisnega in neodvisnega razmerja pri obdavčitvi dohodkov!) ter z uvedbo »turbo davka« na kapitalske dobičke s 50 % davčno stopnjo. Ta turbo davek je bil nekakšen »lex Janković« oziroma tedanji vladni populistični poskus boja proti kapitalskim tajkunom, ki jih je simboliziral Zoran Janković kot tedanji direktor ter (razmeroma glede na današnje standarde) relativno majhen lastnik Mercatorja.

Volivci in gospodarstveniki so bili tako nezadovoljni s tem vladnim hokus – pokusom, da se jim je celo Janez Janša zdel boljša izbira kot Anton Rop in tedanja vsemogočna LDS. Čeprav o davkih ni vedel skorajda nič povedati, razen da je to tisto, kar ljudje čutijo na svojih žepih. Nova, sedanja vladna koalicija je potrebovala le dober mesec mandata, da je odpravila turbo davek na kaptalske dobičke in namesto njega uvedla cedularno obdavčitev v višini 20%, hkrati pa napovedala korenito reformo sistema dohodnine. In če smo pošteni (in če zanemarimo ponesrečen poskus uvajanja enotne davčne stopnje, kar je »zasluga« mene in mojih kolegov) je dvojcu Šircelj – Simič uspelo izjemno reformirati davčni sistem in predvsem sistem dohodnine poenostaviti (ukinitev mnogih bonitet in olajšav), ga narediti evropsko prijaznega do davkoplačevalcev (ukinitev vlaganja dohodninskih napovedi) ter nekoliko znižati davčno breme.

Seveda pa je sedanja vlada v tej davčni reformni ihti naredila tudi mnoge nepotrebne neumnosti zaradi ne dovolj pretehtanih ex ante analiz sprememb. Pokazalo se je, da je reforma dohodnine sicer znižala davčno breme tistim z najnižjimi dohodki, čeprav le v višini »pol kranjske klobase in enega piva« na letnem nivoju, medtem ko je zaradi premalo pretehtane davčne lestvice, ukinitve olajšave za nakup stanovanja ter zmanjšanja otroške olajšave dodatno davčno obremenila predvsem širok pas srednjega sloja, ki danes plačuje višjo dohodnino kot pred to davčno reformo. Davčna reforma je prinesla tudi takne nesmisle, kot je uvedba 50-odstotne davčne olajšave na plačilo obresti za prejemnike denacionalizacijskih obveznic ob hkratni uvedbi obdavčitve obresti z relativno nizkim pragom neobdavčenih obresti. Da ne govorimo o tem, da vlada s premajhno splošno olajšavo ni kompenzirala ukinitve olajšav za knjige, naložbe v znanje in zdravila.

No, in na koncu se je vlada ujela v tipično predvolilno demagogijo z uvedbo novega »turbo davka na turbo dobičke« od kapitalskih dohodkov v všini 40 %, kar v osnovi predstavlja samo nadaljevanje politike populizma in demagogije boja proti tajkunom – ki jih je sicer sama ustvarila – z davčnimi sredstvi tudi za glavnino nič krivih davčnih zavezancev. S temi slabo domišljenimi ali celo popolnma nepremišljenimi demagoškimi davčnimi spremembami se je vlada ujela v lastno populistično past, saj nobena normalna vladna koalicija, ki si želi izvolitve, v letu volitev ne zvišuje davčnih bremen, sploh pa ne za najbolj aktivni del prebivalstva. Zato lahko jeseni pričakujemo podoben odgovor volivcev, kot ga je dobila davčna reforma Ropove vlade.

Gospodarstvo je izjemno dinamična dejavnost, ki zato potrebuje tudi izjemno učinkovit, preprost in prilagodljiv davčni sistem. Prebivalstvo na drugi strani pa potrebuje ob administrativni preprostosti predvsem predvidljiv in v nekaterih obrisih dolgoročno stabilen davčni sistem, ker pač na njegovi osnovi temelji svoje dolgoročne odločitve – od odločitev glede števila otrok, odločitev glede vlaganj v dolgoročne vrednostne papirje do nakupa nepremičnin. Naslednja vlada mora zato razmisliti o nekaterih nujnih popravkih davčnega sistema, ki ga bodo naredili bolj preprostega, administrativno učinkovitega, stimulativnega in prijaznega do davkoplačevalcev.

Predlog 1: Dohodninski popravki

Kot sem omenil že zgoraj, je vlada ob ukinitvi večine olajšav (tudi za nakup stanovanja ter naložb v znanje in zdraje) določila prenizko splošno olajšavo ter otroško olajšavo. Ob hkratni nerodni razporeditvi davčnih zavezancev v obstoječe tri davčne razrede je nova dohodninska ureditev le neznatno razbremenila tiste v najnižjem razredu, hkrati pa občutno dodatno obremenila srednji sloj, medtem ko je bil ozek sloj davkoplačevalcev z najvišjimi dohodki močno razbremenjen tako z znižanjem dohodninske stopnje, s cedularno 20-odstotno obdavčitvijo kapitalskih dohodkov kot tudi z butasto 50-odstotno davčno olajšavo na plačilo obresti za prejemnike denacionalizacijskih obveznic. Vlada je s takšnim sistemom ponostavitve dohodnine in premešanja davčnih razredov dejansko uvedla nekatere najmanj zaželene učinke davčnega sistema z enotno davčno stopnjo na slovaški način – višjo obremenitev srednjega sloja.

Toda sistem je bil spremenjen in deluje, potreben je le določenih popravkov v smeri bolj pravične razporeditve davčnih bremen ter doseganja nekaterih drugih ciljev v kombinaciji s socialnimi politikami. Vlada se je pred kratkim reševanja tega problema lotila na precej neroden način – popravki dohodninskega zakon, uvedeni 1. julija letos, namreč prinašajo diferencirane višine splošne olajšave. Zavezanci z do 8.300 evrov letnega skupnega dohodka bodo tako lahko uveljavljali splošno olajšavo v višini 4,959.60 evrov, tisti z letnim dohodkom med 8.301 do 9.600 evrov splošno olajšavo v višini 3.959,60 evra, tisti nad 9.600 evrov pa le višini 3.959,60 evra. Kakorkoli že zgledajo socialno naravnane, so takšne diferencirane višine splošne olajšave neumnost in uvajajo ob neenakopravnosti davčnih zavezancev tudi precej nepotrebnega davčnega administriranja. Bistveno bolj smiselno je uvesti enotno splošno olajšavo v višini davčne osnove zavezancev z minimalno plačo, torej okrog 5.400 evrov. S tem bi davčne zavezance z minimalno plačo dejansko oprostili plačevanja dohodnine, medtem ko bi bili ostali davčni zavezanci dodatno nediskriminatorno razbremenjeni ne glede na višino dohodka.

Veljalo bi razmisliti o uknitvi »otroške olajšave« (olajšave za vzdrževane družinske člane), ki je v sedanji obliki nepravična, saj je davčni zavezanci z nizkimi dohodki sploh ne morejo izkoristiti, za tiste v srednjem razredu je prenizka, medtem ko so otroci staršev v najvišjem razredu ovrednoteni bistveno višje. Za lažje razumevanje naj povem, da to olajšavo (ki po novem znaša 2.183,76 evrov), lahko starši izkoristijo samo v višini davčne stopnje razreda, v katerem se nahajajo. Torej zavezanci, ki spadajo v davčni razred 16-odstotno stopnjo lahko za prvega otroka zmanjšajo svojo letno davčno obveznost za 349 evrov (29,1 evro mesečno), tisti v razredu z 27-odstotno stopnjo za 589 evrov letno (49,1 evro mesečno), tisti v razredu z 41% stopnjo pa za 895 evrov letno (74,6 evra mesečno). To preprosto pomeni, da je prvi otrok staršev v najnižjem davčnem razredu vreden približno trikrat manj od prvega otroka staršev v najvišjem razredu. Bistveno bolj primerna bi bila nadomestitev »otroške olajšave« z uvedbo univerzalnega dodatka za vzdrževane družinske člane v višini 150 evrov mesečno (1.800 evrov letno) za prvega otroka (vzdrževanega člana), 200 evrov mesečno za drugega, 250 evrov mesečno za tretjega in tako naprej. S tem bi, prvič, vse otroke dejansko izenačili pred zakonom ne glede na višino dohodka staršev, drugič, bistveno bi povečali stimulacije za otroke in bolj spodbujali višjo rodnost, in tretjič, hkrati bi se znebili nepotrebnega davčnega administriranja pri različnih socialnih transferjih (otroški dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo itd.).

Prav tako nujna je ponovna uvedba davčne olajšave za nakup stanovanja, saj ta pomaga predvsem tistim z najnižjimi dohodki in mladim pri reševanju stanovanjskega problema in s tem spodbuja k odločanju za družino in večjo rodnost.

Predlog 2: Poenostavitev obdavčitve kapitalskih dohodkov

Z zadnjimi popravki zakona o dohodnini glede kapitalskih dohodkov je tudi ta vlada kapitalsko pogrnila in dokazala, da se na to področje ne spozna. Namesto poenostavitve sistema in popolne uveljavitve cedularne obdavčitve (enotne davčne stopnje) je uvedla številne nove anomalije (50-odstotna davčna olajšava na plačilo obresti za prejemnike denacionalizacijskih obveznic in še dodatno zapletla davčno ureditev (določanje višine doseženih a ne izplačanih obresti po metodi konstantnega donosa, možnost uveljavljanja pobotanja dobičkov in izgub itd.), ki je bila že sedaj slabo razumljiva davčnim zavezancem in hkrati administrativno izjemno zahtevna tako za davčno upravo kot za davčne zavezance. Da ne govorimo o »turbo davčni stopnji«.

Ta del dohodninske zakonodaje, ki se nanaša na kapitalske dohodke, zahteva bistveno prevetritev v smeri poenostavitve in odprave oprostitev, znižanih davčnih stopenj, upoštevanja stroškov povezanih s pridobitvijo in odsvojitvijo finančnega kapitala ter pobotanja izgub z dobički ter v smeri enotne, cedularne obdavčitve. Najbolj sprejemljiv se zdi predlog, ki sta ga pripravila Marko Simoneti in Žiga Dremelj, ki predvideva, da bi pri dohodkih od finančnih in kapitalskih naložb v večji meri izkoristili način pobiranja davka z davčnim odtegljajem pri organizacijah, ki izvajajo te kapitalske transakcije. Tako bi dohodnino od dividend in dividendam podobnih dohodkov ter obresti (za naložbenike) plačevali izdajatelji vrednostnih papirjev, od obresti banke in hranilnice, od kapitalskih dobičkov od prodaje investicijskih kuponov družbe za upravljanje, od prodaje domačih vrednostnih papirjev preko organiziranega trga borzni člani, od dividend, obresti ter dobičkov od prodaje tujih vrednostnih papirjev preko slovenskih borznoposredniških družb te družbe. Od ostalih domačih dobičkov od odsvojitve domačih finančnih naložb (izven organiziranega trga ter lastniških deležev domačih gospodarskih družb) in dividend, obresti ter dobičkov od odsvojitve finančnih naložb v tujini oziroma preko tujih posrednikov, pa bi se davek pobiral na podlagi napovedi davčnega zavezanca ter odmerne odločbe davčnega organa. Potrebna bi bila tudi razširitev davčne osnove na izvedene finančne instrumente in dolžniške vrednostne papirje. Tovrstne spremembe bi ob razširitvi davčne osnove predvsem doprinesle k bolj enakopravni davčni obravnavi vseh finančnih naložb ter bistveno poenostavile davčno administriranje.

Predlog 3: Večje davčne spodbude za podjetniška vlaganja

Ena večjih neumnosti prejšnje vlade, ki je tudi ta vlada ni popravila, je zmanjšanje investicijskih olajšav za podjetja. S tem so bila po eni strani prizadeta predvsem manjša in manj kapitalsko intenzivna podjetja. Po drugi strani pa se davčno breme za podjetja – klub postopni odpravi davka na izplačane plače ter zniževanju stopnje davka od dohodka pravnih oseb – ni zmanjšala, ampak se je za najbolj dinamična podjetja, ki največ investirajo, celo povečala. Naslednja vlada bo morala razmisliti o ponovni okrepitvi olajšave (do 40 % osnove za davek od dobička) za poslovne investicije v raziskave in razvoj ter nove tehnološke programe oziroma tehnološke posodobitve. Po drugi strani pa tudi o uvedbi posebne olajšave za družbeno koristno donatorstvo podjetij (do višine 10 % osnove za davek od dobička), torej za »donatorske investicije« podjetij na tistih področjih, ki pomagajo predvsem razvoju zdravstva, znanja, umetnosti in športa. S tem bi donatorska dejavnost podjetij ponovno zacvetela, okrepil bi se gmotni položaj zdravstva, znanosti, šolstva, umetnosti in športa na bistveno bolj činkovit način in ne da bi morala ta sredstva zagotavljati država.

Razvojni premislek štev. 9: Zunanjepolitične vizije

7 julija, 2008 By jpd in slovenija, v ospredju 1 komentar

* _{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Zunanja politika je v svojem bistvu sredstvo za doseganje ekonomskih in morebitnih drugih ciljev države. Bolj kot je država sodobna in politična elita zrela, bolj zunanja politika skrbi za doseganje ekonomskih ciljev. Manj kot so demokracije in politične elite zrele, tem bolj se navdušujejo nad »nacionalnim« interesom v obliki fizičnih osvajanj tujih ozemelj oziroma tem bolj želijo maksimirati nacionalni teritorij. Dobra ilustracija tega so na eni strani vse osvajalne vojne v zgodovini, vojne za kolonije, v novejši zgodovini denimo srbska »sveta vojna« za »Veliko Srbijo« ali Busheva neumna vojna za Irak. Lep primer te kratkovidne, predmoderne zunanje politike je denimo tudi Jorasova »vojna« pod političnim sponzorstvom SLS za »vsak pedenj slovenske zemlje«.

Toda mnogo bolj poučno kot se učiti na zadnjih srbskih, Bushevih ali Jorasovih napakah je razumeti zgodovino. Da je nacionalni interes dejansko ekonomski interes so se politične elite zavedale že zelo zgodaj. Na prehodu iz srednjega v novi vek, v času ekonomskega merkantilizma, so se države denimo zavzemale za doseganje čim večjega nacionalnega bogastva, danes bi temu rekli BDP, ker je to po pomenilo ne samo veliko ekonomsko ampak tudi politično moč. Problem je bil edino v razumevanju, kako najbolj učinkovito povečati nacionalno bogastvo. Tedaj so nacionalno bogastvo merili z zlatom, kajti nacionalne valute so bile bodisi nominirane v zlatnikih bodisi je zlato predstavljalo kritje za izdajo bankovcev.

Bila sta samo dva načina za povečanje obsega zlata v državi. Bodisi ropanje zlata v tujini (zato vse te španske, portugalske, britanske in francoske osvajalne ekspedicije in kolonizacija sveta) bodisi presežek v zunanji trgovini s svetom, ki je pomenil neto dotok zlata v državo (ker se je v mednarodni trgovini plačevalo z zlatom). Seveda je bila takšna politika držav med 15. in 18. stoletjem kratkovidna in ni omogočala optimalnega razvoja, saj so bile svetovne zaloge zlata omejene, ne glede na uspešnost v vojnah za kolonije. Na drugi strani pa tudi enostranska zunanjetrgovinska politika, ki je zasledovala cilj presežka v zunanji trgovini, ni omogočala velikega potenciala za rast, saj so vse države omejevale uvoz in poskušale pospeševati izvoz. Moral se je pojaviti Adam Smith, ki je v knjigi z naslovom »Raziskovanje vzrokov za bogastvo narodov« (1776) razložil, da izvor bogastva narodov ni v zlatu, ampak v uspešnem gospodarstvu in čim bolj prosti zunanji trgovini. Razložil je, da je trgovina za vse države koristna, ker z njo bodisi pridejo do proizvodov, ki jih doma sploh ne proizvajajo, bodisi lahko določene proizvode v tujini kupijo ceneje, kot če bi jih same proizvajale. Ker to velja univerzalno, je torej bogastvo držav tem večje, čim bolj sprostijo trgovino in dovolijo, da se povečuje nacionalna proizvodnja in trgovinski tokovi s svetom.

Smith je tako uveljavil koncept ekonomskega liberalizma v zunanji trgovini, ki še danes predstavlja najbolj zdrav koncept uveljavljanja nacionalnih interesov v mednarodnem okolju. Neumno se je bojevati za fizične zaplate zemlje, pač pa je potrebno te – katerekoli že – zaplate zemlje spraviti v funkcijo domačih ekonomskih interesov. Ali z drugimi besedami, tuja ozemlja je treba kapitalsko osvojiti. Eno najbolj pametnih politik na tem področju je po padcu železne zavese vodila Avstrija, ki je ne samo dovolila, ampak predvsem aktivno utirala pot avstrijskemu kapitalu pri prodoru na Vzhod in Jugovzhod Evrope. Avstriji gre danes prav zaradi tega zelo dobro, čeprav se njeno ozemlje ni povečalo niti za centimeter. Če naredite vzporednico z velikosrbsko politiko iz konca osemdesetih let in primerjate rezultate, lahko lepo vidite, kakšni zahojeni tepci so – po izgubi še Kosova – izpadli srbski voditelji v primerjavi z avstrijskimi. Če potegnete vzporednico denimo tudi s slovensko zunanjo politiko do Hrvaške v zadnjih 18 letih in primerjate rezultate, lahko ugotovite, kakšni zahojeni kekci smo izpadli Slovenci, ker smo zasledovali arhaičen »interes zemlje«, namesto, da bi »žrtvovali« vloge hrvaških varčevalcev v nekdanji Ljubljanski banki in jih poplačali ter nato kapitalsko osvojili Hrvaško in zdaj podobno kot Avstrijci vlekli iz tega velike dolgoročne dobičke. Zraven pa bi še z levo roko rešili problem meje v dobrososedskem duhu.

Čeprav se zdi na prvi pogled, da smo z osamosvojitvijo, vključitvijo v EU in zdaj še predsedovanjem EU izpolnili vse slovenske zunanjepolitične cilje, je to zelo kratkoviden pogled. Osamosvojitev in vključitev v EU predstavljata zgolj infrastrukturo za hitrejši gospodarski razvoj, samo predsedovanje EU pa je bilo zgolj prestižnega pomena brez resnih ekonomskih posledic. Nasprotno pa mora biti zunanja politika stalna spremljevalka interesov slovenskega gospodarstva ne glede na tovrstne enkratne zunanjepolitične dogodke in ne glede na to, kdo je na oblasti pri nas ali v kateri izmed tujih držav. Zato dovolite, da dam v premislek tri drobne zunanjepolitične vizije, ki lahko pomembno vplivajo na promocijo slovenskih gospodarskih interesov v tujini.

Predlog 1: Make trade with Croatia not war

Kakorkoli pogledate, je Hrvaška najpomembnejši slovenski trgovinski partner tako na strani blaga kot storitev. In tako bo ostalo tudi v prihodnje, ker pač Slovenija meji na Hrvaško in so stroški trgovine najmanjši, in ker ima Hrvaška čudovito jadransko obalo, mi pa alpsko hribovje, kar bo vedno ustvarjalo pomembne bilateralne tokove turistov in denarja. Zato mora biti Hrvaška v bodoče prva slovenska zunanjepolitična prioriteta. Vendar ne tako, da se pogovarjamo prek patruljnih čolnov v Piranskem zalivu ali Jorasovih cvetličnih korit ter izmenjujemo diplomatske note, pač pa tako, da Hrvaško obravnavamo kot partnerja. Enakopravnega partnerja. Meja, tako morska kot Jorasovi centimetri zemlje, je dejansko nepomembna in ne bo nič hudega, če še 50 let ne bomo razrešili teh mejnih zadev. Pač pa se bomo namesto tega domenili, kako ljudem, ki živijo na teh ozemljih ter gospodarskim subjektom, omogočiti čim lažje bivanje in prehajanje meje ter izkoriščanje mejnega in obmejnega področja. Jošku Jorasu bo popolnoma vseeno ali se njegova hiša nahaja na hrvaški ali slovenski strani neke itak umetno namišljene politične meje, ko bo Hrvaška postala članica EU in Schengena. Ko bomo odstranili mejne prehode med Slovenijo in Hrvaško, bodo odšla tudi cvetlična korita in Joras bo lahko hodil na svojo parcelo koder bo hotel. Podobno bo s turističnim prehajanjem meje na morju in z dostopom koprskega pristanišča do mednarodnih meja. Podobno bo s prostim kupovanjem nepremičnin na tej in oni strani meje.

Zato pa mora Slovenija postati prva in najglasnejša sponzorica čimprejšnjega hrvaškega vstopa v EU. Ker bo prav Slovenija imela od tega daleč največje koristi. Vendar ne samo to, Slovenija bo morala končno tudi rešiti vprašanje vlog hrvaških varčevalcev in jim povrniti, kar jim nekdanja LB dolguje. Šele ta simbolna gesta na nacionalni ravni in konkretna gesta za opeharjene varčevalce bo omogočila, da bo slovensko gospodarstvo lahko v bolj polni meri uveljavilo svoje interese na Hrvaškem. Upam, da bo naslednja vlada bolj modra in bo rešitvi tega problema bolj naklonjena in s tem omogočila, da počasi nadoknadimo tisto, kar smo zamudili v zadnjih 18 letih zaradi neke neumne politike.

Predlog 2: Mednarodna razvojna pomoč

Zrele razvite države imajo zelo jasno strategijo, kako spodbujati domače gospodarstvo v tujini. Ne gre samo za pomoč pri navezovanju stikov prek diplomatskih in gospodarskih predstavništev. Pač pa za konkretno finančno podporo domačim subjektom pri njihovem prodoru v tujino, kar lepo zapakirajo v termin »mednarodna razvojna pomoč«. Mednarodna razvojna pomoč običajno obsega ob humanitarni pomoči predvsem financiranje aktivnosti domačih subjektov pri načrtovanju in izvajanju razvojnih projektov, financiranju razvojnih projektov v tujini ter pri izobraževanju tujih kadrov. Po dolgih mukah in pripravah – predvsem zaradi nerazumevanja njenega pomena in bolj zaradi pritiska EU – je parlament leta 2006 končno sprejel zakon o mednarodni razvojni pomoči, ki naj bi omogočil uresničevanje natanko teh ciljev – financiranje humanitarne pomoči državam v razvoju, načrtovanje in izvajanje razvojnih projektov, financiranje razvojnih projektov v tujini (finančna pomoč in financiranje dobav blaga in storitev), izobraževanje in usposabljanje posameznikov, organizacij in institucij iz držav v razvoju, donacije izobraževalnim, zdravstvenim, raziskovalnim, družbenim ali kulturnim institucijam, kulturno in znanstveno sodelovanje, sodelovanje slovenskih predstavnikov v mednarodnih mirovnih in humanitarnih operacijah itd. Zakon je relativno jasen in omogoča operativno delovanje, njegov problem pa je, da veže svojo operativnost – po nepotrebnem – na Resolucijo o mednarodnem razvojnem sodelovanju.

Zakon pravi, da se »mednarodno razvojno sodelovanje načrtuje in izvaja na podlagi Resolucije«, ki »mora vsebovati vsebinske in geografske prednostne naloge in okvirno višino sredstev za njihovo uresničevanje«. Ta konkretna Resolucija, ki sicer predvideva, da naj bi Slovenija namenila za razvojno sodelovanje do 0.17 odstotka BDP do 2010 in do 0.33 odstotka BDP do 2015, pa že dve leti stoji v parlamentu in čaka na obravnavo. In nič ne kaže, da bo obravnave deležna še v mandatu te vlade. Očitno se niti vlada niti parlamentarci ne zavedajo pomena tovrstne mednarodne razvojne pomoči za slovensko gospodarstvo. Naj omenim samo tri aspekte. Prvič, s to razvojno pomočjo je mogoče financirati tehnično pomoč slovenskih subjektov tujim vladam. Drugič, mogoče je financirati načrtovanje in izgradnjo konkretnih infrastrukturnih in drugih projektov v tujih državah, ki bi jih seveda izvedli slovenski subjekti. Tretjič, mogoče je financirati izobraževanje in usposabljanje tujih študentov na do- in podiplomskih programih v Sloveniji. S tem financiranjem bi po eni strani omogočili razvoj kvalitetnih univerzitetnih programov v tujem jeziku, hkrati pa bi z ustrezno štipendijsko shemo omogočili pritok perpektivnih tujih kadrov v Slovenijo, ki bi po končanem študiju bodisi ostali v Sloveniji ali pa bi se vrnili nazaj. V kombinaciji s prakso teh študentov v naših podjetjih bi lahko ti diplomanti postali odlični predstavniki naših podjetij v tujini. Mednarodne izkušnje kažejo, da so študenti, ki so študirali v tujini, najboljši ambasadorji ali trgovski predstavniki države, ki jim je omogočila usposabljanje. Upam, da se bo tega dejstva naslednja vlada bolje zavedala.

Predlog 3: Ekonomska pomoč manjšinam

Večina držav se močno zaveda pomena svojih manjšin v tujini, pa ne samo iz političnih ampak tudi iz ekonomskih vidikov. Diaspora je vedno izjemno dober ambasador v tujini. Spomnimo se pomena posameznikov slovenskega rodu pri lobiranju za naše priznanje v času slovenske osamosvojitve. Pri nas se zdi, da smo po osamosvojitvi nekako pozabili na te naše manjšine v tujini. Z zmanjševanjem ali celo odtegnitvijo finančnih podpor te manjšine vse bolj izgubljamo. Namesto zgolj političnih zavzemanj za denimo slovenske krajevne table na avstrijskem Koroškem bi lahko našim zamejcem bolj konkretno finančno in drugače pomagali. En vidik je, da slovenska vlada najde sistematični vir za financiranje kulturnih in izobraževalnih ustanov na območjih, kjer živijo naši zamejci. Drug vidik je, da oblikuje konkretno štipendijsko shemo za izobraževanje in usposabljanje zamejskih dijakov in študentov v Sloveniji. Tretji vidik pa je, da zamejcem – denimo Slovenski gospodarski zvezi na avstrijskem Koroškem – omogoči, da dobi svoje lastniške deleže v podjetjih, kjer ima slovenska država še vedno lastniške deleže. S tem bi se ekonomska moč zamejskih gospodarskih združenj izjemno povečala, hkrati pa tudi okrepil njihov ekonomski, politični in kulturni položaj.

Andrej Bajuk – med lastno srečo in nesrečo stranke

6 julija, 2008 By jpd in gospodarstvo, v ospredju 7 komentarjev

Vojko povzema odlični komentar Milana Balažica o tem, kako je g. Andrej Bajuk počasi politično bankrotiral svojo stranko NSi. Iz komentarja se da razbrati, da naj bi bila g. Bajuk in NSi nekakšna žrtev predsednika vlade oziroma te koalicije. V resnici sta daleč od tega. Edina prava koalicija v tej vladi sta SDS in NSi oziroma natančneje poseben osebni odnos med predsednikoma obeh strank, ki gre daleč preko političnega partnerstva. Zato je na mestu drobna distinkcija: NSI ni, kot pravi Balažic, “prejela nešteto poniževalnih udarcev predsednika vlade brez ustreznega odziva”, pač pa si je te poniževalne udarce zadala popolnoma sama oziroma njen predsednik Andrej Bajuk.

Večina projektov, ki jih resorji pod vodstvom NSI niso izvedli (od neizvedbe konkretne in korenite davčne reforme, umika Harrah’sa iz projekta goriškega megazabavišča, ne-prihoda Deutsche Bahn v slovenski logistični steber, umika KBC in EBRD iz NLB, neizvedbe korenite fleksibilizacije trga dela, neizvedbe reforme socialnih transferjev v smeri poenotenja lestvic itd., itd.), jih niso izvedli zaradi aktivnega nasprotovanja ali neodločnosti samega predsednika stranke ali bojazni pred konfliktom s strankarsko bazo. Večino naštetih in drugih projektov so dejansko zminirali bodisi sam g. Bajuk bodisi sama stranka v bojazni pred konfliktom z bazo.

Edini udarec, ki ga je g. Bajuk dejansko dobil od predsednika vlade, je takratna odločitev premiera (spomladi 2005), da se gre v korenito davčno reformo v smeri EDS ter posledičnega sprejema reformnega projekta in vsilitve Simiča za šefa Dursa in Širclja za državnega sekretarja, odgovornega kabinetu predsedniku vlade. Ampak to so bili trije one-off udarci v prvi četrtini mandata, ki jih je g. Bajuk hitro akomodiral in obrnil sebi v prid.

G. Bajuk ima, glede na moje izkušnje in izkušnje njegovih še aktivnih tesnih sodelavcev, tri osnovne karakterne lastnosti. Prva je cagavost, strah pred odločanjem in posledično bodisi odlaganje projektov na mizo do onemoglosti oz. poskusprelaganja odgovornosti na sodelavce. To je večinoma posledica karakternih lastnosti ter deloma tudi pomanjkanja vodstvenih izkušenj v dosedanji karieri. Druga pa je pristna družabnost, humornost in svetovljanskost, ki je predvsem posledica njegovega službovanja v Medameriški banki, predvsem v zadnjem stadiju, ko je bil vodja kabineta predsednika Medameriške banke za Evropo v Parizu. Ta zadnja lastnost ga dela za izjemno prijetnega sogovornika, svetovljana, nekoga, s katerim greš lahko na izjemno prijetno kosilo ali večerjo. G. Bajuk je izjemno dober sogovornik v mednarodnih finančnih krogih. Dokler gre samo za kurtoazne pogovore.

Toda na žalost je ta njegova družabna lastnost povezana z njegovo tretjo karakterno lastnostjo, to je z nekim, kako naj se lepo izrazim, potuhnjenim latinskoameriškim drobnim prevarantskim duhom. Ne želim biti žaljiv, zato dovolite, da razložim. Saj veste, z nekom se ob prijetnem, zabavnem kosilu pogovarjate o poslu, ob macchiatu naredite obris dogovora, po konjaku in cigari pa ga potrdite s trdnim stiskom rok. Razidete se s prijetnim občutkom ne samo, da ste sklenili posel, ampak da ste ga sklenili s prijetno osebo. Toda bolj se ne bi mogli zmotiti. Ko se želite naslednjič pogovoriti o konkretnih modalitetah izvedbe posla, presenečeno ugotovite, da posla sploh še niste sklenili. Ampak da je sogovornik prišel s popolnoma novimi pogoji. In tako še nekajkrat. Dokler se vam tega ne da več početi. In to nikakor ni samo moja izkušnja, ampak izkušnja večine mednarodnih sogovornikov, ki so se – namesto samo prijetnega kosila in svetovljanskega pogovora o denimo morebitnih konturah nove ameriške zunanje politike – prišli pogovarjat o poslu. Pa s tem nočem biti žaljiv do g. Bajuka, ampak le nekako opisati njegov modus operandi po nekih, nam tujih, latinskoameriških metodah.

Po mojem je prav kombinacija teh treh opisanih lastnosti g. Bajuka kriva za rezultate tako njegovega ministrstva, resorjev pod nadzorom NSi kot tudi notranjih odnosov in razhajanj v stranki. Za dobre rezultate lastne stranke si je največja ovira prav g. Bajuk sam. Toda ob koncu mandata te vlade bo g. Bajuk še naprej čudežno briljiral in dobival priznanja v mednarodnih finančnih krogih, čeprav ni ničesar dejansko res sam naredil ali začrtal (ni zares privatiziral bank in zavarovalnice Triglav, ni vzpostavil učinkovitega nadzora nad finančnimi institucijami, ni vzpostavil javno-zasebnega partnerstva pri financiranju izgradnje javne infrastrukture, naredil je skrpucalo od davčne reforme itd.), pač pa se je le usedel na makrofinančni trend v smeri evra, ki sta mu ga pripravila prejšnja finančna ministra ter bivši guverner centralne banke ter trend ugodne mednarodne konjunkture, ki sta mu podarila uvedbo evra in avtomatsko zaostajanje javnih izdatkov za prihodki zaradi ugodne zunanje in domače konjunkture.

Stranka pa bo shirala. Ker zanjo ni ničesar naredil. Kot tudi ne za finančno ministrstvo. Toda pri svojem ministrstvu je imel srečo z zunanjimi trendi, pri svoji stranki pa jih nima.

Predvolilna kampanja s “posebnimi metodami”

30 junija, 2008 By jpd in slovenija, v ospredju 23 komentarjev

Predsednik vlade se je očitno opogumljen z javnim odobravanjem preganjanja akterjev v gradbenem lobiju, konkretno s posnetkom Ivana Zidarja v policijski marici ter s potencialnim javnim odobravanjem podobne obravnave tudi Boška Šrota odločil, da bo uporabo tovrstnih represivnih metod še razširil v predvolilnem času. Očitno meni, da ne potrebuje druge predvolilne kampanje, kot “začasno” odvzemanje prostosti javnosti manj ljubih akterjev, vse seveda lepo obeleženo s posnetki javne nacionalne televizije. Zelo očitno gre za predvolilno kampanjo s “posebnimi metodami”, zaradi česar se v krogu predsednika vlade očitno nadejajo, da bodo tudi deležne tovrstne obravnave v javnosti. V predvolilnih kampanjah namreč običajno posamezna stran prek “neodvisnega raziskovalnega odkrivanja” potencialnih škandalov nasprotne strani s strani izbranih posameznih medijev poskuša pridobiti kratkoročno prednost pred drugo stranjo, pri čemer je ne zanima dokazovanje škandala. Dovolj je lansiranje zgodbe o “škandalu”.

V konkretnem primeru aretacije in pridržanja Ivana Zidarja in Boštjana Penka pa gre za uporabo represivnih organov in tožilstva, kjer pa bi moralo biti ključno spoštovanje pravne države in nezlorabljanje moči represivnih organov v politične namene. Policija in tožilstvo bosta uporabo svojih represivnih metod morala tudi opravičiti z vložitvijo utemeljenih kazenskih ovadb. Če tega ne bosta naredila oziroma se bodo njune ovadbe pokazale v kasnejših postopkih kot neutemeljene, bo očitno, da so bile njune metode zlorabljene v namen predvolilne kampanje.

Glede na dosedanja javna pojasnila tako policije in tožilstva na eni ter Boštjana Penka na drugi strani vse namreč kaže na to, da gre prav za slednje. Pojasnilo represivnih organov:

“Direktor urada kriminalistične policije pri generalni policijski upravi Aleksander Jevšek je pojasnil, da je bilo nekdanjemu tožilcu Boštjanu Penku ob včerajšnjem pridržanju odvzetih več fotokopij policijske, tožilske in sodne dokumentacije v zvezi s preiskavami v gradbeništvu. S prvim možem SCT Ivanom Zidarjem sta se med 9. in 26. junijem večkrat sestala, je še dejal Jevšek, nazadnje včeraj popoldne.

Jevšek sumi, da si je Penko protipravno pridobil premoženjsko korist. Kako natančno in kakšno, Jevšek ni izdal. Kot je še poudaril, preiskovalni sodnik včeraj ni odredil hišne preiskave, česar ni posebej obrazložil. Kljub temu naj bi bile kazenske ovadbe spisane v nekaj dneh, obljublja. Katerega kaznivega dejanja bosta ovadena Penko in Zidar tudi ni jasno.”

Pojasnilo Boštjana Penka:

“Tožilec Boštjan Penko je na današnji tiskovni konferenci pojasnil, da se je včeraj in nekajkrat pred tem sestal s prvim možem SCT Ivanom Zidarjem kot s potencialno stranko. Penko se je namreč z jutrišnjim dnem podaja v odvetniške vode, formalno pa je danes še zaposlen na tožilstvu, vendar na dopustu.

Kot je bilo Penku pojasnjeno, je bil pridržan, ker naj bi bil osumljen, da je protizakonito, ko je bil še na tožilstvu, opravljal odvetniško dejavnost in si tako pridobil premoženjsko korist. “Od Zidarja nisem prejel nobenega plačila,” je še dejal Penko.

Po njegovih besedah ga kriminalisti med 15 ur trajajočim pridržanjem niso zaslišali niti privedli pred preiskovalnega sodnika, čeprav je pri tem vztrajal. “Za tajno sledenje ni bilo pravne podlage. Ocenjujem, da so državni organi delovali protipravno,” je sklenil. “

In še to:

“Boštjanu Penku so po lastnih besedah ob včerajšnjem pridržanju policisti na roke nadeli zatezne lisice, ki so jih nato sneli z lovskim nožem in kleščami. Ko je Penko to povedal, je padel v jok.”

Verjetno se nas večina še spomni legendarnih posnetkov Toneta Stojka iz leta 1988, ko sta kriminalista po preiskavi na uredništvu Mladine odpeljala sedanjega predsednika Janeza Janšo na informativni razgovor, nakar mu je bila odvzeta prostost in je pristal v vojaškem priporu. Če me spomin ne vara, je Janša takrat odšel s kriminalistoma neuklenjen. Mar ni groteskno, da natanko 20 let kasneje represivni organi, ki so sedaj pod nadzorom istega Janeza Janše, ki je bil pred dvajsetimi leti po nedolžnem zaprt zaradi kritičnega pisanja o oblasti, uporabljajo podobne represivne metode v namen “nežnega prepričevanja” javnosti (a la bratje Dalton v Taličnem Tomu), kako uspešno ta vlada preganja javnosti nevšečne lobije, tajkune in druge državnim organom nevšečne osebnosti?!

Tako kot se otroci, ki so bili v mladosti šikanirani in zlorabljani, ko odrastejo, običajno poslužujejo enakih metod do svojih otrok ali bližnjih, ker drugačnih metod pač ne poznajo, se očitno tudi Janez Janša v svoji politični karieri poslužuje enakih metod, kot jih je bil deležen sam na svoji koži. Dogajanje pred afero Depala vas, lanska afera s Sovo, letošnja zadeva “čista lopata” in sedanja afera Penko očitno kažeta na to, kako daleč je pripravljen iti Janša za to, da bi ostal na oblasti. Pripravljen je zlorabiti vse uradne organe, od policije, tožilstva do tajne službe, ter njihove običajne in posebne metode dela.

Če je civilna družba pred dvajsetimi leti ustanovila Odbor za zaščito pravic Janeza Janše, bomo kot predstavniki civilne družbe očitno kmalu prisiljeni v ustanovitev odborov za zaščito pravic Boštjana Penka, Ivana Zidarja… in Boška Šrota. Morda bo izgledalo na prvi pogled groteskno, da civilna družba ščiti tajkune, toda ne gre za zaščito falotov pred pravico, pač pa za zaščito pravne države pred oblastjo. Ustanovitev Odbora za zaščito pravne države pred Janezom Janšo se zdi tako vse bolj nujna.

Razvojni premislek štev. 8: Podjetniško okolje

30 junija, 2008 By jpd in gospodarstvo, v ospredju 3 komentarji

* _{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Podjetništvo je temelj tržnega gospodarstva in temelj gospodarskega razvoja in konkurenčnosti. Brez inherentnega podjetniškega duha, ki temelji na motivu dobička, ni inovativnosti in povečevanja konkurenčnosti. Zato sodobna poslovna literatura podjetništvo danes – ob delu, kapitalu in človeškem kapitalu – obravnava kot samostojen proizvodni dejavnik, ki zahteva posebno obravnavo.

V Sloveniji s podjetništvom zaradi desetletij socialistične dediščine, ki je načrtno zatirala pridobitni motiv in podjetništvo, seveda nimamo niti dolgih niti prav uspešnih izkušenj. Toda tudi ostale nekdanje socialistične države so šle skozi podobno in večinoma še bolj rigorozno anti-podjetniško pranje možganov, pa se večina danes lahko pohvali z bolj ugodnim podjetniškim okoljem kot Slovenija. Zadnja, tako kot vse prejšnje, raziskava Doing Business 2008 Svetovne banke, ki prikazuje mednarodno primerljive podatke o postopkih, rezultatih in učinkih regulacije poslovnega okolja za 178 držav, kaže zelo kritično sliko slovenskega poslovnega okolje ozirma podjetništvu ekstremno neprijazno okolje. Leta 2007 se je Slovenija po indeksu enostavnosti poslovanja uvrstila na 55. mesto, kar je bistveno slabše denimo tako od povprečja starih članic EU-15 (34. mesto) kot tudi novih članic EU-10 (42. mesto). Slovenija je uvrščena ne samo nižje od Estonije, ampak tudi nižje od Bolgarije (46.), Madžarske (45.), Slovaške (32.) mestu. Slabše od Slovenije sta uvrščeni denimo samo Češka (56.) in Poljska na (74.) (glej Chiaiutta, Enostavnost poslovanja v Sloveniji: Ocena kakovosti regulacije z raziskavo Doing Business Svetovne banke, 2008). Problematično pa ni samo stanje, ampak tudi trendi. Slovenije je v letu 2007 izgubila še dve mesti, medtem so ostale članice EU svoj položaj v povprečju ohranile ali celo izboljšale, kar je indikator tega, da je Slovenija uveljavila bistveno manj ukrepov glede na ostale članice EU. Slovenija je izmed desetih področij v metodologiji Svetovne banke poslabšala uvrstitev na petih področjih, na dveh je ostala na istem mestu, na treh pa je izboljšala položaj.

Sedanja vladna koalicija je začela svoj mandat z zelo ambicioznimi načrti glede konkretnih gospodarskih in socialnih reform ter izboljšanja poslovnega okolja predvsem za majhna in srednja podjetja in povečanja konkurenčnosti celotnega gospodarstva. Raziskava Doing Business Svetovne banke z mednarodno primerljivimi kazalci in nepristransko kaže, da vlada pri izboljšanju poslovnega okolja ni bila zelo uspešna. Seveda je možen ugovor, da ukrepi vlade na tem področju še niso vidni oziroma da bodo dali rezultate šele v nekaj letih. Toda podroben pregled področij, ki sestavljajo indeks enostavnosti poslovanja, kaže na to, da se ta ugovor lahko nanaša kvečjemu samo na eno izmed desetih področij (enostavnost registracije podjetij), medtem ko je na drugih relevantnih področjih za podjetniško dejavnost vlada (kljub različnim programom program odprave administrativnih ovir, politika boljšega reguliranja in analize učinkov, ustanavljanje svetovalnih agencij za pospeševanje malega gospodarstva, nagrada za poslovno odličnost v javni upravi, portal e-uprava) – primerjalno glede na ostale članice – naredila bistveno manj oziroma premalo, da bi izboljšala položaj podjetništva pri nas glede na primerljive članice EU.

Nova vladna koalicija bi zato morala temu področju posvetiti bistveno večjo pozornost. Zelo enostaven predlog, kako to narediti, je preprosto slediti metodologiji Svetovne banke. Novi minister za gospodarstvo bi si moral kot izhodišče za svoj program dela vzeti deset področij indeksa enostavnosti podjetniškega okolja in nato sistematično s ciljnimi ukrepi področje za področjem izboljševati stanje. Seveda pa mora biti temu programu zavezana celotna vlada, saj se številni ukrepi nanašajo tudi na druga področja, od upravnih postopkov, financ, socialnega področja do sodstva.

Poglejmo, katerim področjem bo morala nova vlada posvetiti največ pozornosti. Na prvem področju – enostavnost registracije podjetja – je Slovenija v letu 2007 na katastrofalno slabem 120. (!) mestu (poslabšanje za 4 mesta glede na 2006). Osnovni problem je še vedno veliko število potrebnih postopkov za registracijo d.o.o. (pri nas 9, v Avstraliji samo 2), dolžini postopka (pri nas 60 dni, v Avstraliji 2), stroških ustanovitve (pri nas 8,5 % BDP na prebivalca, na Danskem 0 %) ter v minimalno zahtevanem ustanovitvenem kapitalu (pri nas 50 % BDP na prebivalca, na Irskem ali v Avstraliji 0%). Resnici na ljubo je temu področju minister za javno upravo posvetil največ naporov, saj je uvedba e-VEM (točke Vse na enem mestu) bistveno olajšala in pocenila ustanavljanje s.p.-jev. Toda e-VEM za d.o.o. je bila uvedena šele 1. februarja letos, zato lahko bistveno izboljšanje glede zmanjšanja zapletenosti postopkov registracije (ne pa tudi stroškov) pričakujemo šele v naslednjih letih. Nekoliko bolj enostavni so postopki ukinitve podjetij (34. mesto), ki pa še vedno traja v povprečju 2 leti (na Irskem 0,4 leta) ter stane 8 % posesti podjetja (na Norveškem samo 1 %).

Na drugem področju – stroški pridobivanja dovoljenj – je Slovenija podobno slabo vrščena (65. mesto), čeprav beleži izboljšanje za 3 mesta glede na 2006. Problematično je veliko števlo potrebnih postopkov (pri nas 15 dni, na Danskem 6), dolžina postopka (pri nas 208 dni, v J. Koreji 34) ter s tem povezanih stroških (pri nas 114 % BDP na prebivalca, v ZA Emiratih samo 1,5 %). Najbolj problematično je tretje področje – regulacija zaposlovanja in odpuščanja zaposlenih – kjer je Slovenija uvrščena na katastrofalno 166. mesto (poslabšanje za 7 mest glede na 2006!). Problematični so predvsem možnosti in postopki tako zaposlovanja in odpuščanja kot tudi rigidnost delovnega časa, medtem ko sami stroški odpuščanja niso tako prohibitivno visoki, čeprav so višji od povprečja EU. Problem je torej v togosti naše delovne zakonodaje, kjer bi nam morale postati zglede Sandinavske države (predvsem Danska), ki so dokazale, da je mogoče imeti hkrati visoko socialno državo ter fleksibilen trg dela.

V Sloveniji niso bile problematične samo evidence nepremičnin za fizične osebe, pač pa je podobno problematično tudi področje registracije poslovnih nepremičnin. Slovenija je tukaj uvrščena na 99. mesto (izboljšanje za 1 mesto glede na 2006). Pri nas je potrebno 6 postopkov (na Švedskem 1), v povprečju 391 dni (na Švedskem 2 dneva) ter strošek v višini 2% nepremičnine (na Slovaškem samo 0.1%). Zanimivo je, da se je v Sloveniji v letu 2007 izjemno poslabšala enostavnost najemanja kreditov (poslabšanje za 13 mest!). Poslabšala se je predvsem dostopnost podatkov o kreditih (pravila o obsegu, dostopu in kakovosti podatkov), prav tako je problematična dostopnost javnega registra zadolženosti prebivalstva in podjetij (pri nas samo za 2,5 % odraslih, na Porugalskem za 67 % odraslih). Zasebnih registrov zadolženosti pa sploh ni. Zaščita investitorjev pa je v Sloveniji po mednarodnih standardih kar dobra (19. mesto).

Kljub na videz temeljiti davčni reformi, ki je predvsem poenostavila postopke pri dohodnini fizičnih oseb ter znižala stopnjo davka na dohodek pravnih oseb in postopno odpravlja davek na izplačane plače, pa je v Sloveniji plačevanje davkov za pravne osebe primerjalno glede na druge države še vedno zelo oteženo. Slovenija je uvrščena na 63. mesto in je glede na 2006 še izgubila 2 mesti. Problematično je predvsem število ur, ki ga mora podjetje v povprečju posvetiti plačevanju davkov (pri nas 260 ur, Luksemburg 58 ur) ter skupna stopnja obdavčitve.

Zanimivo je, da je v Sloveniji kljub vključenosti v EU enostavnost mednarodnega poslovanja še vedno precej nizka (69. mesto v 2007, poslabšanje za 14 mest glede na 2006). Problematični so tako izvozni kot uvozni posli, kjer pri nas zahtevamo preveč dokumentov (pri nas 6, v Avstriji 4), dolžina postopka izvoza in uvoza (pri nas 20 oziroma 21 dni, na danskem samo 5 dni) ter stroški izvoza in uvoza na kontejner, ki so pri nas za 2.5-krat višji kot v najbolj prijaznih državah.

Katastrofalno slaba je pri nas pravna varnost podjetij. Svetovna banka tukaj kot indikator jemlje sodno uveljavljanje pogodb oziroma enostavnost izterjave poslovnega partnerja. Kot osnovo jemlje zapletenost, dolžino in stroške postopkov v primeru, ko se nasprotna stran ne pritoži. V tem primeru je pri nas potrebno 32 postopkov (na Irskem 20), 1350 dni (skoraj 4 leta!), v Singapurju 120, v Litvi pa 210 dni. Pri tem so pri nas sroški postopka kar dvakrat (18.6 % dolga) višji od najbolje uvrščenih držav (ZDA, Norveška). Ni čudno, da je Slovenija tukaj uvrščena na 79. Mesto. Seveda pa svetovna banka ne upošteva posebnosti našega sodnega sistema, ki omogoča številne pritožbene možnosti (bistveno več kot denimo v Avstriji ali Nemčiji) in ki je glavni generator naših sodnih zaostankov, ki še za nekajkrat podaljša reševanje sporov oziroma uveljavljanje pogodb. Po zadnjem poročilu o razvoj (2008), se je pri nas reševanje sodnih zaostankov lani za malenkost izboljšalo (za 1,7 %), upadlo je število nerešenih zadev. Situacija se je izboljšala predvsem zaradi preusmeritve sodišč na reševanje pomembnejših zadev, zaradi česar naj bi se zmanjšalo število zahtevkov za izplačilo odškodnin zaradi sojenja v nerazumnem roku. Zanimivo pa je, da se je za eno tretjino povečal pripad zadev na Ustavnem sodišču. Kakorkoli se je trend reševanja sodnih zaostankov nekoliko popravil, pa je problematičen predvsem naš sodni sistem, ki po eni strani omogoča več možnosti pritožb in s tem paradoksalno pravno varnost, po drugi strani pa sama organiziranost sodišč. Za lažje zadeve je nujen prehod na elektronski način obravnav brez fizične prisotnosti, kar bi bistveno skrajšalo sodne postopke.

Ta kratek pregled zelo učinkovito kaže, kje so glavne težave v našem podjetniškem okolju in na katera področja bi se morala nova vlada še posebej fokusirati. Brez učinkovitega pristopa k uvajanju prijaznega poslovnega okolja, predvsem za srednja in majhna podjetja, Slovenija ne bo nikoli inovativno in konkurenčno gospodarstvo.

Razvojni premislek štev. 7: Privatizacijske dileme

23 junija, 2008 By jpd in gospodarstvo, v ospredju 4 komentarji

_{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Zasebna lastnina je – ob osebni svobodi in vladavini prava – eden izmed treh ključnih stebrov tržnega gospodarstva in demokracije. To je pokazal razvoj v zadnjih dvesto letih. Države, ki so v različnih časovnih obdobjih kakorkoli eksperimentirale z manj zasebne na račun več državne (kolektivne, družbene) lastnine, so se temu morale odpovedati. Največkrat na zelo boleč način, z bankroti velikih državnih podjetij. Pa tukaj ne govorim samo o socialističnih državah, ampak tudi o eksperimentih v razvitih zahodnih državah po drugi svetovni vojni (V. Britanija, Francija, Italija, Avstrija…). Eno izmed takšnih nesrečnih državno-kapitalističnih zgodb lahko pravkar opazujemo v sosednji Italiji na primeru bankrota Alitalie. Državna lastnina v podjetniškem sektorju se je preprosto povsod – razen tam, kjer so »market failures« močno prisotne, t.j. v zagotavljanju javnih dobrin – pokazala kot neučinkovita in inferiorna zasebni.

V naši državi se ne moremo pohvaliti z veliko izkušnjami niti s tržnim gospodarstvom niti z njegovimi tremi temeljnimi konstitutivnimi elementi – osebno svobodo, demokracijo in pravno državo. Kljub temu, da smo se pred 17 leti odločili za tržno gospodarstvo, si velika večina sodržavljanov verjetno ni prav točno predstavljala, kaj to pomeni. Da povečanja osebne blaginje ni mogoče doseči brez učinkovitega gospodarstva, tega pa ni brez delujoče pravne države in prevladujoče zasebne lastnine. Pri nas še vedno prevladujeta iz prejšnjega sistema podedovana kolektivna zavest o državi, ki mora poskrbeti za vsakega posameznika in o »nemoralnosti« lastnine. »Biti lastnik« v naši podzavesti še vedno tolmačimo z »biti bogat«. In bogastvo je nekaj nemoralnega, mar ne? Ne, ni! Bogastvo je načeloma zgolj odraz akumuliranih donosov skozi čas. Tistemu, ki je bolj uspešen ali ima več sreče (naključje, dedovanje) pri svojih naložbah (kapitalskih ali v znanje in delovne napore), uspe skozi čas tudi akumulirati več premoženja.

Na žalost imamo pri nas zaradi prehoda iz prejšnjega kolektivnega v sedanji individulistični tržni sistem zaradi slabo delujoče pravne države velike težave s procesi lastninjenja (»bogatenja«!). Med nami sta se razrasla dva zelo škodljiva mita. Prvi je mit o nemoralnosti lastninjenja (bogatenja). Nekaj deset posameznikov, ki so na nemeritoren način (s privatizacijskimi mahinacijami in brezskrupuloznim kršenjem veljavne zakonodaje) v zadnjem desetletju in pol prišli do velikega premoženja, nam je priskutilo tržno gospodarstvo in zasebno lastnino. Tako močno, da nismo več sposobni videti pozititvnih primerov »bogatenja« – Tušev, Akrapovičev, Pečečnikov in drugih posameznikov, ki so s svojo uspešno podjetniško dejavnostjo z leti prišli do precejšnjega premoženja. Vidimo le še Horvate, Šrote, Bavčarje in Kordeže in si ob tem sami pri sebi želimo, da se njihova podjetja ne bi nikoli olastninila, ampak bi ostala lepo »naša«. Nikogaršnja in hkrati od vseh. Kot Telekom, Triglav ali NLB. Drugi mit pa ima dodatno k temu pripeto še nacionalno konotacijo. Zasebna lastnina podjetij je slaba, če je pa v rokah tujcev, je to še huje. Ne moti nas, če imamo vsak kakšen vikend kje na Hrvaškem ali če naša podjetja prevzemajo podjetja v tujini. Moti nas pa, če tujci kupujejo naše nepremičnine ali naša podjetja. Kot da bi mi slabše ravnali z našo nepremičnino na Hrvaškem kot v Sloveniji, ker je pač na Hrvaškem, ali kot da bi se naša podjetja kot lastniki kaj manj poslovno racionalno vedla v Srbiji kot doma v Sloveniji! Nenadoma smo odkrili nacionalni interes, najprej v pivu, nato v bankah in zavarovalnicah, po novem še v trgovini.

Toda prav razvoj zgodbe lastninjenja »piva« in »bank« v zadnjem desetletju najlepše obračuna z našimi lastnimi miti in strahovi. Da pivo ni slovenski nacionalni interes, je genialno, čeprav povsem predvidljivo, pokazal Boško Šrot, ki je – kot je slikovito opisal kolega Mićo Mrkaić »pljunil v obraz« vsakemu posameznemu majhnemu človeku v tej državi, ki je navijal za Laško v boju proti belgijskemu Intrebrewu. Pivo ni slovenski nacionalni interes, pač pa je zasebni interes Boška Šrota. Slovenski nacionalni interes je konkurenca v proizvodnji piva in v njegovi veliki izbiri in konkurenčnih cenah v trgovini. Vseeno je, ali ga varijo tujci ali domačini, dokler imamo možnost izbire in konkurenčnih cen.

Povsem enako banke niso slovenski nacionalni interes. In zavarovalnice tudi ne. Preden me pribijete na križ zaradi herezije, se vprašajte, kako močno trpijo Luksemburžani, ki imajo v EU daleč najvišji dohodek na prebivalca, ker so praktično skoraj vse banke v tuji lasti. Ali pa Irci in Avstrijci, ki po razvitosti sledijo Luksemburžanom, pa jim gospodarstvo v večinskem deležu kontrolirajo banke v tujem lastništvu in si morajo sami sposojati denar pri bankah v tuji lasti. Še več, vas smem vprašati, če ste v zadnjih dveh letih kupili kakšno nepremičnino? Kam ste šli vprašat za kreditne pogoje in pri kateri banki ste na koncu vzeli kredit? Pri tuji banki, mar ne? Ker pač ponujajo boljše pogoje zadolževanja. Slovenski nacionalni interes torej ni v bankah. Mirno ste preživeli, ker ste najeli kredit pri tuji banki. Še več, s tem ste močno pridobili. Slovenski nacionalni interes je pač v ceni in kvaliteti bančnih storitev. Cene bančnih storitev pa bodo ugodne in njihova kvaliteta visoka samo v primeru zadovoljive stopnje konkurence na trgu. Če bi imeli samo NLB in NKBM, bi zelo tenko piskali.

No, zdaj ko smo na lastni koži ugotovili, da je popolnoma vseeno, ali nam pivo vari Boško ali Joep, kredite ponuja Marjan, Hans ali Luigi, ampak da je za naš želodec in žep predvsem pomembno, da obstaja na trgu močna konkurenca med njimi, se lahko vprašamo, kdaj hudiča bomo že končali s to privatizacijo, na kakšen način in kako bomo te lenobe v NLB, NKBM, Triglavu in Telekomu dovolj učinkovito brcnili v ta zadnjo, da nam bodo začeli ponujati konkurenčne storitve. Moji predlogi so trije.

Predlog 1: Kombinirana privatizacija

Kadar je privatizacija nekaj tako družbeno spornega kot pri nas in ko državi ni potrebno polniti proračunske luknje, pač pa si želi za svoje prebivalce čim večjo konkurenco, je najboljši način privatizacije tak, da se v njegov proces vključi čim večji delež državljanov in da je čim širši krog prebivalcev deležen neposrednih (finančnih) koristi od lastninjenja. Privatizacija s pomočjo kombiniranja strateškega lastnika, institucionalnih naložbenikov ter fizičnih oseb, ki so deležni določenega popusta, je najboljši recept za uspeh. Ne nekaj podobnega kot pri NKBM, kjer so pozabili na strateškega lastnika, in ne nekaj takšnega, kot je bil zadnji ponesrečen poskus dokapitalizacije nesrečne NLB, kjer je država čakala vsaj leto predolgo in nato podvig izvedla v najbolj neugodnem možnem trenutku glede na stanje na svetovnih finančnih trgih. (Ne)privatizacija in čudna dokapitalizacija NLB prek ostalih podjetij v državni lasti, potem ko so državljani plebiscitarno zavrnili naložbo v delnice NLB po ponujeni ceni, je najboljši dokaz, kako slab lastnik je država. Lastnik, ki nima vizije, kaj početi s svojo lastnino in lastnik, ki ni sposoben suportirati svojega podjetja pri razvojnih projektih.

Predlog 2: Izkupiček od privatizacije nameniti za razvoj in pokojnine

Osnovna težava po privatizaciji je, kaj narediti s kupnino. Konvertirati manj ugodne kredite in zmanjšati javni dolg? Ja, kadar je država močno zadolžena. Toda Slovenija to ni. Vsaj dve možnosti sta, kako učinkovito uporabiti kupnine. Prva možnost je oblikovati tehnološki sklad iz katerega se financirajo razvojni tehnološki projekti gospodarstva in naložbe v visoko šolstvo. Druga možnost je, slediti norveškemu vzoru in kupnino naložiti v nek sklad za stabilnost. LDS pod vodstvom Matjaža Gantarja je pred meseci predstavila predlog, da bi se kupnine iz naslova privatizacije podjetij v državni lasti naložile v poseben investicijski sklad, s katerim bi upravljala Banka Slovenije na podlagi nasvetov treh mednarodno priznanih finančnih institucij, ki bi jih izbrala na mednarodnem razpisu. Denar iz omenjenega sklada bi bil namenjen naložbam v vrednostne papirje na svetovnih borzah, izkupiček pa bi bil namenjen pokojninski in zdravstveni blagajni, vendar ne kratkoročno, ampak v LDS predlagajo 15-letni moratorij na odsvojitev kapitala. To je dober predlog, saj je tak sklad dober z vidika dolgoročne stabilnosti pokojninske in zdravstvene blagajne, saj omogoča na dolgi rok dodatne prilive v obe blagajni in tako predstavlja dodatno varnostno blazino. Ustrezno ime za tak sklad bi bilo verjetno Varnostni sklad (Security fund). Norveška ima podoben sklad (Petroleum Fund of Norway oz. po novem Government Pension Fund – Global), ki ga polni s prilivi iz prodaje nafte, namenjen pa je predvsem financiranju demografskega prehoda, to je zagotavljanju dodatnih sredstev za financiranje naraščajočih stroškov pokojninske blagajne, ki nastajajo s staranjem prebivalstva. To je nekaj posem drugega od tega, kar je vlada naredila s prenosom 35-odstotnega kapitalskega deleža, ki ga v imenu fizičnih zavarovancev upravljal Kad, na Zpiz. S prodajo tega kapitalskega deleža (namesto s podaritvijo Zpizu) in usmeritvijo kupnine iz tega naslova v varnostni sklad bi se namreč pridobila dodatna sredstva v višini 700-800 milijonov evrov za financiranje obveznosti pokojninske in zdravstvene blagajne, ki jih zgolj z nominiranjem Zpiza kot upravljalca tega kapitalskega deleža Kada nismo dobili.

Predlog 3: Spodbujati konkurenco na trgu

Za blaginjo prebivalcev neke države je na gospodarskem področju ob zaposlenosti ključna predvsem stopnja konkurence na trgu. Kot sem poskušal pokazati že zgoraj, je vseeno, katere nacionalnosti je ponudnik piva, bančnih kreditov, zavarovanj ali telefonskih storitev, pač pa je pomembno, da je ponudnikov čim več in da je med njimi čim večja in čim bolj enakopravna konkurenca. Zaradi majhnega trga smo v Sloveniji obojeni na ponudnike z dominantnim položajem. Kar ni nič problematičnega, če znamo trge dobro regulirati in monopolistom onemogočiti zlorabe tržnega položaja. Na žalost smo na tem področju v preteklosti naredili zelo malo. Kjer se je dalo, je vlada poskušala dajati prednost »domačemu« monopolistu. Pri tem pa se ni vprašala, koliko majhnih ponudnikov z ambicioznimi programi in konkurenčnimi ponudbami so uničili posamezni monopolisti in kakšne izgube smo utrpeli potrošniki. Zdi se, da je s Šrotovim uničevalnim menedžerskim odkupom Laškega ter s pritiskom evropske komisarke za telekomunikacije tudi v Sloveniji napočil čas, ko so področni regulatorji začeli bolje opravljati svoje delo. In nehati ščititi (državne) monopoliste. Toda k oblikovanju učinkovite tržne konkurence je še dolga pot, regulatorji in posamezni državni monopolisti so med seboj še vedno tako osebno kot interesno povezani. Privatizacija državnih monopolistov lahko te povezave učinkovito preseka. Po drugi strani pa bo potrebno doseči tudi to, da bodo monopolisti, ki so v preteklosti dokazano zlorabljali svoj monopolni položaj, za te zlorabe tudi odškodninsko odgovarjali. Povzročeno škodo alternativnim ponudnikom, ki so jih v kali zatrli na škodo potrošnikov, bo preprosto potrebno plačati. Gre za vprašanje pravične odškodnine. In za učinkovito grožnjo, da se tovrstne zlorabe v prihodnosti ne bodo več nekaznovano dogajale.

Kaj mora Boško Šrot še prodati, da ga bo Janša spet maral?

20 junija, 2008 By jpd in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 2 komentarja

Pivovarna Laško je v sredo izdala dve izjemno zanimivi izjavi za javnost, ki sami po sebi najlepše ilustrirata intelektualni domet fantov iz Laškega. Obe izjavi sta polni kontroverznosti, kar izdaja, da so prsti fantov iz Laškega hitrejši pri kapitalskem pokru kot njihove misli. Glava ne dohiteva več ogromnega kapitalskega telesa. Nekaj podobnega se je zgodilo dinozavrom.

Najbolj zanimiva je laška razlaga, zakaj je Infond Holding prodal 23-odstotni delež v Mercatorju. Prvič, zadeva je kontroverzna zato, ker Laščani v sporočilu za javnost uradno razlagajo, kaj in zakaj je njihov največji lastnik naredil, kar je naredil. Laščani so se v ihti očitno spozabili in pozabili na formalna lastniška razmerja in da bi v skladu temi razmerji to izjavo moralo dati vodstvo Infond Holdinga. Sploh v tistem delu, kjer uprava Pivovarne Laško razlaga o načrtih vodstva Infond Holdinga s sredstvi, ki jih bodo dobili s prodajo deleža v Mercatorju.

Kako lahko uprava Pivovarne Laško tako natančno ve, da bo njihov lastnik “sredstva od prodaje … investiral za nekatere strateške naložbe in prestrukturiranje svojega portfelja”? Ker Boško in Anica Šrot kot lastnika Atke Prima kot prve v verigi hierarhično kapitalsko povezanih družb, ki vodi do Infond Holdinga, poznata poslovno strategijo Infond Holdinga? Že že, toda še vedno je nekako nespodobno z vidika poslovnega bontona in skrajno nenavadno v poslovnem svetu, da Boško Šrot kot direktor Pivovarne Laško razlaga, kakšne globalne poslovne načrte in strategije s svojim kapitalskim portfeljem ima njegov glavni lastnik.

In drugič, Laščani pravijo, da “Pivovarna Laško nikoli ni izdala nacionalnega interesa … Zavedamo se, da skupina družb, ki proizvaja pivo in druge pijače z nekaj več kot 1600 zaposlenimi ni predmet nacionalnega interesa… So pa to zagotovo prva banka, prva zavarovalnica in prvi trgovec. Prevladujoče domače lastništvo teh podjetjih je zagotovo izredno pomembno za razvoj in ohranjanje slovenskih blagovnih znamk.” Dobro, všeč mi je, da Laščani več ne želijo, da je pivo slovenski vrhovni nacionalni interes. Nekaj s čim naša nacija obstane ali pade. Razumem, da jim je zdaj več do največje banke, največje zavarovalnice in do največjega trgovca. Ker jih pač še nimajo v lasti in bi radi, da bi cela nacija navijala za njih, ko jih bodo kapitalsko prevzemali.

Toda malce mi ne gre v račun, da so šli lastniki Pivovarne Laško prodat Mercator Avstrijcem, torej tujcem, če pa uprava Pivovarne Laško meni, da je Mercator eden izmed zadnjih treh največjih nacionalnih interesov Slovenije. Ups. Ta kontroverznost mi nekako ne paše v to zgodbo. Mar gre za nesoglasja med lastniki in upravo Pivovarne Laško glede definicije nacionalnega interesa? Verjetno ne, bolj verjetno je, da so bili Laščani spet nekoliko prehitri in nepremišljeni z jezikom. Lapsus linguae. Verjetno niso želeli na glas povedati, da je njihov lastnik Infond Holding le parkiral svoj delež pri Avstrijcih in da samo čaka na primeren politični trenutek, ko bo lahko uresničil svoj veliki nacionalni interes. Ko bosta zakonca Šrot ob največji pivovarni postala še večinska lastnika največjega trgovca. … in tako naprej vse do največje zavarovalnice in največje banke.

No, z vidika aktualnega trenutka je bolj kot te kontroverznosti in luknje v intelektualnem potencialu fantov iz Laškega zanimivo, zakaj Infond Holding dejansko prodaja Mercator. Seveda je tu uradna izjava vodstva Infondu kapitalsko podrejene družbe, da se je “Infond Holding odločil za prodajo 23 odstotkov delnic družbe Mercator zaradi postopkov Urada RS za varovanje konkurence Republike Slovenije (UVK) v zvezi s koncentracijo lastništva v omenjeni trgovski družbi. … Odločitev za prodajo je bila edina poslovno logična. Direktor UVK in nekateri vladni mediji, so že vnaprej napovedovali, da dovoljenja za prevzem Mercatorja ne bo. … Lastništvo brez upravljavskih pravic je namreč za delniško družbo nesprejemljivo in poslovno nesmotrno.” Neverjetno, kako dobro je vodstvo Pivovarne Laško seznanjeno s strateškimi in taktičnimi razmisleki njihovega lastnika Infonda Holdinga. In vodstvo Infond Holdinga je neverjetno benevolentno, ko piarovsko funkcijo prepušča svoji podrejeni družbi.

Toda zakaj svojega – kontrolnega – deleža v Mercatorju potem ni prodala tudi Pivovarna Laško? Zato je najbolj verjetna razlaga, ki jo v svojem komentarju ponuja Vojko – da gre za poskus “mirovne ponudbe” Janezu Janši. Kot pravi Vojko: “Jani Soršak in tisti, ki ste za njim, če nam dovolite umik iz Mercatorja (kamor tako in tako nismo hoteli, smo pa bili pripravljeni braniti nacionalni interes, ker ste vi tako hoteli) bomo zadovoljni s tistim, kar imamo – tega pa niti ni tako zelo veliko, sploh pa imamo veliko kreditov – in vam ne bomo več križali poti, vam se pa tudi ne bo treba več vtikati v nas, ker se nimamo več za nacionalni interes.”

Toda bo Janši ta laška ponudba dovolj visoka, da bi jo sprejel? Oziroma: kaj vse mora Boško Šrot še prodati, da ga bo Janša spet maral? Odgovor na to vprašanje je ključen za politično situacijo v naslednjih mesecih ter morda celo za naslednji mandat. Je pa seveda odvisen od pogajalske moči obeh strani ter od aktualnih potreb ene in druge strani. Po eni strani Janša vse od prvega leta mandata še ni bil v tako ugodnem položaju kot sedaj. Na eni strani razsuta in nesposobna opozicija, ki ne obvlada metod političnega dela opozicije, na drugi pa jahanje na valu javnega odobravanja Janševega boja proti umazanim in zlim tajkunom. Po drugi strani pa Laščani – ki sicer še nikoli niso bili tako lastniško konsolidirani in kapitalsko močni ter politično in medijsko podprti – še nikoli niso imeli tako slabega imidža v javnosti. Nič jim ne pomagajo ne vsi njihovi časopisi in revije, ne Boškov brat, ki vodi eno izmed vladnih strank, ne stotine milijonov evrov kapitala, ki jih imajo pod nadzorom. Nekateri pravijo, da so Laščani pripravljeni prodati vse, vse občutljive naložbe, Mercator, Delo, Slovenske novice, Večer, Mag in se spet ukvarjati samo s svojo osnovno dejavnostjo … ter seveda z upravljanjem ostalih kapitalskih naložb. Samo, da bi jih Janša pustil pri miru.

Saj ne, da Janša ne bi bil pripravljen pozabiti na veliko prevaro Boška in Andrijane in da se ne bi dal »pustiti prepričati«. Z lahkoto bi spet »zahandlal« odpustek Bošku Šrotu za možnost uporabe Dela in Večera v tem predvolilnem času. Saj bi, toda javnost pričakuje Boška Šrota v policijski marici. Basta! Če Janša javnosti tega ne bo dal, se ji bo izneveril. In zbogom zmaga na volitvah. Zato se bo Boško Šrot težko odkupil Janši, tudi če Janši podari vse svoje časopise, tudi če se odpove Atki Primi in jo nameni za dobrodelne namene, in tudi če podari še hišo svoje mame povrhu. Javnost drži palec navzdol. “Oprosti, Boško, volja ljudstva je pomembnejša od moje. You’re dead meat.”

V resnici je v tem trenutku anticipirana slika Boška Šrota v policijski marici za Janšo bistveno večji kapital kot možnost dobiti na uporabo časopisa Delo in Večer. Po volitvah bo pa seveda spet drugače …

DAMIJAN blog

Science advances one funeral at a time (Max Planck)

Author Archives: jpd

Blue tornado … v Čatežu

Nevarna inflacijska pričakovanja

Ekonomisti in ideologija

Razvojni premislek štev. 10: Davčni popravki

Razvojni premislek štev. 9: Zunanjepolitične vizije

Andrej Bajuk – med lastno srečo in nesrečo stranke

Predvolilna kampanja s “posebnimi metodami”

Razvojni premislek štev. 8: Podjetniško okolje

Razvojni premislek štev. 7: Privatizacijske dileme

Kaj mora Boško Šrot še prodati, da ga bo Janša spet maral?