Potem ko smo državljani plačali sanacijo NLB z začetka 90. let prejšnjega stoletja, je država, da bi poplačala del stroškov sanacije, leta 2002 34 odstotkov NLB prodala belgijski KBC in 5 odstotkov EBRD. V dvajsetih letih (med letoma 1990 in 2010) smo bili državljani prisiljeni financirati stroške sanacije in dokapitalizacij NLB v skupni višini 1860 milijonov evrov. V istem obdobju je država s prodajo obeh navedenih kapitalskih deležev ter z dividendami od NLB skupaj zaslužila okrog 557 milijonov evrov. Državljani smo torej dobili nazaj malenkost manj od 30 odstotkov denarja, ki smo ga bili prisiljeni dati za NLB.* Nadaljujte z branjem→

Žiga Debeljak ima tokrat prav. Prav glede tega, da si želi stabilizacije lastniške strukture, stabilnih dolgoročnih strateških lastnikov iz trgovske panoge, ki bodo Mercatorju omogočili dolgoročni razvoj in rast. Ima prav glede tega, da se zavzema za pregleden mednarodni postopek prodaje, kjer se bo prodajal večinski delež Mercatorja z namenom privabiti res najbolj kvalitetne strateške kupce in z namenom doseganja prevzemne premije. S čimer bodo na boljšem predvsem mali delničarji, ki ne morejo biti deležni raznih podmiznih dogovorov. In ima prav glede tega, da je izpeljavo postopka pogovorov z morebitnimi kupci zaupal profesionalni instituciji, ki ve, kako se v poslovnem svetu izven Slovenije tovrstni postopki vodijo. Nadaljujte z branjem→

To, kar je Bine Kordež napisal v svojem tekstu, načeloma drži: iz dosežene trgovske marže se financirajo stroški dosedanjih investicij v trgovsko mrežo ter oblikujejo dobički za prihodnje investicije. To je vsakodnevna podjetniška logika. Brez tega ni tržnega gospodarstva. Je pa v tem zapisu g. Kordež pozabil na dve specifiki Slovenije, ki sta ključni za razumevanje dosedanjega  (in verjetno tudi prihodnjega) dogajanja. Nadaljujte z branjem→

Ob večjem padcu gospodarske aktivnosti in počasnejšem okrevanju kot v razvitih državah se Sloveniji mrači slika javnih financ. Že tako več porabimo na nacionalni ravni kot ustvarimo in se moramo za to razliko zadolževati v tujini, toda vsako leto bo situacija še hujša. Drvimo v grško makroekonomsko in finančno situacijo. Svarila mednarodnih institucij od Evropske komisije do OECD in MDS se valijo po tekočem traku. Pa ni videti, da bi zalegla in naletela na odprta ušesa.* Nadaljujte z branjem→

Slovenija bo vključno z letošnjim letom izgubila najmanj za okrog dve milijardi evrov. Za toliko se je namreč zmanjšal njen BDP bolj, kot bi ga ustvarila, če bi rasla vsaj v skladu s povprečjem rasti držav članic evroobmočja. Za to izgubo je mogoče kriviti tri ključne dejavnike: kreditni krč v kombinaciji s preveliko zadolženostjo podjetij, napačno strukturo gospodarstva in napačen odziv vlade na krizo. Zadeva je še bolj problematična, ker je podaljšan kreditni krč v največji meri posledica kriminalno napačnega odziva vlade na težave bank s slabimi kreditnimi portfelji.* Nadaljujte z branjem→

Zakaj se vsa nacija že nekaj tednov ukvarja z lastniško strukturo Mercatorja? In to že tretjič v zadnjih petih letih in pol (prvič od avgusta 2005 naprej in drugič novembra 2008). Se eden izmed možnih odgovorov za tokratno javno nervozo skriva v duhovitem komentarju, ki ga je eden izmed bralcev (pod nadimkom fatamorgana1) zapisal prejšnji teden na forumu Financ? Gre takole: “Franci: Alo Ivica, treba mi jedna usluga. Ivica: Dobar dan Franci. Samo kaži. Franci: Imam jedan problemčič sa rajom ovdje, neče da dam nekoliko milijuna Laškom. Bi li ti malo rekao, da kupuješ Mercator, da mi kod nas ubrzamo stvar, zapakujemo u nacionalni interes. Ivica: Kako da ne, nema problema ali čuj mojim momcima treba nešto – cijena sitnica …” * Nadaljujte z branjem→

Slovenija je res ena odmrla mlakuža. Imam občutek, da če bi se dal zamrzniti za deset let, se ob odmrznitvi ne bi ničesar spremenilo. Pred skoraj dvema letoma in pol sem napisal naslednje stavke: “Mercator je izjemno pomemben za Slovenijo. Toda ne mešajmo pojmov. Tudi Spar, Tuš, Leclerc in drugi trgovci so pomembni za Slovenijo. Ker nam omogočajo nakup dobrin, ki jih potrebujemo, ker zaposlujejo tolikšno število trgovcev in ker omogočajo delovna mesta tudi njihovim dobaviteljem. Toda ali je Mercator tako super pomemben, da je njegova struktura lastništva ključnega pomena za Slovenijo? Bo v Mercatorju kaj manj delovnih mest, če bo Pivovarno Laško v lastništvu Mercatorja zamenjal nekdo drug? Bodo slovenski potrošniki zaradi tega kaj na slabšem, so sploh opazili vpliv spremembe lastništva leta 2005 na kvaliteto storitev in cene izdelkov v Mercatorju? Bodo na slabšem dobavitelji Mercatorja, bo zaradi tega prišlo do propada cele serije slovenskih živilskih podjetij?” Nadaljujte z branjem→