NLB, NKBM in Triglav lahko tudi propadejo, da le ostanejo v državni lasti

Potem ko smo državljani plačali sanacijo NLB z začetka 90. let prejšnjega stoletja, je država, da bi poplačala del stroškov sanacije, leta 2002 34 odstotkov NLB prodala belgijski KBC in 5 odstotkov EBRD. V dvajsetih letih (med letoma 1990 in 2010) smo bili državljani prisiljeni financirati stroške sanacije in dokapitalizacij NLB v skupni višini 1860 milijonov evrov. V istem obdobju je država s prodajo obeh navedenih kapitalskih deležev ter z dividendami od NLB skupaj zaslužila okrog 557 milijonov evrov. Državljani smo torej dobili nazaj malenkost manj od 30 odstotkov denarja, ki smo ga bili prisiljeni dati za NLB.*

Z drugimi besedami, država nam je iz naslova sanacije in dokapitalizacij NLB bila konec leta 2010 še vedno dolžna 1303 milijone evrov. Z letošnjo dokapitalizacijo NLB, kjer je država vplačala dobrih 243 od skupno 250 milijonov evrov, se je ta dolg države do državljanov zaradi NLB povečal na 1546 milijonov evrov.

Ta dolg države do davkoplačevalcev izvira iz slabega upravljanja lastniške naložbe države v NLB. Slabo upravljanje te lastniške naložbe pa je posledica talibanskega odnosa države do NLB in do bank nasploh. Gre za situacijo, v kateri so fundamentalistični ideološki interesi prevladali nad racionalnimi kapitalskimi interesi države v naložbah v bankah, ki jih država upravlja v imenu davkoplačevalcev, ter seveda nad interesi davkoplačevalcev. Ta talibanizem ni značilnost le sedanje vlade, se je pa pod to vlado razrastel v nevarne in katastrofalno škodljive dimenzije.

V času vlade Janeza Janše je imela država priložnost, da proda svoj večinski delež v NLB oziroma ga zmanjša na napovedan kontrolni delež 25 % + 1 delnica in s tem odplača dolg do davkoplačevalcev (oziroma jim zniža davke). V letih visoke konjunkture 2007 – 2008 je bila izvrstna priložnost, da država za svoj delež iztrži visoko ceno. V začetku julija 2008 je Poteza Naložbe od londonske EBRD odkupila njen 5-odstotni delež po ceni 300 evrov za delnico in za to odštela 120 milijonov evrov. Če bi država takrat prodala četrtinski delež (in obdržala četrtino, skupaj s Kad in Sod ter ostalimi paradržavnimi delničarji), bi torej takrat lahko iztržila 600 milijonov evrov (če bi prodala vse, pa okrog 1,2 milijardi evrov).

Namesto tega je tedanji finančni minister Andrej Bajuk obžaloval ta nakup s strani Poteze, saj se je zavzemal, da bi delnice EBRD v NLB kupila Zavarovalnica Triglav, s čimer bi se okrepil položaj države v NLB. Naj spomnim, da je bila to pravzaprav največja sreča za Triglav, saj je prav naložba v NLB potopila Potezo Naložbe, ker nelikvidnih delnic NLB kasneje ni mogla prodati.

Pod sedanjo vlado pa je šla zadeva samo še drastično navzdol. Nekdanji lastnik Poteze Naložbe Branko Drobnak je še 2. julija 2008 ob nakupu delnic NLB veselo razlagal: “Ta investicija je za nas zelo pomembna. Banka ima dober potencial za nadaljnjo rast. Poznamo njeno delovanje v Jugovzhodni Evropi, kjer imamo tudi mi uspešne operacije. Mislimo, da bo banka rasla doma in predvsem v tujini”.

Zgodilo se je nasprotno. Le nekaj mesecev kasneje so NLB udarili slabi krediti v njeni kreditnem portfelju – najprej za menedžerske prevzeme, nato za gradbeni sektor ter za storitveni sektor. NLB je že za leto 2008 morala oblikovati za 127 milijonov evrov slabitev in rezervacij, za leto 2009 za 196 milijonov evrov, za leto 2010 za 377 milijonov evrov, za leto 2011 pa napoveduje še za dodatnih 180 milijonov evrov slabitev in rezervacij. Skupaj je torej samo ožja NLB v letih 2008 – 2010 oblikovala za okroglo 700 milijonov evrov, celotna skupina NLB pa skupaj za milijardo in sedem milijonov evrov slabitev in rezervacij.

Ob tem, ko se je situacija v NLB iz meseca v mesec drastično poslabševala, začenši z oktobrom 2008, pa je sedanja vlada situacijo najprej samo zbegano in neodločno gledala, kasneje pa trmasto zavračala kakršnokoli rešitev, ki bi lahko rešila NLB. V takšnih trenutkih pridejo do izraza pravi lastniki oziroma država, ko lastniki ne zmorejo. Konec leta 2008 bi morala država NLB popolnoma sanirati (prek prenosa slabih kreditov na slabo banko) ali pa banko takoj prodati, da jo sanirajo novi lastniki. Država nič od tega ni naredila. NLB je tonila v vedno globlje izgube in zaradi kapitalske podhranjenosti drastično zmanjšala kreditno aktivnost do gospodarstva.

Še več, ob ignoriranju potrebe po sanaciji je država kot večinska lastnica obema ključnima bankama, NLB in NKBM, ki predstavljata polovico bančnega sistema, več kot dve leti odrekala nujno potrebno dokapitalizacijo in ju tako še dodatno pahnila v kreditni krč. S tem pa omejila vire financiranja gospodarstvu in povzročila globok finančni krč, zaradi česar je bil padec BDP v Sloveniji v letu 2009 dvakrat večji kot v povprečju evro območja, v letu 2010 pa okrevanje za polovico šibkejše. Skupaj je država v letih 2009 in 2010 izgubila najmanj za 2 milijardi evrov rasti – za toliko bi se dodatno povečal slovenski BDP, če bi rastel samo v skladu s povprečjem držav evro območja.

Da se razumemo, do tega najslabšega scenarija, ki se je dogajal in se še dogaja v NLB in posledično v celotnem slovenskem gospodarstvu, ni prišlo zaradi benigne neodločnosti ali nezainteresiranosti vlade kot lastnika NLB in vlade kot vrhovnega varuha stabilnosti slovenskega gospodarstva. Ne, do tega je prišlo, ker je vlada najprej zavračala sanacijo celotnega bančnega sistema (češ, da je slovenski finančni sistem v dobri kondiciji), še bolj pa je trmasto zavračala kakršnokoli rešitev, ki bi hkrati pomenilo zmanjšanje državnega deleža v NLB pod 50 odstotkov.

Šlo je za fundamentalistično ideološko zavračanje privatizacije NLB na škodo tega, da je država posledično dejansko uničila NLB in hkrati s tem povzročila katastrofalno kolateralno škodo v celotnem gospodarstvu. Če bi država NLB konec leta 2008 prodala za 1 evro, bi NLB rešila in kreditni krč se v Sloveniji ne bi zgodil v tako hudi obliki. Toda lahko bi NLB prodala za več, za več kot 116 evrov, kolikor je znašala dokapitalizacijska cena delnic NLB. S tem bi rešila NLB in slovensko gospodarstvo ter hkrati še poplačala del dolga, ki ga ima do davkoplačevalcev zaradi NLB.

Toda talibanska ideologija se na žalost nadaljuje. Vlada ni samo dve leti in pol čakala z dokapitalizacijo NLB, ki jo je na koncu praktično izvedla sama. Država je prek svoje fundamentalistične izpostave AUKN v zadnjem trenutku minirala tržno dokapitalizacijo NKBM na varšavski borzi. Država danes prek AUKN blokira dokapitalizacijo Triglava. Slovenska država oziroma vlada v njenem imenu raje vidi, da propadejo vse banke in zavarovalnice, ki imajo to nesrečo, da so večinsko v državni lasti, kot da bi dovolila, da jih privatizirajo dosedanji manjšinski lastniki ali novi lastniki prek borze, medtem ko sama za to nima denarja ali noče.

Država se obnaša kot lažniva mati iz svetopisemske zgodbe o kralju Salomonu, ki bi raje dala presekati otroka na pol, kot ga dala njegovi pravi, biološki materi. Gre za talibansko politiko, ki ji niso mar dobrobiti družbe, gospodarskih subjektov in ljudi, ki so v njih zaposleni, pač pa jo zanima zgolj sprevržena ideologija. Gre zgolj za zelo sprevrženo željo popolnoma obvladovati finančne institucije, za absolutni vpliv na kadrovski peskovnik, prek katerega s politiko povezani posamezniki vršijo svoje nečedne mahinacije. Tudi tukaj ima ideologija, kot pri talibanih, zelo konkretne materialne temelje. Za koristi elite, katerih stroške poravnavamo davkoplačevalci. Samo v zvezi z NLB jih je nakopičeno za dobrih 1,5 milijarde evrov.

_____
* članek je izvirno objavljen v Financah

5 responses

  1. dobro nadaljevanje začeze zgodb,..več sledi.
    kaj pa naprej – alternative in kdo se bo izpostavil za njihvo uresničitev na, upajmo, predčasnih volitvah v jeseni (vem, upanja je malo, pa vendarle,..). Jih bo kupil J. Janša, če mu jih proda JPD?

  2. Državne ali privatne – ali je kje razlika, v ZDA in po svetu, namreč. Federal Reserve – Centralna banka ZDA je privatna od leta 1913 in kaj potem:

    LAROUCHEPAC:
    GLASS-STEAGALL
    If Everybody’s Borrowing, Where’s the Money Coming From?
    May 9, 2011 • 8:21AM

    Če si vsi sposojajo, od kod denar?

    Opazovali smo z velikim zanimanjem – in ni le besedna igra – kako si vsak hiti sposojat denar. Banke si morajo sposoditi denar za kritje svojih naraščajočih izgub, vlade si morajo sposoditi denar, da pomagajo bankam in plačujejo druge dejavnosti, korporacije si morajo sposoditi denar, da pokrivajo svoje dolgove. Skoraj vse glavne ustanove si morajo sposojati gotovino in to na veliko. In sklepajoč iz objavljenih poročil, posojila dobivajo. In ponuja se vprašanje: če si vsi sposojajo, od kod naj pride denar?
    Vzemimo na primer vlado ZDA. Denar pridobiva od prodaje obveznic Centralne banke – Federal Reserve. Zdaj vemo, da tudi banka sama kupuje nekaj teh »zakladnic« in trdi, da je to zaradi upravljanja obrestne mere in ne zato, ker ne bi mogla najti kupcev. Vendar sumimo, če je to povsem tako. Ali je možno, da kupuje mnogo več, kakor pa prizna, ker se trg hiperinflacijskega dolga ZDA suši. Eden od načinov, kako bi bilo to možno narediti, je, da bi Centralna banka posodila denar primarnim dilerjem, da bi kupili dolg na dražbi, ki bi nato posodili denar bankam ali drugim strankam. Ali pa Centralna banka preprosto kupuje več kakor prizna in ponareja svoje knjige, prav tako kakor banke. Tega ne vemo, vemo pa, da je zmožna takšnih goljufij in ne vidimo razloga, da bi verjeli kateri koli prekleti stvari, ki jo izreka. Lagala je že tolikokrat.

    Moralo bi biti precej očitno, da, ko si vsi sposojajo in ni nikogar, ki bi posodil. Kar pomeni, da so trditve o zadoloževanju votle. Celoten sistem na tej točki ni nič več kot navidezna igra, začasno vzdrževana z lažmi in sprejemanjem stanja. Ne moremo z gotovostjo reči, katere posebne igre se grejo, a očitno je, da je resnica veliko slabša, kakor se je izkazalo doslej. In to pove veliko. To je zadnji oprijem mrtvega sistema. Kakor smo dejali že julija leta 2007, ko bo sistem razneslo, ni več mogoče, da bi bankrotiran monetarni sistem sam sebe izvlekel in rešil. Več ko denarja centralni bankirji ustvarijo, hitreje izgublja vrednost.

    In še:

    $6.5 Trillion Lost, One House at a Time (May 10, 2011)

    The $6.5 trillion lost in the bursting of the housing bubble is not a “paper loss,” it is tragically real.
    http://www.oftwominds.com/blogmay11/6-trillion-lost5-11.html

  3. no, odgovor Ana Marija, daje zdrava pamet. Jasno je, kje in kaj so t.i. dobrine (mislim, da je to dovolj ekonomsko?), ki nam omogočajo življenje (vse do podivjanega razploda) in kaj je navidezna realnost s t.i. menjalno vrednostjo (denar). Razumu je jasno, saj je podkrepljen z manifestaciji njegovega notranjega delovanja t.j. znanostjo, kaj današnjih vsaj osem milijard na planetu pomeni. Razum vidi posledice tega početja in lahko z določeno verjetnostjo predvidi bodočnost kmalu desetih milijard na davno premajhnem planetu. Kakšne so manifestacije na tako banalnem področju, kot je t.i. ekonomija, obrt, ki poskuša gospodariti z resursi na planetu na način postavljanja fiktivnih modelov (kot npr. svobodni trg)? ja, ravno take, kot so bile pri kateremkoli fanatizmu, denimo pri Aztekih, ki so verjeli, da morajo sekati glave in pretakati kri, če hočejo da sploh doživijo svoj jutrišnji dan. in so v to trdno verjeli, kot danes malikujemo kvantitativno rast, ne da bi slepim bilu sploh še kaj do realnosti. Ki je biologija, kakopak. Ampak, saj je tudi sebičnost biologija, in če razumemo pozitivne etične kodekse točno vemo, zakaj jih nikoli nismo in jih nikoli ne bomo spoštovali,. Odlično opisani sistem, to igračkanje s steklenimi biseri, je odraz, no ja vsaj tega, da več kot je, manj je vredno in hitreje vrednost izgublja. No, nazaj na ekonomijo.

  4. Ni bilo enastavno tega prebrati, sem kar dvakrat odlozila branje, dobesedno grozno se je soocati s taksno v nebo vpijoco zlorabo obasti in taksnim postopanjem drzave!

    Nickolikokrat sem ze napisala, da bi morali premieri, ministri in sefi bank odgovarjati za svoje napake, sploh pa za tako usodne napake, ki vodijo celoten narod v bankrot.

    nekaj pomislekov pa vendarle imam: po vsem prebranem se sprasujem, ali zmorejo oblastniki sesteti vse milijone grehov zaradi dogmatskih potez?

    Se vedno namrec ne razumem, katere vste dogma jih uklepa v talibansko pocetje in razmisljanje, da mora drzava na vsak nacin ostati vecinski lastnik, pa cetudi vso nacijo spravi v grob?
    Prej kot dogma, bi jaz rekla, da gre za neskoncno pokvarjenost in aroganco, da lahko posamezniki, ki predstavljajo zacasno oblast, ob vsakem mandatu odlocajo o davkoplacevalskem denarju na nacin, ki okoristi zgolj njihov lobi, vse ostale pa pahne v bedo.
    Mramor je bil odlicen minister in kapaciteta, Bajuk je bil zgolj senca in ideoloska naplavina, ki jo je v drzavo uvozil svoje dni desni lobi –
    ne razumem, zakaj Pahor ni tako pomembnega resorja zaupal nekomu, ki stvari obvlada oz ga vrnil Mramorju.

  5. Naj samo v primeru Zavarovalnice Triglav spomnim, da se dogaja iztisnitev malih delničarjev (večinoma državljanov in državljank Republike Slovenije) po nizki ceni. Kdo bo imel korist od tega? Zanimiva tema za raziskovalno novinarstvo, mar ne?

%d bloggers like this: