Ponos rešen, Mercator zataknjen v grlu

Za ljubitelje nacionalnega ponosa in tiste, ki ne marajo Hrvatov, sta bila minula dva tedna orgazmična. Kot zmaga na mednarodni nogometni tekmi. Ne katerikoli. Ni šlo za zmago na evropskem ali svetovnem prvenstvu niti za kvalifikacijsko tekmo, tudi za uradno mednarodno prijateljsko tekmo ne. Šlo je zgolj za medsosedsko popoldansko tekmo. Še prijateljska ni bila. Toda zmagali smo! Premagali smo Hrvate! Si predstavljate, Hrvate! Hrvatom ni prišla v roke slaba četrtina delnic Mercatorja.*

S skupnim trudom politike, neodvisnih državnih regulatorjev, neodvisnih upravljalcev državnega premoženja ter modrega vodstva Mercatorja nam je Slovencem uspelo. Pa še grde fante iz Laškega, ki so nam še dve leti nazaj strahovladali, smo udarili po prstih. Dvojna zmaga.

Rešitvi problema nismo sicer nič bliže. Delnice Mercatorja nam še vedno ležijo po bilancah podjetij v skupini laškega pivovarja in še bolj po bilancah bank, ki ne vedo, kaj bi z njimi. In skupina Pivovarna Laško je še za dva tedna bližje postopkom o nesolventnosti in stečaju. In rezervacije, ki so jih naredile banke, predvsem NLB, za kredite Laškemu in njegovim hčerinskim družbam, ki jih ob stečaju skupine Laško ne bodo uspele prav veliko poplačati z zaplenjenimi delnicami Laškega in satelitov, se bodo večinoma materializirale v breme zmanjšanja kapitala.

Ampak za Laško se v tej državi očitno ne sekiramo več. Banke so izgube zaradi Laškega že amortizirale. 450 milijonov evrov ni tako veliko. Nekaj se bo nabralo s prodajo posamičnih lastniških delov Laškega, predvsem Pivovarne Union. Pivo zna variti vsak cepec, obe pivovarni bomo prodali na transparentnem mednarodnem postopku prodaje. Komurkoli, samo da ni Hrvat. Nekaj bo kapnilo tudi s prodajo Fructala in Radenske. Z Delom bo sicer kriza. Morda bo na koncu kumulativno le še za 200 milijonov evrov izgube kapitala zaradi laške pustolovščine. Pomembno je le, da smo rešili Mercator pred Hrvati!

Lepo vas prosim, kaj je to v primerjavi z NLB, kjer smo v zadnjih dveh desetletjih izgubili za več kot 1,5 milijarde evrov! Saj plačajo davkoplačevalci in tisti, ki poslujejo s slovenskimi bankami. Jim bomo naložili pač še za teh 200 milijonov evrov dodatnih davkov oziroma jim to pobrali z višjimi bančnimi obrestmi in maržami.

Oprostite za sarkazem. Toda kaj bistveno drugačen “strateški premislek”, ki se je dogajal pred dvema tednoma v trenutno najbolj modrih in pomembnih glavah v tej državi, ni bil. Bilo je pomembno zaščititi slovenski nacionalni ponos.

Ne več nacionalni interes, ampak samo še nacionalni ponos. Nič več ne gre za strateški nacionalni interes. To je preteklost, ki bi jo vsi glavni akterji iz tedanjega časa radi pozabili. Leta 2002 se je zgodil politično sponzoriran nacionalni konsenz, da je v strateškem nacionalnem interesu Slovenije, da piva v ljubljanskem Unionu ne varimo za belgijskega lastnika. (Umazana podrobnost: regulator trga in vrhovni varuh konkurence in interesov potrošnikov, UVK, je dolgo časa debelo gledal stran, nato pa zvil roke pravu in ekonomiji in odločil, da 90-odstotni tržni delež pri pivu ne daje možnosti laškim pivovarjem, da bi zlorabljali svoj prevladujoč položaj.)

Leta 2005 je bil politični nacionalni interes, da je največji domači trgovec Mercator v lasti dveh njegovih dobaviteljev, skupine Pivovarna Laško in holdinga Istrabenz. Da bosta lažje prodirala na trge jugovzhodne Evrope. No, na Balkan. (Še umazane podrobnosti: Oba regulatorja trga sta debelo gledala stran ob netransparentni prodaji in ob nastanku vertikalne integracije med trgovcem in dobavitelji. Oba državna sklada Kad in Sod sta kot prodajalca Mercator pred prodajo najprej še dodatno dokapitalizirala in v ta namen najela kredite pri bankah, nato pa sta kupcema dala še ugodne kredite za nakup)

Leta 2008 je bil nacionalni interes, da Pivovarna Laško Mercatorja za nobeno ceno ne proda. Nikomur. Kajti to bi utegnilo prizadeti interese slovenske živilske industrije, ki naj bi ji Mercator odpiral vrata na trgih jugovzhodne Evrope. Na Balkanu. Katerikoli drug lastnik bi slovenske živilske proizvode lahko vrgel s polic Mercatorjevih trgovin na Balkanu. In to bi uničilo možnosti možnosti slovenskih živilcev za izvoz in s tem za preživetje. Tako so govorili vsi počez. Od gospodarskega in kmetijskega ministra do zadnjega novinarja v lokalnem časniku.

No, zgodaj leta 2011 so vse te faze nacionalnega interesa zbledele. Izginile. Da bi šla Pivovarna Laško v stečaj? Da bi Pivovarno Union, Radensko in Fructal kupili tujci? V redu, saj vsak cepec zna variti pivo in ga prodajati, če imaš 90-odstotni tržni delež. Bodo pa ja tudi tujci to zmogli. Za Delo nam je tudi vseeno, naklada je padla in bo še bolj. Nizkonakladni dnevnik pa res nikomur več ne more biti koristen. In ni res, da je Mercator rešitelj slovenske živilske industrije oziroma da je ključen za to, da bodo slovenska živilska podjetja lahko prodajala na Balkanu in tako ohranila zaposlenost.

Aktualni kmetijski minister Dejan Židan (tisti, ki je pred dvema mesecema klical na zagovor predstavnike Mercatorja, ker da je Mercator preveč mačehovski do živilskih podjetij pri nakupnih pogojih in je od njega zahteval podpis nekakšnega kodeksa) je pred kratkim doumel in nam javno razložil, da gre za preživelo doktrino, da živilska podjetja sploh morajo kaj izvažati, saj je vendar njihov namen, da prodajajo na nacionalnem trgu. In da to že ves svet ve. Le naivneži v prehranski industriji in tisti, ki se ukvarjamo z mednarodno trgovino, imamo pač zastarele poglede. Hja, kaj naj rečem na to modrost? Naj napišem email vodilnim v gigantskih evropskih živilskih podjetjih, kot so Nestle, Danone, Kelly, Kraft, Barilla, Schärdinger in ostali stoterici največjih evropskih živilskih podjetij, ki so skupaj tretji največji zaposlovalec v Evropi, da so tepci, ker se trudijo z globalizacijo njihovih blagovnih znamk in izvozom v vsako najbolj zakotno štacuno v Evropi? Ne, naj jim kar naš minister Židan razloži, kakšni tepci so. Morda lahko najprej to poskusi razložiti svojemu donedavnemu delodajalcu Stanku Polaniču iz Panvite.

Nacionalni interes je v teh devetih letih popolnoma degradiral. Zataknil se je nekje v slabih bančnih kreditih menedžerjem, ki so ga želeli privatizirati. Ostal je le še ponos. Natančneje, interes, da ohranimo ponos. Da ohranimo nacionalno dostojanstvo. Ni več pomembno, da podjetja v slovenski lasti proizvajajo in izvažajo v tujino. Pomembno je le še, da – če že spravimo v stečaj ali prodamo vsa živilska podjetja tujcem, tudi če še dodatno uničimo perspektive slovenski živilski industriji – imamo vsaj toliko nacionalnega dostojanstva, da ne bomo dovolili, da te izdelke pri nas in na Balkanu prodaja podjetje, ki je v hrvaški lasti. Hrvati pa res ne. Tudi če plačajo največ. Tudi če so edini resni interesenti. Naj raje vse propade.

In v tej smeri, da našega še edinega preostalega nacionalnega ponosa, Mercatorja, ne pokupijo Hrvati, smo naredili veliko. Predvsem pa uporabili veliko zvijač, opravili veliko zakulisnih prisil in dogovorov, zlomili roke pravu in uporabili na tone demagogije. Prvič, uprava Mercatorja se je že zdavnaj, kot da je lastnik Mercatorja, odločila, da ne bo nobenemu potencialnemu kupcu dovolila skrbnega pregleda. Nato se je, ko je postalo jasno, da njen največji posamični lastnik Pivovarna Laško tri mesece pred objavo insolvenčnega postopka nima več nobene druge izbire kot prodajo manj kot četrtinskega deleža, uprava Mercatorja odločila in vesoljni Sloveniji oznanila, da se dovoli prodati le v svežnju z vsemi ostalimi lastniki. Seveda v imenu transparentnosti postopka prodaje in zaščite interesov vseh, predvsem pa najmanjših lastnikov. V tem primeru bi dovolila celo skrbni pregled njenega poslovanja. Res dobrohotno.

Drugič, nenadoma se je kot po direktivi zbral prej razglašeni konzorcij bank, ki imajo to nesrečo, da so Laškemu in Istrabenzu zaplenile delnice Mercatorja in imajo skupaj dobrih 35 odstokov delnic Mercatorja. Prej se več kot leto dni niso mogle zediniti, kaj narediti, le Laškemu niso hotele več podaljševati kratkoročnih kreditov. Tudi zdaj tega nočejo. Bi pa bile načeloma pripravljene iti v “transparenten mednarodni razpis” za prodajo celotnega lastniškega deleža v Mercatorju. Koliko dejansko verjamejo, da bo do tega razpisa prišlo, da bo njihov lastniški delež v Mercatorju res prodan in da bo prodan po zelo ugodni ceni, najbolje priča dejstvo, da je konzorcij bank zavrnil sporazum, ki jim ga je ponudilo Laško. Laško je ponudilo, da banke od njega odkupijo delnice Mercatorja po isti ceni, kot jo je ponudil Agrokor oziroma da Laškemu plačajo razliko, če bi banke uspele delnice Mercatorja kasneje še bolj ugodno prodati. Konzorcij bank je tak sporazum gladko zavrnil. Ker pač ne verjamejo, da bodo uspele delnice Mercatorja vsaj enako ugodno prodati. Če pa Laško v tem času gre v stečaj, pa je to njegov problem.

Zakaj je tako visoko ceno za Mercator ponudil Agrokor? Za Agrokor je Mercator seveda vreden več, ker gre za sosednji trg in s tem za možnost optimiranja nabavnih in logističnih tokov. V časopisih je bilo mogoče razbrati, da si iz tega naslova Agrokor obeta za okrog 150 milijonov evrov sinergij. Glede na to, da je Agrokor vertikalno integrirana družba, ki pod svojim okriljem zajema mnoga živilska podjetja, bi verjetno imel več posluha za lokalna slovenska živilska podjetja kot pa kakšen Tesco ali Carrefour, ki imata svoje optimizirane nabavne mreže. Paradoksalno, domačim živilskim podjetjem se bo, če Mercator kupi neka ugledna tuja trgovska veriga, čez nekaj časa verjetno začelo kolcati po sosedu iz Hrvaške. Kajti pri njem bi verjetno imela več možnosti, ne samo da ohranijo svoja mesta na Mercatorjevih prodajnih policah, ampak da jih razširijo tudi na Konzumove ali Ideine. S pametnim paketom zavez bi UVK to dejansko našim podjetjem lahko omogočil.

Tretjič, začela se je huda politična bitka ter pritisk na regulatorje trga, tako s histerizacijo javnega mnenja kot z neposrednimi pritiski med znanci. (Zanimivo bi bilo, če bi tožilci in organi pregona kdaj pogledali, kaj se je dogajalo pred dobrima dvema tednoma na relaciji med Mercatorjem in UVK ter še kakšno državno institucijo.) In tako je pred dvema tednoma UVK izdal odločbo, s katero je Laškemu prepovedal prosto razpolagati z delnicami Mercatorja. Zanimivo pri tej odločbi je, da v primeru prodaje manj kot četrtinskega deleža Mercatorja Agrokorju UVK skrbi, da “bi pri morebitni povezavi med prevzemno tarčo in prevzemnikom lahko prišlo do tako imenovane vertikalne integracije”.

Zanimivo je, da UVK to ni skrbelo leta 2005, ko sta obe živilski podjetji, Pivovarna Laško in Droga Kolinska v okviru holdinga Istrabenz, katerih tržni deleži na slovenskem trgu so se pri nekaterih proizvodih tedaj gibali vse do 90 odstokov, v Mercatorju pridobili kontrolna lastniška deleža. Agrokorjevi tržni deleži na slovenskem trgu se namreč pri njegovih ključnih izdelkih (vode Jamnica in sladoledi Ledo) gibljejo le med 2 in 4 odstotki. Vertikalna integracija bi bila v tem primeru minorna in bi jo bilo mogoče z lahkoto urediti z zavezami kupca glede omogočanja dostopa konkurentov na police Mercatorja. Vsekakor je takšna odločba UVK o prepovedi razpolaganja z delnicami Marcatorja, še preden je prišlo do prodaje, in to manjšinskega deleža, nesorazmerna glede na možne negativne posledice.

In četrtič, v državi se je pognala vsa razpoložljiva medijska mašinerija v boju proti nebodigatreba Hrvatom. S tonami demagogije. Denimo s podatki, da je hrvaški Agrokor preveč zadolžen in da zato ni primeren kupec za Mercator. Pri čemer se sklicujejo na analizo Standards & Poor (S & P). Pri tem pa zamolčijo izjemno pomembno dejstvo, da je Agrokor bistveno manj zadolžen (razmerje med skupnim finančnim dolgom in denarnim tokom je približno 3,5) kot Mercator, kjer je to razmerje več kot 6-kratnik denarnega toka. Opozorilo S & P se namreč nanaša na situacijo, če bi Agrokor v celoti prevzel Mercator in bi zaradi zadolženosti slednjega skupno podjetje postalo bolj finančno zadolženo.

To je pač država, v kateri živimo. V naslednjih dveh mesecih bomo tako najverjetneje gledali limonado o skupni prodaji Mercatorja ter o iskanju najbolj zaželjenega ženina. Vse modre glave v tej državi bodo modrovale, kdo bi bil res najbolj optimalen kupec za Mercator. Verjamem, da bodo spet zaživele ideje o tem, da Mercator kupijo domači dobavitelji, kar najbolj zagovarja gospodarska ministrica Darja Radić, ki očitno ne pozna področja konkurenčnega prava, kljub temu da se v njenem resorju nahaja prav regulator trga UVK. Nekateri bodo navijali za oddaljene strateške kupce, torej ugledna trgovska podjetja iz držav, ki ne mejijo na Slovenijo. Drugi bodo navijali za kapitalske sklade.

Toda dejstvo je, da med velikimi strateškimi kupci majhen slovenski trg nikogar ne zanima, ker pač ne morejo dosegati nabavnih in logističnih sinergij s sosednjimi trgi. Če pa bi kdo po naključju prišel, pa ne bi imel veliko posluha za razdrobljene in neučinkovite slovenske živilske dobavitelje. Dejstvo je, da bodo kapitalski skladi le začasni lastniki. Najprej bodo poslali svoje mlade finančnike s prenosnimi računalniki, ki bodo optimizirali trgovinsko mrežo Mercatorja (in zaprli vse tiste majhne lokalne trgovine na obrobju Slovenije, ki se jih logistično ne splača vzdrževati) ter seveda tudi mrežo dobaviteljev. Nato pa bodo očiščen Mercator prodali naprej po višji ceni najboljšemu ponudniku, verjetno celo Agrokorju. Naslednje dejstvo pa je, da bo tako visoko ceno in tako visoko, skoraj 40-odstotno premijo na tržno ceno delnice Mercatorja, kot jo je ponudil Agrokor, zaradi relativne neprivlačnosti Mercatorja precej težko doseči.

No, kot rečeno, obeta se nam poletno – jesenska limonada zelo-transparentne-in-tako-naprej skupne prodaje Mercatorja. Ne verjamem, da bo do nje res prišlo. Ker pač tako zainteresiranih kupcev, ki bi odšteli tako veliko denarja za Mercator, ni prav veliko. Sploh pa ne bodo dovolj dobri za naše – tudi s strani politike nadzorovane – prodajalce. No, zadnjič pa mi je ob odhodu iz TV studija na temo Mercatorja Borut Jamnik, sicer še predsednik uprave Kad, hkrati pa skupaj s predsednikom uprave Mercatorja mastermind te transparentne prodaje, ponudil zagotovilo in stavo, da bo do skupne prodaje Mercatorja res prišlo. In to po še višji ceni od Agrokorjeve. Zdaj sporočam, da stavo sprejemam. Gre za vprašanje časti. Naj nam bo dano videti, koliko časti je na drugi strani.

_____
* članek je v izvirniku objavljen v Dnevnikovem Objektivu

2 responses

  1. Da, Jože! “Ponos, rešen”? Za-nos po-nosa ne prinese do-nosa, lahko pa se dobi po nosu! A nos je pomembenm, ker določi od-nos in zavoha, če kaj “smrdi”. Skratka, kdor ima nos, je na konju. Dajte mi, moža z nosom, končno! Tudi za ženo je pomemben, da lahko viha nos, če ji kaj ni všeč! Vrtati si po nosu pa ni lepo, pika!
    Vse dobro, Anika

  2. Z zanimanjem prebrala…

    Moja otroka, ki nista zivela v Sloveniji, za ta rivalstva ne vesta in sta po glasovanju Hrvaske, Srbije in Bosne na Evrosongu navduseno rekla: mama,
    zakaj smo pustili te narode in sli v EU, ce nam pa Italijani niso dali niti glasu, san Marino pa komaj eno tocko?

    Mislim, da se bliza cas, ko bo treba iskati cimvecje povezave – gospodarske – z nekdanjimi drzavami jugoslavije, ce si hocemo dobro.

%d bloggers like this: