Trd pristanek – Z grško storilnostjo in ‘pravicami’ do grške blaginje

Ob večjem padcu gospodarske aktivnosti in počasnejšem okrevanju kot v razvitih državah se Sloveniji mrači slika javnih financ. Že tako več porabimo na nacionalni ravni kot ustvarimo in se moramo za to razliko zadolževati v tujini, toda vsako leto bo situacija še hujša. Drvimo v grško makroekonomsko in finančno situacijo. Svarila mednarodnih institucij od Evropske komisije do OECD in MDS se valijo po tekočem traku. Pa ni videti, da bi zalegla in naletela na odprta ušesa.*

Očitno nas mora doleteti najhujše. Trd pristanek. Ob takšnih politikih, ob takšnih sindikatih in ob takšnem ljudstvu, kateremu na dušo pihata oba prvoomenjena, mora seveda biti pristanek trd. Zelo trd. Ni druge. Tisti, ki omeni, da so socialne »pravice« nesorazmerne z ustvarjenim, je proglašen za neoliberalca in za izpostavo »centralnega komiteja globalnega neoliberalizma« (©), ki bi rad ljudem vzel »zaslužene pravice«. Kot je denimo dodatek k plači za pravočasni prihod na delo v Grčiji. Pri nas pa dodatek k plači za prevoz na delo, odmor za malico, ki se všteva v delovni čas, plačilo za malico, upokojitev pri 59 letih itd. Vse same “pravice”, ki jih takoj severno in zahodno od naših meja proti razvitemu svetu ne poznajo. Niti kot pravic niti kot privilegijev.

Pa ti dodatki, “zaslužene pravice”, ne bi bili nič problematičnega, če bi ustvarili dovolj, da jih lahko plačujemo. Za vsak tak dodatek namreč morajo podjetja ali institucije, ki dodano vrednost ustvarjajo na trgu, pač ustvariti ustrezno več dodane vrednosti na zaposlenega. Če primerjamo dve povsem identični podjetji v isti panogi v Avstriji in Sloveniji, ki bi delavce popolnoma enako plačevali, bi v Sloveniji takšno podjetje moralo ustvariti višjo dodano vrednost na zaposlenega kot v Avstriji prav za znesek teh dodatkov ter za znesek davkov in socialnih prispevkov, ki so pri nas višji kot v Avstriji. Kar pomeni, da bi – odvisno od panoge – moralo identično podjetje v Sloveniji ustvariti vsaj za 15 odstotkov višjo dodano vrednost na zaposlenega ob povsem enakem obsegu prodaje enakih izdelkov. Za toliko so namreč dodatni stroški v Sloveniji, ki se vežejo na zaposlitev in davke na plačo, višji kot v Avstriji.

Problem pa je v tem, da v Sloveniji in Avstriji ni identičnih podjetij. Pač pa so podjetja v Avstriji – odvisno od panoge – za 30 do 40 odstotkov bolj produktivna – torej ustvarijo v povprečju za dobro tretjino višjo dodano vrednost na zaposlenega v isti panogi. Dodaten problem je še v tem, da je struktura gospodarstva v Avstriji različna, kar pomeni, da je več podjetij v panogah s srednjo in visoko tehnologijo, ki apriori dosegajo višjo dodano vrednost na zaposlenega. Torej, pri nas ustvarimo v istih panogah na zaposlenega vsaj za tretjino manj kot v Avstriji, morali pa bi vsaj za 15 odstotkov več, da bi si lahko privoščili izplačevanje vseh navedenih dodatkov, ki jih pri nas pojmujemo kot “zaslužene pravice”, v Avstriji pa jih ne poznajo.

Kako v tej državi ljudem razložiti to preprosto logiko, ne da bi te proglasili za brezčutnega neoliberalca? Kdaj se bo v Sloveniji našel politik, ki bo ljudem razložil, da podjetja enostavno ne morejo ustvariti dovolj, da bi vse to plačala in ostala konkurenčna? In da se država kmalu tudi v tujini več ne bo mogla zadoževati, da bi na kredit financirala ta privid socialne blaginje. Kdaj se bo v Sloveniji našel sindikalist, ki bo to preprosto logiko, da lahko izplačaš in porabiš le toliko, kolikor ustvariš in uspeš prodati na trgu, sam pri sebi razumel in nato nehal igrati demagoga? Gre seveda zgolj za retorična vprašanja. Dokler ljudstvo aplavdira demagogom tipa Erjavec, Križanič, Semolič in Lahovnik, bodo zgornja vprašanja brezpredmetna. In ljudstvo bo očitno takšno še naprej. Dokler se mu ne zgodi trd, zelo trd pristanek.

No, vseeno upam, da se bo ljudska katarza zgodila še pred najbolj trdim pristankom. Da bodo ljudje razumeli, da bodo lahko dobivali visoke plače, denimo kot v Avstriji, in še razne dodatke zraven, šele, ko bodo podjetja ustvarila dovolj visoko dodano vrednost na zaposlenega. In da bodo podjetja to visoko dodano vrednost lahko dosegala šele, ko jim bo država izboljšala okolje za poslovanje. Med drugim tudi tako, da jih bo razbremenila teh dodatkov, ki jih v Avstriji ni in jim znižala davke in socialne prispevke na raven Avstrije.

Druge poti, kako priti s plačami in pokojninami ter ravnijo blaginje na raven Avstrije, ne vidim. Z grško storilnostjo in grškimi »zasluženimi pravicami« si pač zaslužimo samo raven grške blaginje, ki je končala v bankrotu.

____
* Tekst je izvirno objavljen v Financah.

5 responses

  1. Zakaj to ne bi bil prav ti?
    Imas znanje in pogum, da to argumentirano poves Slovencem in jih s tem soocis:)

    Volitve se blizajo:)

    🙂

    zakaj je vsak od nas prisel na svet, moramo ugotoviti sami, na zalost.

  2. “Ekonomisti” ste jebeni enodimenzionalci, katerim se čas izteka. Eni imate kravate, drugi pa zavihane rokave…

  3. Problem je sicer pravilno identificiran, do ponujenega recepta za rešitev pa sem sam močno skeptičen. ‘Austerity measures’, ‘flexibility’ in kar je še podobnih ukrepov, ki jih neoliberalni ekonomisti slepo prevajajo iz poročil OECD, dolgoročno vodijo v uničevanje točno tistega, kar proizvaja visoko dodano vrednost. Z Damjanovim receptom Slovenija ne konkurira Avstriji, ampak kvečjemu Slovaški za novo tovarno avtomobilskih delov.

    “Razvoj v nerazvitost.”
    Ekonomistom Damjanovega kova in ostalim bralcem toplo priporočam, da si vzamete čas za poglobitev v temeljna dela svetovno-sistemske teorije.
    Pravtako ne bi škodilo kdaj prisluhniti staremu Mencingerju ali pa kakšnemu sociologu. Slednji so očitno še edini, ki ne vidijo v ekonomski vedi zgolj statistike.

%d bloggers like this: