Kordeževa poslovna matematika

To, kar je Bine Kordež napisal v svojem tekstu, načeloma drži: iz dosežene trgovske marže se financirajo stroški dosedanjih investicij v trgovsko mrežo ter oblikujejo dobički za prihodnje investicije. To je vsakodnevna podjetniška logika. Brez tega ni tržnega gospodarstva. Je pa v tem zapisu g. Kordež pozabil na dve specifiki Slovenije, ki sta ključni za razumevanje dosedanjega  (in verjetno tudi prihodnjega) dogajanja.

Prvič, pozabil je na tržno strukturo. V normalnih gospodarstvih z manj koncentrirano trgovinsko dejavnostjo so trgovske marže zaradi konkurence nižje, hkrati so tudi nakupne cene (denimo živil) nižje zaradi večjega obsega (živilskih) obratov (in s tem doseganja ekonomij obsega, kar je samo za slovenski trg nemogoče doseči).

To je tudi razlog, zakaj se je denimo šok v svetovnih cenah hrane leta 2007 v Sloveniji prenesel v dvakrat višjo stopnjo inflacije kot pa v Avstriji ali kateri drugi državi evro območja. To je pač davek na slovensko majhnost in zahtevo, da morajo biti največji trgovci v domači lasti in da morajo pretežno kupovati domače izdelke. Globalizirani trgovci se pač poslužujejo globaliziranih nabavnih poti in uspejo ponuditi nižje cene potrošnikom. Ali je to dobro ali slabo in ali imamo vseeno raje vse – kljub posledični obsojenosti na višje cene – v domači lasti, pa naj vsak zase razmisli.

In drugič, g. Kordež je pozabil na razlike v lastniški strukturi. V zahodnih tržnih gospodarstvih so trgovska (in druga) podjetja že dolga desetletja v zasebni lasti, zato lastniki z njimi bolj racionalno upravljajo. Gre pač za njihovo lastnino, zato imajo bolj dolgoročne interese in zelo pazijo na stabilni dolgoročni donos. Ki jim seveda omogoča nove investicije za zagotavljanje bodočega stabilnega donosa.

Pri nas pa gre še vedno za proces prvotne akumulacije kapitala, kjer je na eni strani interes menedžerjev, da čim ceneje sprivatizirajo v upravljanje jim dano premoženje, na drugi strani pa interes prevzemnikov (menedžerjev ali podjetij, ki so premoženje “kupili” od državnih skladov), da iz denarnega toka prevzetega podjetja poplačajo bodisi bančne kredite za prevzem bodisi druge podjetniške “podvige”, nepovezane s prevzetim podjetjem. Pri tem ne ostane nič ali pa bore malo za investiranje v bodoči stabilni donos.

In ko povežemo oboje skupaj, pridemo do tega, zakaj smo pri nas vsaj še srednjeročno obsojeni na višje cene v trgovinah in zakaj tudi to ni in ne more zadostovati, da bi nekoč – po happy-endu slovenske privatizacije v obliki nove domače kapitalske elite – bili deležni nižjih cen. Razlika med doseženo trgovsko maržo (razliko v ceni) in stroški financiranja najetih kreditov (za prevzem in druge podvige namesto za lastno širitev) je pač prenizka. Zato ni uspelo Miškoviću in Kordežu, pa tudi Todoriću očitno ne bo.

Bine Kordež, ki so ga označili kot dobrega ekonomista, bi se moral zavedati, da poslovna matematika pač deluje po stoletnih zakonih in da je tudi s slovensko specifiko (in še takšno naklonjenostjo ceha, javnosti in politike) ne more pretentati.

____
opomba: V celoti se distanciram od tega, kar je g. Kordež naredil v Merkurju in sem to tako njemu osebno kot tudi javno precejkrat napisal in povedal. In v celoti se distanciram od tega, da je bil g. Kordež povabljen na javno predavanje na Ekonomski fakulteti. Tudi to sem pristojnim na EF zelo jasno povedal.

7 responses

  1. Hahaha. Vsi managerski prevzemi temeljijo na tehniki tuneliziranja, ki je v tujini možna samo v primeru neuspešnih podjetij (tj. v primeru podjetij v izgubi). Direktno tuneliziranje (kot smo bili priča in smo še priča v večini managerskih pojetij) pa je v tujini kaznivo dejanje (pri nas pa je očitno to legalno). Gre za tehniko, ki se, med drugim, predava tudi na EF (toliko o svetosti in čistosti EF – ne nazadnje veliko teh managerjev je diplomantov prav te EF), Razumem, da je postni čas, ko se je potrebno posipati s pepelom in delati pokoro. Kar je preveč, je pa preveč. Dejstvo je, da je managerskim prevzemom neposredno ali posredno stala ob strani slovenska pravna in ekonomska znanost (za ustrezno nadomestilo). Problem je, da slovenska pravna in ekonomska znanost vedno bolj išče kaj je še na meji možnega in ne kaj je še etično in moralno. Tako bi najprej potrebovali popolnoma nov program v glavah predavateljev (in ne zgolj resetiranje), nato pa lahko govorimo tudi o napredku Slovenije. Samo v razmislek – v Italiji imajo kooperative, ki brez vmesnih posrednikov na trgu ceneje prodajajo izdelke loklanih proizvajalcev. Sej ni problem v dragih domačih proizvajalcih, problem je v požrtosti verige. Mercator bi lahko tudi neposredno kupoval mleko in ga ob zakupu proizvodnih zmogljivosti prodajal bistveno cenejše, ob tem da bi še slovenski kmet bolje živel. Ne ljudi basat z neko ekonomsko teorijo. Stvari so lahko zelo preproste, če se jih želi tako prikazati. Ni problem majhnost gospodarstva, problem je majhnost slovenske strokovne mentalitete in velika požrtost posameznikov (bistvo dobrega poslovanja je veliiiik dobiiiiček ne glede na ceno).

  2. v sloveniji prihaja do čiščenja lastniške strukture, vendar bi bilo pa čudno, da bi se pri tem zgledovali po državah, kjer je lastnina skoncentirana v rokah “tajkunov”, pri nas pa je trenutno v banka. je pa res da morajo banke, ki so tudi v državni lastni, te zaplenjene naložbe prodajati. samo pri nas se prodaj lotevamo zelo neprimerno.

  3. Dobro napisano. Kar se samih marž in donosov tiče, je moje mnenje takšno, da nihče izmed kupcev ne pričakuje, da bo kdo kaj prodal brez zaslužka. Pravzaprav vsi vemo, da prodajalec nekaj zasluži s prodajo nečesa, saj to je povsem običajna praksa. Se pa kupci jezimo takrat, kadar domnevamo, da nam je nekdo za svojo storitev preveč zaračunal, včasih pač upravičeno, drugič spet neupravičeno.

    Problem, ki ga vidim, je v tem, da pri nas še nismo dosegli te zavesti, te sposobnosti, da bi podjetja poslovala racionalno, oziroma na način, da bi dosegla čim boljše razmerje med prihodki in odhodki. In v tem vidim ključni problem našega gospodarstva. Včasih denimo berem kako ima neko podjetje povečane prihodke za 100% ali celo več glede na lansko obdobje, potem pa preberem, da se je dobiček povečal le za kakšen procent, ali pa je dobiček celo nižji kakor prejšnja leta. Včasih se tudi stroški potem enormno povečajo.

    Se pravi, da dober menedžer zna poiskati tisto pravo mejo med prihodki in odhodki, med stroški in dobičkom. Nekako tako so tudi mene nekoč učili na poslovni šoli…in seveda so pomembni vsi igralci v teh verigi. Res pa je tudi, da imajo pri nas nekatera podjetja velike marže. Tukaj je glavni problem v tem, da imajo še vedno veliko prometa in se jim taka dejanja splačajo. Ko bodo začeli izgubljati kupce, pa bodo stvari morda tudi drugačne.

  4. Liberalna ekonomija skoz bolj spominja na alkimizem ali kako iz nič dobiti zlato. Ne v bistvu gre za spuščanje megle, da bi dejstva ostala očem skrita.

  5. Tudi v Sloveniji že nastajajo iniciative za direktno povezovanje lokalnih pridelovalcev hrane in končnih porabnikov. Pravkar smo se vključili v eno od njih in z zanimanjem čakamo začetek delovanja, ki je predviden v mesecu maju. Verjamem, da se bo potem v primeru dobrega delovanja zadeva s preprostim marketingom od ust do ust še precej razširila.

    Tudi na ta način trg sam in spontano odgovarja na vse anomalije, ki jih lahko dnevno spremljamo v naši deželi in o katerih je govora v gornjem članku. Porabniki imamo v rokah veliko večjo moč, kot se nam včasih zdi, le pravilno jo je potrebno uporabiti.

  6. podpišem nagajivčka. Sam hodim čez cesto h kmetu po hrano, ki je sicer dražja od tiste v Hoferju, vendar je pridelana tako, kot sam pridelam svoje začimbnice na vrtičku,..tako da me zelo zanima iniciatica, ki jo omenja eywa. Upam, da bo vse kaj drugega kot nora balkanska megalomanija gradnje bioplinar (denimo tiste v Vučji vasi, v bližini kraja od koder priaja avtor prispevka). Člveok bi mislil, da po kriminalu vsega kriminala, kar je bila denacionalizacija v naravi ob osamosvojitvi, po tajkunizaciji in beton revoluciji, ki se odraža v črnosteršnih gnusih, ki so popolnoma uničili krajino, ne moreš doživeti nič več,..in potem pride, kot je pravilno ugotovil nagajivček, od slovenske samo-vele-cenjene (in nikjer drugje) ekonomske šole propagirana nova ekonomsko-energetska politika kurjenja hrane za elektriko (in gozda za onesnaževane vsake vasice).
    Najprej bo morala slovenska obrtniška zbornica, ki ima resnični možganski sedež na ekonomski fakulteti v Ljubljani počistiti s svojo indoktrinacijo betona, logistike, reflektorjev,..se vrniti nazaj h klasični ekonomiji, pogledati okoli sebe in vase oz. v etiko svojega obrtniškega dela in potem,… ponoviti vajo od začetka. šele takrat bo razumela kje je simbolika uspešnosti in zakaj zamenjava snežnega leoparda za leva (zakaj jabček to počne, slovenski ekonomisti?).

  7. @james

    Ponujam Vam dve povezavi na (zame) novi uzrtji – ideji – zamisli o vzdržnem bivanju na planetu Zemlja in izkoriščanju Sončeve toplotne moči za pridobivanje elektrike – ne gre za sončne panele ali celice in/ali fotovoltaiko. James, vi boste s svojim intelektom, inteligenco, znanjem in modrostjo verjetno lahko presodili, ali imajo te zamisli stvarno osnovo. Če imajo, se nam obeta “raj” na Zemlji ali pač?, ko bomo zamenjali še današnjo “človekovo” paradigmo tekmovalnosti in sebičnosti, ki pa ni “človeška”.

    The Economics of Spaceship Earth

    http://blog.hasslberger.com/2011/02/the_economics_of_spaceship_ear.html

    Concentrated solar thermal power could replace nuclear reactors

    http://blog.hasslberger.com/2011/03/concentrated_solar_thermal_pow.html

%d bloggers like this: