Uničevanje bank in gospodarstva iz ideoloških razlogov

Slovenija bo vključno z letošnjim letom izgubila najmanj za okrog dve milijardi evrov. Za toliko se je namreč zmanjšal njen BDP bolj, kot bi ga ustvarila, če bi rasla vsaj v skladu s povprečjem rasti držav članic evroobmočja. Za to izgubo je mogoče kriviti tri ključne dejavnike: kreditni krč v kombinaciji s preveliko zadolženostjo podjetij, napačno strukturo gospodarstva in napačen odziv vlade na krizo. Zadeva je še bolj problematična, ker je podaljšan kreditni krč v največji meri posledica kriminalno napačnega odziva vlade na težave bank s slabimi kreditnimi portfelji.*

Ste morda slišali za kreditni krč v Nemčiji, Franciji, Belgiji, Italiji, Avstriji, na Madžarskem itd.? Niste. Ker so se v teh državah lastniki bank ter država lotili reševanja podobnih problemov bank s slabimi portfelji na profesionalen in zelo hiter način. Ko sta denimo francoska Societe Generale ali italijanska Unicredit banki potrebovali dokapitalizacijo, so lastniki zadevo rešili v roku enega tedna. Nakar smo v časopisih lahko prebrali kratko novico o dokapitalizaciji. Ko je v začetku finančne krize belgijska Fortis banka zašla v težave, jo je v roku dobrega tedna dni belgijska vlada prodala francoski PNB Paribas. Podobno je bilo v drugih državah.

Zato v teh državah zaradi hitre in učinkovite akcije lastnikov ali države (ko so lastniki odpovedali kot v primeru nemško-avstrijske banke Hypo) ne občutijo kreditnega krča. V ZDA, v najbolj kapitalistični državi, kar si jih lahko zamislite in kjer je vsakršno poseganje države v gospodarstvo pospremljeno s komentarji o komunizmu, je bilo nekaj povsem normalnega, ko je ameriška vlada izvedla hiter obsežen bailout (odkup slabih kreditov od poslovnih bank). V teh kapitalističnih državah se zavedajo, da je bančni sistem krvožilje gospodarstva, brez katerega gospodarstvo ne more delovati. Zato razumejo, da je treba banke rešiti hitro, tudi z začasno državno pomočjo.

Pri nas je zadeva nasprotna. Ko so vse banke zašle v težave in so se pred dobrima dvema letoma pokazale potrebe po hitrem bailoutu ali vsaj dokapitalizaciji, se je naša vlada, vključno z menedžerji obeh največjih bank v državni lasti, delala, da pri nas krize sploh ni. Kot največji šalabajzerji, ki se jim ne sanja o bančnem poslu in o pomenu bank za delovanje gospodarstva, so ignorirali bančni problem. Bolj ko se je kreditni problem zaostroval, bolj ko so banke potrebovale dokapitalizacijo, bolj so se ministri v vladi kregali in v medijih razpravljali o potrebnosti dokapitalizacije. Dolgi dve leti in pol. Za bailout v obliki slabe banke še slišati niso hoteli. Še danes nekateri ključni ministri v vladi to stališče zagovarjajo s tem, da ni jasno, po kateri ceni bi katere kredite odkupovali. Hja, kot da bi v ZDA to vedeli. Pa je bailout tam uspel, banke so posojen državni denar že zdavnaj vrnile, hitro začele posojati denar in spet kujejo velike dobičke. Država pa je z bailoutom celo zaslužila.

Dejstvo je, da je ta napačen odziv vlade pri nas povzročil, da smo bili v lanskem letu (2010) deležni negativne kreditne aktivnosti bank (podjetja so se neto razdolževala pri bankah v Sloveniji). Dejstvo je, da so bile obrestne mere v Sloveniji dvakrat višje kot v povprečju držav evro območja in da so se podjetja (kot pred letom 2003) spet bila prisiljena začeti pretežno zadolževati v tujini. Dejstvo je, da je tak odziv vlade posledica popolnega nerazumevanja pomena bank za delovanje gospodarstva. In dejstvo je, da je tak odziv posledica tega, da se slovenska država kot lastnik obeh največjih držav obnaša kot ženska iz svetopisemske zgodbe o kralju Salomonu, ki bi raje dala presekati otroka na pol, kot ga dati njegovi biološki materi. Slovenska država oziroma vlada v njenem imenu raje vidi, da propadejo vse banke, ki imajo to nesrečo, da so večinsko v državni lasti, kot da bi dovolila, da jih privatizirajo dosedanji manjšinski lastniki ali novi lastniki prek borze, medtem ko sama za to nima denarja ali noče.

V ta kontekst je treba šteti tudi zadnjo zahtevo AUKN po reviziji odobrenih kreditov bank v državnem lastništvu. Seveda bi bila revizija kreditnih poslov bank nujna in je bila nujna že pred dvema letoma. Lastnik mora preveriti, kako dobro so menedžerji gospodarili z njegovim premoženjem. Toda tak ukrep ne more zadržati reševanja bank, ampak lahko teče le vzporedno z reševanjem kapitalske ustreznosti bank. Z vidika kapitalske ustreznosti bank je popolnoma vseeno, kateri kreditni posli so ogrozili zdravje banke, napake uprave banke ali neugoden razvoj gospodarstva. V vsakem primeru je treba bilance banke očistiti in zagotoviti njihovo kapitalsko ustreznost.

V konkretnem primeru zahteve AUKN po reviziji kreditnih poslov obeh državnih bank pa gre preprosto za poskus zavlačevanja dokapitalizacije NKBM na (varšavski) borzi. Država bi prek revizije rada dobila potrdilo, da situacija v bankah sploh ni tako slaba in da dokapitalizacija v želenem obsegu sploh ni potrebna. Gre za najbolj umazan trik, s katerim hoče AUKN preprečiti nujno dokapitalizacijo NKBM in NLB v potrebni višini za normalno delovanje bank. V tem primeru res ni mogoče več govoriti o nerazumevanju pomena bank, pač pa o čisti ideološki zlobi. AUKN je dejansko skrajno talibanska podaljšana roka že tako talibanskega finančnega ministrstva. Gre za uničevanje bank in gospodarstva iz ideoloških razlogov. Po komunistih izpred leta 1990 smo nekaj podobnega videli samo še pri talibanih.

____
* Tekst je izvirno objavljen v Financah.

3 responses

  1. Dragica….prosim, preberite še enkrat. Z glavo na zabavo.Morda kar v samih F., skupaj s posti, kjer sem tudi sam in torej tu ne bom še enkrat.
    Lep dan želim.

  2. Igor, prebiram, prebiram, hehe:)

    Ampak, kaj si mi zelel sporociti, to je vprasanje!


    Za belgijsko banko Fortis vem, kako je slo, saj smo se leto pred tem zelo zakreditirali in da nisem zavarovala nasega dolga banki, bi gagali na veliko, ko je prislo do krize in sem dobila takoj vabilo, da se tam zglasim, z naso bancno svetovalko sva sli se enkrat skozi vse nase obveze do banke in njene do nas in mi je povedala, da so bili hitro prodani in ze jeseni smo imeli nove kartice Paribas Fortis.
    Se prej pa jo je drzava resila bankrota z izjemnim vlozkom. Koliko, se ne spomnim, a je slo za izjemne vsote.

    O prodaji in krizi banke se je non stop pisalo, saj je bila z njo na tapeti tudi Nizozemska, ki je bila solastnica banke.

%d bloggers like this: