Zbogom, Mercator

Zakaj se vsa nacija že nekaj tednov ukvarja z lastniško strukturo Mercatorja? In to že tretjič v zadnjih petih letih in pol (prvič od avgusta 2005 naprej in drugič novembra 2008). Se eden izmed možnih odgovorov za tokratno javno nervozo skriva v duhovitem komentarju, ki ga je eden izmed bralcev (pod nadimkom fatamorgana1) zapisal prejšnji teden na forumu Financ? Gre takole: “Franci: Alo Ivica, treba mi jedna usluga. Ivica: Dobar dan Franci. Samo kaži. Franci: Imam jedan problemčič sa rajom ovdje, neče da dam nekoliko milijuna Laškom. Bi li ti malo rekao, da kupuješ Mercator, da mi kod nas ubrzamo stvar, zapakujemo u nacionalni interes. Ivica: Kako da ne, nema problema ali čuj mojim momcima treba nešto – cijena sitnica …” *

Ja, ko je novembra 2008 s prodajo Mercatorja tujcem Boško Šrot izsiljeval vlado (in sicer naj umakne odločbo ali kar tedanjega varuha konkurence, ki je skupini Pivovarne Laško odvzel glasovalne pravice v Mercatorju zaradi usklajenega delovanja), se ni zgodilo nič. Takrat cesar še ni bil čisto gol in banke so Bošku Šrotu še reprogramirale kredite za menedžerski prevzem. Danes je zadeva bistveno drugačna. Pivovarna Laško je tokrat resnično na robu nesolventnosti. Konec lanskega leta je imelo matično podjetje v Laškem za 266 mio evrov najetih kreditov, od tega za 210 mio evrov kratkoročnih. Celotna skupina Pivovarna Laško pa za 450 mio evrov kreditov (pri tem je imela Pivovarna Union za 145 mio evrov kreditov, od tega 83 mio evrov kratkoročnih).

Zadeva je še toliko bolj resna, ker so v Laškem lani načrtovali letno rast prodaje do leta 2015 v višini 5,9% in temu ustrezno povečevanje denarnega toka iz poslovanja ob potrebnih investicijah v višini 70 mio evrov, da bi prodajne cilje lahko uresničili. Dejansko pa so v Laškem že lani bistveno odstopali od načrtovanega cilja. Prodaja matičnega podjetja v Laškem je upadla za 8,4% in namesto pozitivnega izida so lani ustvarili 6,3 mio evrov izgube. Denarni tok iz poslovanja, ki je osnova za sposobnost podjetja za odplačevanje finančnih obveznosti, pa se je zmanjšal za skoraj četrtino. V letih 2011-2014 znašajo obveznosti skupine Pivovarna Laško iz naslova vračanja kreditov med 70 in 80 mio evrov letno ob nerealno optimistično načrtovanem denarnem toku iz poslovanja med 60 in 70 mio evrov letno (kar pomeni, da tudi če ne investirajo niti centa in vso amortizacijo preusmerijo v odplačevanje kreditov, letnih finančnih obveznosti ne morejo pokriti).

Iz podatkov, ki so jih v Laškem pripravili za banke že lani poleti, izhaja, da lahko Pivovarno Laško pred stečajem rešita le odprodaja nestrateških naložb (Mercator in Delo) v višini 150 mio evrov ali pa dokapitalizacija v višini 100 mio evrov. Iz podatkov izhaja, da Laškemu pred stečajem ne pomaga niti reprogram kreditov, saj „v primeru reprogramiranja vseh bančnih posojil matične družbe za obdobje 5-ih let […] podjetje še vedno ni sposobno poravnati vseh svojih zapadlih obveznosti“ niti kombinacija reprograma kreditov za obdobje 7 let z 2-letnim moratorijem na odplačevanje.

Laščani tokrat pač nimajo izbire – ali prodajo deleža v Mercatorju in Delu ali pa gredo v stečaj. Razen če bi se našel dober striček, ki bi bil pripravljen izvesti 100-milijonsko dokapitalizacijo. Kar seveda glede na predinfarktni položaj laške pivovarne meji na znanstveno fantastiko. Tudi scenarij, da bodo varuhi nacionalnega interesa poskušali poskrbeti za prijazen nakup (parkiranje) laškega četrtinskega deleža v Mercatorju je praktično neizvedljiv. Preprosto rečeno, nihče še tako voljan nima denarja. Država bo komajda postrgala denar za njen delež pri dokapitalizaciji NLB, hkrati pa bo zvila roke še Kadu in Sodu, da pri tem sodelujeta. Gorenjska naveza je zaradi Merkurja v podobno neugodnem finančnem položaju kot Laško in mora nujno prodati Abanko. Nič bolje ni glede ljubljanske naveze okrog Triglava, ki mu je Banka Slovenije ta teden zaradi nezadovoljive finančne sposobnosti prepovedala povečati delež v Abanki z argumentacijo, da je “računovodsko izkazana finančna moč zavarovalnice večja, kot jo dejansko dosega”.

Zdaj tudi politična volja ne zmore več. Deluje le še gola finančna matematika. Gre za preživetje. Laško mora prodati svoj skoraj četrtinski delež v Mercatorju. Vam kot državljanu ali potrošniku pa ostane zgolj navidezna in za vas virtualna izbira. Lahko izbirate med tem, kaj vam povzroča manjše duševne bolečine: (a) da vam (po stečaju Pivovarne Laško) laško in unionsko pivo varijo domačini za nekega tujega lastnika, ali (b) da vam kruh in mleko, ki ga dnevno kupujete v najbližji trgovini, zaračunava vaša lokalna trgovka, ki dela za četrtinsko tujega „najboljšega soseda“? Upam staviti, da bi vam življenje bolj grenil okus potujčenega piva.

Na koncu bo po sili razmer seveda prevladala logika, da se Mercatorju ne more zgoditi nič, če četrtina lastniškega deleža pade v roke tujcev. No, resnici na ljubo, bo v prodajo šla kmalu še dobra tretjina Mercatorja. Kajti kmalu bo naprodaj še zaplenjen skoraj 11-odstotni delež Mercatorja, ki ga ima v bilancah NLB, ter dodatnih 24%, ki jih – večinoma zaplenjene – držijo v lasti druge banke. Za banke je to nelikvidna naložba, mrtvo breme v bilancah, ki jih ovira pri njihovi osnovni dejavnosti, to je posojanju denarja. Zdaj vam pa kot državljanu spet ostane virtualna izbira – želite, da banke posojajo denar (vam za nakup nepremičnin in podjetjem za ohranjanje vaših delovnih mest) ali želite imeti Mercator v večinski domači lasti?

V bistvu nimate izbire. Odkar sta po naročilu tedanjega predsednika vlade državna sklada Kad in Sod leta 2005 prodala svoja deleža v Mercatorju podjetjem v skupini Pivovarne Laško in Istrabenzu (in to ne samo brez prevzemne premije, ampak sta se pri tem še zadolžila pri bankah, da sta kot popotnico novima kupcema Mercator še dokapitalizirala), lastniške strukture v Mercatorju ni bilo več mogoče nadzorovati. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo Mercator pristal v rokah bolj dolgoročnih, tujih lastnikov. Proti temu se ne da nič narediti. No, morda lahko na kratek rok prodajalci izbirajo barvo kupca. Toda tudi če prodajo deleže Mercatorja tujim kapitalskim skladom (in ne denimo Agrokorju), bodo skladi v roku petih let Mercator optimizirali in prodali dolgoročnemu strateškemu lastniku. Takšne so pač zakonitosti v tem poslu.

Zdaj pa nadaljujmo s tem, kar najbolj obremenjuje javno diskusijo glede prodaje Mercatorja. Glede povprečnega potrošnika res ni nobene skrbi. Ni videti, da bi povprečni potrošnik do sedaj zelo trpel ob nakupovanju pri večinsko tujih trgovcih – od Interspara in Leclerca do Hoferja in Lidla. Potrošniki lahko pričakujemu kvečjemu večjo izbiro in nižje cene. Še vedno bomo lahko kupovali slovenski kruh, mleko, sokove, meso in pivo v Mercatorjevih trgovinah, tudi če bo Mercator v četrtinsko ali večinsko tuji lasti. Tako kot to lahko počnemo v Intersparu in Leclercu. Trgovci se pač prilagodijo lokalnemu povpraševanju, sicer ne bi imeli posla. Ob tem pa se bo izbira tujih izdelkov povečala, njihove cene pa padle. Sam dobrih 60% vseh nakupov špecerije opravim v Hoferju, ker je pač za polovico ceneje kot v Mercatorju. Vino, meso in ribe pa v Leclercu, ker je pač boljša izbira, cene pa za 20% nižje kot v Mercatorju. Tudi v Mercatorju kdaj kaj kupim. Enako se obnaša večina potrošnikov. Večina izmed nas ima jasno izdelano nakupno košarico dobrin in strukturo trgovin, kjer jih glede na izbiro, kvaliteto in ceno kupujemo. Pri tem nam je malo mar, ali nam te dobrine lokalna trgovka prodaja za domačega ali tujega lastnika.

Seveda pa bo v primeru spremembe lastniških deležev v Mercatorju prišlo do učinkov na njegove dosedanje dobavitelje. Tako kot je Mercator po drugi polovici 1990. let po seriji prevzemov ostalih slovenskih trgovcev optimiziral dobaviteljsko mrežo in ustvarjal pomembne sinergije z zniževanjem stroškov nabave zaradi večje tržne moči, bodo enako naredili novi lastniki. Če bodo novi lastniki finančni skladi, bo tega v prvi fazi manj, ker se bodo fokusirali predvsem na finančno optimizacijo in odprodajo nedonosnih naložb. Če pa bo nov lastnik strateški kupec iz trgovske panoge, pa bo seveda takoj začel z optimizacijo mreže dobaviteljev in iskanjem sinergij. Vsak izmed nas bi to naredil, ker je pač taka narava tega posla.

Toda resnici na ljubo učinki na domače dobavitelje v živilski industriji ne bodo dramatični. Tržni delež Mercatorja v Sloveniji je, po podatkih iz Povzetka letnega poročila Mercatorja za 2010, 33%, kar pomeni, da so slovenska živilska podjetja že zdaj večinsko odvisna od drugih trgovcev. Glede odpiranja izvoznih možnosti slovesnkim živilcem prek Marcatorje na trge nekdanje Jugoslavije pa je še huje. Po Mercatorjevih podatkih je njegov tržni delež v teh državah naslednji: v Srbiji in na Hrvaškem 8-9 %, v Bosni in Hercegovini 4-5 %, v Črni gori 18-19 %, v Albanijo in Bolgarijo pa je šele začel prodirati.

Mercator pri izvoznem prodoru slovenskim živilskim podjetjem lahko nekoliko pomaga, vendar v zanemarljivi meri. Tudi če pogledamo najbolj razvpit primer, to je prodajo Mercatorja leta 2005 podjetjem okrog Laškega in Istrabenza. Takrat je arhitektka tega finančnega projekta, razvpita Andrijana Starina Kosem, to potezo državnih skladov pospremila z argumenti, da bo to omogočilo obema podjetjema bolj uspešen prodor na trge nekdanje Jugoslavije, kjer je Mercator prisoten. Dejansko se je zgodilo nasprotno. Če pogledate podatke o prodaji izdelkov skupine Pivovarne Laško med leti 2006 in 2010, boste opazili konstantno upadanje prodaje na trgih nekdanje Jugoslavije, hitrejše od upadanja prodaje na domačem trgu.

Dejstvo je, da Mercator sam po sebi, ne v tej ali drugačni lastniški strukturi, ne more rešiti slovenske živilske industrije, dokler ta med 60 in 90% svoje proizvodnje proda na domačem trgu, medtem ko je bil tudi v najbolj ugodnem letu (leta 2008) obseg izvoza živilskih proizvodov na enaki ravni kot leta 1999. Pa tudi na domačem trgu živilskim podjetjem konstantno upada tržni delež, saj se po podatkih SURS njihova prodaja na domačem trgu že najmanj od leta 1998 trendno zmanjšuje. Zakaj? Zato ker je obseg domačega trga premajhen za doseganje ekonomij obsega. Proizvodnja samo za domači trg se preprosto ne splača, ker ne omooča pokritja fiksnih stroškov ter stroškov vlaganj v nove izdelke. Uspešna slovenska podjetja so samo tista, ki večino svoje proizvodnje izvozijo, denimo Gorenje, Revoz, Lek, Krka itd. približno 90 svoje prodaje ustvarijo na tujih trgih, prodaja za domači trg je zgolj dodatek.

Ne, slovenska živilska podjetja svojega preživetja in razvoja ne morejo utemeljiti na Mercatorju. Preživela in rasla bodo le, če bodo uspela razvijati odlične in cenovno konkurenčne izdelke ter jih znala prodajati po vsej Evropi.

Poglejte čez mejo v Avstrijo. Avstrijska živilska podjetja so izjemno uspešna, ker delajo odlične proizvode in ustvarjajo blagovne znamke ter jih znajo prodajati v tujini. Še več, pomena blagovnih znamk se zavedajo do te točke, da so jih celo odkupovala od Istrabenza kot tedanjega lastnika Droge Kolinske, ki je na veliko prodajal njene najbolj znane blagovne znamke zaradi premajhne dobičkonosti. Toda kaj vam pove dejstvo, da se je avstrijskemu Hippu splačalo kupiti blagovno znamko čokolešnik, ki jo je lastnik Istrabenz prodajal zaradi premajhne dobičkonosti? To dejstvo govori o prisotnosti vizije pri pravih lastnikih in pomanjkanju vizije pri finančnih holdingih domačega porekla. In kaj vam pove dejstvo, da je celotno Drogo Kolinsko kupila hrvaška Atlantic Group? Govori o viziji pravih lastnikov. Če domači lastniki živilskih podjetij nimajo vizije, kaj strateško početi s svojim premoženjem, jim niti Bog niti Mercator, ne v popolni domači, ne tuji in ne državni lasti, ne moreta pomagati.

Slovensko živilsko industrijo so dobesedno uničili Slovenci sami, slovenski menedžerji. Pustimo ob strani že pokojne Pomurko in Mip, poglejmo še obstoječe. Radensko je uničila Pivavarna Laško. Zelo učinkovito, tako pijačarski del kot zdraviliški in turistični. Pred letom 2002 smo lahko Radensko kupovali tudi v Avstriji, danes namesto nje tako v ljubljanskih kot v radgonskih lokalih ponujajo Roemerquelle (zapakiran v zelo lepe flaške), ki ga proizvajajo streljaj čez mejo v avstrijskem Sichelsdorfu. Podobno se je zgodilo z zdraviliščem v Radencih, ki je dolga leta dobivalo nagrade za najlepši turistični kraj v Sloveniji. Danes pa cel kompleks spominja na propadajoče mesto duhov. Podobno je s Fructalom. Moj sošolec iz gimnazije je dolga leta delal v Radenski in bil nato nekaj let direktor trženja v pijačarskem delu Radenske. Takrat mi je večkrat povedal, da si najbolj od vsega želi, da bi Pivovarna Laško prodala Radensko nekomu, ki se res ukvarja s pijačami. Med najbolj zaželenimi kupci je omenjal prav Agrokorjevo Jamnico. Kajti videl je, kako v isti panogi Jamnica prosperira pod Todoričem z vedno novimi izdelki, všečnim dizajnom in trženjsko politiko. Po nekaj letih je, ker mu niso dovolili delati, kot je treba, razočaran zapustil Radensko.

Radenske, cockte, argete itd. iz polic v trgovinah pri nas ne bo vrgel ne Leclerc ne Interspar ne Agrokor (če bi slučajno kupil Mercator), pač pa izključno naši domači menedžerji, katerih fokus ni v razvoju podjetja in blagovnih znamk, ampak v privatizaciji in zasebnih rentah na račun podjetja, v katerem delajo. Ko bomo dobili prave, strateške lastnike, bodo ti postavili menedžerje, ki bodo poskrbeli, da bodo razne radenske in cockte spet (ali na novo) prisotne na policah v trgovinah v drugih državah. Pa ne samo v Mercatorju, kajti to bi pomenilo zanemarljivo prodajo glede na njegov tržni delež v sosednjih državah. Atlantic group, ki je kupil Drogo Kolinsko bo v nekaj letih za njeno prepoznavnost in prodajo v tujini naredil več, kot plejada slovenskih menedžerjev – lastnikov v zadnjem desetletju.

Naj končam s tem, da nimam nobene preference glede tega, ali in komu se bodo prodajali lastniški deleži Mercatorja. Le nervoze in cirkusa okrog tega ne razumem. Izbire sploh ni, učinki na dobavitelje bodo minimalni, potrošniki pa bomo kvečjemu na boljšem. Verjamem pa, da bodo zagovorniki nacionalnega interesa vseh barv še enkrat postavljali visok zid okrog Mercatorja. Pa tudi v Mercatorju bodo menedžerji okrog političnega in javnomnenjskega zidu postavili še minsko polje. Da bodoči lastniki svojih lastniških pravic ne bi mogli uveljavljati v skladu z višino lastniškega deleža. Komurkoli bo uspelo kupiti lastniške deleže v Mercatorju, jim bo politika, javnost in uprava podjetja poskušala priskutiti vsak cent, ki so ga plačali zanj.

Pa je popolnoma brez smisla, ker tega ni več mogoče preprečiti. Mar ne bi raje te negativne energije preusmerili v kaj koristnega? Mar se ne bi naši politiki in mendžerji namesto s temi sentimentalnimi neumnostmi začeli raje ukvarjati s tem, kako bodo ustvarili 50.000 novih delovnih mest, ki jih je odnesla sedanja kriza (tudi po njihovi zaslugi)?

_____
* članek je v izvirniku objavljen v Dnevnikovem Objektivu

4 responses

  1. Treba je prodati tudi Gorenje in Krko, vsekakor pa privatizirati tudi elektrogospodarstvo. Šele takrat bodo politiki spoznali, da jim dobički zaradi visokih davkov odtekajo v tujino in da je slovenska socialna država preveč radodarna.

    Preprosto povedano: tako kot so tajkuni izstradali Laškom, ki nima več nobene možnosti, razen da proda naložbe, mora država s privatizacijo in znižanji davkov izstradati sama sebe. Potem ne bo imela druge šanse, kot da svoje državljane proda zasebnikom v zdravstvu, pokojninskim skladom in tujim podjetjem v iskanju fleksibilne delovne sile.

  2. Zgornjima dvema komentatorjema bi priporočil, da preden napišeta kometar – prebereta članek.

  3. malo “off topic”, ampak tiste številke na začetkuz govorijo, da je tudi najbolj zadolženo podjetje v deželici še zmeraj neprimerno manj zadolženo od fevdalnega velekapitalista, ki smo mu podarili eno desetino države (eno desetino, še pomnite tovariši, največjega kriminala nad bogastom naroda v zgodovini slvoenskega naroda – podelitve narave nepredstavljive vrednosti, ki se je z denarjem ne bo dalo nikoli oceniti, rimskokatoliški cerkvi); denacionalizaciojskemu neopravičencu, najbolj avtoritarni organizaciji na planetu, rimsko-katoliški cerkvi. Glede nato, da so škofije v deželici zadolžene za miliajrde evrov in, da so naredile katastrofalno opustošenje,..ma saj se razumemo, ali potemtakem tudi najbolj avtoritarna organizacija na planetu zemlja sedaj mora odprodati slovenijo iz vatikana najboljšemu ponudniku na trgu popolnoma amoralnih karakterjev? a je še kaj pameti v deželici?
    zaneslo me je v primerjave – danes je nedelja in, ignorirajte komentar.

%d bloggers like this: