Kaj bi Angela Merkel lahko povedala Borutu Pahorju

Spoštovani gospod predsednik vlade,
dovolite, da vam predstavim nemško stališče glede reševanja evrske krize in glede odgovornega obnašanja držav članic evro območja. Kot lahko dnevno spremljate, se kriza evra vse bolj poglablja. Vodilne članice evro območja, vljučno z Nemčijo in Slovenijo, so naredile vse v njihovi moči, da bi krizo v posameznih šibkejših članicah omilile in članicam solidarnostno pomagale pri dolgoročnem prestrukturiranju javnih financ ter pripomogle k njihovi dolgoročni gospodarski stabilizaciji.* Nadaljujte z branjem→

Če hočejo evropski voditelji rešiti svoje države, morajo najprej rešiti Grčijo

Finančna kriza v evrskem območju se letos še poglablja, namesto da bi se razreševala. Stopnja verjetnosti dolžniškega bankrota se trdovratno in zanesljivo povečuje in širi nad ostale članice. Grožnja dolžniške krize utegne postopoma dobiti razsežnosti, ki smo jih bili deležni v prvi polovici 80. let prejšnjega stoletja. Vendar s to razliko, da je takrat dolžniška kriza zajela države v razvoju, tokrat pa sega v osrčje najbolj razvitih držav na planetu. Grčija je sindrom, ki se kot rak poglablja med državami PIIGS in grozi, da bo okužil in za seboj potegnil tudi najbolj razvite, “severne” članice evrskega območja.* Nadaljujte z branjem→

Kam? Naprej ali nazaj? Če hočemo naprej, moramo najprej korak nazaj.

Ob 20-letnici samostojne države Slovenije bi morali prekipevati od navdušenja in optimizma zaradi ambicij in razvojnih izzivov, ki so pred nami. Pa je, nasprotno, stanje duha precej slabo. Niti ne več klavrno, pač pa naelektreno. Slaba ekonomska situacija kot rak zajeda socialno tkivo in ker ni nobene politične vizije izhoda iz krize, to elektrizira politične razmere. Leta 1990 smo imeli pred sabo jasno izhodno strategijo – odhod iz Jugoslavije in samostojno državo. Danes takšnih političnih vizij in izhodnih strategij ni, zato je rezultat splošno nezadovoljstvo in predvsem nezadovoljstvo nad stanjem političnega vodenja države. Nezadovoljstvo, ki grozi, da bo eksplodiralo. V mini politično revolucijo.* Nadaljujte z branjem→

NLB: Kako je vlada zapravila 400 milijonov in naredila za dve milijardi evrov škode

Če živiš dovolj dolgo, doživiš marsikaj. Tudi in predvsem ponavljanje zgodovine. Enkrat kot katastrofe, drugič kot farse. Sproti lahko spremljaš, kako politiki spreminjajo stališča, jih poljubno obračajo za 180 stopinj. In pri tem niti ne zardijo, ampak vsakič z isto vehemenco zagovarjajo v tistem trenutku najbolj pravoverno stališče. Tako so lahko včeraj z vsemi piarovskimi orožji zatrjevali, da je banana modre barve, danes pa z istimi orodji in enako vehemenco zatrjujejo, da je črne. Da bi si enkrat sneli politična očala in brez političnih predsodkov ogledali objekt diskusije ter dobili objektivno sliko, da je zrela banana izključno rumene barve, pa ostaja znanstvena fantastika.* Nadaljujte z branjem→

Nova Janševa vlada ali Od kaotične demokracije k banditski poldemokraciji

Najprej nekaj o ozadju. Ko smo leta 2005 v Odboru za reforme z mandatom vlade Janeza Janše pripravili velik reformni paket s 67 ukrepi za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in povečanje blaginje prebivalcev te države, so ta reformni zagon na nož pričakali praktično vsi mediji (razen tega, ki ga berete), mnenjski voditelji in opozicijski politiki so bruhali ogenj in žveplo po “neliberalnih reformah”, ki bodo uničile to državo, sindikati in študentske organizacije pa so šli množično demonstrirat na ceste. Forum 21 je organiziral svojo protireformno seanso. Mene kot vodjo odbora za reforme so v javnosti proglasili za čarovnika ali celo hudičevega sina (Demiana).* Nadaljujte z branjem→

Nobene drame ne bo, ta pokojninska reforma itak ne bi rešila javnih financ

Uporabljati dramatične tone po pričakovani plebiscitarni zavrnitvi pokojninske reforme s strani državljanov je odveč. Pokojninska reforma je sicer potrebna, vendar bistveno bolj radikalna. Toda pokojninska reforma še v tako radikalni obliki na kratek rok ne rešuje ničesar. Pokojninske reforme so pomembne za dolgoročno stabilnost javnih financ, na kratek rok enega ali dveh let pa nimajo omembe vrednih učinkov. Nadaljujte z branjem→

Kako smo z zadolževanjem v treh letih pojedli dve desetletji

Tokrat sem v dilemi. Naj alarmantno povečanje javnega dolga v zadnjih treh letih označim kot butalsko ali kot talibansko? Je šlo zgolj za nekompetentnost vrhovnega državnega varuha javnih financ ali je bila zraven še ideološka komponenta? Bi bilo mogoče brez ideologije doseči boljši makroekonomski izkupiček z vidika povečanja javnega dolga v krizi glede na ustvarjeno/izgubljeno rast?* Nadaljujte z branjem→

Bebava miselnost ima globoke korenine in spomin zlate ribice

Se še spomnite, kaj je bil vrhovni nacionalni interes v časih nekdanje Jugoslavije? Večina vas je verjetno še premlada, da bi to doživela. Ob ohranitvi “dosežkov revolucije”, “bratstva in enotnosti” ter “socialističnega delavskega samoupravljanja” so nas v 80-tih letih prejšnjega stoletja morili z nacionalnim pomenom jugoslovanske vojske. V nacionalnem interesu je bilo, da imamo četrto najmočnejšo armado v Evropi. Da začnemo izdelovati “supersonična”, nadzvočna vojaška letala. In da imamo mega vojaško parado ob 40. obletnici osvoboditve. In da v ta namen vzdržujemo najvišji delež izdatkov za vojsko v Evropi. Nadaljujte z branjem→

Talibani so za podjetja hujši kot invazija kobilic

Se opravičujem. To kolumno sem prvotno nameraval na pisati na temo državnih talibanov, ki se ukvarjajo z iskanjem optimalnih kupcev za slovenskega trgovca. Toda v tem času so bili naši državni talibani še nekoliko bolj “uspešni” na drugem področju. Z nestrokovnim in prvenstveno političnim delovanjem, kar ustreza definiciji talibanov, so uspeli ne samo z državnim desantom zminirati tržno dokapitalizacijo NKBM na varšavski borzi, pač pa tudi poslabšati bonitetno oceno NKBM in s tem podražiti kredite za slovenske kreditojemalce.* Nadaljujte z branjem→

Ponos rešen, Mercator zataknjen v grlu

Za ljubitelje nacionalnega ponosa in tiste, ki ne marajo Hrvatov, sta bila minula dva tedna orgazmična. Kot zmaga na mednarodni nogometni tekmi. Ne katerikoli. Ni šlo za zmago na evropskem ali svetovnem prvenstvu niti za kvalifikacijsko tekmo, tudi za uradno mednarodno prijateljsko tekmo ne. Šlo je zgolj za medsosedsko popoldansko tekmo. Še prijateljska ni bila. Toda zmagali smo! Premagali smo Hrvate! Si predstavljate, Hrvate! Hrvatom ni prišla v roke slaba četrtina delnic Mercatorja.* Nadaljujte z branjem→