Nova Janševa vlada ali Od kaotične demokracije k banditski poldemokraciji

Najprej nekaj o ozadju. Ko smo leta 2005 v Odboru za reforme z mandatom vlade Janeza Janše pripravili velik reformni paket s 67 ukrepi za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in povečanje blaginje prebivalcev te države, so ta reformni zagon na nož pričakali praktično vsi mediji (razen tega, ki ga berete), mnenjski voditelji in opozicijski politiki so bruhali ogenj in žveplo po “neliberalnih reformah”, ki bodo uničile to državo, sindikati in študentske organizacije pa so šli množično demonstrirat na ceste. Forum 21 je organiziral svojo protireformno seanso. Mene kot vodjo odbora za reforme so v javnosti proglasili za čarovnika ali celo hudičevega sina (Demiana).*

Pa so bile reforme, gledano iz današnje oziroma jutrišnje perspektive, relativno mile – davčna reforma, reforma visokega šolstva, reforma socialnih transferov in pokojninska reforma. Ob tem orkestriranem pritisku se je vlada Janeza Janše kmalu notranje distancirala od reform, nato pa se tudi navzven odmaknila od izpeljave reformnih idej in ciljev. Pripravljalci reformnega paketa smo se eden za drugim postopno umaknili, ker nismo želeli sodelovati v tej farsi. Koalicijske stranke vlade Janeza Janše so pač ocenile, da bi jim dejansko izvedene reforme odnesle zmago na volitvah leta 2008. Janez Janša še danes rad zasebno in javno pove, da smo se bili reformatorji “pripravljeni boriti do zadnje kaplje njihove krvi”. Jasno, v njegovih očeh smo bili reformatorji in reforme nebodigatreba, njegova vlada pa žrtev, ki so ji reforme zmanjševale priljubljenost in možnost ponovne izvolitve.

Janez Janša reform seveda ni resno jemal, z njimi je pač dobil nek koncept ekonomske politike, ki ga prej ni imel, hkrati pa so mu reforme služile kot dimna zavesa za njegovo dejansko agendo – divjo privatizacijo in plenjenje podjetij v delni državni lasti. Če bi se potrebnosti reform zares zavedal, bi ravnal podobno kot nekdanji estonski predsednik vlade Mart Laar in glavni slovaški reformator Ivan Mikloš, ki sta se se zavedala, da bosta po uveljavitvi reform izgubila naslednji mandat na volitvah. Toda čez en mandat sta bila zaradi svoje kredibilnosti spet izvoljena. Tisti, ki mu je v interesu, da vlada za vsako ceno, pa se bo reformam seveda odpovedal, misleč, da se bo s tem prikupil volilcem. Janez Janša se ni, izgubil je volitve ne da bi izvedel kakšno resno reformico (če zanemarimo četrtinsko izvedeno davčno reformo ali Virantovo administrativno in plačno reformo).

No, takrat v času še vsesplošnega odpora proti “Janševim” reformam leta 2005 je bil Borut Pahor edini opozicijski voditelj, ki je reforme javno podpiral. Kot poslanec evropskega parlamenta se je nalezel duha in retorike lizbonske reformne strategije o povečanju konkurenčnosti in ustvarjanju delovnih mest. In Pahor je nato kljub načelni podpori reformam tudi na predvolilnih srečanjih zmagal na volitvah. Nato pa se je začela vladna in in njegova osebna kalvarija. Od načelne podpore reformam do dejanske priprave ali celo izvedbe reform na vladi ni bilo prav nobene poti. Po moji oceni gre pri tem za tri ključne dejavnike.

Prvič, osebna ekonomska nekompetentnost in menedžerska neusposobljenost samega Pahorja kot predsednika vlade je prispevala vsaj tretjino. Pahor kot družboslovec v glavi seveda nima nobenega ekonomskega koncepta. Jasno je, da ne razlikuje med ekonomiko ponudbe in keynesianizmom. Toda bolj problematično je, da ne zmore razlikovati med dejavniki, ki vplivajo na konkurenčnost gospodarstva in dejavniki, ki vplivajo na kratkoročno blaginjo. Da ne zmore razlikovati med ukrepi, ki vplivajo na tekoči proračun in tistimi, ki vplivajo na dolgoročno stabilnost javnih financ.

Za njega je to vse enako. Zato nima nobenih prioritet. Zanj je enako, če administrativno dvigne plače v javnem sektorju za 10% in minimalno plačo za četrtino, kot če bi to sledilo po naravni poti, ko bi se oboje dvignile v nekaj letih zaradi rasti produktivnosti v zasebnem gospodarstvu. Za njega osebno se zdi popolnoma vseeno, kako do tega pridemo. Štos pa je seveda v tem, da niti slučajno ni vseeno, kako pride do tega. Če razbremenimo gospodarstvo in mu izboljšamo pogoje za poslovanje, se bodo plače zaradi povečane produktivnosti v nekaj letih dvignile na željeno raven. Če pa minimalno plačo in plače v javnem sektorju dvignemo administrativno, zadušimo zasebno gospodarstvo, hkrati pa se moramo močno zadolžiti, da lahko ta povečani strošek financiramo. Oboje pa seveda vodi k dolgoročni javnofinančni katastrofi. Torej tja, kamor drvimo sedaj.

Ob takšni konceptualni zmedi v glavi je seveda težko voditi vlado, saj si ne moreš postaviti jasnih prioritet. In nato skačeš kot kura brez glave naokrog. Misliš eno, govoriš drugo, delaš pa nekaj povsem tretjega. Če k temu dodamo še popolno menedžersko neusposobljenost in pomanjkanje lastnosti voditelja, vodi to v popoln kaos načrtovanja in delovanja. Nihče na ladji več ne ve, kje smo, kam hočemo in koga poslušati, ker se je tepcu v kapitanski kajuti popolnoma utrgalo.

Drugi dejavnik vladne reformne bede je talibanizem največje vladne stranke. Treba je vedeti, da ne gre za stranko socialdemokratov v modernem evropskem pomenu, ki se zavedajo vrstnega reda, kako priti do večje blaginje za vse prek poprejšnjega spodbujanja konkurenčnosti. Pri Pahorjevih socialdemokratih gre za skupek ostarelih komunistov in talibanskih ideologov, ki črpajo svoj intelektualni potencial iz marksistične ekonomske miselnosti. K temu pa je treba dodati še običajne mlade povzpetnike oziroma politične podjetnike, ki poskušajo izkoristiti svojih pet minut oblasti za zasebno bogatenje prek zlorabe javnih funkcij. Ob odsotnosti pravega vodje to seveda vodi v kaotičen boj za prevlado med različnimi klani znotraj stranke, kjer pač zmagujejo tisti, ki imajo največ podpore v nekdanjih strukturah komunistične oblasti, medtem ko politični podjetniki veselo izkoriščajo kaos in kradejo. Na koncu dobimo marksistično ekonomsko politiko razdelitve v skladu s potrebami (in ne v skladu z ustvarjenim) in nacionalističnega gospodarstva zaprtega tipa, ki jo vodi talibanska struja okrog finančnega ministra Franca Križaniča, ter marksistično ideološko šolsko politiko, ki jo vodijo talibani okrog šolskega ministra Igorja Lukšiča. Oboje seveda vodi v bankrot javnih financ.

Komunisti so v tem najboljši – popolnoma zanemarijo ustvarjanje dodane vrednosti in se osredotočijo raje na brezmejno zapravljanje in življenje preko lastnih zmožnosti, za kar se enormno zadolžujejo v tujini. Dokler so zunaj pipe za zadolževanje odprte in dokler od gospodarstva in gospodinjstev poberejo dovolj davkov, še gre, nato pa privedejo državo v bankrot. Tako so naredili v osemdesetih letih po enormnem zapravljanju in zadolževanju v sedemdesetih in ta isti scenarij živimo prav sedaj.

Tretji dejavnik, ki je uničil reformne napore te vlade je, paradoksalno, tisti, ki bi jim moral dati največji zagon. Svetovna gospodarska kriza, ki je ponovno pokazala, kako iztrošen je slovenski razvojni model, temelječ na pocenskem lohnarbeitu in državni lastnini za vsako ceno, je dejavnik, ki vsako normalno vlado prisili v strukturne reforme, da iz krize gospodarstvo izide bolj zdravo in je spet sposobno zagotavljati kvalitetna delovna mesta za dostojno plačo.

Zdelo se je, da sedanja vlada pri tem ne more zamočiti. Slediti bi morala samo temu, kar so počele druge države v soseščini. Torej rešiti banke slabih kreditov, znižati davke, povečati naložbe v infrastrukturne projekte in znižati plače v javnem sektorju in morda zamrzniti pokojnine. Toda ne, ta vlada se je odločila, da bo naredila prav nasprotno. Odločila se je ohranjati nespremenjeni življenski standard in ga tistim v javnem sektorju še povišati za 10 odstotkov, čeprav je gospodarska aktivnost močno upadla. Zato je pustila obe državni banki, da shirata in pri tem uničujeta gospodarstvo, povišala je plače in pokojnine, razbohotila javni sektor, zamrznila naložbe v infrastrukturo, zdaj pa nam grozi še s povišanjem davkov in prispevkov.

In zdaj po tej antireformni talibanski revoluciji, po megalomanski zadolžitvi in javnofinančni katastrofi, v katero nas je vlada pripeljala z nerazumnim trošenjem, si je vlada kot glavni reformni cilj izbrala, da bo reševala dolgoročno stabilnost javnih financ prek pokojninske reforme. Vsakomur, ki ima v glavi le malce urejene zadeve, je jasno, da pokojninska reforma na kratek rok nima nobenih bistvenih učinkov. V roku enega ali dveh let je zanemarljiva z vidika javnih financ. Rešuje pa probleme, ki jih bomo imeli čez deset ali dvajset let. Najbolj akutni problem danes nikakor niso pokojnine, pač pa gospodarstvo, ki je zamrznjeno in prevelika javna poraba, ki je gospodarstvo in gospodinjstva ne morejo financirati prek pobranih davkov. Javna poraba je za dve milijardi previsoka glede na ustvarjeno dodano vrednost. Torej je treba narediti dvoje: prvič, spodbuditi podjetja in posameznike, da bodo začeli več ustvarjati, in drugič, zmanjšati sedanjo javno porabo.

In tako smo spet nazaj pri potrebnih reformah. Sedanja vlada lahko mirno vzame paket reform iz leta 2005, vključno s privatizacijo obeh državnih bank, vendar pa temu doda krčenje nepotrebne javne porabe (vključno z znižanjem plač v javnem sektorju in racionalizacijo ministrstev in agencij), pa bo ustvarila stimulativno podjetniško okolje, ki bo kmalu generiralo dovolj visoko dodano vrednost, da bomo s pobranimi davki od višje osnove lahko pokrili javno porabo.

Seveda sedanja vlada tudi po nedeljem referendumskem fiasku tega ne vidi. Deluje še bolj kaotično. Najprej je grozila z interventnim zakonom, ki bi zmanjšal plače v javnem sektorju. Ko je ugotovila, da za to nima niti izvedbene sposobnosti niti podpore znotraj vlade, kaj šele parlamenta, zdaj sanjari o proračunskem rebalansu. Gre za popoln kaos, medtem ko naša barka drvi proti čerem.

Sledi bankrot, ni druge. Morda bo na političnem področju pred tem uspelo premešati karte in bomo dobili novo vlado. Toda tudi nova Janševa vlada ne bo nič bolj reformno usmerjena. Nima teh prioritet in zato nima jasnih konceptov, kaj narediti z gospodarstvom. Ima le le neizmerno željo po vladanju. Tudi v bankrotirani državi se še vedno da kaj upleniti. Iz kaotične demokracije se bomo premaknili nazaj v banditsko poldemokracijo. Le revni bomo vedno bolj. Talibanska ideologija pri nas je večna.

_____
* članek je izvirno objavljen v Financah

28 responses

  1. berem tole nadaljevanko, ki vsekakor ni v stiu hollywoodskega rambo 1 rambo 2, rambo 3,.rambo 5,.. in današnja je najboljša. Tisto kar cenim najbolj je talibanizem proi vseh, čeprav zaradi vsegliharstva avtorja pravoverni (in to je velika večina v deželici) pošiljajo na grmado.
    dlaka v jajcu,..igla v senu,..da jo najdem. sem jo že – prenehajte že enkrat sanjati ekonomisti o asfaltu in betonu in si izmislite nekaj drugega. zbetonirano in zasfaltirano je že preveč – lahko pričnete rušiti, npr. razmišljajte alternativno – kaj še lahko prinese deželici prosperiteto, v kolikor se držimo vaših nasvetov.. mogoče vlaganje v pamet, nove materiale, katalizatorje, pametnejše kmetijstvo, drugačno energetiko,.. saj ste pametni. torej, prenehati z asfaltom in betonom, to je barki, ki se v valovih približuje čeri dodatno še pognati motorje in jo raztreščiti, da tudi po bankrotu generacije ne bodo več imele možnosti (enako, kot je nadebudni slikar z ozkimi brki hotel Nemčijo raztreščiti po izgubljeni drugi vojni). Piše se leto 2011. halo, na planetu so druge vrste problemi.

  2. Bravo za pogum in tako jasne in nedvoumne poudarke v analiticnem prispevku.

    To dvoje:
    “Najbolj akutni problem danes nikakor niso pokojnine, pač pa gospodarstvo, ki je zamrznjeno in prevelika javna poraba, ki je gospodarstvo in gospodinjstva ne morejo financirati prek pobranih davkov. Javna poraba je za dve milijardi previsoka glede na ustvarjeno dodano vrednost. Torej je treba narediti dvoje: prvič, spodbuditi podjetja in posameznike, da bodo začeli več ustvarjati, in drugič, zmanjšati sedanjo javno porabo.”
    In to:

    “Sledi bankrot, ni druge. Morda bo na političnem področju pred tem uspelo premešati karte in bomo dobili novo vlado. Toda tudi nova Janševa vlada ne bo nič bolj reformno usmerjena. Nima teh prioritet in zato nima jasnih konceptov, kaj narediti z gospodarstvom. Ima le le neizmerno željo po vladanju. Tudi v bankrotirani državi se še vedno da kaj upleniti. Iz kaotične demokracije se bomo premaknili nazaj v banditsko poldemokracijo. Le revni bomo vedno bolj. Talibanska ideologija pri nas je večna.”

    JE TAKO REALNO ZAPISANO, da je naravnost vrhunsko.
    Za drugi citirani odstavek, pa dobesedno aplavz.
    od leta 2005 mislim podobno, nisem brez razloga naredila neologizma: janseviki in si isto leto nabrala na spletu strahotne sovraznike, ki so splet popisali z desetisoci lazmi o meni.


    Mi smo zdaj v tujini na varnem, financno od Slo neodvisni, a me boli dusa, ko vidim, kako razclovecena je v vseh pogledih moja domovina.
    In zaradi tega sem ves cas v sebi nemirna, ker cutim, da bi morala tudi sama nekaj doprinesti, da bi bila boljsa.
    Vsak od nas pride na svet z doloceno nalogo in vcasih si mislim, sta poucevanje slov jezika v tujini in poezija v slovenscini dovolj?

  3. Zanimiv prispevek.

    Vendar pa se avtor moti v poveličavnju ekonomije. Brez razuma, tudi ekonomija ne more uspeti. S takšnim šolskim sistemom in medijsko pokrajino, kot ju imamo, smo na najboljši poti v Telebanijo. Problem niso samo slabi voditelji, ampak ( s politikantstvom in kvazi ideoologijami ) pobebavljeni ljudje. Funkcionalno nepismeni, miselno leni, nezmožni lastnega premisleka in zlahka vodljivi ( tudi po najbolj neumnem mediju). V taki klimi se brez problema redijo slabi in pokvarjeni voditelji. Ni je ekonomije, ki lahko reši to vase zagledano in nevedno družbo.

    Ne verjamete? Preberite kakšne odzive na članke na spletnih forumih večjih medijev. Dobili boste mentalno sliko naroda. Pa ti vsaj še znajo uporabljati računalnik…

  4. Zelo res. Prav smešni so mi tisti politični komentatorji in politiki, ki opoziciji odrekajo pogum, da v krizi prevzame vladanje.

  5. Matjaž me je malce prehitel. Če bi bil problem zgolj zblojeni kapitan, ga ne bi bilo problem vreči čez ogrado, težava je na palubi. Tam je rulja, ki ne ve nič o navtiki, nič o navigaciji…zanje je svet v glavnem še vedno ploščat. Že (v teh krajih precej osovraženi) M. Friedman je pisal, da džabe predpisi, če (takole po meglenem spominu) niso podprti splošni principi/vrednote v podzavesti večine ljudi, ki predpisom omogočijo, da zaživijo. Zaključek je, da smo-prosto po Pezdirju-na krajši in srednji rok vsi mrliči…ali pa najdemo short cut, ki bo čas sprememb v glavah ljudi skrajšal. Torej kako izobraziti množice…na USB jih ne moremo priklapljati, o tem sem že tipkal?

    Ostaja mi, da “takole izzovem” avtorja teh vrstic…zakaj nikoli ni prišlo oz. kaj preprečuje, da bi se t.i. mladoekonomisti močneje povezali, recimo združili v civilno gibanje/politično stranko, ki bi imela za jedro delovanja klasično liberalno idejo?

  6. @Dragica
    Hvala za podporo! Ne vem, če se da trenutno kaj več narediti kot na vzgajanju mlajših generacij. Ustvarjanje vrednot.

    @Dule
    Razlog je natanko v tem, kar praviš – v “rulji na palubi” in pomanjkanju vrednot (odgovornost za lastno usodo in odgovornost do družbe). Koliko % volilnih glasov lahko dobi politična stranka, ki ima v programu strukturne reforme, ki posegajo v pridobljene “pravice”, beri privilegije grškega tipa? Odgovor je tudi v rezultatu zadnjih referendumov, ki niso bili samo odpor proti vladi, ampak kar dober pokazatelj vrednot te nacije.

    Najprej moramo skozi bankrot, kamor nas peljejo levi in desni komunisti.

    Čas za civilnodružbena gibanja s specifičnimi cilji pa je seveda vedno pravi.

  7. Ne vem, kdo je spremenil naslov komentarja najprej objavljenega v “Financah” in sicer iz “Talibanske reforme oziroma vladni reformni blef”
    v “Nova Janševa vlada ali Od kaotične demokracije k banditski poldemokraciji”, kar pa nikakor ni v prid avtorju, saj bi človek pomislil, da gre kljub pravilno ugotovljenim vzrokom, zakaj zaradi namere obdržati se na oblasti še naslednji mandat, vlada 2004-2008 ni mogla oziroma ni hotela sprejeti predlaganih 67 (Sic!) postavk nujnih reform, ki bi danes preprečevale zdrs v takšno gospodarsko in moralno krizo, za osebno zamero, kar ni dobro. Sklicujete se na prevrednotenje vrednot – prevrednotenje vrednosti. Kako naj pričakujemo tak proces, ko pa večinska “sedežna garnitura stolov in zof” v parlamentu ni bila sposobna, ali pa ni hotela za nobeno ceno, verjetno zaradi ohranjanja privilegijev iz starega režima, dojeti, razumeti in sprejeti izjavo o zločinskosti komunističnega sistema. Dokler ne bo vsak posameznik sposoben doživeti in ponotranjiti grozo zločina komunističnega sistema in to tudi zavesto živeti in izjaviti ter ga v celoti zavrniti, tako dolgo bomo še naprej priča enakemu ravnanju, ko ni nobenega pomisleka in zadržka ubijati danes sicer na drugačen način – z neplačevanjem prispevkov iz dela in neizplačevanjem plač številnim delavcem, ki so to zaslužili, in nenehnim izčrpavanjem ter odlivi “bogastva” Slovenije na privatne račune doma in zlasti na tuje, ko se ne bomo ob tem sposobni zgroziti in ukrepati takoj – zlasti v parlamentu, će tega ni sposobna rešiti levosredinska vlada socialne države in strankarski voditelji ter ministri s telečjimi očmi in naličenim praznim besedičenjem, ki želijo še naprej opijati nezadovoljne državljane s neskončni preigravanjem pred golom – tako dolgo ni mogoča nobena reforma in noben premik Slovenije naprej v vseh ozirih. Več svetlobe, prosim, več zraka … V Hudi jami oživljajo nepokopane mrtve roji mušic, ki se nato spreletavajo v hlevih in nad poljskim in travniškim cvetjem ter obletavajo in sedajo na otroke na sprehodu v naravi …

  8. Ne vem zaradi česa se vam je g.Janša tako zameril?Mogoče zaradi tega,ker Janša ni takoj zagrabil za vaše ideje in predloge?Se še spomnite v kakšni klimi je delovala vlada takrat?Če ni grozil Semolič, je pa policijski sindikat ali pa kakšen drug.Hinavski se mi zdi ta vaš zapis,kajti v času Janševe vlade ste se pa prav radi slikali z njim.

  9. Z vsem spoštovanjem g. Damijan… ampak del te nacije si tudi ti sam.

    A bi lahko pojasnil kaj si mislil s stavkom:”Odgovor je tudi v rezultatu zadnjih referendumov, ki niso bili samo odpor proti vladi, ampak kar dober pokazatelj vrednot te nacije.”

    Ta stavek je mogoče razumeti na mnoge načine…a torej meniš da smo se Slovenci izkazali ker smo na referendumu bili trikrat proti in s tem pokazali da nam je dovolj takega načina vladanja….

    Ali pa si mnenja da smo s tem ko smo bili trikrat proti pokazali svojo nezrelost….?????

  10. Anika, naslov je, kot bolj ali manj nad vsemi članki iz Jožetove ‘talibanske nanizanke’, moja uredniška odločitev.

  11. Referendumska vprašanja naj ne bi imela z odnosom do vlade nobene zveze. Povdarek na: naj ne bi. Razen, če bi trem vprašanjem dodali še četrto: Ste do grla siti te vlade? Na to se da elegantno odgovoriti z DA ali NE. Ljudje naj bi bili zadosti pametni, da bi odgovorili na vprašanje, ki se jim zastavlja in ne na tisto, kar jim sugerira “oblastiželjnizavsakoceno” – J. Janša.
    Tako bi naj bilo. To vsi vemo.

    A ker stvari niso črne in bele in ker je situacija takšna kot jo je zelo dobro opisal g. Damijan (res odličen članek) je bil narod slovenski na super referendumsko nedeljo postavljen pred dejstvo. Če si hoče ohraniti vsaj kanček dostojanstva, se referenduma enostavno ne udeleži.

    Ker ni šlo za to, da se bomo mi izkazali kot to ali ono, in ni šlo, da se bomo pokazali zreli ali surovi … Šlo je za to, da tega referenduma sploh ne bi smelo biti.

    Še enkrat čestitke avtorju, ker je znal zako dobro popisati to nepopisno stanje v naši državi.

    .

  12. …proti kateri jaz seveda nimam pripomb, ker ima Vojko dober feeling za zgodbo.

    Glede ostalih stvari:
    – prav nobenih osebnih zamer ni ne do ene ne do druge strani, nanizana so zgolj empirična dejstva. Treba pa je malce poznati – vsaj bližnjo – zgodovino in dejstva, preden se kdo loti komentiranja;
    – ja, dogaja se nam grška “nezrelost” in bebavost, ko kot nacija nasedamo lobijem in glasujemo za interese lobijev samo zato, ker ne maramo tistega, ki je kakšen smiseln predlog (malo delo, pokojninska reforma) celo predlagal. Ampak o tem smo na tej strani v zadnjih 2 mesecih že večkrat debatirali in debata je izvenela v grško bebavost večne komentatorjev, ki za vsako ceno brani svoje pridobljene “pravice”, čeprav niso z ničemer upravičene (ne z ustvarjeno dodano vrednostjo, ne s primerjavo z razvitimi državami v Evropi).

  13. @vojko
    @jože p. damijan
    Hvala za pojasnilo. Brez komentarja, kajti tudi dejstva so odvisna od optike in interpretacije, na primer ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Kar pa zadeva grško bebavost – več austerity – varčevalnih strogosti prinaša več austerity, to pa več revščine, kar vse duši razvoj in napredek.

  14. g. Damijan po tvoje smo torej nezrela in bebava nacija…in iz tvojega odgovora je jasno razbrati, da so nezrela in bebava nacija tisti, del slovencev, ki niso razumeli, da bi bilo modro in zrelo podpreti zakon o malem delu in predlagano pokojninsko reformo. Tisti del nezrele in bebave nacije je po tvoji logiki podlegel interesom lobijev in ne mara tistega, ki je predlagal te smiselne predloge.
    Te vprašam: kaj meniš kje so vzroki zato, da je tolikšen del slovencev nezrel in bebav?

  15. Hja no, kaj naj rečem.

    Vedno bom proti reformam, ki bo zahtevala samo od nas navadnih, da plačujemo breme krize in se odpoveduejmo socialnim pravicam. Pa naj jo predlaga Pahor, Janša, Bernanke, Trichet, … Rompuy.

    Ko pa bo mogoče kdaj prišla na spored reforma, ki bo odbavčila tudi tiste, ki so krizo zakuhali, bom pa premislil tudi o ostalem.

    Do takrat pa en lep shizofreni pozdrav.

    In ne mislim samo na našo kuro, ampak na celoten svet, ker vse države krize rešujejo po enakem kopitu – manjšajo socialo, ker je to najlažje. Če to ne pomaga, centralne banke posežejo po Topčider receptu, itd.

  16. Vedno se oglasim ob tem, kar avtor smatra za Božjo zapoved: premier bi moral biti ekonomist.
    Zakaj?
    On je vodja ekipe, naj bo finančni minister ekonomist.
    Angela Merkel je fizik in kemik.
    Sarkozy pravnik.
    Obama politik, itd.
    Pahor se je torej naslonil na Križaniča in njemu je treba zastavljati vprašanja, zakaj ne loči med tem in med onim.
    To je človek, ki je mejo revščine postavil na 1000 evrov (najnižja neto plača), mejo bogastva pa na 1500. Teh 500 evrov razlike pove vse o slovenskem egalitarizmu.

  17. Kazalniki družbenega razvoja in dobrobiti so boljši v državah, kjer je neenakosti manj. Raziskave epidemiologov (pravilno vidite, ekonomiste namreč zanima vse kaj drugega, kot kriminal, zdravje, najstniške nosečnosti, duševne bolezni etc.) so pokazale, da visoke stopnje neenakosti uničujejo tkivo družbe.

    http://en.wikipedia.org/wiki/The_Spirit_Level:_Why_More_Equal_Societies_Almost_Always_Do_Better

    Kako se družbe borijo proti neenakosti, je seveda drugo vprašanje. Običajno se ekscese trga popravlja z redistribucijo, saj je večini političnih ekonomistov jasno, da rezultati tržnih procesov niso nevtralni, ampak so bolj naklonjeni določenim družbenim skupinam.

    Dr. Damijan posmehljivo govori o nekakšnih pridobljenih “pravicah”, kakor da javno zdravstvo, šolstvo in pokojnine predstavljajo neke neupravičene in nezaslužene privilegije, ki jih je treba v imenu poštenosti ukiniti.

    Ko pa zagovarja znižanje davkov za kapitaliste, pa naenkrat ni več govora o pridobljenih pravicah, ampak o spodbujanju vlaganj, zaposlovanja etc, ki naj bi v teoriji koristili vsem, v praksi pa vidimo, da je posledica bogatenje ozkega sloja ljudi, povečevanje neenakosti in gnetenje gospodarskega sistema po volji kapitala.

    Kar bi pričakoval od akademikov in drugih komentatorjev, je, da bi osvetlili politično, ali če hočete razrednobojevniško naravo konfliktov v sodobnem kapitalizmu, ne pa da papagajsko ponavljajo to, za kar vsi vemo, da je njegov modus operandi: znižaj davke, ker jih bo nekdo še bolj, znižaj plače, ker drugje so še nižje, ukini javno zdravstvo, ker nekje ga sploh nimajo…

  18. Dolgoročno gledano in gledano s kančkom pesimizma je verjetno res bolje zdaj zarezati v plače javnih uslužbencev, kakor da bo kasneje do tega prišlo zaradi bankrota države.

    Po drugi strani to pomeni, da bo prepad med revnimi in bogatimi še večji. To pomeni, da srednjega sloja praktično ne bo več, oziroma bodo srednji sloj predstavljali tisti, ki so bili do sedaj višji srednji sloj, medtem pa bo večina dozdajšnjega prebivalstva, ki predstavlja srednji sloj, zdrsnila v revščino.

    10% se morda ne sliši veliko, vendar pa to predstavlja 1.2 plači na leto. Adijo dopust torej, pa morda še kaj zraven.

    Ceno za slabo vodenje države in gospodarstva bodo spet plačali ljudje, največ seveda srednji in najnižji sloj, ki prinašata tudi največjo dodano vrednost. Zmotno je mišljenje, da največjo dodano vrednost prinaša visoko izobraženi kader. Povečini največjo dodano vrednost predstavljajo tisti, ki delajo za pest riža na dan, oziroma tisti, ki delajo za minimalac. Kapitalizem že torej kaže zobe tudi pri nas. V naslednjih letih zato pričakujem še večjo stopnjo revščine in razslojevanja.

  19. Pozabil sem še napisati, da bodo cene ostale na zdajšni ravni, medtem ko se bodo plače vrnile za nekaj let nazaj. Oziroma se cene obenem še povečujejo (na primer zadnja podražitev elektrike). Torej predstavljate si lahko kaj bodo o tem menili ljudje in kako bodo take ukrepe prenesle ulice.

  20. @Miha
    Hm, nikjer ne trdim, da mora biti premier ekonomist. Noberne potrebe ni po tem. Potrebno pa je dvoje: (1) da ima v glavi poštimane zadeve glede vrstnega reda, kratkega in dolgega roka in tako jasen sistem prioritet; in (2) da je moder človek, ki zna izbrati kompetentno ekipo, ji zna prisluhniti in se nato zna odločiti. Meni je itak najbolj všeč Platonova ideja, da vlado (državo) vodi modrec (filozof). Torej nekdo, ki ima poštimano glavo in ki je hkrati odprt za ideje.

  21. Tudi sam se z večino vsebine članka avtorja JP strinjam, a me ne prepriča, tako kot spoštovana g. Dragica ne, da pri njiju ni v ospredju le preveč zamerljivosti proti Janši. Kot da se vsi bojimo njegovega uspeha v eventualnem novem mandatu.
    Vsi premalo upoštevamo da družba ni le ekonomija (tu se strinjam z g.Matjažem in še nekaterimi), politična pripadnost ali ta in ona stroka. Kolikor poznam nastanke i načine reševanja problemov v družbi, je včasih potreben tudi korak nazaj, da lahko ustvariš dva naprej. Pozitivne izkušnje iz realnega sektorja in dela z ljudmi pač. In dober vodja mora predvsem delovati interdisciplinarno, povezovalno, za vodenje posameznih področij pa ima sodelavce, ki naj se na to spoznajo, pa kakor koli se naj že imenujejo.
    Pravzaprav pa, kateremu svojemu sonarodnjaku smo Slovenci sploh pripravljeni pomagati in ga podpreti v njegovih prizadevanjih za spremembe na bolje, pa naj bo levi ali desni, tudi tistemu vmes ….

  22. @rak, le kaksne zamere bi imel JpD do JJ-ja? Da je sam odsel od njega, ko je videl, kaksna neskladnost je med nacelnostjo in prakticnostjo v njem?
    Eno je blebetati za javnost, se boriti za Ablast, drugo- na Ablasti, tudi kaj od nacvekanega narediti.
    JJjeva vlada je bila blef na blef, le zakreditirali nas toliko niso, ker se ni bilo krize, drugo bi bilo, ce bi oni imeli vzvode oblasti v tem mandatu.
    Imel je polpismeno vlado zgolj ideoloskih sejalcev sovrastva. Ti so bili mojstri pobebavljenosti.


    Meni JJ osebno ni storil nic, glede na to, da sem bila najbolj otrodoksno katolisko vzgajana, bi se moral s svojim farizjstvom celo prilegati, institucija, cerkvena, je zibelka farizejstva in sprenevedanja, s svojo dogmaticnostjo pa vir vseh kasnejsih nasilnih diktatur, vse so se ucile od nje in ni je vecje diktature kot so religiozne institucije in ni vecjega nasilja, kot ga nosijo prav ideologije, ki uzurpirajo bozje za oblast nad clovekom. te so si celo pekel izmislile, vecni, da so imele vec moci na zemlji.

    To miselnost, ta dogmatski represivni pristop pooseblja omenjena politika do neskonsnosti.

    Ni neumnost neskonca, kot pravi “Ajnstajn”, ta se vedno da definirati z debilnostjo in nekje se ji znanstveno napravi konec, kjer dlje od idiota ne gre, a kategorije custev so neskoncne in kdor orje ledino s sovrastvom in negativnimi miselnimi vzorci – ta oseba je veliko nevarnejsa od debila.

    Stranke so passé, tako leve kot desne,vmesne, stranske ali postranske, ideoloski predznak je le moznost manipuliranja z javnostjo, s intimnimi prepricanji volilnega telesa, v bistvu pa en isti sit, samo najbolj radikalen boj za oblast, ko pa jo imajo, pa plenjenje za lastno zadnjico in svoje prijatelje, ki ta aparat oblasti vzdrzujejo na oblasti.

    ko clovek spozna, da so vse ideologije nastale zato, da si clovek omogoci oblast nad clovekom in da z bozjim veze nimajo, se manj s svetostjo zivljenja in ko spozna, da so vse te do neba kricece stranke s papirnatimi deklaracijami eticnosti najdlje od realne eticnosti in cloveka – se vprasas – KAJ ZDAJ? KAJ NAREDITI? KAJ STORITI ZA BOLJSI SVET? kako preziveti?

    ( vedno me pograbi bes, ko recimo vidim vrste zensk pokrite z rutami, mozje so si pa skozi stoletja privoscili hareme in vse v imenu bozjega razodetja)

    Da bo svet boljsi, bo potrebno napisati novo Biblijo oz Sveto pismo, le moski ga ne smete pisati vec, napisati ga mora zenska. In ne vec v imenu boga, ampak v imenu cloveka in kvecjemu z bozjim v njej.

    toliko manipulacij in nasilja je prinesla ta politika mocnejsega, da smo tam, kjer ne bi smeli biti.

    @ oze p damijan, se strinam z vzgojo. Si pa modrijana v strankah, ki so, ne predstavljam.

    A zagotovo jih ima veliko slovenski narod, ljudi, ki so sposobne miselne kapacitete s sirino duha in tudi eticno kredibilne. Le – ob tej apokalipticni situaciji – kdo se bo zrtvoval?

    Kdo bo sel prostovoljno na oltar, kjer te v templju cakajo mesarji namesto svecenikov?

  23. Spoštovana Dragica, jaz pa mislim, da stvari le niso tako hude, kot jih opisujete glede Janše. Nimam nekih večjih intelektualnih sposobnosti nadalje razvijati dialoga o njem, izrazil sem le svoje občutenje nekih trditev in mnenj v tem članku in komentarjih. Sam tudi menim, da brez blefa v politiki ne gre in tudi nikoli ne bo šlo, da pa Janša glede tega trenutne vodilne koalicijske trojke in še komu v vladi ne presega kvečjemu jim sega do kolen.

    Kakor sam razumem z vaše strani omenjeno znano Einsteinovo izjavo o neskončnosti človeške neumnosti, menim, da ni bila mišljena za kategorije razuma, temveč na “neskončnost” njenega pojavljanja v družbi.

    S cerkvijo kot institucijo sem sam razčistil že v najstniški mladosti, ne iz verskih, ampak čisto posvetnih razlogov. Če parafraziram nekega mojega učitelja v mladosti, ki nam je dopovedoval, da je država pač aparat nasilja, ki služi vladajočemu razredu za zaščito njegovih interesov, danes v rahlo jesenskih letih trdim, da enako velja tudi za vse vrste ideologij in religij. Pa saj so v namenu vse iste, le bogovi so različni. Je pa dejstvo, da raja, ki jo potrebujejo in obvladujejo, ostaja raja, njen absoluten nivo pa je vedno relativen.

    Osebno pa verjamem in želim, da se čimprej uresniči misel Ruosseau-ja o usodi kapitalizma in komunizma – združitev najboljšega od obeh.

    P.S. Naletel sem tudi na njegovo zanimivo stališče –
    “Najmočnejši ni nikoli dovolj močan, da bi lahko ostal vedno gospodar…”. Velja tako za posameznika kot državo.

  24. Ojla, Anika, rak,

    sem napisala kar dolg odgovor in mi ga zaradi neke napake sistem ni sprejel in sem ga izgubila…
    ni mi hujsega kot dvakrat pisati isto stvar od zacetka:)

    Bom zelo kratka, Anika, Cezar je lahko kdorkoli oz katerakoli. Jaz ne postavljam omejitev, s tem, ko izpostavljam zensko v vsej njeni vecplastni vrednosti, ki je bila skozi stoletja zaposatvljena in zrtvovana za druge njene prav tako lepe plemenitosti in vrednote.

    Cas, ki prihaja, je cas zenske in znati ga bo treba vnovciti se drugace, ko so ga vnovcile zenske pred nami, ce hocemo, da bo svet uravnoveseno jin-jangovski tudi v odlocitvah, ki zavezujejo svet v prehodu iz tega popolnega ekonomskega in eticnega kaosa v nove kvalitete obeh sfer.

  25. @dragica
    Iz vaših ust v Božja ušesa. Od žen, ki so se pojavljale v javnosti in tudi javno delovale, mi prideta na misel samo dve: Katarina Sienska in Rosa Luxemburg, obstaja pa milijarde anonimnih žena, ki tiho in vztrajno soustvarjajo našo vsakdanjo stvarnost; te so heroine in naj se sliši njihov glas med glasnim vpitjem in razgrajanjem današnjih “uspešnih žensk”, ki so svojo naravo in umnost položile na oltar vsakršnih ideologij in Mamonov. Prava narava in neizmerna moč žene se je izgubila tam nekje v šestnajstem stoletju.

  26. Osebno se načeloma zelo strinjam z vsem kar napiše g. Damijan in ostali ”mlado ekonomisti”. Tudi zdajšnja kolumna precej dobro zaobjame težave zdajšnje vlade in seveda vseh prejšnjih ter bodočih. Me pa nekoliko moti da se premalo o teh stvareh pogovarja/pregovarja v nacionalnih in privatnih medijih ter različnih dogodkih. Seveda skuša tudi tu in tam kak mladoekonomist prepričati ljudstvo v Cankarjevem domu/Delu o nujnosti sprememb, pa vendar se mi dozdeva da je spretna komunikacija celotnemu ljudstvu o liberalnih reformah/etiki/ekonomiji na splošno premalo vključena v vse sloje našega prebivalstva. Tako kot se sindikati zbirajo na svojih prireditvah in se neprestano ”kurblajo” med seboj (ker seveda v množici poslušalcev ni nobenega drugače mislečega) tako tudi dobivam občutek da zagovorniki liberalnih reform nimajo prave komunikacijske strategije za širšo množico. Na tem mestu lahko omenim da je že M. Friedman povedal da leži moč sprememb v ljudsvu in samo v ljudstvu. Tako je potrebno najprej nehati delati stvari narobe in počasi a strpno prepričevati ljudi kaj je dobro za njih. Ker ljudstvo izvoli vlado. In vlada se prilagaja temu kar ljudstvo želi. In samo v primeru, da bo vlada predlagala takšne reforme, ki jih bo ljudstvo podpiralo že preden se zgodi ta famozni ”predlog reform”, samo takrat bodo tudi reforme zaživele.

    Torej več aktivnih nastopov v različnih medijih. Treba je začeti prepričevati ljudi postopoma in na dolgi rok, ter biti pripravljeni na napad lobijev/sindikatov. Menim, da je vsaj dolžnost ekonomske srenje odkrito in na način, ki bo razumljen od vseh, povedati kje greši Semolič pri svojih štancah: ”Mi se ukvarjamo z realnimi ljudmi in realnimi težavami” ali pa ”ti ekonomisti so samo teoretiki”.

  27. @Dragica, Anika
    sam sem tudi za še večjo vlogo žensk v javnem življenju, v povprečju manj so pohlepne in bolj razumne, delovne in dosledne, pa še boljši instink imajo od moških, kar sploh ni zanemarljivo. Ampak, ko pa pogledam v naš parlament ali nekatere državne institucije, pa včasih v nekatere kar malo podvomim …
    Vsa čast pa vajinim prizadevanjem in komentarjem, četudi se včasih ne strinjam z vsem …

%d bloggers like this: