Kako smo z zadolževanjem v treh letih pojedli dve desetletji

Tokrat sem v dilemi. Naj alarmantno povečanje javnega dolga v zadnjih treh letih označim kot butalsko ali kot talibansko? Je šlo zgolj za nekompetentnost vrhovnega državnega varuha javnih financ ali je bila zraven še ideološka komponenta? Bi bilo mogoče brez ideologije doseči boljši makroekonomski izkupiček z vidika povečanja javnega dolga v krizi glede na ustvarjeno/izgubljeno rast?*

O tem, da bi bilo mogoče biti bistveno bolj skrben pri vodenju javnih financ z uporabo ustreznejših ekonomskih politik, ni dvoma. Prav tako ni dvoma, da bi bilo mogoče biti bistveno bolj učinkovit glede spodbujanja gospodarske rasti, če bi bila ekonomska politika bolj ustrezna. Če bi, denimo kot Nemčija, namesto za “blaženje socialnih bremen krize” večino povečanja javnega dolga namenili za spodbujanje gospodarske aktivnosti in s tem za ustvarjanje delovnih mest. Poglejmo si podatke. Slovenska država se je v zgolj treh letih 2009-2011 neto zadolžila za 7,6 milijard evrov (od tega v letu 2009 za dobre 4 milijarde, v 2010 za 880 milijonov in v letošnjem letu že za dobrih 2,6 miljard evrov). Javni dolg Slovenije se je s tem v treh letih praktično podvojil – od 21,9% BDP v letu 2008 na predvidenih 43% BDP v letošnjem letu.

Te številke je seveda mogoče relativizirati. Denimo tako, da nam finančni minister pove, da to povečanje sploh ni problematično, saj je Slovenija med državami evro območja še vedno na drugem mestu po najmanjšem javnem dolgu glede na BDP in da smo še vedno krepko pod maastrichtskim kriterijem 60% javnega dolga glede na BDP.

Toda pomembni sta dve stvari. Prvič, dinamika rasti javnega zadolževanja, in drugič, kako koristno/nekoristno je bilo to zadolževanje porabljeno. Glede Slovenije sta problematična oba vidika. Dinamika je naravnost alarmantna. Slovenija je samo v letih 2009 in 2010 povečala javni dolg za 16,1% BDP, kar jo uvršča na deseto mesto med EU-27 in na šesto mesto med državami evro območja. Bolj od Slovenije so se med državami z evrom v istem obdobju zadolžile le Irska (za 51,8 % BDP), Grčija (za 32,1 % BDP), Portugalska (za 21,4 % BDP), Španija (za 20,3 % BDP) in Nemčija (za 16,9 % BDP). Slovenija se torej samo glede dinamike javnega zadolževanja nevarno približuje najbolj problematičnim državam iz skupine PIIGS.

Poglejmo še drugi vidik, to je učinkovitost zadolževanja. Denimo, koristna zadolžitev bi bila, če bi se država zadolžila z namenom, da bodisi poveča investicije v javno infrastrukturo ali da zmanjša davke gospodarstvu in tako spodbudi gospodarsko rast v času recesije. Na ta način bi bilo povečanje zadolžitve v času recesije lažje financirati prek prihodnje višje gospodarske rasti. Nekoristna zadolžitev pa je, če se država močno zadolži in pri tem ta sredstva namesto v produktivne investicije ali razbremenitev gospodarstva nameni v povečanje tekoče porabe.

Na kateri strani radarja je tukaj Slovenija? Na žalost na tisti najslabši, celotno povečanje javnega dolga v zadnjih dveh letih je šlo skorajda izključno za financiranje proračunskega primanjkljaja zaradi previsoke javne porabe. Le okrog tretjina povečane zadolžitve je nevtralna, ker je šla v obliki depozitov v domače banke. Javni izdatki v investicijske namene so med letoma 2008 in 2010 povečali le za 55 milijonov evrov, za investicijske transfere pa zmanjšali za 62 milijonov evrov. Okrog 870 milijonov evrov je šlo za dana posojila države ali za povečanje kapitalskih deležev države. Od tega je za 243 milijonov evrov letos šlo za dokapitalizacijo NLB.

Kam je šel preostanek povečane zadolžitve v letih 2009-2010? Preostanek je šel večinoma v tekočo porabo. Glede na raven iz leta 2008 so se do konca leta 2010 skupni javnofinančni odhodki kumulativno povečali za skoraj 2,2 milijardi evrov. Od tega je za tekoče transferje šlo kumulativno več za skoraj 890 milijonov evrov glede na leto 2008 (večina za nadomestila za brezposelne in socialne transferje gospodinjstvom). Toda hkrati s tem se je masa plača v javnem sektorju kljub krizi med letoma 2008 in 2010 povečala za dobrih 10% oziroma kumulativno za dobrih 320 milijonov evrov. Slovenija je praktično edina država v evro območju, ki je v času krize dvignila plače v javnem sektorju, ob tem pa administrativno dvignila tudi minimalno plačo v gospodarstvu in tako povečala stroške še podjetjem v času najhujše krize po osamosvojitvi. Gre za skrajno neumen zavestni ukrep države. Namesto, da bi v času krize zmanjšala plače v javnem sektorju in zamrznila pokojnine in tako razbremenila gospodarstvo, se je vlada odločila, da bo ne glede na hudo recesijo sledila Virantovi plačni reformi in usklajevala plače navzgor. Hkrati pa je podobno breme naložila še gospodarstvu.

Podobno je pri povečanju tekočih transferjev. Velik del povečanja tekočih transferjev je sicer upravičen, saj je šlo za nadomestila brezposelnim. Toda dobra tretjina teh sredstev je šla za nepotreben “protikrizni ukrep” subvencioniranja skrajšanega delovnega časa. Šlo je za čisto metanje javnega denarja stran, saj to ni pomagalo, da bi podjetja lažje prebrodila krizo, ampak je le malce zakasnilo siceršnje nujno prilagajanje podjetij razmeram na trgu prek odpuščanja presežne delovne sile.

No, če pogledamo to učinkovitost javnega zadolževanja v evropski primerjavi z vidika vpliva na gospodarsko rast oziroma zaviranje zmanjševanja rasti, vidimo, da je Slovenija v letih 2009 – 2010 s povečanjem javnega dolga za dobrih 16% BDP ustvarila hkrati kumulativni padec BDP za 6,8% glede na leto 2008. Povprečje evro območja je povečanje javnega dolga za 15,2% za samo 2,2-odstotni kumulativni padec BDP. Manj “učinkovite” od Slovenije sta bili pri javnem zadolževanju le Irska, ki je za kumulativni padec BDP v višini 8.3% porabila kar dodatnih 52% BDP novega javnega dolga ter Grčija, ki je ustvarila 32% dodatnega javnega dolga za 6,9-odstotni kumulativni padec BDP. Španija in Portugalska sta bili bistveno manj neučinkoviti pri javnem zadolževanju. Toda večina njihovega povečanega javnega dolga je šla za sanacijo bančnega sektorja, pri nas pa za tekočo porabo. Hkrati so vse te države začele izvajati ostre javnofinančne reformne ukrepe. Pri nas pa nasprotno.

Kaj nas torej čaka po tej javnofinančni avanturi Francija Križaniča v zadnjih treh letih? Čaka nas predvsem podvojen javni dolg, ki bo imel ničelni vpliv na prihodnjo gospodarsko rast. Ta povečan javni dolg bomo še desetletja odplačevali prek povišanih davkov. Naj spomnim, da smo za zmanjšanje javnega dolga v višini 6 % BDP (iz 27,9 % v 2002 na 21,9 % v 2008) potrebovali kar 6 let, pri čemer smo bili deležni visoke svetovne gospodarske konjunkture. Če bi z isto dinamiko zmanjševanja javnega dolga (1% BDP na leto) sanirali tudi sedanje povečanje javnega dolga do konca leta 2010, bi za vrnitev na stanje zadolžitve iz leta 2008 potrebovali natanko 16 let. Konec leta 2011 pa bomo potrebovali že 20 let. Z drugimi besedami, v treh letih smo zaradi brezglavega in nekoristnega zadolževanja pognali 20 let. Najmanj 20 let bomo odplačevali za nekaj, od česar ne bomo imeli ničesar. Nič ne bo ostalo. Če se posameznik denimo zadolži za nakup nepremičnine, mu po 20 letih ostane nepremičnina, ki je nekaj vredna. Po Križaničevem zadolževanju pa ne bo ostalo skoraj nič. Preprosto pojedli smo ta dolg.

Kako označiti tovrstno ekonomsko politiko pod Križaničem? Kot butalsko ali kot talibansko? Sami se odločite.

_____
* članek je izvirno objavljen v Financah

3 responses

  1. izgleda, da so se butalci izselili na vse konce in kraje in en samo preko save, drave, mure, soče,..
    novice so danes: na borzah se trguje s fiktivno vrednostjo (derivati ali karkoliže pravi obrtniški sleng), ki je desetkratnik svetovnega BDP kar baje nam neobrtnikom in popolnim telebanom pomeni, da se mora tisto kar realno vrednost ima podražiti vsaj za toliko, da se virtualini svet fanatičnih vernikov v idealizirano delovanje trga ne razpoči od prenapihnjenosti.
    v soseščini se razpreda o grkih, ki so jim zahodne banke (anglija,nemčija, francija) malodane, z asistenco politke, vsilile kredite in asistirale pri ponarejanju z opajanjem pohlepnežev (kakopak so odzadaj ljudje, kdo pa drug, pa ja ne, da beton in steklo nagnusnih bančnih nebotičnikov), ki so prav dobro vedeli, da grki niti slučajno ne zmorejo živeti, kot so nekaj časa na sposojeni nači – opajanjem, ker računajo na lastništvo nad edinim kar ima ceno in to je narava. Pri nas je vatikan oz. njegova banka to že davno vnovčil in,..obrtniki ekonomisti, ki bi morali poboreti pri kriminalu denacionalizacije so se oprijeli ideološkega boja,..
    berem,..ah, saj ne, da bi hotel mi misel ponovno uide na eno in edino – na realnost, na planet in njegovo realnost.
    in verjamem ekonomistu, ki je približno trideset let pozneje, kot sam z dojemanjem gnusnega pokola vsega divjega življenja na planetu, prišel do podobnega zaključka. sliši se pač na način tekoča poraba namesto sanacije,.. ampak zaključek je enak – požrli smo tisto, kar smo imeli sposojeno. butalsko ali talibansko? talibansko, definitivno.

  2. @jože p. damijan
    Bojim se, da iz tega začaranega kroga ne bomo prišli celi, če ne bomo popolnoma spremenili hierarhijo vrednosti, pri tem imam v mislih tako vrednote kakor vrednosti kot take, zlasti v vsem tkim. zahodnem svetu. Ali je BDP res pravi kazalec in pokazatelj kvalitete bivanja? Je eden od, a lažen. Danes določa kvaliteto bivanja gostota pretoka energije na določenem teritoriju na število prebivalcev. To, kar zganjajo v okviru “zelenega fašizma” – zdaj celo v Nemčiji, pelje v nazadovanje in mračni srednji vek (zapiranje jedrskih elektrarn in prekinjeno raziskovanje fuzije itd.) Strinjam pa se, če se analizira stanje v okviru določenega sistema ekonomskih pokazateljev, se lahko v okviru tega, vendar le v okviru tega, dobi primerljivo stanje, ki pa je daleč od stvarnega. Ali je denar res vse, zlasti takšen denarni sistem z oderuškimi obrestmi in finančnim inženiringom ter tiskanjem denarja “iz zraka”. Kdo bo “materializiral” vse te ogromne finance – denar – v “blago” oziroma ali obstaja stvarno gospodarstvo, ki bi lahko v naslednjih recimo 20, 30 letih “pokrilo” s proizvodnjo dobrin in uslug te neskončne ničle z enico na čelu dolarjev/evrov? Ne… Torej, ali jubilejno leto, ko se brišejo vsi dolgovi/krediti, konec oderuških obresti in tveganih skladov skupaj z IMF, ECB, WTO itd. ali pa KOLAPS. Pika.

    In še tukaj nekaj ezoterike, Sic!

    The Cosmic Laws of
    Creation and Destruction:
    Why and How the World Economic Order
    will collapse in 2011
    Georgi Stankov
    Copyright 2011

    Odlomek:
    For this purpose the Powers That Be have introduced numerous ideas and concepts in human
    society that cement the wrong idea of separation. The most insidious system of deception of all is the Orion monetary system that creates the impression that human beings must work hard to earn money in order to survive. Darwin’s flawed evolutionary idea of “the survival of the fittest” was further exaggerated to become an established social doctrine and a rectification for all predatory practices of the economic and financial Elite.
    During their social activities, human beings have been forced to compete all the time with
    other human beings and to consider them potential rivals or even enemies. The working place has become a jungle. The eschatological purpose of human life has been reduced to the acquirement of paper money and material goods that create the illusion of security. Money is considered to be the only viable security for survival in an unfriendly environment. Creation out of unconditional love, compassion, and understanding has no place in the Orion monetary system. These conditions deepen the wrong impression of separation among all human entities that culminates in the ubiquitous angst of death in present-day society. Humans believe that they must surround themselves with as much material goods as they can imagine for the purpose of surviving, but they know deep in their heart that they have no power over death. That is the cardinal dilemma of the current Elite. Their fears are hypertrophied to such an extent that their desire to control everything, first and foremost, all the monies available, and through them all human lives, seems to be, in their view, the only alternative to appease their basic angst in front of death.

  3. @ Anika – Ana M. Mayerhold
    ne pripišite zapiranju jedrskih elektrarn in (od kod vam pa to?) prenehanju raziskav zlivanja atomskih jeder nečemu tako ezoteričnemu, kot je zeleni fašizem. slednje ne obstaja – gre le za kapitalizem, kot ga gledamo danes. klanje za profit (dobesedno – ali sem že omenil, da smo najprej poklali božansko v nas, divje življenje, verjetno sem, pa se stalno presliši, no, to je še en odraz človeške družbe, ki đšteje osem milijard duš, ki se pehajo za rastočimi številkami v glavah in jih je srh pred bližnjo apokalipso izmurtja – pa razumi človek, če lahko) med, v pohlepu kot glavno vrednoto, vplivnimi socialnimi omrežji. Lepo prosim, to me spominja na domačo politično scenop, kot se bivši člani komunistične partije SFRJ med sabo dajejo kdo je koga, medtem ko se valjajo na prigrabljenem in nepošteno dodeljenem na startu naše samostojnosti (o tej samostojnosti lahko modrujemo enako, kot o zelenem fašizmu). Pa ponovno, jedrska energija ima prihodnjost in jo bo imela. Kaj je zeleno pa naj odloča zdrava pamet – vsaka stvar se najprej dotakne možganov preden jih dojame srce – tega ne pozabiti. najprej gre v možgane in nato v srce – zeleni fašizem je floskula. sliši pa se hudo. in je zato pokvarjena manipulaijc. proti neumnostmi se bojujmo s pametjo in ne z ideološkim bojem.

%d bloggers like this: