Stagnacija (povprečnih) plač v razvitih državah je resen problem, kajti zaposleni so tudi potrošniki. In če zaposlenim ne rastejo dohodki, tudi povpraševanje (in s tem BDP) ne more rasti. Razen če se zaposleni z nizkimi plačami divje zadolžujejo, kar pa je bil eden izmed razlogov za finančno krizo v ZDA. The Economist je pripravil zelo dober in uravnotežen članek o tem, zakaj plače stagnirajo ter kako jih dvigniti, brez da bi prizadeli zaposlenost. Nadaljujte z branjem→

Prvi nauk “Kovačičleaks” je v izkazani matrici delovanja našega najbolj ljubljenega bivšega predsednika vlade. “Smoking gun” in blagajniške prejemke je v takšni matrici seveda praktično nemogoče najti. Drugi nauk te afere pa je seveda v neuspešnosti takšne matrice delovanja avtokratskega predsednika. Razlika med nedavno preminulim “večnim singapurskim premierjem” (Lee Kuan Yew), ki je 40 let “vedel vse in odločal o vsem” v otoški državici, in našim najbolj ljubljenim bivšim predsednikom vlade, ki je prav tako “vedel vse in odločal o vsem“, je v cilju njunega angažmaja. Medtem ko je Lee Kuan Yew imel vizijo uspešnega razvoja Singapurja in je v ta namen z drastičnimi ukrepi izkoreninjal korupcijo, je naš najbolj ljubljeni bivši predsednik vlade korupcijo institucionaliziral na najvišji ravni. Zato je Singapur z minimalno dozo korupcije prosperiral, Slovenija z institucionalizirano korupcijo pa bi kmalu pristala na cevkah “tuje pomoči”. Iz tega vidika je Slovenija namesto Singapurju zelo podobna žalostnim zgodbam afriških avtokratskih režimov.

Ampak vse to smo itak že vedeli. Tudi brez “smoking gun”, blagajniških prejemkov in objavljenih prisluhov. Nadaljujte z branjem→

Ben Bernanke, bivši predsednik Fed, je velik gospod. In gosposki je tudi njegov način komuniciranja, čeprav ima zelo izpiljena stališča. Odkar je pred enim mesecem začel pisati blog na Brooking Institution, se je zapletel v številne diskusije s kolegi. Že takoj v v drugem postu o sekularni stagnaciji se je zapletel z Larryjem Summersom in Paulom Krugmanom, napadel nemški trgovinski merkantilizem kot vzrok evrske krize itd. Toda na zelo akademski, ali če hočete, gosposki način.

In enako gosposki je njegov odgovor na uvodnik Wall Street Journala (WSJ), ki je prejšnji teden Fed obtožil, da je kriv za počasno rast. WSJ, ki je kot skrajno konzervativni oziroma desničarski zastopnik interesov lastnikov kapitala, že od izbruha finančne krize napovedoval izbruh hiperinflacije zaradi ekspanzivne monetarne politike (ki pa ga kar ni in ni bilo), je tudi tokrat izkoristil nizko rast v prvem četrtletju 2015 kot povod za komentar, da je Fed preveč optimističen v gospodarskih napovedih in da ekspanzivna monetarna politika očitno ne daje željenih rezultatov, zato je treba z njo prekiniti. No, Bernanke je odgovoril zelo gosposko, da napovedovanje očitno ni lahka zadeva, kar WSJ zelo dobro ve, ker je že od leta 2006 napovedoval izbruh inflacije (bodite pozorni na besednjak, Bernanke sploh ne omeni, da do napovedanega izbruha inflacije ni prišlo, vendar je njegov sarkazem nad WSJ očiten): Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Med privatizacijskimi zgodbami je ena najbolj aktualnih vsekakor prodaja Nove kreditne banke Maribor d.d. (NKBM). V medijih smo tako zasledili informacijo, da naj bi banko kupil sklad Apollo za okoli 200 milijonov evrov, kar pa so odgovorni zanikali. Pomanjkanje javnih informacij (kar je v fazi pogajanj sicer razumljivo) sproža pri tako vroči temi dodatne špekulacije. In z njimi se samo krepijo ideološki tabori zagovornikov in nasprotnikov prodaje državnega premoženja. Tako levica prodajam nasprotuje, predvsem zaradi očitka o domnevni razprodaji, bolj pa ji je naklonjena desnica (vsaj del), ki v njej vidi prekinitev dosedanjih klientelističnih povezav. Značilno je tudi dejstvo, da se v krog nasprotnikov prodaje povezujejo predvsem starejše generacije, medtem ko mlajše v prodaji vidijo prekinitev dosedanje prakse slabega upravljanja državnih podjetij (ta oceno je sicer skupna vsem).

Vendar se v tem tekstu se ne bi opredeljeval do načelnih stališč glede prodaje državnega premoženja, predstavil pa bi nekaj zanimivih podatkov o finančnem položaju NKBM, kot jih lahko razberemo iz letnih poročil. Ti vsekakor nakazujejo neko drugačno vrednost banke, kot jih sicer lahko zasledimo v medijih, zaradi česar tudi nekoliko provokativen naslova teksta (o tem več na koncu). Nadaljujte z branjem→

• WSJ Editorial Page Watch: The Slow-Growth Fed? – Ben Bernanke
• An assessment of the state of the world economy – Olivier Blanchard
• An Even More Dismal Science – Brad DeLong
• Austerity and British Inflation – Paul Krugman
• The US as a Debtor Economy – Tim Taylor
• Signs of Strengthening Wage Growth? – macroblog
• Paul Romer on Growth Theory and ‘Work That is Scientifically Unjustifiable’
• The Taylor Rule: A benchmark for monetary policy? – Ben Bernanke
• Bernanke and the Inflationistas – Paul Krugman
• A Little Disruption, Big Economic Shocks – Noah Smith
• Bob Solow on rents and decoupling of productivity and wages – Branko Milanovic
• The austerity delusion – Paul Krugman
• Is climate policy compatible with Tesla’s battery? – Digitopoly
• Ten Take Aways from the “Rethinking Macro Policy” – Olivier Blanchard
• Needed: New Economic Frameworks for a Disappointing New Normal – Brad DeLong
• Why manufacturing? – Updated Priors

Jure Jež

Nista še minila dva tedna od »elegantnega zaključka Slovenske pivovarske zgodbe«, nakupa Skupine Pivovarne Laško s strani Heinekena, ko se Petra Sovdat v svojem prispevku v Financah sprašuje ali ima Heineken pri prevzemu Skupine Pivovarne Laško problem? In tisti, ki spremljamo sago o »križevem potu« slovenske pivovarske industrije in naivno verjamemo, da morda nekje še obstaja pravica, smo o tem prepričani. Ne samo zato, ker o koncentraciji na trgu piva v Sloveniji nikakor ne sme odločati Evropski varuh konkurence, ki bi kot upoštevni trg opredelil celotni trg EU, ampak predvsem zato, ker bi želeli dati slovenskemu varuhu konkurence možnost »popravnega izpita«. Vsekakor so kriteriji za izbiro pristojnega odločevalca na strani slovenskega varuha (leta 2014 so bili prihodki Skupine Pivovarne Laško 251,7 mio EUR- skupaj s prihodki Radenske in prodajo vseh družb skupine tudi izven EU). Meja za odločanje Evropskega varuha konkurence pa je 250 mio EUR prihodkov prevzemne tarče in 5 mrd EUR prihodkov prevzemnika. Nadaljujte z branjem→

Z ozirom na včerašnji komentar Temnejša plat učbeniških koristi proste trgovine, kjer govorim o omejitvah sklepanja o koristih in izgubah proste trgovine zgolj na podlagi simplističnih ekonomskih modelov, kot je denimo Ricardov model, pa je treba vedeti, da gre za teoretski koncept, ki je (ob vseh idealnih predpostavkah) nastal v določenem zgodovinskem kontekstu. In ta kontekst je ključen za razumevanje njegovega delovanja v praksi.

Zavedati se je treba, da so mnoge »ekonomske zakonitosti« veljavne zgolj v zelo specifičnih razmerah in da so se oblikovale v določenem zgodovinskem kontekstu. Učbeniški primer, da se prosta trgovina splača vseh državam, ki ga na primeru Smith-Ricardovega koncepta absolutnih oziroma primerjalnih prednosti tako široko uporabljamo kot argument, da morajo države popolnoma liberalizirati svojo trgovino, je nastal izključno zaradi potrebe Anglije v 18. stoletju, da pride do zlata, ki ga je Portugalska ropala v Južni Ameriki. Anglija se je v sporazumu s Portugalsko iz leta 1703 zavezala, da bo znižala carine na uvoz portugalskega vina za eno tretjino glede na uvoz vina iz Francije, medtem ko se je Portugalska zavezala, da ne bo uporabljala višjih carin za uvoz tekstila iz Anglije kot za uvoz iz drugih držav. Ta navidezno bolj ugoden sporazum za Portugalsko pa je bil vendarle velik pogajalski dosežek za Anglijo, saj Portugalska niti približno ni mogla z vinom pokriti uvoza tekstila iz Anglije. Ker so takrat države trgovino plačevale v zlatu, je bil sporazum zelo eleganten način, da je Anglija leto za letom črpala portugalske zaloge zlata. Nadaljujte z branjem→

Drama glede grškega bankrota se približuje koncu. Morda bo grška vlada tokrat še izbrskala zadnje novčiče iz vseh šparovčkov javnih podjetij, agencij in pokojninskih skladov, da izplača plače v javnem sektorju in pokojnine, toda maja ne bo prebrodila. Takrat mora poplačati tudi dva obroka kredita do IMF. Bankrot Grčije je vprašanje mesecev. …če bodo države kreditodajalke, IMF in ECB še naprej vztrajale pri tem, da mora Grčija pristati na vse pogoje. Toda ti pogoji so, kot ugotavlja tudi Paul De Grauwe, v pretežni meri nerazumni in so vzrok za to, da je Syriza prišla na oblast.

V naslednjih tednih sta na voljo predvsem dve opciji. Prvič, da nova grška vlada sprejme nerazumne pogoje evroskupine, IMF in ECB ter jih potrdi na referendumu. V tem primeru bo vlada dobila nekaj milijard likvidnosti, kar pa ne bo ničesar rešilo in se bo problem zgolj zamaknil za 3 ali 4 mesece. Kajti to ne bo spodbudilo rasti, potrebne za povečanje fiskalnih prihodkov. Ali drugič, da grška vlada uvede bone (ali “grške evre”) kot notranje plačilno sredstvo in z uvedbo paralelne valute de facto izstopi iz evrskega območja. V slednjem primeru sledi zaprtje pipic izredne likvidnostne pomoči ECB za grške banke, to pa seveda tudi, da bo morala grška centralna banka posredovati z lastno neomejeno likvidnostjo bankam. Nadaljujte z branjem→

Tudi v ZDA se je razplamtela razprava o intenzifikaciji proste trgovine s pacifiškimi (TPP sporazum) in evropskimi državami (TTIP sporazum). Bistvo sporazuma ni v znižanju carin, kajti te so zaradi WTO že izjemno nizke (pod 1.5%), pač pa v znižanju necarinskih ovir pri vstopu na trg (predvsem harmonizacija tehničnih, varnostnih, fitosanitarnih in drugih standardov) ter v predpisih glede varovanja intelektualne lastnine (podaljšanje patentne zaščite) in glede reševanja sporov (zloglasni ISDS sporazum). Glede na to, da smo s kolegoma Črtom Kostevcem in Tjašo Redek za vlado naredili študijo glede učinkov sporazuma TTIP na slovensko gospodarstvo, se izogibam javni diskusiji o tem sporazumu. Bi pa opozoril na trhlost simplističnih argumentov nekaterih zagovornikov obeh sporazumov, saj s tem diskusiji o obeh sporazumih delajo več škode kot koristi. Nadaljujte z branjem→