Nauki “Kovačičleaks”: No smoking gun & institucionalizirana korupcija

Prvi nauk “Kovačičleaks” je v izkazani matrici delovanja našega najbolj ljubljenega bivšega predsednika vlade. “Smoking gun” in blagajniške prejemke je v takšni matrici seveda praktično nemogoče najti. Drugi nauk te afere pa je seveda v neuspešnosti takšne matrice delovanja avtokratskega predsednika. Razlika med nedavno preminulim “večnim singapurskim premierjem” (Lee Kuan Yew), ki je 40 let “vedel vse in odločal o vsem” v otoški državici, in našim najbolj ljubljenim bivšim predsednikom vlade, ki je prav tako “vedel vse in odločal o vsem“, je v cilju njunega angažmaja. Medtem ko je Lee Kuan Yew imel vizijo uspešnega razvoja Singapurja in je v ta namen z drastičnimi ukrepi izkoreninjal korupcijo, je naš najbolj ljubljeni bivši predsednik vlade korupcijo institucionaliziral na najvišji ravni. Zato je Singapur z minimalno dozo korupcije prosperiral, Slovenija z institucionalizirano korupcijo pa bi kmalu pristala na cevkah “tuje pomoči”. Iz tega vidika je Slovenija namesto Singapurju zelo podobna žalostnim zgodbam afriških avtokratskih režimov.

Ampak vse to smo itak že vedeli. Tudi brez “smoking gun”, blagajniških prejemkov in objavljenih prisluhov.

Hkrati nam sporočila dokončno razkrivajo način Janševega komuniciranja s svetom. Iz njih lahko sestavimo matrico »predsednika«, ki je neposredno obveščen o vsem, tudi o najmanjših podrobnostih, a na dopise nikoli ne odgovarja pisno. Za to raje uporablja dva kanala – osebne sestanke, kjer so se določale »strateške smernice«, in posrednika, ki je skrbel za njihovo operativno izpeljavo. Pri NKBM je bil to Petek, ki so ga v tej vlogi že leta 2008 razgalili tudi prisluhi v zadevi Čista lopata, pri kadrovanju na Delu in Petrolu pa Andrijana Starina Kosem, spet v drugih zgodbah kdo tretji… S tem Janša ne le briše sledi, ampak v maniri pravega totalitarnega vladarja doseže tudi psihološki učinek. Državni direktorji in preostali »podrejeni« nikoli niso dobro vedeli, pri čem so, kar je razvidno tudi iz »večne« negotovosti, ki preveva Kovačičeva sporočila.

Tu se spet vrnemo k razumevanju (novejše) zgodovine. Vsaka podobnost komunikacije iz NKBM s »šablonami« iz zadeve Patria, v kateri je Janša po ugotovitvah preiskovalcev komuniciral izključno z Zagožnom, s katerim je bil v rednih osebnih stikih, je verjetno zgolj naključna. Prav tako tudi dejstvo, da je Kovačič Janšo prosil za »dobro besedo« pri Zagožnu prav v času, ko se je ta s Finci dogovarjal o delitvi provizij. Zgodovino po navadi pišejo zmagovalci, včasih pa tudi ustavna sodišča.

Vir: Primož Cirman, Dnevnik

%d bloggers like this: