V iskanju prosvetljenega diktatorja in čudeža

Prejšnji vikend je v 91. letu starosti umrl Lee Kuan Yew. Lee je bil eden izmed najbolj kontroverznih voditeljev v zadnjega pol stoletja, ki je od leta 1963 popeljal Singapur od države, ki je imela BDP na prebivalca na ravni Cipra, polovico tistega v Španiji in četrtino tistega v ZDA, do države, ki je imela leta 2013 (po kupni moči) tretji najvišji BDP na prebivalca na svetu. Višjega od Norveške, za dobro četrtino višjega kot v ZDA in dvakrat višjega kot Španija. Leejev recept je bil jasna vizija in industrijska politika ter močna vloga države na eni in zelo trda roka na drugi strani z drakonskimi kaznimi, zatiranjem svobode govora in politične opozicije. Pol stoletja po prevzemu oblastu je Leejev Singapur na vseh treh lestvicah konkurenčnosti (IMD, WEF in Doing business) med prvimi tremi najbolj konkurenčnimi državami na svetu, z najbolj enostavnim poslovnim okoljem in največ milijonarjev na prebivalca, in hkrati država z najnižjim indeksom demokracije med razvitimi državami in izjemno visoko stopnjo neenakosti.

Leejevo polstoletno vladavino v Singapurju bi najlažje opisali kot absolutizem. Toda kar Leeja loči od denimo Fidela Castra, Huga Chaveza ali Victorja Orbana, je pridevnik »prosvetljen«. Leejeva stranka People’s Action Party (PAP) je prišla na oblast leta 1959 na podlagi ostre protikorupcijske predvolilne kampanje, ko je sicer osvojila 54% glasov, vendar ji je večinski sistem namenil 43 od 51 sedežev v parlamentu. Prva leta Leejeve vladavine so bila dramatična. Leta 1959 je Singapur dobil samoupravo znotraj britanskega imperija, leta 1963 neodvisnost, nakar se je na podlagi referenduma s kronskima kolonijama Sarawak in Severni Borneo povezal v federacijo Malezija. Toda zaradi velikih nesoglasij med zvezno oblastjo in mestno oblastjo v Singapurju, je bil leta 1965 Singapur izključen iz Malezije.

S tem so bile razvojne možnosti otoške državice s tedaj 581 kvadratnimi kilometri površine (3% slovenskega ozemlja) zelo omejene. Singapur se je združil v Malezijo prav zaradi majhnosti, pomanjkanja naravnih virov in bojazni pred kitajsko invazijo komunizma. Toda tukaj nastopi Leejeva prosvetljenost. Razvoj je zasnoval na industrijski politiki z močno vlogo države, ki je spodbujala logistično dejavnost in industrijske predelovalne posle (re-export) na eni strani ter se odprla za tuje investicije na drugi strani. Zaradi boja proti korupciji je Leejeva vlada izgradila izjemno močno in učinkovito sodno vejo oblasti, ki je v svetovnem merilu (po raziskavi Svetovne banke Doing business) najbolj učinkovita glede uveljavljanja pogodb. Hkrati je administracija poslovnega okolja druga najbolj učinkovita na svetu. Tako pridemo do paradoksa, da ima Singapur po eni strani iz vidika regulacije najbolj liberalno in najbolj enostavno poslovno okolje, na drugi strani pa je država močno lastniško prisotna v podjetjih, pri čemer podjetja, ki so v državni lasti, prispevajo 22% k BDP.

Singapur je danes peti največji logistično-transportni pomorski center, največji center za popravilo ladij in od leta 2013, ko je prehitel Japonsko, tudi tretji največji finančni center na svetu. Singapursko gospodarstvo temelji predvsem na predelavi uvoženega blaga, pri čemer je Singapur učbeniški primer za izraz re-export. Pred desetletji je šlo predvsem za uvoz in predelavo tekstila, danes pa za petrokemično industrijo, torej za uvoz in predelavo nafte ter kemičnih izdelkov, sledijo pa elektronska in strojna industrija.

Od 1980. let naprej Singapur stavi tudi na turizem, in sicer predvsem na igralniški in zdravstveni turizem. Še leta 1994 je Lee izjavil, da bodo casinoji dovoljeni »samo prek mojega trupla«, leta 2005 je vlada sprejela zakon, ki igralništvo dovoljuje, vendar ga omejuje na dva velika resorta. Iz naslova zdravstvenega turizma Singapur letno ustvari okrog 3 milijarde dolarjev prometa, predvsem iz naslova diagnostičnih preiskav. Če želite hitre in cenovno ugodne diagnostične storitve za mnoge bolezni, pa tudi za nosečnost, je precejšnja verjetnost, da bodo vaši podatki analizirani v Singapurju.

Slednje je bilo omogočeno z velikimi vlaganji v raziskave in razvoj ter šolstvo. Singapur ima odlično šolstvo, pri čemer se dijaki stalno uvrščajo med prve tri po znanju matematike in znanosti po raziskavi Trends in International Mathematics and Science Study ter med prvih pet v isti kategoriji po raziskavi PISA (Programme for International Student Assessment), ki ga organizira OECD. Singapur ima tudi dve odlični univerzi (National University of Singapore in Nanyang Technological University), ki se uvrščata med prvih 50 v svetu. Singapur spada tudi med najbolj inovativne države na svetu (na 7. mestu po raziskavi Global Innovation Index v letu 2014). Pri tem stavi na raziskave na področju tehnologije in biotehnologije, ki pa jih z obsežnimi javnimi sredstvi univerzam spodbuja država.

S tem pa pridemo do ključne determinante razvoja Singapurja, to je do močne vloge države. Ta ima dve plati. Prva je, da prav nič v razvoju otoške države ni bilo prepuščeno naključju. Pozabite na laissez-faire zgodbe o čistem liberalizmu, kjer se država popolnoma umakne na obrobje, da ne moti biznisa in prevzame zgolj vlogo Smithovega »nočnega čuvaja«, kjer nato »nevidna roka trga« naredi svoje. Te laissez-faire zgodbe so zgolj pravljice za otroke, ki je ne boste našli v nobeni državi. Še najmanj pa v Singapurju. Tudi če bi v teoriji ta pravljica veljala, je Singapur premajhen za to zgodbo. V Singapurju, na 63 otočkih s skupaj 581 kvadratnih kilometrov površine (preden so ga umetno povečali za skoraj 40% na 718 kv.km), v osnovi ne morejo delovati nobene ekonomije obsega, zato se nobena ex-ante razmišljanja ali podjetniške kalkulacije oziroma cost-benefit analize projektov same po sebi ne morejo iziti. Nobenemu podjetju se pred desetletji ne bi splačalo začeti nobene dejavnosti zgolj na podlagi obstoječega stanja.

Zato je bila, tako kot v vseh azijskih tigrih, potrebna močna vloga država, ki je razvoj načrtovala. V vseh podrobnostih. Leejeva vlada je načrtovala vse – načrtno je gradila pristaniško infrastrukturo, načrtno je namenila otok Jurong petrokemični dejavnosti, načrtno je razvijala javno infrastrukturo, načrtno je spodbujala razvoj industrije, načrtno je vlagala velika sredstva v šolstvo in univerze, načrtno z javnim denarjem spodbuja raziskave na področju novih tehnologij in biotehnologije, načrtno je privabljala tuje investicije v izbrane logistične in industrijske sektorje, načrtno je razvila finančni sektor in kasneje tudi turizem prek načrtne liberalizacije igralništva v dveh natanko določenih resortih. Singapur ima močno (javno) vojsko, za katero letno nameni skoraj 5% BDP, in zelo močan policijski aparat. Leejeva vlada je načrtno izgradila učinkovit sodni sistem in načrtno je zmanjšala birokratske ovire v podjetništvu.

Leejeva vlada ničesar ni prepustila naključju. Od zatiranja kriminala, zaščite okolja, spodbujanja rojstev do regulacije prometa. Leejeva vlada je uvedla najbolj drakonske kazni na svetu za prekrške vseh vrst, storjenih doma, v šoli ali v službi – z bičanjem. Moški prekrškarji so kaznovani z bičanjem, ženske pa z osamitvijo. Podobno velja za malomarno onesnaževanje okolja ali bolje rečeno za vsak odvržen papirček. Zaradi izjemno nizke rodnosti (zgolj 0,8 otroka na žensko) je Leejeva vlada zagnala kampanjo, s katero je izobražene ženske pozvala k povečanju števila otrok in hkrati spodbudila imigracijo. Zaradi majhnosti otočja je omejila zasebno lastništvo nad avtomobili: za pridobitev dovoljenja za avto, ki velja zgolj 10 let, je treba plačati dodatno še 150% takse na nabavno vrednost avtomobila. Zato pa je javni promet zelo učinkovit in poceni. V ozadju vsega, kar se je v Singapurju dogajalo po letu 1965 je jasna vizija države in izjemno trda roka pri izvajanju ukrepov industrijske in vseh drugih politik.

Ta zgodba o uspehu in močni razvojni vlogi države ima seveda tudi temnejšo plat, ki bi jo mnogi najraje tudi prezrli. Toda ta temna plat je ključna za pojasnitev čudežnega vzpona Singapurja, brez nje takšnega Singapurja ne bi bilo. Ta plat se imenuje absolutna oblast. Za razliko od Kitajske ali različnih zasebnih arabskih emiratov, ki so podobno uspešni, je Singapur formalno demokracija. Toda odkar je leta 1959 Leejeva stranka PAP zmagala na volitvah, se z oblasti ni več umaknila. Za nobeno ceno. Lee Kuan Yew je ostal predsednik vlade do leta 1990, ko je po upokojitvi postal »višji minister« (senior minister). Leta 2004, ko je njegov sin Lee Hsien Loong postal predsednik vlade, se je oče Lee umaknil v funkcijo »ministra mentorja« v vladi, kjer je ostal vse do leta 2011 (do starosti 88 let).

Brez Leeja se v zadnjega pol stoletja v Singapurju ni moglo zgoditi praktično nič in ni izbiral sredstev, da se je obdržal na oblasti in da je obdržal velikansko večino v parlamentu. Med ta »sredstva« spada stroga kontrola nad mediji, cenzura (tudi interneta), nadzorovanje sodišč in preganjanje opozicije. Lee za razliko od Pinocheta ali Castra ali Ceasusesca opozicije ni zatiral z zapiranjem, pač pa z omejevanjem javnega zbiranja in s sodnim preganjanjem zaradi »obrekovanja«. Za vse javne shode, na katerih sodeluje pet ali več ljudi, je potrebno dovoljenje policije, prostesti pa so dovoljeni zgolj na »Speaker cornerju«. Od leta 1977 je Lee s sodnimi procesi zaradi obrekovanja eliminiral opozicijo in mnoge politične nasprotnike z visokimi denarnimi kaznimi spravil v bankrot. Nič nenavadnega torej, da Singapur ob najbolj enostavnem poslovnem okolju in najmanj korupcije spada tudi med države z najmanj svobode govora in združevanja na svetu.

Singapurski razvojni model težko uvrstite v učbenike. Ti namreč radi idealizirajo stanje in poenostavljajo stvari. Ta razvojni model ne »paše« v klasifikacijo razvojnega ekonomista Mancurja Olsona. Mancur je po evoluciji glede razvojne učinkovitosti politične sisteme razvrstil na »ropajoče tolpe«, na »stacionarne bandite« in na demokracije. Medtem ko prvi na osvajalskih pohodih oropajo vse in za seboj pustijo pogorišče, se drugi ustalijo, hkrati pa z visokimi davki poberejo ves presežek. Demokracije naj bi bile bolj učinkovite, z rednim rotiranjem političnih elit naj bi uveljavljale vladavino prava in primerno visoke davke. Singapur ne spada v »demokratičen model«, pač pa v »banditski model«, vendar s to razliko, da je vladar prosvetljen. Singapurski razvojni model bi bil še najbližje klasifikaciji Acemogluja in Robinsona (Why Nations Fail, 2012), ki politične elite delita na ekstraktivne in inkluzivne. Na tiste, ki prek hierahičnega sistema oblasti izčrpajo vse rente in na tiste, ki prek decentraliziranega sistema dovoljujejo več svobodne pobude. Pa tudi tukaj se politični sistem, ki ga je ustvaril Lee, razlikuje glede decentraliziranosti. V Singapurju je, kljub svobodni podjetniški pobudi znotraj predpisanih sektorjev, vse centralizirano, elite, ki nadzirajo sistem, pa se ne spreminjajo.

Singapurski razvojni model je kljub formalni demokraciji še najlažje mogoče opisati kot absolutno, vendar prosvetljeno monarhijo. Tak tip razvojnega modela je do prve svetovne vojne uveljavljala nekdanja Avstro-Ogrska, danes pa večinoma razni zasebni arabski emirati, od Dubaja, Katarja do Bruneja, in (pogojno) monolitna enopartijska Kitajska.

Kar je pri tem najbolj begalo politične in razvojne ekonomiste, je dejstvo, da je tak razvojni model običajno bolj učinkovit od čiste demokracije. Ultra-liberalni nobelovec Gary Becker iz univerze v Chicagu je pred nekaj leti pisal, da je to po svoje logično, saj se absolutistu ni treba ukvarjati z ovirami glede sprejemanja zakonodaje, sodnim nagajanjem, nasprotovanjem medijev in javnimi protesti. S tem je nekako za nazaj »pokril« njegovega kolega z univerze Miltona Friedmana, ki je svoje razvojne modele ultra-liberalne ekonomije hodil najraje prodajat v države, kjer so izvršili vojaški udar ali je bilo uvedeno izredno stanje zaradi krize ali naravne katastrofe. V takšnih okoljih omejene demokracije je bilo po njegovem možno najlažje uvesti resne reforme. No, »dobra novica« naj bi bila, kot pravi Robert Barro, tudi iz univerze v Chicagu, da če že demokracije niso razvojno bolj učinkovite od avtokratskih režimov, pa naj bi višja rast, ki jo spodbudijo avtokratski režimi, na dolgi rok vodila k več demokracije.

Po mojem mnenju je pri razumevanju učinkovitosti avtokratskih režimov ključno dvoje. Prvič, avtokratski režimi imajo bistveno daljši časovni horizont od demokracij, kjer so koalicijske vlade omejene na največ štiri leta oziroma še manj v nestabilnih demokracijah kot je slovenska. Daljši časovni horizont omogoča oblikovanje dolgoročnih vizij in strategij. Vladar se zaveda, da s svojimi dejanji »dela zgodovino« in ravna z državo kot s svojo lastnino, zato lahko sprejema odločitve, ki bodo imele zelo dolgoročne razvojne učinke. Odločitve za vlaganja v prometno infrastrukturo, v izobraževalni in raziskovalni aparat ali v spodbujanje izbranih panog dobijo svoj smisel šele, ko na njihove učinke lahko pogledamo iz perspektive 30 ali več let. Za demokratične vlade z največ štiriletnim časovnim horizontom je to absolutno brezpredmetno, ker ni nagrajeno na naslednjih volitvah

Toda, drugič, avtokratski režim ni zadosten pogoj za razvoj, tak režim mora biti prosvetljen. To pa je bistveno težja naloga. Če se ozrete naokrog na različne komunistične režime v preteklosti ali diktatorske režime v Afriki, seveda hitro ugotovite, da večina izmed njih, čeprav so obravnavali državo kot svojo lastnino, ni zmogla nobene vizije in prosvetljenosti. Z avtokratskimi režimi prihaja veliko tveganje. Zato tudi večinski volilni sistemi niso mana iz nebes. Poglejte na Madžarsko.

Toda ne glede na to bi si želel, da se tudi v tej državi pojavi nek prosvetljeni voditelj, ki bo s svojo vizijo in karizmo znal prepričati ljudi, da večinsko glasujejo za njegov program. Dva ali trije mandati »prosvetljenega absolutizma« bi iz te države naredili čudež.

______

Izvorno objavljeno v Finance Weekend

2 responses

  1. Mislim, da je še ena posebnost pri teh “prosvetljenih” absolutističnih režimih. In to je, da se za navadne ljudi, oz. državljane na nek način zanimajo bolj od formalnih demokracij. Navadnih ljudi se namreč bojijo, zato vedo, da jih je treba podkupiti, da bo mir. Lee Kuan Yew je morda svetovna izjema v tem, da je ljudstvo na nek način “podkupoval” z višjim standardom in se hkrati boril proti korupciji.

    Politiki na zahodu in v drugih formalnih “demokracijah” pa se zelo radi sklicujejo na ljudski mandat, kar potem paradoksno deluje kot podlaga temu, da delajo kar hočejo. Po volilni zmagi in do naslednjih volitev tako ali tako niso odgovorni za nič. Sodobna politična propaganda jim omogoča celo to, da po groznih štirih letih včasih obrnejo tok ljudske zavesti in ponovno zmagajo. Medtem pa se mora diktator ves čas truditi na enega izmed treh načinov ali pa z vsemi hkrati: s propagando, ustrahovanjem, ali pa z dejanskim izboljšanjem materialnega stanja množic. Morda je groza današnjega časa v tem, da so si formalne “demokracije” od države do države že tako podobne, da je med diktaturami več raznolikosti.

  2. Glavni problem pa je predvsem v poimenovanju. Mainstream politični pisci zahodne družbe še vedno brez zadržkov imenujejo demokratične, čeprav si tega imena že zdavnaj ne zaslužijo več. Niti parlamentarna, niti predstavniška demokracija.

    Še najboljši izraz bi bil kapitalistična demokracija, ki pa ne pomeni mešanice kapitalizma in demokracije, ampak pomeni demokracijo po meri kapitalistov. Rezultat tega so “predstavniška” telesa od vlade do parlamenta in sodišč, ki se ne ukvarjajo z interesi volivcev, ampak z interesi industrij in s tem katera bo dobila več priboljškov. Medtem pa večina životari bodisi v bedi, bodi ima iluzijo, da stagnira, čeprav v resnici po malem in po malem izgublja.

%d bloggers like this: