Pred dvema desetletjema so mnogi zagovorniki liberalizacije trga električne energije napovedovali velike pozitivne učinke iz tega naslova. Ločitev dejavnosti proizvodnje, prenosa, distribucije in prodaje električne energije naj bi povečala učinkovitost celotnega procesa. Raziskovalca Severin Borenstein (UC Berkley) in James Bushnell (UC Davis) sta v še sveži raziskavi pregledala učinke deregulacije in liberalizacije trga z električno energijo v ZDA 20 let kasneje in prišla do zanimivih (in dokaj pričakovanih) ugotovitev: (a) deregulacija je bila politično motivirana v pričakovanju povečanih rent, (b) deregulacija je privedla do povečane učinkovitosti v proizvodnji, ne pa tudi do znižanih cen, (c) znižanje cen elektirične energije je bolj posledica eksogenih dejavnikov (predvsem napredka v tehnologiji proizvodnje in dinamike gibanja cen zemeljskega plina), ne pa deregulacije, in (d) podobna dinamika je razvidna tudi glede politike spodbujanja obnovljivih virov energije (predvsem fotovoltaike), ki je profitabilna za zasebnike, vendar pa zelo draga za družbo.
Nadaljujte z branjem→

S tem komentarjem si ne bom ustvaril prijateljev. Nasprotno. Toda v času vulgarnega populizma mora kdo tudi pobrskati za zrncem razuma onstran všečnosti na prvo žogo. In ponovno aktualna diskusija o (ne)prostovoljnem članstvu v zbornicah spada med takšne teme. Na prvi pogled se zdi jasna kot beli dan. Vendar niti slučajno ni tako preprosta, kot se zdi. Preberite in presodite.

Če naredite anketo med ljudmi o tem, ali naj bo članstvo v raznoraznih zbornicah in združenjih prostovoljno ali ne, boste seveda v vsaj 80 odstotkih dobili odgovor, da je treba obvezno članstvo ukiniti. Toda še večji odstotek podpore boste dobili, če ljudi v anketi ali na referendumu vprašate, če so za ukinitev davkov. Pa vendar ne gre nihče ljudi tega spraševat. Tudi referendum o takšnem vprašanju bi bil iz ustavnega vidika nedopusten.
Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

V dolgem intervjuju v Dnevniku sta nam viceguvernerka Mejra Festić, Bine Kordež pa v intervjuju v Delu in v mnogih prispevkih objavljenih v Damijanovem blogu, spregovorila o mnogih aktualnih temah slovenskega gospodarskega dogajanja od osamosvojitve do danes, o katerih je zlasti v zadnjih nekaj mesecih v slovenskih medijih možno zaslediti burno razpravljanje makroekonomistov, politikov, bančnikov, managerjev, ogorčenih predstavnikov civilne družbe, skratka vseh ljudi, ki se ukvarjajo z razmislekom o vprašanju zakaj Slovenija gospodarsko propada, zakaj tonemo v revščino in kdo je kriv, da prebivalci prelepe dežele Slovenije dojemamo svoje življenje vedno bolj kot splet »norosti in bolečine«.

Nadaljujte z branjem→

• An Economic Agenda for Hillary Clinton – Mark Thoma
• How Does Ben Bernanke Add Value to Citadel? – Brad DeLong
• Nonlinearity, Multiple Equilibria and Sticky Prices – Roger Farmer
• All Institutions, All the Time? – Growth Economics
• Keynesian Multipliers, Investment Accelerators, and Crowding-in – Brad DeLong
• Breaking down the decline in the U.S. labor share of income – Nick Bunker
• Can we predict happiness? – Robb Rutledge
• Secular Stagnation in the US – Robert Hall
• The Wisdom of Free Trade – Greg Mankiw
• No Price Like Home: Global House Prices, 1870-2012 – Knoll, Schularic & Steger
• Sluggish Wage Growth – Economic Policy Institute
• The Economics of Suspense – NYTimes.com
• Clinton Rules – Paul Krugman

Ashoka Mody, dolgoletni drugi človek ekonomskega oddelka IMF za Evropo, sedaj pa profesor na Princetonu, je po odhodu z IMF, podobno kot nekateri ostali nekdanji člani Boarda IMF, postal glasen kritik “IMF-ovih operacij” v Grčiji. V zadnjem komentarju na Brueglu piše, da bi se moral IMF, ki je svoje napake glede politike do Grčije sicer že priznal, Grčiji tudi uradno opravičiti in ji odpisati dolg. Kot pravi tudi Karl Otto Pohl, nekdanji predsednik Bundesbanke, je bil temeljni cilj reševanja Grčije pred tremi leti zgolj in samo reševanje nemških in francoskih bank, pri čemer je bil dolg do zasebnega sektorja (ki bi ga bilo mogoče s pogajanji zmanjšati) zgolj zamenjan z dolgom do držav in IMF, ki pa ga je težko zmanjšati. Vsi pa vedo, da Grčija tega dolga ne more nikoli vrniti.
Nadaljujte z branjem→

Medtem ko države upnice, ECB in IMF novo grško vlado stiskajo v kotu mišnice, iz katere ni izhoda, pa se finančni minister Yanis Varoufakis še naprej trudi na mednarodnem podiju prepričevati o nujnosti drugačne rešitve za Grčijo. Varoufakis ima iz makroekonomskega vidika nedvomno prav, toda prepričuje napačne ljudi, medtem ko prave ciljne publike njegova izvajanja niti malo ne zanimajo. Schäuble, Draghi in Lagardova z vidnim odporom gledajo skozi njega … in po vsakem razgovoru še dodatno privijajo pipice oziroma ne popuščajo niti za milimeter. Čakajo, da grški vladi, potem ko bo izsrkala vse likvidnostne rezerve pokojninskih skladov, javnih ustanov in državnih podjetij, zmanjka denarja za kruh in pripravljena sprejeti vse pogoje začne beračiti za odmerek infuzije finančne pomoči. Pomoč pod takšnimi pogoji seveda ni rešitev za Grčijo, toda pogajalska taktika mednarodnih inštitucij deluje. In grški konec prihaja točno kot smrt. Nadaljujte z branjem→

CEED Institute je izdal zanimivo poročilo “How much state in the economy?”, v kateri nekaj uglednih osebnosti (med njimi Leszek Balcerowicz, András Inotai, Horst Köhler, Ivan Mikloš, …) ter moja malenkost) razpravlja o vlogi države v gospodarstvu.

Moj prispevek se nanaša na vlogo države v slovenskem gospodarstvu v dveh desetletjih po začetku tranzicije. Poanta teksta je, da je bila v Sloveniji država preveč aktivna na napačnih mestih (kot aktivna ali pasivna lastnica) in premalo aktivna tam, kjer bi morala biti (kot regulator trga). Spodaj je kratek izsek iz teksta, celoten tekst ter prispevki ostalih avtorjev pa so dostopni v CEED dokumentu.

While the ongoing economic crisis raised serious doubts about the self-regulatory nature of markets and showed that redefinition was needed of the role of the state in the economy, this does not necessarily apply to Slovenia. At least not to the same extent. In the last two decades in Slovenia one can hardly talk about the dominant role of the markets in determining social outcomes. It is rather a combination of the unfinished privatization, insufficient regulation and lack of supervision that caused much of the problem. While in most countries it was reckless lending by the insufficiently regulated private banks to private firms that set the stage for the crisis, in Slovenia it was mostly the politically motivated lending policies of the poorly regulated state-owned banks to state-controlled and insufficiently regulated firms. There was too much government in the wrong place and too little government where it was needed. Nadaljujte z branjem→

Heinekenov nakup Pivovarne Laško prejšnji teden nekako simbolizira smrt nacionalnega interesa. Prinaša konec nekega obdobja vsesplošne norosti, ki ga je odprla in zaprla Pivovarna Laško. Celoten proces, ki naj bi bil v režiji Turnška in Šrota namenjen združitvi slovenske pijačarske industrije in njeni ohranitvi v slovenskih rokah, se je končal v popolnem nasprotju tega. Na koncu tega procesa nobeno izmed tradicionalnih slovenskih pijačarskih podjetij s prepoznavno blagovno znamko, od Radenske, Fructala, Uniona do Laškega, ni več v slovenski lasti. Kot kolateralna škoda tega procesa pa sta v tujih rokah pristala tudi ostala neprostovoljna udeleženca te zgodbe – Droga Kolinska in Mercator. Istrabenz je pristal v de facto bankrotu, medtem ko sta se največji časopisni družbi Večer in Delo prodali ali se prodajata za bagatelo. Glavni akter te zgodbe, Boško Šrot, je pristal za rešetkami. Ob tem pa je, pod črto, izpuhtelo še za okrog 500 milijonov evrov. *
Nadaljujte z branjem→

K ponovnemu odpiranju teme, okoli katere se letargično motamo praktično od pridobitve samostojnosti, me je spodbudila nedavna reportaža Financial timesa o učinku, ki ga je na življenje študentov v Veliki Britaniji imel dvig šolnin v 2012. Bere se kot eksperiment socialnega inženiringa. Zelo konkreten dvig šolnil, ki so se v določenih primerih celo potrojile, je, skupaj s zaostritvijo razmer na trgu dela, pripeljal do redefinicije študija in študentskega življenja nasploh. Posledica vsega skupaj je 43% rast števila študentov, ki ne pijejo alkohola, 47% padec števila najstnikov, ki so poskusili mamila, po drugi strani pa univerze zaznavajo znatno povečano prisotnost na predavanjih, pri tem, pa je večje tudi število tistih, ki ob študiju delajo. Šolnine, kriza na trgu dela in generacijski premiki botrujejo metamorfozi študijskega obdobja iz hedonizma v vzor protestantske etike. *

Nadaljujte z branjem→