Problem nizkih plač in kako jih popraviti

Stagnacija (povprečnih) plač v razvitih državah je resen problem, kajti zaposleni so tudi potrošniki. In če zaposlenim ne rastejo dohodki, tudi povpraševanje (in s tem BDP) ne more rasti. Razen če se zaposleni z nizkimi plačami divje zadolžujejo, kar pa je bil eden izmed razlogov za finančno krizo v ZDA. The Economist je pripravil zelo dober in uravnotežen članek o tem, zakaj plače stagnirajo ter kako jih dvigniti, brez da bi prizadeli zaposlenost.

Glede stagnacije plač sem že večkrat pisal, glavni razlogi pa so (1) v znižanju moči sindikatov, (2) v pospešeni substituciji dela s stroji, (3) v globalizaciji, ki je zmanjšala povpraševanje po srednje plačanih zaposlenih v razvitih državah ter (4) v večji fleksibilnosti trga dela (mini jobs, posredovalnice dela, fleksibilne pogodbe o delu, etc.). Rast plač je, kot ugotavlja tudi The Economist, nujno treba povečati, toda problem je, kako to narediti, ne da bi zmanjšali zaposlenost. Napaka bi bila povsem ukiniti fleksibilnost dela, ker ta pomaga predvsem tistim z nižjimi dohodki ali pokojnino, da si izboljšajo dohodke. Dvig minimalne plače se je v najnovejših študijah pokazal, da ne zmanjšuje zaposlenosti, toda to rešuje zgolj problem najnižjih plač, hkrati pa povečuje stroške podjetjem. Ključno je, kako zaposlenim povečati prihodke, ki jim ostanejo po davkih. Eden izmed načinov je dvig splošne olajšave, vendar to velja za vse zaposlene, s čimer se strošek za državo (izpad fiskalnih prihodkov) poveča. Boljši način je t.i. davčni kredit na dohodek (Earned Income Tax Credit), ki zaposlenim v določeni kategoriji prinese še dodaten transfer države k prejeti plači.

Seveda pa mora država ta sredstva, ki jih dodatno namenja zaposlenim z nizkimi plačami (olajšava, davčni kredit) pobrati z davki iz drugih virov. To pa ne rešuje problema, pač pa ga v prvem koraku samo prelaga iz delodajalcev na državo, v drugem koraku pa ga preloži spet nazaj na gospodinjstva kot potrošnike ali lastnike nepremičnin.

Dejstvo je, da je v zadnjih 30 letih v razvitih državah delež dela v razdelitvi BDP upadel za 5% do 8% in da se je za toliko povečal dohodek lastnikov kapitala prek višjih dobičkov. Dejstvo je, da se bo kapital moral odpovedati delu svojih povečanih dohodkov in jih deliti z delom. Najbolj naraven način, da pride do tega, je prek višjih plač in ne prek države kot posrednika. Višje plače pomenijo tudi bolj zadovoljne zaposlene, ki s tem prispevajo več k uspehu podjetij, pomenijo pa tudi večje povpraševanje in gospodarsko rast. Toda hkrati pomenijo tudi višjo blaginjo, prispevajo k zmanjševanju neenakosti v družbi in tem k večji družbeni koheziji in stabilnosti. Slednje pa pomeni tudi manj kriminala in s tem nižje stroške države za policijo in zapore.

Vem, da se zgoraj zapisano iz ust ekonomista sliši heretično, toda potrebna je nekakšna nova družbena pogodba, ki bo spremenila razmerje v razdelitvi med kapitalom in delom in s tem poskrbela za izboljšanje (izgubljene) socialne in ekonomske stabilnosti, ki so jo v razvitih državah poznali do sredine 1970-ih let.

Opozarjam, da zgoraj napisano ne velja nujno za Slovenijo, kjer so razmerja med kapitalom in delom precej bolj v prid delu, kjer je neenakost izjemno nizka in kjer je trg dela še vedno izjemno neprožen, pogodbe o delu pa vsebujejo postavke (dodatke), ki jih ne poznajo več skoraj nikjer drugje. Več o Sloveniji pa naslednjič.

One response

  1. Vse povedano v tem pisanju sicer drži, a osnovni razlog padanja plač v Sloveniji je velika brezposelnost in za državo škodljiva reforma trga dela.
    Ker je vedno več brezposelnih je po klasičnih dognanjih Adama Smitha nujno, da vrednost dela pada. Reforma trga dela je praktično ukinila redno delo za nedoločen čas. Zaposleni, ki so v delovnem razmerju ali v prekarnem odnosu so zaradi strahu pred izgubo dela pripravljeni delati več kot 8 ur na dan. Normalno v Sloveniji mnogi delavci in tudi višje izobraženi kadri ( zdravniki, razvojni ingenirji, odvetniški kandidati in pripravniki, računovodje, itd… ) delajo po 12 in več ur na dan. Namesto da bi delodajalec zaposlil 3 delavce, ki bi delali po 8 ur, zaposli le 2 delavca, ki delata 12 ur na dan. Delodajalec ima dobiček, država pa primanjkljaj v proračunu, saj mora preko socialnih transferjem preživljati brezposelnega delavca, namesto, da bi zanj prejemala davke in prispevke od dohodka. Dobičke delodajalci ne investirajo v gospodarstvo, pač pa jih uporabljajo za špekulacije, ali pa jih naložijo v davčnih oazah. Tako se konkurenčnost našega gospodarstva konstantno zmanjšuje, ker zgolj nizke plače, konkurenčnosti ne morejo zagotoviti. Veča se nezadovoljstvo prebivalstva, ki ob nizki nataliteti zapušča Slovenijo. Povečuje se delež upokojencev na zaposlenega, država pa se dodatno neproduktivno zadolžuje za pokrivanje obveznosti, namesto za investicije v javno infrastrukturo. Vse navedeno je predvsem posledica intelektualne pokvarjenosti vladajoče politike, ki nikakor ne zmore dovolj razuma, da bi sprevidela, da s vzdrževanjem primitivnih oblik vsakodnevnega delovanja gospodarstva in vodenja v javni upravi vodi v izgubo samostojnosti in v čedalje večjo revščino slovenskega prebivalstva. Ni razumljivo, zakaj se moralnim teologom splača vladati v državi, v kateri prebivalstvo nima zagotovljene materialne možnosti za civilizirano dostojno življenje.

%d bloggers like this: