Dani Rodrik, kot vrhovna avtoriteta med razvojnimi ekonomisti, pravi, da je čas hitre rasti držav v razvoju, ki je temeljila na poceni denarju, kapitalskih prilivih in surovinskem balonu, mimo. Treba se bo vrniti k fundamentom. To pa so vlaganja v izobraževanje, infrastrukturo, razvoj institucij in strukturna transformacija k visoko produktivnim dejavnostim. Slednje je bila v preteklosti industrija, današnje utemeljevanje tega na storitvenem sektorju je kratkega daha oziroma generira počasnejšo rast.

Cheap external finance, plentiful capital inflows, and commodity booms helped hide many such shortcomings and fueled 15 years of emerging-market growth. As the world economy generates stronger headwinds in the years ahead, it will become easier to distinguish countries that have truly strengthened their economic and political fundamentals from those that have coasted on false narratives and the tenuous strength of fickle investor sentiment.

Nadaljujte z branjem→

Odkrito priznam, da nisem dovolj pameten ali dovolj vešč politične strategije, da bi v popolnosti lahko dojel smotrnost nedavnega grškega referenduma o sprejetju pogojev za njihovo nadaljne kreditiranje. Celotna epizoda me je v določeni meri spomnila na naš ne-referendum o odpiralnem času trgovin iz leta 2003. Nekakšna vaja v tehniki. Grki so se opredeljevali celo do nerelevantnega predloga posojilodajalcev, saj so ga ti pred referendumom že umaknili z mize. Vseeno je premier Cipras od svojega ljudstva dobil zaupnico in pooblastilo za nadaljevanje protivarčevalnega stališča pri pogajanjih s kreditodajalci. S popotnico povsem nedvoumnega “oxi” (ne) nadaljnemu stiskanju , se je odpravil na nova pogajanja v Bruselj in … pokleknil. Grška vlada je namreč po hitrem postopku pristala na še precej bolj ostre varčevalne ukrepe in privatizacijo v zameno za rešilno vrv finančne pomoči obubožani državi in bankam. Nadaljujte z branjem→

Po prihodu Syrize na oblast je šlo v Grčiji vse narobe. Po blagem porastu v zadnjem četrtletju 2014 (vendar zaradi učinka deflacije), se je v prvem četrtletju letos BDP spet zmanjšal, Grčija pa je bila prisiljena v kapitalske kontrole in zaprtje bank ter skorajda v bankrot. IMF je Syrizino vlado celo uradno obtožil, da je zavrla že vidno okrevanje.

Zdaj pa surprise, surprise! Sveža statistika kaže, da je v drugem četrtletju letos grški BDP celo zrasel za 0.8%, medtem ko je revizija odpravila padec BDP v prvem četrtletju. Tudi proračun ni v globokem minusu, ampak ima primarni presežek (presežek po odbitku izdatkov za obresti).

Nadaljujte z branjem→

En tak quick & dirty odgovor na naslovno vprašanje vam da že spodnja slika: kaže gibanje obrestne mere Federal funds rate (FFR), kot jo “na roko” določa Fed, in isto obrestno mero, kot bi jo določila mehanska formula, ki jo poznamo pod imenom Taylorjevo pravilo. Obe se sicer gibljeta po podobni trajektoriji, toda v istem časovnem trenutku se lahko razlikujeta za 1 do 2%, kar je ogromno iz vidika spodbujanja / zaviranja gospodarstva. Kot vidite, bi mehanska formula že od leta 2010 dvignila FFR in jo zdaj držala pri 2%, medtem ko board Feda še vedno tuhta ali je ameriško okrevanje že dovolj trdno, da bi lahko dvignil obrestno mero z efektivne ničle. Medtem ko mehanska Taylorjeva formula gleda samo na razliko med dejansko in ciljno inflacijo ter na razliko med dejanskim in potencialnim BDP, pa board Feda upošteva tudi stopnjo brezposelnosti, stopnjo participacije delovne sile in številne druge mehkejše dejavnike, predvsem pa se lahko ob istih vhodnih podatkih enkrat odloči tako, drugič drugače. Po občutku, kaj bi bilo v tistem trenutku bolj ustrezno.

Vidite, mehanske formule, roboti, tega ne zmorejo. Odločajo se mehansko. Ni prostora za “feeling” in “fine tuning”.

Nadaljujte z branjem→

Kolegi iz inštituta IWH v Halleju (Dany, Gropp & von Schweinitz, avgust 2015) so ponovno izračunali, kar je pred dvema letoma pokazal že Der Spiegel: z grško krizo je največ pridobila Nemčija, ki je (po konzervativni varianti) med letoma 2010 in 2015 privarčevala okrog 100 milijard evrov pri plačilu obresti na nemški javni dolg. Pred dvema letoma, ko je o tem poročal der Spiegel, je bila ta cifra “samo” okrog 40 milijard evrov (vendar ob drugi metodologiji). Nemčija je z grško krizo privarčevala več kot lahko potencialno izgubi, če bi Grčija bankrotirala in bi Nemčija morala v celoti odpisati vse grške dolgove (90 milijard evrov).

Glavni razlog za nemške “krizne dobičke” je v tem, da ob vsaki najavi slabih novic v Grčiji začnejo vlagatelji pospešeno bežati v bolj varne naložbe (t.i. flight-to-safety), kar zniža donose na nemške obveznice, in obratno. Ali drugače rečeno, slabe novice za Grčijo so dobre za Nemčijo, in dobre novice za Grčijo so slabe za Nemčijo. Kumulativno so v zadnjih petih letih slabe novice za Grčijo znižale donose na nemške obveznice za 1.5 odstotne točke. Nadaljujte z branjem→

It is quite an accomplishment to both be (a) the worst economic forecaster among your peers, and yet (b) engage in no public reflection and discussion of how and why you got the past wrong, and how you are changing your model of the economy in order to get it less wrong when you forecast in the future.

Charles Plosser has managed that accomplishment. Nadaljujte z branjem→

O tem bom sicer več pisal v jeseni. Dani Rodrik je že leta 2007 izpostavil “teorem nemožnosti globalizacije“, ki ga lahko smiselno prevedemo tudi v “politično trilemo evra”: ni mogoče hkrati imeti globoke integracije (evro), nacionalne države in demokracije. Predstavljajte si to kot trikotnik, pri čemer so vogali evro, nacionalna država in demokracija. Trikotnik povezav na daljši rok ni vzdržen, vzdržne so le posamične stranice trikotnika. Zato politična trilema. Enemu izmed treh vogalov v trikotniku se je treba odpovedati. Ohraniti nacionalno državo ob evru je mogoče, vendar je za to treba žrtvovati demokracijo doma. Namesto demokratičnega domačega odločanja se o vseh ključnih vprašanjih ekonomske politike (monetarne, fiskalne, socialne, razvojne, delovnopravne,…) odloča na ravni federalnih institucij. Treba se je odpovedati demokraciji. Nadaljujte z branjem→

Kako zaobiti Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) in doseči isto s pogajanji o TPP, TTIP in TISA:

London School of Economics je pred časom imel diskusijo na visoki akademski ravni o tem, kako rekonstruirati makroekonomijo. Tukaj je transcript (Brad DeLong), tukaj pa video. Vprašanje se je večinoma vrtelo okrog tega nesrečnega neokeynesianskega dinamičnega stohastičnega modela splošnega ravnotežja (DSGE), ki je (neo)keynesianski samo po imenu (v bistvu je neoklasični RBC model z rigidnimi cenami, in slednje je vse, kar ima skupnega s keynesianskim). DSGE modeli so akademske igračke, ki temeljijo na pravljičnih predpostavkah racionalnih pričakovanj, racionalnih reprezentativnih agentov, ki medčasovno optimizirajo potrošnjo in varčevanje na podlagi obrestne mere, ki se po eksternem šoku prevalijo iz enega splošnega ravnotežja v drugega itd. In ki jih ne morete uporabiti niti za sajenje koruze, še najmanj pa za napovedovanje ekonomskih kazalcev ali česarkoli drugega. Ker tega pač, milo rečeno, ne počnejo prav uspešno – glejte tukaj, in predvsem paper Edge & Gurkaynak (2010).
Nadaljujte z branjem→