Sta evro in demokracija nezdružljiva?

O tem bom sicer več pisal v jeseni. Dani Rodrik je že leta 2007 izpostavil “teorem nemožnosti globalizacije“, ki ga lahko smiselno prevedemo tudi v “politično trilemo evra”: ni mogoče hkrati imeti globoke integracije (evro), nacionalne države in demokracije. Predstavljajte si to kot trikotnik, pri čemer so vogali evro, nacionalna država in demokracija. Trikotnik povezav na daljši rok ni vzdržen, vzdržne so le posamične stranice trikotnika. Zato politična trilema. Enemu izmed treh vogalov v trikotniku se je treba odpovedati. Ohraniti nacionalno državo ob evru je mogoče, vendar je za to treba žrtvovati demokracijo doma. Namesto demokratičnega domačega odločanja se o vseh ključnih vprašanjih ekonomske politike (monetarne, fiskalne, socialne, razvojne, delovnopravne,…) odloča na ravni federalnih institucij. Treba se je odpovedati demokraciji.

Izkušnje s sedanjo krizo na primeru pritiskov ECB in Evropske komisije na Irsko, Španijo, Portugalsko, Ciper, Slovenijo ter najbolj brutalno na Grčijo v zadnjem letu demonstrirajo, da so vse države, brez izjeme, morale popustiti pritiskom (opustiti demokracijo), če so želele obdržati evro. Ponekod so celo morali odstopiti predsedniki vlad, ponekod so bili referendumi “odsvetovani”, ponekod so se močno vmešavali v predvolilni boj z agitiranjem za najbolj poslušno politično stranko, ponekod so z vsemi sredstvi (odtegnitev likvidnosti bankam in posledično zaprtje bank) terorizirali prebivalstvo, naj se “pravilno” odloči.  In to je šele začetek procesa – v procesu oblikovanja Združenih držav Evrope bo demokracija v nacionalnih državah morala izginiti. Tako kot v ZDA. Nacionalni parlamenti bodo postali zgolj folklora oziroma lokalni sveti, ki bodo odločali le še o tretjerazrednih vprašanjih domačega razvoja. Zaradi tega je Velika Britanija ostala izven evra. Tudi Švedska.

Morda še niste razmišljali tako daleč. Vendar mislim, da je čas, da odprete oči in vključite možgane. Za začetek je spodaj aktualno razmišljanje Martina Sandbuja v Financial Timesu, ki sicer pravi, da evro in demokracija nista (nujno) nekompatibilna, vendar pa napačne ekonomske politike v EU (odločitev za zategovanje pasu in restriktivna monetarna politika v 2011-12)  peljejo natanko v to smer – silijo države, da se odločajo med demokracijo in evrom.

The biggest question raised by Syriza’s election victory last January was not about Greece. It was whether any national population that has adopted the euro can meaningfully express a democratic choice.

This is a test case of the euro itself. If monetary union and democracy are incompatible, even the euro’s most committed friends need to choose the latter. Fortunately, they are not incompatible. But European policy is premised on the opposite view. Without a change in approach, it must lead to failure.

Preberite več v Martin Sandbu, Financial Times

One response

  1. Vsekakor nas skupna valuta sili v skupno finančno politiko, ker je denar izvor moči in odločanja.Zato so naši predstavniki države videti kot marionete Bruslja (beri Nemčije).
    Demokraciji smo se pravzaprav odrekli že s pristopom k Lizbonski pogodbi, saj smo na EU prenesli preveč pristojnosti, kar danes vidijo tudi druge države.

%d bloggers like this: