Zakaj ekonomije ni mogoče prepustiti matematični formuli

En tak quick & dirty odgovor na naslovno vprašanje vam da že spodnja slika: kaže gibanje obrestne mere Federal funds rate (FFR), kot jo “na roko” določa Fed, in isto obrestno mero, kot bi jo določila mehanska formula, ki jo poznamo pod imenom Taylorjevo pravilo. Obe se sicer gibljeta po podobni trajektoriji, toda v istem časovnem trenutku se lahko razlikujeta za 1 do 2%, kar je ogromno iz vidika spodbujanja / zaviranja gospodarstva. Kot vidite, bi mehanska formula že od leta 2010 dvignila FFR in jo zdaj držala pri 2%, medtem ko board Feda še vedno tuhta ali je ameriško okrevanje že dovolj trdno, da bi lahko dvignil obrestno mero z efektivne ničle. Medtem ko mehanska Taylorjeva formula gleda samo na razliko med dejansko in ciljno inflacijo ter na razliko med dejanskim in potencialnim BDP, pa board Feda upošteva tudi stopnjo brezposelnosti, stopnjo participacije delovne sile in številne druge mehkejše dejavnike, predvsem pa se lahko ob istih vhodnih podatkih enkrat odloči tako, drugič drugače. Po občutku, kaj bi bilo v tistem trenutku bolj ustrezno.

Vidite, mehanske formule, roboti, tega ne zmorejo. Odločajo se mehansko. Ni prostora za “feeling” in “fine tuning”.

Embedded image permalink

Vir: The Economist

Nič drugače ni pri fiskalni politiki. Tudi tam mehansko fiskalno pravilo lahko naredi bistveno več škode kot koristi. Sploh pa, ker podatki, ki vstopajo v fiskalno pravilo (t.j. output gap kot razlika med dejanskim in potencialnim ali trendnim BDP), temeljijo na izredno problematičnih predpostavkah in izračunih (o problematiki fiskalnega pravila glejte več tukaj). Pa tudi brez te problematične metodologije je pri fskalni politiki treba imeti občutek za realnost, sicer lahko sledenje mehanskemu pravilu naredi fiskalno politiko prociklično – v času krize z limitiranjem proračunskega deficita še poglablja krizo in obratno.

Ekonomija je preveč resna zadeva, da bi jo prepustili mehanskim formulam oziroma računalnikom.To sicer ne pomeni, da mehanskih formul ne potrebujemo. Nikakor. Potrebujemo jih kot osnovo za odločanje. Kot enega izmed kriterijev za odločanje. Toda presoja in končna odločitev je še vedno naša – na podlagi širšega pogleda in na podlagi širšega konsenza.

Si predstavljate, da pridete k zdravniku, vaša diagnoza in zdravljenje pa sta popolnoma prepuščeni odločitvi robota (računalnika), ki se odloča na podlagi tehnične analize izidov mehanskih testov?! Če niste bili deležni izkušenj na lastni koži, ko je vaš zdravnik šele v petem poskusu ugotovil pravo diagnozo ali ko imajo trije zdravniki na podlagi istih vhodnih podatkov (izidov testov) tri zelo različna mnenja, vas bo mogoče prepričalo gledanje Dr. Housea.

%d bloggers like this: