Danes naj bi tudi nemški parlament dal zeleno luč za zadnji v vrsti, tretji bail-out Grčije (85 milijard evrov v zameno za še več zategovanja pasu in strukturne reforme, 85 milijard evrov, ki so več kot 90% namenjene zgolj poplačilu obstoječih obveznosti). In potem bo vse lepo in Grčija bo izginila iz TV novic in ostali bomo srečno živeli do konca naših dni.

Figo. Če mislite, da bo s tem grške krize konec, se hudo motite. Ta tretji bail-out zgolj še bolj povečuje grški javni dolg in še bolj zmanjšuje možnosti za gospodarsko rast – in zgolj prelaga krizne novice za nekaj mesecev.

Spodaj je nekaj branja znanih ekonomistov na portalu VoxEU, ki vsi govorijo enako zgodbo. Tudi tretji grški bail-out ne more delovati.

• VoxEU told you so: Greek Crisis columns since 2009 – Baldwin
• Greece: And the can keeps on rolling… – Beck
• Greek debt sustainability: The devil is in the tails – Consiglio & Zenios
• Greece should prepare for Grexit and then not do it – Wyplosz
• A programme for Greece: Follow the IMF’s research – Mody
• Variable geometry bites back: Schäuble’s motives – Ghironi
• Why the ECB should not insist on repayment of its Greek bonds – De Grauwe & Ji
• The new European Union – Wyplosz
• Lessons for Greece: Forcible currency conversions from 1982 to 2015 – Reinhart
• Greece is solvent but illiquid: Policy implications – De Grauwe
• Path to Grexit tragedy paved by political incompetence – Eichengreen
• Grexit: The staggering cost of central bank dependence – Wyplosz

Novi paper Josepha Stiglitza, ki poskuša opredeliti bolj splošen pristop k oblikovanju makroekonomskih teorij, ki bi lahko pojasnile globoke depresije. Pri tem morajo makro teorije odgovoriti na tri ključna vprašanja: (1) Kaj povzroča velike oscilacije v gospodarstvu (vzroki)? (2) Kako pojasniti velik obseg volatilnosti (globina)? in (3) Kako pojasniti njihovo persistentnost (trajanje?. Stiglitz pravi, da (neoklasične) teorije realnih poslovnih ciklov (RBC) in neokeynesianske teorije z nominalnimi rigidnostmi v cenah in plačah lahko sicer pojasnijo določene zgodovinske epizode, nimajo pa odgovora na to, kaj povzroča velike depresije, kot je tudi zadnja, zakaj so tako globoke in zakaj tako dolgo trajajo. Ker je večina globokih depresij sledila ekscesivni kreditni ekspanziji, bi morale makro teorije zajeti finančni sektor, proces ustvarjanja kreditov in bančni sektor, ki imajo bistveno večjo vlogo kot v preteklosti.

Spodaj sta uvod in sklep iz Stiglitzevega članka. Se splača prebrati njegovo kritiko RBC teorij in neokeynesianskih teorij, manifestiranih v DSGE modelih, pri čemer se v prvih take krize sploh ne morejo zgoditi, druge pa so narejene zgolj za “lepo vreme”, za nizke oscilacije gospodarstva. Obe veji pa seveda ignorirata finančni sektor, ki je običajno v ozadju globokih kriz.

Nadaljujte z branjem→

Vir: Brad DeLong

Nadaljujte z branjem→

Ta zapis Brada DeLonga je Must read, če hočete razumeti, v katerem kontekstu je nastala Lucasova makroekonomska revolucija konec 1970. let, ki je etablirala racionalna pričakovanja, racionalnega reprezentativnega posameznika in “trge, ki se počistijo” (ni brezposelnosti). Bila se je bitka med “starimi” velikimi keynesianskimi ekonometričnimi makromodeli za oceno učinkov ekonomskih politik ter Lucasovo kritiko, ki je tem modelom očitala izostanek “strukturnosti” in mikrofundiranosti (v optimizacijskem obnašanju racionalnih reprezentativnih posameznikov).

Zmagala je Lucasova smer in dobili smo mikrofundirane makromodele, sicer ne tiste z market-clearingom, kot je želel Lucas, pač pa tiste, ki jih je utemeljil Greg Mankiw in ki še vedno temeljijo na racionalnih pričakovanjih, ki zaradi predpostavke “lepljivih cen” dopuščajo kratkoročno brezposelnost in se zaradi tega (napačno) imenujejo “neo-keynesianski” (predvsem DSGE modeli). No, ti “neo-keynesianski” modeli danes prevladujejo … toda bolj kot igračke med akademiki. In ta “toda” je ključen: medtem ko “stari” keynesianski ekonometrični makromodeli še vedno odlično delujejo v napovedovanju kratkoročnih gibanj makroekonomskih kazalcev (inflacija, BDP), pa ti brilijantni “neo-keynesianski” mikrofundirani (DSGE) modeli praktično nimajo uporabne vrednosti za tiste, ki ustvarjajo ekonomske politike, kot se je pridušal tudi Mankiw.

Nadaljujte z branjem→

Robert Lucas, Lives of the Laureates:

I loved the Foundations [Samuelson’s Foundations of Economic Analysis]. Like so many others in my cohort, I internalized its view that if I couldn’t formulate a problem in economic theory mathematically, I didn’t know what I was doing. I came to the position that mathematical analysis is not one of many ways of doing economic theory: It is the only way. Economic theory is mathematical analysis. Everything else is just pictures and talk.

Oh, come on. Would anyone ever think that unless you can formulate the problem of whether the earth revolves around the sun or the sun around the earth mathematically, you don’t know what you are doing? And, yet, remarkably, on the page following that silly assertion, one finds a totally brilliant description of what it was like to take graduate price theory from Milton Friedman.

Nadaljujte z branjem→

Nenagradno vprašanje: katera izmed predpostavk v tem modelu velja v  realnem svetu?

In New Keynesian DSGE models the natural rate has a specific definition:  it is the real interest rate (the nominal interest rate adjusted for expected inflation) that would prevail in a hypothetical environment, where nominal prices and wages can adjust immediately, and where mark-ups in the goods and labour market are constant. Because output is at its potential or natural level when nominal price and wage rigidities are absent, the natural rate is a counterfactual rate that would occur only if all the economy’s resources were fully employed as set out in Del Negro et al. (2015).

Vir: Goldby, Laureys & Reinold, 2015

In zakaj potem tak DSGE model uporabljati za oceno česarkoli, ne samo “naravne obrestne mere“?!?

Bine Kordež

V tekstu z nekoliko skrivnostnim naslovom poskušam predstaviti nekaj dodatnih pogledov na napovedano dokapitalizacijo Perutnine Ptuj d.d. s strani Slovenske industrije jekla d.o.o. (SIJ) (1) , danes v lasti investitorjev iz Rusije. Perutnina je vsekakor pomemben igralec v živilski industriji s skoraj štiri tisoč zaposlenimi v Sloveniji ter državah nekdanje Jugoslavije, kar je tudi njen največji trg. Hiter razvoj pred leti so financirali večinoma s posojili, zadolžili pa so se tudi za nekatere slabe finančne naložbe in zaradi relativno visokega dolga banke zahtevajo povečanje kapitala ter vsaj delno poplačilo posojil. Kot »rešitelj« (če bodo transakcijo podprli obstoječi delničarji) se je pojavil SIJ, ki namerava vplačati 40 milijonov evrov dodatnega kapitala in s tem družbi omogočiti, da se ponovno posveti predvsem poslovanju in razvoju. To je za bodočnost Perutnine vsekakor pozitivno, ima pa predlagan posel nekaj zanimivih podrobnosti. Nadaljujte z branjem→