Kaj železarji vedo o perutninarstvu, česar farmacevti ne vedo?

Bine Kordež

V tekstu z nekoliko skrivnostnim naslovom poskušam predstaviti nekaj dodatnih pogledov na napovedano dokapitalizacijo Perutnine Ptuj d.d. s strani Slovenske industrije jekla d.o.o. (SIJ) (1) , danes v lasti investitorjev iz Rusije. Perutnina je vsekakor pomemben igralec v živilski industriji s skoraj štiri tisoč zaposlenimi v Sloveniji ter državah nekdanje Jugoslavije, kar je tudi njen največji trg. Hiter razvoj pred leti so financirali večinoma s posojili, zadolžili pa so se tudi za nekatere slabe finančne naložbe in zaradi relativno visokega dolga banke zahtevajo povečanje kapitala ter vsaj delno poplačilo posojil. Kot »rešitelj« (če bodo transakcijo podprli obstoječi delničarji) se je pojavil SIJ, ki namerava vplačati 40 milijonov evrov dodatnega kapitala in s tem družbi omogočiti, da se ponovno posveti predvsem poslovanju in razvoju. To je za bodočnost Perutnine vsekakor pozitivno, ima pa predlagan posel nekaj zanimivih podrobnosti.

V zaenkrat sicer skopih informacijah je razumljivo poudarek na dokapitalizaciji družbe in pozitivnih učinkih zmanjšanja dolga. Ob tem pa bo SIJ v vplačilom dodatnega kapitala postal skoraj polovični lastnik družbe in posledično moral objaviti prevzemno ponudbo po praviloma isti oz. vsaj ne nižji ceni (8 evrov za delnico). To pomeni, da je bodoči prevzemnik Perutnino ocenil na dobrih 45 milijonov evrov, kar je glede na finančne kazalce družbe verjetno kar sprejemljiva cena (lanski EBITDA Skupine naj bi bil 26 milijona evrov, finančnega dolga pa okoli 110 milijonov). Seveda se obstoječi lastniki s to ponudbo lahko tudi ne strinjajo in vztrajajo v lastništvu, a nov večinski lastnik bo poskušal slej ko prej prevzeti celotno ali vsaj pretežni del družbe (to je tudi napovedal).

Omenjena dokapitalizacija je torej v prvi vrsti prodaja družbe novemu lastniku, povečanje kapitala ter razdolžitev pa je pravzaprav finančno prestrukturiranje družbe v organizaciji večinskega lastnika – le da je pot obrnjena kot npr. v primeru Laškega (tam so Nizozemci kupili obstoječe podjetje in se potem sami odločajo o najprimernejši finančni strukturi). Glede na zahteve bank in splošno prepričanje v Sloveniji kako je dolg že v osnovi nekaj problematičnega (ne glede na sposobnost družbe za njegovo servisiranje), je hiter dogovor za vstop dodatnega kapitala za družbo nekaj dobrega. Seveda pa to prinaša tudi spremembo v lastništvu in Perutnina je naslednje domače podjetje, ki prehaja v lastništvo tujcev.

Druga zanimivost pri tej transakciji pa je finančna kondicija posameznih družb. Družba SIJ je v 72 % lasti družbe Dilon d.o.o. Ljubljana, katere obvladujoča družba je nizozemsko podjetje DILON Cooperatief U. A. v pretežni lasti družina Zubitskiy. Poleg nekaj malih delničarjev je pomembni lastnik SIJ-a še država Slovenija s 25 % deležem. Formalno torej v nakup Perutnine d.d. posredno vstopa tudi država, ki pa kake večje vloge pri tem nima. Odločitev o dokapitalizaciji je bila nedvomno sprejeta s strani večinskega lastnika. To ponovno kaže, kako usmeritev »25 % plus ena delnica« za zaščito nacionalnega interesa, kakšnega velikega pomena nima (2). Najbrž se je z nakupom sicer strinjal tudi predstavnik države Slovenije v Nadzornem svetu SIJ-a, a tudi njegovo drugačno mnenje na odločitev ne bi vplivalo.

Kakorkoli, SIJ ter prevzemna družba Dilon imata po stanju konec lanskega leta skupaj 375 milijonov evrov posojil (336 milijonov neto finančnih obveznosti) kar je glede na dosežen denarni tok (EBITDA) približno enaka zadolženost kot izhaja iz podatkov za lansko leto za Perutnino d.d. Seveda so to samo ozki finančni kazalci in banke pri presoji kreditne sposobnosti družb gledajo širše, a rezultati vseeno kažejo, da v primeru tujih lastnikov precej drugače kot to velja za kako domačo družbo, posebno kadar postane predmet vsakodnevne medijske obravnave. V primeru SIJ-a in njegovih lastnikov ni bilo nobenih ovir, da ne bi v celoti podaljšali (reprogramirali ali odobrili nova) kar 160 milijonov evrov kreditov, ki so jim zapadli lansko leto. Ob teh obnavljanjih kreditov ohranjajo zadnja leta približno podobno zadolženost. To je pristop, ki je v svetu dokaj značilen za financiranje rastočih družb, medtem ko se doma praviloma srečujemo z zahtevami, da je obseg posojil potrebno zmanjševati, kar razumljivo omejuje razvoj firm. Seveda so takšne zahteve v primeru visoke zadolženosti logične, a primer SIJ-a kaže, da to ni nujno, če obstaja zaupanje med partnerji. Takrat se lahko finančna struktura ocenjuje tudi drugače.

SIJ bo torej za dokapitalizacijo in pričakovan prevzem moral zagotoviti preko 85 milijonov evrov dodatnih finančnih virov, v svojo bilanco pa vključil še 75 milijonov obstoječih posojil Perutnine (po delnem poplačilu iz dokapitalizacije). In to v celoti iz novih posojilnih (bančnih) virov, saj povečanje kapitala SIJ-a ni predvideno, niti pričakovano. Država verjetno ne bi pristala na znižanje četrtinskega lastniškega deleža, še manj pa vplačala dodatni kapital za nakup družbe iz katere se pravzaprav želi umakniti. Kljub relativno visokemu obsegu obstoječih posojil, bo SIJ najel še dodatna posojila, a kakih posebnih razprav o prezadolženosti družbe ne bomo zasledili. Čeprav vsak dan beremo o nekem načelnem odporu proti lastnikom iz tujine, je njihov vstop ter predvsem obravnava v Sloveniji precej boljša kot to velja za domače lastnike.

Kot vidimo, se Slovenska industrija jekla podaja na njej sicer tuje področje poslovanja, a verjetno vidi v vstopu v lastniško strukturo Perutnine zanimivo poslovno priložnost. Objektivno lahko pričakujemo, da se bodo s konsolidacijo finančne strukture, umikom iz medijske obravnave in fokusiranjem na osnovno dejavnost, rezultati poslovanja ter s tem vrednost naložbe povečali. Potenciali so kar precejšnji. Privatni lastniki SIJ-a so nedvomno to dobro ocenili, sicer se ne bi tako močno dodatno zadolžili ter za naložbo dobili tudi podporo bank.

In kje so tu farmacevti? Krka d.d. je vsekakor v kondiciji, da bi kako takšno naložbo izpeljala precej lažje in tako dodatno povečala vrednost družbe za svoje lastnike. Dejavnost Perutnine je Krki verjetno vseeno precej bližja kot to velja za metalurške družbe, predvsem pa Krka praktično nima posojil, kar ji odpira prostor za kakšno dodatno naložbo. Cena posojilnih virov je danes bistveno nižja kot so pričakovani donosi na kake zanimive naložbe in Perutnina najbrž (vsaj po mnenju Rusov) to je. A Krka tega in tudi kake drugega nakupa ne bo naredila.

Kljub poslovni priložnosti, bi bilo vodstvo takoj deležno obravnave, očitkov o podpori tajkunom, prevzelo bi seveda tudi določeno tveganje za kar v primeru uspešne poteze ne bi bilo nagrajeno, ob napaki pa takoj krivo. Z vsem tem se seveda Rusi ne bodo srečevali, umaknili se bodo iz javnosti, poskrbeli za razvoj in potrebne finančne vire ter realizirali donose. In odprtja kake nove proizvodne linije se bodo lahko udeležili tudi visoki predstavniki vlade, ki sicer k Glaserju ne bodo prišli. Seveda pa dopuščam možnost, da v SIJ-u vedo tudi še kaj več, kar v Krki pač ne.

_______

Opombe
(1) Jeklarske družbe so se včasih imenovale Slovenske Železarne.
(2) Takšen delež ima nek pomen in vlogo pri upravljanju družbe le v primeru, če je preostalo lastništvo razpršeno. Ko pa je na drugi strani večinski lastnik s preko 50 % deležem, pa mu s četrtino lahko samo »nagajaš«, družba pa je vodena tako kot se odloči večinski lastnik

2 responses

  1. Bom še tukaj, da čim več ljudi prebere.

    Še več takšnih nastavljanj ogledal našim sposobnim novinarjem in oblikovalcem javnega mnenja.
    Bine je pozabil dodati še, da bo svoj lasten nakup s strani SIJ na koncu tako financirala tarča t.j. Perutnina sama. V takšni ali drugačni obliki. Pa smo točno pri temi o kateri sva z Binetom že tolikokrat razpredala in jo pojasnjevala. On bolj v obliki esejev, jaz bolj po forumih.

    In sedaj glavno vprašanje: kaj je v glavah slovenceljnof, da tujec lahko, domač pa ne?
    Pa oba uporabljata enake tehnike in enake koeficiente/multiplikatorje in sta vsaj preden se domačega lotijo novinarske in politične hijene enako dobro spremljana s strani bank.

    LP

    Matjaž

    P.S.
    Seveda ne trdim, da bi Krka morala kupovati Perutnino. In sem prepričan, da tega tudi avtor ni mislil. Podal je le primerjavo in razloge zakaj nekdo da in zakaj drugi ne.

  2. Ne spuščam se v konkretni primer ampak me je zbodel način razmišljanja. Tisto kar ponavlja g.Kordež je, če poenostavim – saj so vsi tako delali in še da je bil to duh časa, sedaj pa še, da če lahko banke »ustrežejo« tujcem zakaj pa ne tudi našim finačno-podjetniškim maherjem (pa čeprav bi bilo/je oboje v nasprotju z vsemi principi profesionalnega finančništva tako v bankah kot v podjetjih). Vprašanje iz komentarja pa bi bilo veliko bolje preoblikovati: Le kaj je tem sovencljem, da finančni neprofesionalizem in malomarnost dovolijo – ne pa zakaj tujci smejo domači pa ne.

    Ob takšnem “razumevanju” “sistema” nam še dolgo ne bo dobro. Seveda je tovrstno jamranje legitimno samo za naše finančne maherje. Če gre navaden državljan v banko (tuj ali domač) dobrobiti »postrežbe« naših finančnih spregledovalcev ni bil, ni in ne bo deležen.

    Lep pozdrav Igor

%d bloggers like this: