• The Trouble With Macroeconomics – Paul Romer
• The new heavyweight macro critics – Noah Smith
• Thoughts on “The Trouble with Macroeconomics” – Narayana Kocherlakota
• The State of Macro Is Sad – Paul Krugman
• Macro Mess – Robert Waldmann
• The state of macroeconomics is not good – Daniel W. Drezner
• Do DSGE Models Have a Future? – Olivier Blanchard
• The state of macro redux – Jeremie Cohen Setton
• Economics, DSGE and Reality: a personal story – Simon Wren-Lewis

Huh, to bi lahko bil najkrajši povzetek novega članka Paula Romerja “The Trouble With Macroeconomics“. Romer (nekdanji učenec Roberta Lucasa in avtor znamenite teorije endogene rasti) je po lanskem Mathiness (kjer je Lucasa in naslednike obtožil, da z ekscesivno matematiko zavajajo in v matematiko ovijajo svoja ideološka prepričanja) spet udaril. In tokrat je udaril še bolj silovito. V preglednem članku o razvoju makroekonomije v zadnjih desetletjih je Lucasa in sopotnike ter naslednike obtožil neznanstvenega pristopa k raziskovanju.

Na kratko rečeno, povedal je, da modeli, ki so jih razvili, dejansko niso mikrofundirani (ne temeljijo na dejanskem obnašanju posameznikov) in da trpijo za nezmožnostjo identifikacije, pač pa identifikacijo preprosto predpostavljajo. Vzroke za fluktuacijo ključnih makro agregatov pripisujejo imaginarnim (izmišljenim) šokom (najljubši je eksogeni tehnološki šok) namesto realnim šokom (kot je denimo fluktuacija agregatnega povpraševanja ali ukrepi monetarne in fiskalne politike), nato pa vpliv teh imaginarnih šokov “dokazujejo” z bayesianskim pristopom k ocenjevanju. S čimer zgolj potrjujejo svoja apriorna prepričanja. Ti sodobni modeli, nastali po Lucasovi kritiki, niso nič boljši od keynesianskih makro modelov, ki so jih nadomestili.

Problem sodobne makroekonomije, ki trdi, da temelji na mikroekonomskem obnašanju posameznikov, je, prvič, da je dejansko v nasprotju s podatki o dejanskem mikroekonomskem obnašanju posameznikov, in drugič, da tudi makroekonomski modeli, konstruirani na tej osnovi, niso zmožni pojasnjevati dejanske gospodarske dinamike, kaj šele je napovedovati. Temelji teh modelov so gnili, zato so se tudi modeli pokazali kot popolnoma neuporabni v praksi.

Nadaljujte z branjem→

Na spodnji sliki je odlična ponazoritev dinamike globalne prerazdelitve dohodkov med leti 1988 in 2011. Kaže vzpon Kitajske, Indije in ostalih azijskih držav do leta 2003, po letu 2003 pa pospešitev Kitajske glede na ostale azijske konkurente – Kitajska se je med letoma 2003 in 2011 sama premaknila v osrednji del globalne distribucije dohodkov. Drugače povedano – s hitro gospodarsko rastjo je Kitajska svoje prebivalce iz svetovnih revežev na ravni držav podsaharske Afrike premaknila na dohodkovno raven svetovnega povprečja. Kitajci so postali globalni srednji razred.

Vir: @MaxCRoser

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika nazorno kaže divergenco v trendu rasti dohodkov različnih slojev prebivalcev v ZDA po letu 1965. Kot lahko vidite, je bila rast dohodkov spodnjih 50% prebivalcev (mediana) v zadnjih 50 letih minimalna. Resnejšega povečanja dohodkov je bilo deležnih le zgornjih 20% prebivalcev.

Vir: Wall Street Journal

Nadaljujte z branjem→

Stuart Jeffries ima zelo dober komentar v Guardianu o tem, kako je iz Fukuyaminega  “konca zgodovine” (brez vprašaja na koncu) prišlo do Badiouvega “ponovnega rojstva zgodovine” in kako lahko to “tranzicijo nazaj v preteklost” odlično pojasni frankfurtska kritika kapitalizma. Po eni strani gre za kritiko kapitalizma kot nepovratnega trenda v individualistični konzumerizem, kjer družba razpade iz družin kot osnovnih celic zgolj še na posameznike, od katerih vsak zgolj zadovoljujeje svoje lastne potrebe. Pri tem pa mu asistira industrija s pop izdelki in oglaševalska mašinerija s popularizacijo debilizirajočih vsebin in izdelkov. Po drugi strani gre za kritiko kapitalizma, ki odvzame dostojanstvo posamezniku, kjer se posamezniki samodegradirajo, samorazorožijo in samouničijo. Posamezniki postanejo le še nepomembni osebki v masi, ki nimajo prav nobene možnosti vpliva na maso in na tok zgodovine. Dostojanstvo posameznika se degradira le še na (na videz) prosto potrošniško izbiro, ki pa jo v resnici diktira industrija.

Nadaljujte z branjem→

• Why a forgotten 1930s critique of capitalism is back in fashion – Stuart Jeffries
• Public investment stimulus spillovers in the Eurozone – Jan in ‘t Veld
• Don’t Assume Robots Will Be Our Future Co-Workers – Noah Smith
• Thinking About Brexit, Fast and Slow – Paul Krugman
• Imbalances Are Back, In Asia and Globally – Brad Setser
• Wage Pressures Confined to Highly Skilled – The New York Times
• The Great Income Stagnation – Laura Tyson and Anu Madgavkar
• China’s Rebalancing Explained in 6 Charts – iMFdirect
• Globalization Hits a Wall – Bloomberg View
• Balanced growth in theory – Dietrich Vollrath

Med prvopodpisanimi so tudi Jeffrey Sachs, Joseph Stiglitz in Dani Rodrik….

Dear Member of Congress:

Last March 2015, members of the legal community wrote to congressional leaders and administration officials to oppose the inclusion of Investor-State Dispute Settlement (ISDS) provisions in the Trans-Pacific Partnership (TPP) and the Transatlantic Trade and Investment Partnership (TTIP). We write now to express our extreme disappointment that the final text of the TPP that was finally made public in November 2015 did not heed those warnings about this controversial provision’s negative consequences for our legal system. Those concerns expressed in the 2015 letter were based on past agreements and leaked texts from the TPP negotiations. Unfortunately the final TPP text simply replicates nearly word for word many of the problematic provisions from past agreements, and indeed would vastly expand the U.S. government’s potential liability under the ISDS system.

Nadaljujte z branjem→