Huh, Brad DeLong je pred dnevi naredil odlično twitter zgodbo zadnje diskusije med težkokategornimi makroekonomisti o degenerativnem razvoju makroekonomije (po Robertu Lucasu), ki jo je – kot sem poročal prejšnji teden – spet zakuhal Paul Romer. Odlična zgodba, samo sledite twitter linkom.

Na spodnjem linku pa je še včerajšnji follow up Simona Wrena-Lewisa, ki nazorno – in mislim, da razumljivo tudi za širše množice – razlaga razliko med RBC (real business cycle) in DSGE (dynamic stochastic general eqilibrium) modeli sodobne makroekonomije. Lepo razloži, zakaj v prvih do krize sploh ne more priti (razen če jo od zunaj prek imaginarnega tehnološkega šoka prinesejo marsovci). No problem drugih pa je v mikrofundiranosti oziroma zahtevi, da posamezni subjekti z racionalnimi pričakovanji nenehno optimizirajo.

The master-economist must possess a rare combination of gifts …. He must be mathematician, historian, statesman, philosopher—in some degree. He must understand symbols and speak in words. He must contemplate the particular, in terms of the general, and touch abstract and concrete in the same flight of thought. He must study the present in the light of the past for the purposes of the future. No part of man’s nature or his institutions must be entirely outside his regard. He must be purposeful and disinterested in a simultaneous mood, as aloof and incorruptible as an artist, yet sometimes as near to earth as a politician.

Vir: Robert Skidelsky

(navdahnjeno s podobo Johna M. Keynesa)

Huh, sem mislil, da imamo težave v (makro)ekonomiji, ker pač glavni del mainstreama ignorira realnost in v makro modelih simulira realnost na osnovi imaginarnih vzorcev obnašanja reprezentativnih agentov. Nato sem pa naletel na spodnji blog zapis statistika Andrewa Gelmana o stanju v psihologiji. Ujebelacesta! Huh, tam je pa čisto drug svet, čisti divji zahod glede spoštovanja raziskovalnih pravil. Nenadoma vidim, da v eksperimentalni psihologiji ne samo masovno manipulirajo podatke, da bi dobili statistično značilne rezultate, ampak še huje, da ustvarjajo “teorije z odprtim koncem”, kar pomeni, da jih potrjujejo katerikoli podatki.

Dvom v rezultate psiholoških študij, objavljenih v prestižnih akademskih revijah z resnim postopkom recenzije, se je pojavljal že od 1960-ih naprej, toda leta 2011 se je zgodila revolucija, ko so začeli kritiki (mlajši raziskovalci, ki (še niso) bili prepuščeni h koritu) javno objavljati kritike objavljenih študij v alternativnih medijih (blogih) in družbenih omrežjih. Zdaj pa je tam cela štala. Vse je odprto. Praktično ne moreš zaupati več nobeni objavljeni psihološki študiji, ki nek koncept validira s podatki in zraven navaja še t-statistike in p-vrednosti.

Pa sem mislil, da imamo v ekonomiji težave…

Nadaljujte z branjem→

Glede na podaljševanje gospodarske krize v nedogled in glede na nove krize (begunci) je združba 28 članic EU postala razumljivo tudi politično nestabilna. Skupina držav, kjer je zbledel spomin na osnovni razlog združitve (preprečitev nove velike vojne med posameznimi članicami prek tesnejšega gospodarskega sodelovanja in političnega dialoga) in ki je ne druži ničesar več kot pa nejasno definiran “evropski duh”, se počasi utirja v tirnice nekdanje Jugoslavije. Gospodarskega veziva, ki je v mirnem času držalo skupaj EU, ni več, saj si je Nemčija zagotovila kontrolo nad ekonomskimi politikami (fiskalna in posredno monetarna), ki pa preprečujejo ostalim članicam, da bi lahko robustneje okrevale.

Brexit je prvi korak k de facto dezintegraciji, toda temu bodo v roku dveh let sledile tudi ostale države, na čelu s Francijo in Italijo (le še na vzpon in kombinacijo zmernih in skrajnih populistov je treba počakati v Franciji). Širši procesi de facto dezintegracije se formalno že kažejo v sedanjem oblikovanju interesnih regionalnih alians, kot piše Politico: ClubMed,  aliansa mediteranskih članic, ki so imele srečanje prejšnji vikend v Atenah, jačanje Višegrajske skupine ter aliansa med Nemčijo in Avstrijo in še nekaj državami. Skandinavci se zaenkrat držijo izven teh trendov. Skupno tem interesno-regionalnim aliansam je odpor do nemškega diktiranja ekonomskih politik, odpor do skupnih evropskih politik (denimo do begunske) ter ohranjanje integracijskega naboja pri zadnji skupini.

Nadaljujte z branjem→

Medtem ko v Evropi politiko polarizira povečana penetracija migrantov in vztrajno izriva zmerno desnosredinsko CDU/CSU v Nemčiji, Britanijo pa pošilja iz EU (Brexit), pa ima v ZDA tak politično polarizirajoč učinek globalizacija. Natančneje, povečana odprtost za kitajski izvoz, ki je odpihnila 3.5 milijona delovnih mest v industriji po kitajskem vstopu v WTO (2001) in do začetka krize (2008). Letošnja študija The China shock vodilnih ameriških avtoritet na področju zunanje trgovine in trga dela (Autor, Dorn & Hanson, 2016) je empirično pokazala, da je liberalizirana trgovina s Kitajsko imela dolgoročno negativne učinke na določene regije in trg dela. Posamezne regije, najbolj izpostavljene kitajski konkurenci, se po tem šoku niso pobrale, medtem ko je trgovinska izpostavljenost imela tudi depresivni učinek na plače.

No, isti avtorji so v danes objavljeni študiji Importing Political Polarization? (Autor, Dorn, Hanson & Majlesi, 2016) z analizo kongresnih volitev empirično pokazali, da je povečana trgovina s Kitajsko pripeljala tudi do povečane politične polarizacije v ZDA. V kongresnih volilnih okrajih, ki so bili bolj izpostavljeni povečani kitajski konkurenci, je prišlo do naproporcionalne zamenjave zmernih kongresnikov z jastrebi. Trgovinsko bolj izpostavljeni kongresni okraji v republikanskih rokah so bolj verjetno izvolili bolj konzervativnega republikanca, demokratski okraji pa bolj verjetno liberalnega demokrata ali konzervativnega republikanca. Ta polarizacija je še bolj vidna na rasni ločnici.

Nadaljujte z branjem→

Medtem ko se minister za infrastrukturo Peter Gašperšič navidezno poti na žerjavici interpelacije, kot običajno, stresa izjave, skregane z resnico ali pa zgolj cenene manipulacije. Med prve spada njegova izjava, da bo ta vlada (na podlagi sprejetih ukrepov do sedaj) začela z gradnjo drugega tira Koper – Divača še v tem mandatu. Med druge pa cenena manipulacija, da bo sam odstopil, če ta vlada ne bo začela z gradnjo drugega tira.

Obe izjavi sta iz logičnega vidika neumnost s kratkimi nogami.

Nadaljujte z branjem→

Finance nadaljujejo s svojo ideološko gonjo proti domačemu in navijaštvom nad tujim. Ta ideološka navijaška ihta jih (običajno) zanese ne samo stran od dobrega okusa, ampak tudi stran od navadne logike in navadne kmečke pameti. Danes je novinarko Natašo Koražija (in urednika, ki je članek spustil skozi) zaneslo v zmazek z naslednjim bombastičnim naslovom:

Preobrat: na Reki so prehiteli Koper in Trst pri rasti pretovora zabojnikov

Huh, ali res? To je pa drama! Privatizirana Rijeka je prehitela državni Koper. No, počasi… Luka Koper (v večinski državni lasti) ima daleč največji tržni delež v pretovoru kontejnerjev med severnojadranskimi pristanišči, v prvih 8 mesecih letos jih je pretovorila za 565.921 TEU in povečala pretovor za 7.8%, pristanišče Rijeka (z dvema tujima koncesionarjema) je palček med severnojadranskimi pristanišči, do konca avgusta so jih pretovorili za 121.828 TEU, povečanje za 11.5%. (Za primerjavo, v Trstu so v prvih sedmih mesecih pretovorili za 265.018 TEU, kar je zgolj 1.16% rast). Torej, Luka Koper celoten letošnji pretovor Rijeke opravi v enem mesecu in tričetrt. Ali drugače povedano, Luka Koper je  pri pretovoru zabojnikov za 4.6-krat večja od Rijeke in če bi obe nadaljevali pretovor po letošnjih stopnjah rasti, bi Rijeka potrebovala pol stoletja (celih 45.5 let), da bi dohitela Luko Koper. (Ob tem, da je reška luka geografsko omejena, njena železniška povezava pa bistveno bolj neugodna – naklon in stanje infrastrukture).

No, kljub ideološki profiliranosti forumašev Financ, pa jim ta godlja izpod prstov Nataše Koražija danes ni dobro sedla v želodec. Forumaši so ob razkrinkanju navijaštva pokazali tudi primerno stopnjo bistrosti in Koražiji in uredništvu Financ z logičnimi argumenti in izračuni pokazali, da so ne samo ideološki papagaji, ampak tudi čisto navadni šalabajzerji. Spodaj navajam samo nekaj bolj argumentiranih komentarjev (sočni jezik pa seveda paše zraven tistemu mediju).

Nadaljujte z branjem→

Najbrž je nekaj zadovoljstva v tem, če nekatere stvari spoznaš leta ali celo desetletja pred drugimi. Dani Rodrik iz Harvarda in najboljši razvojni ekonomist v razmerah globalizacije ima to zadovoljstvo, da je dve desetleji  pred vsemi ostalimi razumel, da je globalizacija šla predaleč (Has Globalization Gone Too Far?, 1997), da je za uspešen razvoj v razmerah globalizacije slednjo potrebno pazljivo dozirati in da ni univerzalnega recepta za rast, pač pa mora vsaka država imeti svojo lastno strategijo razvoja in sama kontrolirati, koliko globalizacije bo “spustila skozi odprta okna” in hkrati zaustavila mrčes s komarniki.

Danes, ko je prepuščanje držav nekontrolirani globalizaciji udarilo nazaj in to v rokah desničarjev, Rodrik v kolumni v New York Timesu ponavlja svoja stara spoznanja. In pravi, da je treba rešiti globalizacijo ne samo pred populisti, pač pa predvsem pred njenimi najbolj gorečimi navijači, in sicer z manj hiper globalizacije in več nacionalne razvojne avtonomije in demokracije.

Nadaljujte z branjem→