Marko Pavliha

Ko smo prejšnji torek člani koordinacijskega odbora Sveta za civilni nadzor projekta Drugi tir na tiskovni konferenci predstavili predlog Zakona o gradnji in financiranju gradnje proge Koper-Divača, je oblast reagirala dokaj predvidljivo: burno, panično in žaljivo. Našo potezo so označili za ”destruktivno” in ”skrajno neodgovorno,” ker naj bi v kratkem ministrstvo za infrastrukturo vložilo v parlamentarno proceduro svojo verzijo zakona.

Pristojni državni sekretar je za medije nekako zmogel prebrati izjavo, da gre ”za zahteven in celovit zakon, ki bo opredelil temeljne pogoje in pravni okvir za izvedbo financiranja, gradnjo in upravljanje drugega tira,” zato tisti, ki ponujajo nov projekt ali “nadaljujejo z vlaganjem novega zakona, čeprav vedo, da je osnutek zakona že pripravljen, poskušajo preprečiti, da se drugi tir sploh začne graditi,” kar naj bi imelo gospodarske posledice za Luko Koper in celotno logistiko. Bržkone po navodilih svojih vrhovnih šefov in piarovcev nam še očita(jo), da gre predlagateljem ”preprosto za lastno promocijo in igračkanje, ki škodi enemu najpomembnejših slovenskih projektov.”[1]

Nadaljujte z branjem→

Nobelovec Robert Schiller ima glede nasprotovanja davku na robote zelo preprosto vendar razumno stališče: v redu, toda kakšno drugo manj distorzijsko ali manj nezaželeno alternativo predlagate? Če robotizacija in avtomatizacija res odpravljata številna delovna mesta, odpuščeni pa ne morejo dobiti ustreznih ali primerljivo plačanih služb, zaradi česar se povečuje neenakost in socialna razslojenost, je edino smiselno, da se jih obdavči.

Podobno stališče je pred mesecem dni izrazil tudi Bill Gates, ki je povedal, da ko robot nadomesti eno delovno mesto, izpadejo tudi vsi fiskalni prihodki zatadi tega (dohodnina, socialni prispevki za zdravstvo in pokojnino), medtem ko država dobi na grbo nezavarovanega brezposelnega, ki ga mora financirati. Z nečim je treba nadomestiti ta izpad davkov in financirati povečanje izdatkov države. Alternativi davku na robote sta zgolj dve: (1) bolj progresivni davki na dohodke, ali (2) univerzalni temeljni dohodek. Če ničesar od obojega ne marate, boste morali razmisliti, koliko obdavčiti robote kot neposredne krivce za nastanek problema.

Nadaljujte z branjem→

… ali Zakaj nočemo ali si ne upamo kritizirati kolegov?

Stephen Hsu in Douglas Campbell sta napisala dva odlična blog posta o standardni perverziji, ki vlada na področju ekonomije (in seveda tudi drugod, le da pišeta le o svojem področju). Namreč, da neka avtoriteta na svojem področju objavi raziskavo, ki gre nekako v skladu s popularnimi pričakovanji, vsi jo široko citirajo. Vendar pa ima le en droben problem: ni je mogoče replicirati. In nikomur kot da ni nič nič mar. Starejši kolegi so vljudno tiho. Pa tudi če bi napisali komentar, v čem so napake objavljene raziskave, zelo verjetno ne bi bile objavljene, saj tudi urednikom akademske revije ne ustreza, da so skozi sito spustili raziskavo, ki pač ni korektna.

Mlajši, se “prilagodijo” na drug način: ko ne uspejo ponoviti rezultatov starejših in uveljavljenih kolegov, pač tako dolgo “sprobavajo” različne specifikacije empiričnega modela, dokler jim pač ena izmed stotih ne da podobnih rezultatov (in povedal bom nekaj grdega, kar sicer vsi vemo: z istimi vhodnimi podatki, vendar z različno zasnovanim modelom in različno ekonometrično tehniko lahko dobite petnajst različnih rezultatov in vsi bodo “statistično značilni” – to je zelo lepo pokazal ekonometrik Edward Leamer v Let’s take the con out of econometrics). Z rezultati, ki bi bili zelo drugačni ali celo razkrinkali nerobustnost rezultatov starejših in uveljavljenih kolegov, bi mlajši tvegali, da njihov članek ne bi nikoli uzrl luči objave v dobri akademski reviji ali pa bi se zamerili in s tem tvegali napredovanje.

Nadaljujte z branjem→

Trump in Brexit zaradi dramatičnih manipulacij javnega mnenja z dokazljivimi (in sproti dokazanimi!) neresnicami in lažnimi novicami štejeta kot kulminacija zadnjega trenda razvrednotenja objektivnosti v javnih medijih in socialnih omrežjih. Vendar je to le vrh ledene dobe in le zadnja pojavna oblika trenda, ki se uporablja skozi zgodovino. Manipulacije z javnim mnenjem obstajajo odkar obstajajo mediji. In še več, obstajajo odkar obstaja komunikacija med ljudmi. Gre le za pojavne oblike “lažnih novic” oziroma manipuliranja ter kdo jih uporablja.

Vse religije in vse ideologije temeljijo na tem. To so standardne metode vojaških strategij in obveščevalnih agencij. Dober pregled slednjega je denimo še sveža knjiga Johna Whitneya “Finks: How the C.I.A. Tricked the World’s Best Writers“, ki opisuje 60 let manipulacij javnega mnenja s “fake news” s strani ameriške obveševalne agencije CIA. Tudi zadnji zapis vedno odličnega Tima Harforda kaže, kako so gospodarski lobiji (denimo tobačni) desetletja dolgo zavajali javnost oziroma taktično uspešno potlačili ali nevtralizirali dejstva o negativnih vplivih kajenja na zdravje.

Nadaljujte z branjem→

Vlada je po več kot letu dni stopicanja na mestu in iskanja inspiracije minuli četrtek končno predstavila teze za zakon o drugem tiru. In treba je povedati, da je pri vladnih tezah, kot jih je predstavil pravniški kolega Rajko Pirnat, videti evolucijo. Vlada se, sicer po polžje, vse bolj premika proti pravi smeri. Vendar je še vedno precej izgubljena na sicer znanem terenu, hkrati pa še vedno stoji na nekaterih čudnih in nedorečenih ter strateško zelo škodljivih izhodiščih, ki se nanašajo predvsem na vključitev zalednih držav v sofinanciranje projekta. Kot boste videli spodaj, želi slovenska vlada prikriti, da ji bo madžarska vlada dejansko dala posojilo na 30 let, zamaskirano v lastniški finančni vložek v 2TDK. Ne pove pa, kolikšna bo cena za to madžarsko posojilo in da nikakor ne more biti bolj ugodna, kot če bi se slovenska država sama zadolžila na finančnih trgih.

Spodaj je komentar nekaterih pozitivnih premikov in ključnih nedorečenosti s škodljivimi posledicami ter seveda trojanskega konja, skritega v zakon.

Nadaljujte z branjem→

Eden najbolj podcenjenih glasbenikov v pop zgodovini. Na mojem gramofonu se je vrtel tako pogosto kot The Cure. Zdaj je zunaj kompilacija na Spotify.

• What if Sociologists Had as Much Influence as Economists? – New York Times
• How Much Europe Can Europe Tolerate? – Dani Rodrik
• Democracy Over Sovereignty in Europe – Lucrezia Reichlin
• It Takes “Alternative Math” to Claim That Redistribution Is Futile – Adam M. Finkel
• Why 20th century tools cannot be used to address 21st century income inequality? – Branko Milanovic
• How globalisation affected manufacturing around the world – Adrian Wood
• Neoclassical Theory of the Firm Does Not Consider Political Engagement – Interview with John C. Coffee
• The Problem With Facts – Tim Harford
• On Perverse Incentives and Replication in Science – Douglas Campbell
• The Man Who Made Us See That Trade Isn’t Always Free – Noah Smith
• Economic Ideas You Should Forget – Springer
• How We Choose Determines Who We Choose – Justin Fox
• How to Restore Faith in Economics – Noah Smith

Kakorkoli imajo fantje 40 let špilanja na grbi in kakorkoli njihove plošče po novovalovskem albumu Crno bijeli svijet ter nato še dveh pop rock albumih Korak od sna (1983) in Zlatne godine (1986) lahko pozabite, pa so vendarle še vedno eden izmed peterice največjih rock bendov bivše Jugoslavije. V primerjavi z ostalim sranjem, ki se danes proizvaja in vrti po radiju, so Prljavci, čeprav zlajnana, še vedno dobrodošla osvežitev za ušesa.

Prerokba izpred treh let, da bo Mercator zgolj dve do tri leta v lasti Agrokorja, se uresničuje:

No, če je problem samo hrvaško lastništvo Mercatorja, so Slovenci lahko pomirjeni. Mercator ne bo prav dolgo ostal v hrvaških rokah. Financerji so od Agrokorja zahtevali, da svojo dejavnost razdeli na proizvodno in na trgovinsko (Adria retail), pri čemer pa je v zadnjem Agrokor obdržal samo 51-odstotni delež. Glede na veliko zadolženost Agrokorja in glede na ogromen dolg, ki ga je prevzel od Mercatorja, je zelo verjetno, da Agrokor tega bremena ne bo zdržal. V roku dveh do treh let bo prisiljen svoj večinski delež prodati nekemu večjemu trgovcu. Agrokor tako dejansko samo konsolidira trgovinsko dejavnost na območju nekdanje Jugoslavije za nekega večjega trgovca. Tako kot jo je nekoč v Sloveniji Mercator za Agrokor.

Nadaljujte z branjem→