Kako privatizacija nenadoma ni več v modi

Tim Harford (najbolj cenjen britanski ekonomski kolumnist in avtor številnih bestsellerjev) je v Financial Timesu lepo opisal ciklusoido evolucije naklonjenosti privatizaciji v zadnjem stoletju. Po Veliki Depresiji, ko se je zasebni kapital big time zaplezal in ko se je pokazalo, da je zaradi večje enakosti dostopa do osnovnih storitev, ki edine lahko zagotovijo tudi pravo ekonomsko svobodo in zmanjšajo drastično ekonomsko neenakost, je nacionalizacija javnih storitev v Evropi postala zelo moderna. Tudi Velika Britanija kot najbolj protržna država je nacionalizirala skoraj vse – od železnic, komunale do zdravstva. V ostalih evropskih državah je bila “normala” še bolj radikalna, saj so mnoge države ob javnem zdravstvu, šolstvu in visokem šolstvu nacionalizirale tudi velike industrijske komplekse, celo avtomobilsko industrijo v Franciji.

Po nekaj desetletjih se je kolo obrnilo v prid ponovne privatizacije. Pobudnik je bila V. Britanija v zgodnjih 1980-ih z Margaret Thatcher na čelu, ki je začela privatizirati skorajda vse – od industrije, komunale, železnic do železniške infrastrukture. Privatizacija je v dveh desetletjih, sploh pa po padcu železne zavese, postala univerzalni hit. Ko smo mi delali predlog reform leta 2005, je bila privatizacija oziroma “umik države iz gospodarstva” vsepovsod. In zaradi tega, ker Janez Janša v začetku leta 2006 ni želel držati obljube o zmanjšanju deleža države v lastništvu NLB pod 50%, sem tudi odstopil kot minister. Takrat se je to zdelo logično in načelno dejanje.

No, kasneje se je, tako pri nas kot po Evropi, pokazalo, da privatizacija ni nujno čarobna žavba in da ni nujno, da vse, česar se dotakne, pozlati. Harford navaja mešane učinke privatizacije v V. Britaniji in ugotavlja, da obstajajo tako dobri kot zelo slabi primeri. V splošnem se je privatizacija pokazala kot dobra, kadar se je s tem povečala konkurenca, in kot slaba, kadar je državnega monopolista zamenjal zasebni, ki je nato zlorabljal svoj monopolni položaj (saj v tem primeru država ni naredila domače naloge glede regulacije monopola). Harford:

All this matters because the broad lesson of the great privatisation experiment is that it has worked well when competition has been unleashed, but less well when a government-run business has been replaced by a government-regulated monopoly.

A few years ago, the economist David Parker assembled a survey of post-privatisation performance studies. The most striking thing is the diversity of results. Sometimes productivity soared. Sometimes investors and managers skimmed off all the cream. Revealingly, performance often leapt in the year or two before privatisation, suggesting that state-owned enterprises could be well-run when the political will existed — but that political will was often absent.

My overall reading of the evidence is that privatisation tended to improve profitability, productivity and pricing — but the gains were neither vast nor guaranteed. Electricity privatisation was a success; water privatisation was a disappointment. Privatised railways now serve vastly more passengers than British Rail did. That is a success story but it looks like a failure every time your nose is crushed up against someone’s armpit on the 18:09 from London Victoria.

The evidence suggests this conclusion: the picture is mixed, the details matter, and you can get results if you get the execution right. Our politicians offer a different conclusion: the picture is stark, the details are irrelevant, and we metaphorically execute not our policies but our opponents.

Podobno lahko rečemo za slovenski eksperiment s privatizacijo. Prva faza z masovno privatizacijo in menedžerskimi odkupi v 1990-ih, ko so bila podjetja podcenjena, je bila relativno uspešna in je vodila v koncentracijo lastništva. Drugi val privatizacije po letu 2004 je bil bolj kot ne dizaster. Kot smo zelo boleče ugotovili, se je umik države iz gospodarstva po letu 2004 na način, da so deleže države v času napihovanja borznega balona prevzeli menedžerji in ti nato izrinili ostale manjše lastnike, skorajda univerzalno sprevrgel v katastrofo, ki je končala v globoki bančni luknji. Podobno je bilo z ostalimi prevzemniki, ki so na vrhuncu borznih balonov prevzeme financirali z bančnimi krediti.

No, kako uspešna bi bila privatizacija NLB takrat, ostaja odprto vprašanje. Moja teza je bila in je, da bi si privatna NLB morda nakopala nekaj manj slabih kreditov (ni pa nujno, ker tudi ostale zasebne banke niso bile nič bolj pazljive), vendar pa bi v tem primeru to bančno luknjo sanirali zasebni lastniki. Če je ne bi, bi pač prodali NLB naši državi za 1 evro ali dali še nekaj sto mio evrov zraven, da se znebijo njene luknje (kot nemški lastniki Hypo). Razlika pa bi bila v tem, da bi mi pred tem za NLB vsaj pokasirali kupnino (okrog 1.5 milijarde evrov) in da morda ne bi bilo treba sanirati njene luknje. Tako pa nismo dobili kupnine, morali pa smo sanirati njeno luknjo. Torej smo se dvakratno nasankali.

Kakokorkoli, kolo naklonjenosti privatizaciji se je danes obrnilo proti njej. V večini držav. In pomembno je, da na zadevo ne gledamo ideološko, pač pa vsak primer posebej. Zato sem pred tremi leti, ko je večina kolegov v splošni histeriji podpisovala izjavo o nujnosti privatizacije, napisal komentar, da sem za privatizacijo, vendar po pometi.

Sem absolutno za privatizacijo, vendar po pameti. V ozadju mora biti strategija, v katerih sektorjih je smiselno ohraniti kontrolni lastniški delež države zaradi zagotavljanja infrastrukturnih in drugih širših družbenih učinkov (dolgoročna stabilna oskrba z viri itd.).

Sem absolutno za privatizacijo bank. Jasno. Toda ne za vsako ceno. Nobene panike ne bo, če kakšna banka ne bo prodana že jutri, ampak ko bo cena primerna. Neumno je za bakšiš prodajati premoženje. Zato bi jaz osebno, če bi bil v vladi, s privatizacijo NKBM počakal kakšno leto, da se splošna situacija v evrskem območju in poslovanje banke izboljša, s čimer bodo tudi tržne cene bank v EU in tudi NKBM zrasle. Enako velja za NLB ter za združeno Abanko + Banko Celje.

Pri bankah mora biti cilj vlade najmanj povrniti nazaj nazaj vložek, ki smo ga davkoplačevalci plačali za njihovo sanacijo, ne pa prodajati za vsako ceno, dolgove pa pustiti davkoplačevalcem.

Pri prodajah lastniških deležev v ostalih podjetjih, ki bodo namenjeni prodaji, pa je nujno upoštevati maksimiranje cene in dolgoročne učinke. Prodati je treba takrat, ko bo cena glede na primerljive transakcije primerna in če bo kupec zagotovil sprejemljivo dolgoročno strategijo razvoja podjetja. Tudi Matjaž Gantar, ki že vsaj 7 let prodaja Adriatic Slovenico, je še vedno ni prodal, ker še vedno čaka na kupca s pravo ceno. Zakaj bi država ravnala drugače kot zasebni lastnik? Ne teče nam voda v grlo. Ob tem pa je neumno prodajati dobro podjetje špekulativnim kupcem, ki bi naredili “asset stripping” in ga prodali naprej po kosih. Tudi če ponudijo najvišjo ceno. Država mora zasledovati cilj, da bo to podjetje tudi vnaprej poslovalo stabilno in zagotavljalo delovna mesta.

In marsičesa ne bi prodal oziroma bi ohranil (večinski ali manjšinski) kontrolni delež. Denimo v infrastrukturi, energetiki in distribuciji, Luki Koper, Adrii Airways itd. Tudi pri Telekomu bi pred prodajo izločil infrastrukturni del oziroma od bodočega kupca izposloval zavezo ali pogodben odnos, da bo zagotavljal širokopasovni (fizični in mobilni) dostop tudi prebivalcem v odročnih regijah, ki “komercialno niso zanimivi”.

Vse to mora biti stvar strateške presoje in demokratične odločitve v parlamentu.

Pri privatizaciji ne smemo podleči ideologiji, ne levi ne desni, ampak slediti zdravi pameti in kalkulatorju.

One response

  1. V idealnih tržnih razmerah je kvaliteta upravljanja družb odvisna od kvalitete upravljalske ekipe, uprave in nadzornega sveta in ne od lastnine – državne ali privatne. Dobre in slabe primere poznamo na obeh straneh. Zato tudi sam ne navijam za nobeno stran, pač pa sem pri tem pristaš zdrave pameti. Vendar mi ta zdrava pamet in večdesetletne izkušnje pravita, da v realnem poslovnem življenju idealnih razmer ni. Še posebno v zadnjih deset do petnajst let prevladuje v poslovnem svetu tendenca oblikovanja velikih mednarodnih korporacij, ki si ustvarjajo monopolni položaj in tako s svojo močjo izkrivljajo konkurenco tako daleč, da si podrejajo celo politična vodstva držav. Le tako si lahko razlagamo obstoj davčnih oaz (Luksemburg) in razširjenega davčnega izogibanja vsem na očeh, še zakonodaja ni več ovira (glej afero z izpuhi pri VW).

    V takih oligopolnih razmerah na mednarodnih tržiščih se morajo znajti naši izvozniki, ki so po pravilu majhni igralci. In ker smo kot država v ekonomskem smislu odvisni od naših izvoznikov, bi jim morali nuditi vso možno pomoč in zaščito, da preživijo in uspevajo v neenaki bitki z mednarodnimi monopoli. To pa pomeni, da se mora naša država in njeno vodstvo aktivno ukvarjati z mednarodnimi poslovnimi zadevami, kot je zaščita državnih bank (in drugega državnega pa tudi privatnega premoženja) pred posiljeno privatizacijo s strani raznih plenilskih skladov, tudi zaščita Mercatorja pred kaosom, ki grozi z razpadom Agrokorja spada v to kategorijo. Konec koncev delajo tako tudi druge vlade, samo poglejmo si malo naokrog. Celo vsemogočna Nemčija pripravlja zaščitno zakonodajo za svojo visoko tehnološko industrijo, da je ne bi pokupili Kitajci. Da o Trumpovi “America first” ne govorimo.
    To sicer ne pomeni, da bi v Sloveniji morali vse podržaviti, ampak najmanj to, da se vlada dobro spozna na gospodarske zadeve in da nima predsodkov, da takrat, ko je treba, tudi posreduje na tržišču z namenom zaščite naših ekonomskih interesov. Za kaj takega pa mora imeti najprej znanje, ki ga ima premalo, pa tudi ustrezna orodja – beri kapital. Močna državna banka in močan demografski sklad bi pri tem lahko bila v veliko pomoč.

    Zavedam se, da je to precej neortodoksno razmišljanje in da bo vzbudilo kritike tržnih čistunov, vendar poglejte naokrog kaj se dogaja. Kdo si je še pred kratkim mislil, da bomo postavljali na mejo bodečo žico?

%d bloggers like this: