Zakaj nisem podpisal peticije o privatizaciji

Dobil sem dve prijazni povabili naj podpišem peticijo – eno od levičarjev, drugo od desničarjev. Vendar sem obe (prijazno) zavrnil. Prvič, ker peticij načeloma ne podpisujem (razen, kadar se jih sam spomnim, kar pa je redko). In drugič, ker seveda podpiram privatizacijo. Vendar po pameti. In mislim, da so vsi skupaj, tako levičarji (Proti) kot desničarji (Za), iz tega po nepotrebnem naredili dramo. Novo verzijo drame o partizanih in domobrancih. Kot da bo (spet) konec sveta.

O privatizaciji sem pisal, ko so se drugi še igrali v peskovniku in o učinkih neposrednih tujih investicij (NTI) objavil najmanj 10 znanstvenih člankov. Moja dva mednarodno najbolj citirana članka sta na temo učinkov NTI. Privatizacija (po formuli 25XY+1 delnica), davčna reforma in trg dela so bili jedro reformnega paketa iz leta 2005. Zaradi (ne)privatizacije NLB sem konec koncev leta 2006 odstopil kot minister, ker je Boštjan Jazbec v ozadju prepričal Andreja Bajuka in Janeza Janšo naj ne prodata NLB.

Sem absolutno za privatizacijo, vendar po pameti. V ozadju mora biti strategija, v katerih sektorjih je smiselno ohraniti kontrolni lastniški delež države zaradi zagotavljanja infrastrukturnih in drugih širših družbenih učinkov (dolgoročna stabilna oskrba z viri itd.).

Sem absolutno za privatizacijo bank. Jasno. Toda ne za vsako ceno. Nobene panike ne bo, če kakšna banka ne bo prodana že jutri, ampak ko bo cena primerna. Neumno je za bakšiš prodajati premoženje. Zato bi jaz osebno, če bi bil v vladi, s privatizacijo NKBM počakal kakšno leto, da se splošna situacija v evrskem območju in poslovanje banke izboljša, s čimer bodo tudi tržne cene bank v EU in tudi NKBM zrasle. Enako velja za NLB ter za združeno Abanko + Banko Celje.

Pri bankah mora biti cilj vlade najmanj povrniti nazaj nazaj vložek, ki smo ga davkoplačevalci plačali za njihovo sanacijo, ne pa prodajati za vsako ceno, dolgove pa pustiti davkoplačevalcem.

Pri prodajah lastniških deležev v ostalih podjetjih, ki bodo namenjeni prodaji, pa je nujno upoštevati maksimiranje cene in dolgoročne učinke. Prodati je treba takrat, ko bo cena glede na primerljive transakcije primerna in če bo kupec zagotovil sprejemljivo dolgoročno strategijo razvoja podjetja. Tudi Matjaž Gantar, ki že vsaj 7 let prodaja Adriatic Slovenico, je še vedno ni prodal, ker še vedno čaka na kupca s pravo ceno. Zakaj bi država ravnala drugače kot zasebni lastnik? Ne teče nam voda v grlo. Ob tem pa je neumno prodajati dobro podjetje špekulativnim kupcem, ki bi naredili “asset stripping” in ga prodali naprej po kosih. Tudi če ponudijo najvišjo ceno. Država mora zasledovati cilj, da bo to podjetje tudi vnaprej poslovalo stabilno in zagotavljalo delovna mesta.

In marsičesa ne bi prodal oziroma bi ohranil (večinski ali manjšinski) kontrolni delež. Denimo v infrastrukturi, energetiki in distribuciji, Luki Koper, Adrii Airways itd. Tudi pri Telekomu bi pred prodajo izločil infrastrukturni del oziroma od bodočega kupca izposloval zavezo ali pogodben odnos, da bo zagotavljal širokopasovni (fizični in mobilni) dostop tudi prebivalcem v odročnih regijah, ki “komercialno niso zanimivi”.

Vse to mora biti stvar strateške presoje in demokratične odločitve v parlamentu.

Pri privatizaciji ne smemo podleči ideologiji, ne levi ne desni, ampak slediti zdravi pameti in kalkulatorju.

 

8 responses

  1. “Tudi pri Telekomu bi pred prodajo izločil infrastrukturni del oziroma od bodočega kupca izposloval zavezo ali pogodben odnos, da bo zagotavljal širokopasovni (fizični in mobilni) dostop tudi prebivalcem v odročnih regijah, ki “komercialno niso zanimivi”.”

    Jože, žal to ne gre v praksi. To je čisto teoretično fantaziranje, ki se ga v praksi ne da operacionalizirati. Edino orodje, ki državi omogoča, da lahko kontrolira (zadosten) obseg investicij v nacionalno telekomunikacijsko infrastrukturo, je večinsko lastništvo nacionalnega operaterja. Vse drugo je wishful thinking. Švicarji, ki so sicer eden od najbolj liberalnih narodov Evrope, so to zelo dobro vedeli, ko so zavrnili privatizacijo Swisscoma.

  2. Predlog, da bi komunikacijsko infrastrukturo izločili in nacionalizirali, je težko izvedljiv in škodljiv. Posebne zaveze o zagotavljanju dostopa le določenim prebivalcem pa so v nasprotju z evropsko zakonodajo o državnih pomočeh.
    @markogolob Švicarska konfederacija je leta 2013 svoj delež v Swisscomu zmanjšala s 56,8 na 51,2 odstotka. Slovenija ostaja na 72,38 odstotka, od tega 62,54 odstotka neposredno in 9,84 odstotka prek SDH in KAD, ki sta v popolni lasti države, ter še 3,55 odstotka posredno. To ni primerljivo.

    • Kakšna pa je razlika med 56,8% in 51,2%? Nobena. V bistvu tudi med 72,38% in 62,54% ni nobene. S tem, da je delež KAD v lasti prebivalstva (upokojencev ) in ne države. Zaradi mene tudi, če ga KAD in SOd prodajo, samo, da država zadrži kontrolni paket (nad 50%). Zakaj mora zadržati država kontrolni paket? Ker je to edina garancija, da se bo večina denarnega toka, ki je v tej industriji nadpovprečno velik, nameni za nadalnji razvoj infrastrukturnega omrežja in za zagotavljanje sprejemljivega cenovnega nivoja telekomunikacijskih storitev. Ker sta maksimiranje lokalnega optimuma (Telekom) ali pa nacionalnega (država) dve različne stvari. V majhni državi kot je Slovenija je neprimerno lažje, učinkoviteje, ceneje in bolje zagotavljat nacionalni optimum skozi lastništvo nacionalnega operaterja kot skozi državno regulativo. Trg je enostavno premajhen, pa še dodatno državno birokracijo redimo na ta račun.

      Se pa popolnoma strinjam, da se da (in mora) na področju stroškovne učinkovitosti Tekekoma narediti bistveno več. Da to znamo, je Telekom pokazal na primeri hčerinskih družb v tujini, poguma, da bi to naredili še doma, je pa zmanjkalo. Vendar slednje ni vprašanje lastnine, temveč kvalitete predvsem NS in posledično uprave. Ter vizije in kvalitete razvojne strategije države.

      Ker , če dvignemo roke od tega, da kot država ne moremo upravljati enega podjetja, potem si tudi države ne zaslužimo.

  3. Hvala za linke, tako je treba, z analizami!

    Jaz jih sicer ne morem takoj preučiti in primerjati situacijo s položajem v Sloveniji in se nato odločiti, katera rešitev je za nas glede na pričakovane rezultate najbolj primerna. Pa jih bom! Politiki pa se temu žal izogibajo. Smatram, da ste jih vi preučili in se odločili, da je predlog, da bi komunikacijsko infrastrukturo izločili dober in koristen.

    Vendar, kakor razumem, so Italijani začeli z administrativnim ločevanjem že leta 2002, a ga še zdaj niso dokončali. V praksi ločitev v Evropi še ni nikjer narejena. Ker je (tudi) draga.

    Država ne more sedaj kar ukazati TS, naj se infrastruktura loči, TS je zasebno podjetje. Regulator pa lahko to ukaže samo, če se dela škoda.
    Kakor sem slišal, je v Novi Zelandiji in Avstraliji cel kaos. Cena izgradnje omrežja je bila pod državnim podjetjem 10x višja. To se mi zdi pomembno, ampak v poročilih, ki ste jih navedli, ni tako jasno predstavljeno.

    Nemogoče je upravljati razvoj telekomunikacij z nekimi državnimi ukrepi. Država pa svoje politike ne more udejaniti preko lastniškega deleža v gospodarske družbe, temveč z regulativo, regulacijo in financiranjem nerazvitih področij.

    Zame pri TS ni več vprašanja, ali prodati in kdaj prodati, ampak koliko in komu prodati takoj. Torej vsekakor za čimprejšnjo privatizacijo. Lahko pa tudi postopno seveda. In seveda z vzporednim takojšnjim enormnim povečanjem kvalitete dela regulative (AKOS). To pa je mnogo bolj pereče vprašanje z bolj dolgoročnimi posledicami, kot prodaja.

    • Hvala obema za komentar in linke. Upam, da se bo debata o tem premaknila iz polja ideologije na strategijo razvoja telekomunikacij v Sloveniji in potem v tej zvezi na cost/benefit posameznih variant. Najprej moramo sploh definirati kaj hočemo na področju razvoja telekomunikacij, potem bi šele morali razpraljati o tem kakšna orodja in organizacijske (lastniške) oblike za to rabimo.

      Če mi nekdo dokaže, (glede na sprejete cilje razvoja telekomunikacij v Sloveniji – ki jih pravzaprav ni; vsaj nam na AUKN jih ni nihče dal, kljub zakonski obvezi), da te cilje lažje, ceneje (na dolgi rok seveda) dosegamo, potem nimam problema s privatnim lastništvom.

  4. “The 2001 Recommendation asks Member countries to consider imposing structural separation after a positive outcome of the balancing exercise. Structural separation should be implemented only when it is beneficial to do so, bringing substantial benefits to consumers and the wider economy.”

    Zgornji zaključek OECD poročila (iz linka, ki ga je pripel Jože) lepo kaže, kaj je problem pri nas. Preden pridemo v državi do odločitve bi morali opraviti (“balancing exercise”), tj. temeljito analizo, kjer bi sodelovali ljudje iz državne uprave , regulatorjev, industrije in akademiki. Za vsak primer posebej. Pri nas, govorim iz lastne izkušnje iz AUKN, take analize sploh ni. Večinoma se dela brez jasnih načrtov, brez strategije, ad hoc in brez ustreznih analiz. In ker tega ne naredimo se zapletamo okoli enih in istih vprašanj ob vsakem posameznem primeru regulacije ali privatizacije državnega podjetja.

    • Ob tem velja opozoriti, da je dobršni del infrastrukture Telekoma Slovenije uvrščen v tako imenovano kritično infrastrukturo. Vlada bi morala nujno pripraviti študijo vpliva prodaje na nacionalno varnost. Pri tem ne gre zgolj za varovanje podatkov temveč tudi za nadaljnjo zagotavljanje zanesljivosti delovanja omrežja tudi ob velikih naravnih in drugih nesrečah. Izkušnje iz Makedonije, Hrvaške, Črne gore, … kažejo na občutno zmanjšanje zanesljivosti, kar je posledica premajhnih vlaganj in neopravičenega varčevanja pri kakovosti opreme tujega lastnika, Nemškega Telekoma.

      Prodaja Telekoma Slovenije brez jasnih zavez kupcu in zadržanja možnosti odločanja pri strateških odločitvah, je skrajno neodgovorna in dolgoročno škodljiva. Ob tem se Vlada ne more izgovarjati, da tega problema ne pozna.

%d bloggers like this: