Aleš Ahčan

V zadnjem času sem deležen veliko vprašanj o tem, kaj se bo dogajalo s “švicarjem“, rubljem, obrestnimi merami, kaj bo s cenami nafte, bakra, zlata, državnimi obveznicami…. Na splošno sicer rad pomagam, ker pa menim, da dana vprašanja targetirajo simptome in ne bolezni, menim, da ni odveč, da svoje mnenje predstavim v kolumni. Morda bo dana kolumna pripomogla tudi pri odgovoru na vprašanje, ali je naloga menedžmenta, da ugiba kam bo šla obrestna mera, “švicar” ali rubelj, ali pa je naloga menedžmenta, da minimizira finančna, surovinska in ostala tveganja, svoje znanje pa usmeri na poslovni model in rast podjetja.

Kar se ne da napovedati, ne ščitimo

Pred časom sem imel možnost govoriti z enim bolj uspešnih slovenskih podjetnikov, ki mi je svoje mnenje o tveganjih povzel nekako takole: »kaj se bo zgodilo, nobeden ne ve, zato nima smisla plačevati bankam zavarovanj, ker se na dolgi rok vse izravna, eno leto gre gor, drugo dol«. Kljub spoštovanju, ki ga imam do tistih, ki uspejo v realnem sektorju, velja opozoriti na logično napako danega razmišljanja. Prvič, podjetja nimajo neomejeno likvidnosti in solventnosti, da preživijo nihanja v poslovnem izidu, ki so posledica volatilnosti na finančnih in surovinskih trgih. V povprečju je tudi letna dnevna temperature prijetnih 10-15 stopinj, pa vseeno celo leto ne hodimo naokrog v puloverju. Kratkoročna nihanja nas lahko uničijo prej preden doživimo ugodje povprečja/normale.

Drugič, da se zaščitimo pred posledicami ekstremnih dogodkov, ne potrebujemo vedeti, kdaj in v kakšnem obsegu se nek esktremni dogodek lahko pripeti. Zadosti je, da znamo oceniti, kakšne so finančne posledice nastanka ekstremnega dogodka. Če npr. ocenimo, da nam skok cene nafte za 20% likvidnostno ogrozi poslovanje podjetja, ne bomo razmišljali o verjetnosti nastanka takega scenarija, temveč bomo z enim od finančnih instrumentov zavarovali finančno stanje podjetja v primeru nastanka takega dogodka. Analogija v realnem svetu je zavarovanje požara in potresa, kljub temu da ne znamo oceniti verjetnosti nastanka dogodka in ne vemo, kdaj se bodo dani dogodki pripetili, če sploh, vendar kljub temu množično sklepamo zavarovanje pred tema dvema vrstama tveganj. Preprosto so posledice danih tveganj na naše premoženje tako visoke, da stvari ne prepuščamo naključju in se zaščitimo pred finančnimi posledicami danih dogodkov. In to kljub temu, da jih ne znamo predvideti.

Kako pa je z upravljanjem s tveganji v tujini?

Pred časom sem imel krajšo debato s predstavnikoma dveh tujih bank, ki delujeta na področju prodaje izvedenih finančnih instrumentov podjetjem. Škoda, da nisem snemal, saj verjetno marsikdo ne bi verjel, vendar že za mejo na Koroškem 95% majhnih in srednjih podjetij uporablja enostavne opcije in terminske pogodbe z namenom izravnave finančnih in surovinskih tveganj. Seveda je neposredna korist za podjetja manjša volatilnost prihodkov in stroškov, kar vodi v večjo stabilnost poslovanja in večjo verjetnost preživetja podjetja. V Sloveniji je takih podjetij, če vključimo tudi velika podjetja, po moji oceni manj kot 1%. Morda vemo več kot Avstrijci in ostali zahodnoevropejci, morda pa se nam finančno neznanje vrača v obliki nižjih plač in več propadlih podjetjih.

Zakaj naj bi to sploh skrbelo davkoplačevalce?

Kaj bi si mislili o vozniku, ki bi se vozil po cesti s prevezo čez eno oko? Bi mu zaupali otroke, bi investirali v njegov avto? Čemu ta primer? Dana analogija namreč v veliki meri odraža stanje v večini naših podjetij. Osnova večine odločitev (vsaj finančnih) v življenju temelji na razmerju med tveganjem in donosom. Če se torej pri poslovanju odločamo le na podlagi predvidenega razvoja dogodkov in ne upoštevamo tveganj, je podobno kot bi vozili le z enim odprtim očesom. V večini primerov bomo sicer srečno prevozili križišče, vsake toliko časa pa lahko pričakujemo totalko z leve ali desne.

Podobno nas mora kot državljane skrbeti tudi, ko poslušamo o strategiji povečanja donosa na državno premoženje, brez upoštevanja, kaj se bo zgodilo s tveganjem omenjenih podjetij. Če se donos poveča ob enakem tveganju, potem je dan cilj dober, če pa je povečanje donosa v državni strategiji povezano z nadpovprečnim povečanjem tveganja, pa smo si naredili medvedjo uslugo.

In kako naprej: Več volatilnosti na trgih je nova realnost

Kdor misli, da je hiter porast CHF ali nenadno padanje rublja posledica neverjetnega sosledja dogodkov in se bodo stvari vrnile v normalo, se po mojem mnenju moti.

Pretekla dinamika na valutnih trgih po mojem prepričanju ni naključna, pač pa je posledica širšega makroekonomskega neravnovesja in prevelike zadolženosti držav, gospodinjstev in podjetij. Sistem kot tak ni robusten in le vprašanje časa je, kdaj bo majhna perturbacija na enem od trgov ali v kateri od držav povzročila metuljev učinek. Kot posledico lahko pričakujemo pogostejše ekstremne dogodke, ki ne bodo omejeni le na valutne trge.

Podjetja, ki bodo razumela dano sporočilo in v katerih bodo bolje upravljali s tveganji, bodo z večjo verjetnostjo preživela. Ostala, ki bodo tveganja podcenjevala ali z njimi ne bodo upravljala, bodo kot enooki vozniki.

Iz vsega povedanega sledi, da je ključno, da v teh turbulentnih časih, ki bodo še kar nekaj časa stalnica poslovanja, odgovorni v podjetjih preverijo izpostavljenost do ključnih faktorjev: kot npr. surovine, valute, obrestne mere, kreditno tveganje, idr. in da vzpostavijo ustrezen sistem zaščite. Pri odločitvi naj preverijo cene in pogoje ščitenja, tako na terminskem kot na opcijskem trgu, in odločitve pretehtajo iz vidika stroška zavarovanja, zmanjševanja izpostavljenosti oziroma vpliva na kapital in poslovni izid.

Danes ni več gotovosti in najboljša politika je preventiva. Tako podjetje kot posameznik se ne smeta znajti v situaciji, da špekulirata nezaščitena in da je potem njuno preživetje odvisno zgolj od tega, »kaj bo bog dal«.