Saga bančne sanacije

Drago Babič

Sanacija slovenskih državnih bank ni zaključena, v zadnjem času se je pričel postopek prodaje Abanke, o odložitvi prodaje NLB potekajo pogajanja med slovensko vlado in Brusljem, prodaja slabih terjatev saniranih bank preko DUTB ali neposredno se nadaljuje. Dosedanji izkupiček prodaj v primerjavi s stroški sanacije je skromen, davkoplačevalcem obeta povratek le okoli tretjine vloženih sredstev, dobičke pri tem pobirajo razni finančni špekulanti iz davčnih oaz, zato nekateri upravičeno imenujejo to sanacijo »rop stoletja«.

Pred preiskovalno komisijo DZ o ugotavljanju politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij pri zlorabah v slovenskem bančnem sistemu se vrstijo zaslišanja glavnih akterjev te zgodbe, ki pa še vedno ni razčiščena, tako da se bo v bližnji prihodnosti prelilo še kar nekaj črnila na to temo.

Vsa problematika je večplastna. Da bi jo bolje razumeli, predvsem pa reševali s čim manj izgube in duševne bolečine, jo poglejmo z več časovnih vidikov.

Zgodovinski vidik

Osnovni vzrok za izgube v bančnem sistemu je najprej pretirano investiranje in divja privatizacija s pomočjo tujih kreditov, ki je potekala pod Janševo vlado v letih 2006 do 2008, po sprejetju Slovenije v elitni evropski klub držav z evrom kot valuto. Razmere je zaostrila še uvožena finančna kriza, ko se je izkazalo, da novodobni slovenski tajkuni niso dorasli situaciji in so privatizirane družbe pod težo bančnih kreditov ena za drugo omagale.

Situacije ni razrešila naslednja, Pahorjeva vlada, ki bi z odločno akcijo, podobno kot so naredili Američani z Wall Streetom in avtomobilskimi proizvajalci že leta 2008-2009, lahko škodo omejila. Obratno, k tekočim finančnim problemom je dodala še TEŠ6 in delni prevzem grškega dolga in pri prvem resnem poizkusu izvajanja strukturnih reform na referendumu pogorela.

Nasledila jo je druga Janševa vlada, ki je pod takrat modernim evropskim diktatom politike varčevanja zategnila pas tudi doma in tako z vrnitvijo nazaj v recesijo dokončno potopila slovenske banke ter zaradi nepriljubljenosti svojih ukrepov predčasno končala svoj mandat. Je pa začela s pripravo sistemskih ukrepov za sanacijo bank prek t.i. slabe banke (DUTB).

Nasledila jo je vlada Alenke Bratušek, ki je nadaljevala delo Janševe vlade in pod grožnjo trojke ter po diktatu EK in odločilni vlogi Banke Slovenije oblikovala scenarij sanacije slovenskih državnih bank, kot ga doživljamo še danes in ki nam bo, kot izgleda, pobral še kaki dve milijardi davkoplačevalskega denarja.

Zadnja vlada Mira Cerarja sicer ni neposredno odgovorna za dogajanje na tem področju, razen da z nadaljevanjem razprodaje slovenskega premoženja preko SDH in DUTB potencialno škodo take bančne sanacije spreminja v dejansko. V plus ji lahko štejemo le zaustavitev prodaje NLB, pa še ta ni dokončna.

Vsa ta kolobocija je povzročila ogromno škodo Sloveniji, tako neposredno kot posredno preko izgube potencialnega BDP, ki se po ocenah strokovnjakov giblje med 10 milijardami, kot je izračunal prof. Jože Mencinger, okrog 30 do 36 milijard po oceni g. Kordeža in moje malenkosti, do 88 milijard evrov, kot ocenjuje dr. Egon Zakrajšek. In dokler vsi odgovorni za to polomijo, to je vodilni oblastniki od 2004 dalje, ne bodo politično končali na smetišču zgodovine, razčiščevanja ne bo. Že dobro znane delitve na domobrance in partizane se bodo samo razširile še na to, kdo je kriv za tako bančno luknjo in njeno sanacijo.

Sedanji vidik

Kar nam sedaj preostane, je, da škodo, nastalo v preteklosti, pragmatično omilimo. Preostalo državno premoženje, ki nam s hitro prodajo ne bi povrnilo stroške sanacije bank, raje zaenkrat obdržimo in ga poizkušamo čim bolj usposobiti za normalno dobičkonosno poslovanje. To zajema državni banki NLB in A banko, delno Gorenjsko banko ter preostalo premoženje DUTB, ki zajema (poleg 200 mio nepremičnin) od še živega premoženja precej turizma (Sava in Istrabenz) in nekaj problematičnih proizvodnih družb (Mariborska livarna, Alpina, Litostroj, Unior, Farme Ihan, itd.). Za kaj takega pa bo treba spremeniti način delovanja DUTB in delno SDH, ki naj bi se preobrazila iz samopostrežnega avtomata za razprodajo državnega premoženja v njihovega vsebinskega sanatorja.

Problema bosta dva. Najprej se morata DUTB in SDH kadrovsko usposobiti za kaj takega (kar jim po njihovih besedah zaenkrat z razpisi slabo uspeva), drug problem pa je dogovor z EK, ki še naprej trmasto vztraja pri hitri prodaji bank, ki so bile deležne državne pomoči. V kolikor bo EK vztrajala pri taki prodaji državnih bank, da si stroškov sanacije ne bomo povrnili in bo prisilno prodala del NLB, kot grozi, jo bo treba v imenu slovenskih davkoplačevalcev tožiti za nastalo škodo. Pa naj enkrat kaj plača, ne da prek neracionalne bančne sanacije samo troši naš denar.

Vidik bodočnosti

Bodoča usoda naše države, tudi suverenost, bo odvisna predvsem od naše ekonomske moči. Ustvarjalci te moči so naši izvozniki, ki v mednarodni konkurenci uspejo povečevati prodajo in tako ustvarjajo podlago za nadpovprečno rast BDP (v EU), ki nam zagotavlja približevanje razvitim in blagostanje naših državljanov na dolgi rok. Vendar taka uspešnost ni sama po sebi razumljiva in zagotovljena. Iz dneva v dan lahko opazujemo, kako neusmiljena je bitka za tržne deleže in kako se veliki poslužujejo tudi umazanih trikov, da dosežejo prevlado. Samo spomnimo se Grčije, pred leti naše bančne sanacije, sedaj se podobno dogaja na Hrvaškem z Agrokorjem. Da ne govorimo o davčnem utajevanju, ki je pri velikih korporacijah (Apple, Amazon, Google, razni skladi, pred kratkim še VW) prej norma kot izjema. Tako utajeni kapital iz davčnih oaz se potem pojavlja kot špekulantski igralec v raznih »sanacijah«. V EU in pri nas bi morali prepovedati kakršnokoli poslovanje in kupovanje družb takim špekulantom iz davčnih oaz, ne pa da jim s prodajo svojih družb (skladi Apollo, York) še pomagamo pri pranju davčno utajenega premoženja. Nadalje, favoriziranje svojih firm in gospodarstva se je razpaslo tudi pri velikih državah, glej Trumpov slogan »America first«, celo Nemčija pripravlja zaščitno zakonodajo, ki bi preprečila prodajo visokotehnoloških podjetij Kitajcem.

Ker smo mi in naši izvozniki majhni igralci na svetovnem trgu in tako še bolj občutljivi za nepošteno bitko s konkurenco, bi morala država aktivno podpirati in ščititi naše izvoznike. To pomeni, da se mora vlada dobro spoznati na gospodarske zadeve (kar ob prevladi pravnikov v politiki ni čutiti) in da nima predsodkov, da (takrat, ko je treba) tudi posreduje na trgih z namenom zaščite naših ekonomskih interesov. Kot sedaj v primeru Mercatorja ali prodaje bank po bagatelni ceni. Za kaj takega pa mora imeti najprej znanje, ki ga ima očitno premalo, in ustrezna orodja, predvsem kapital. Močna državna banka in močan Demografski rezervni sklad bi pri tem lahko bila v veliko pomoč. Ni samo bodeča žica primerno orodje, s katerim naj bi se obranili pred tujimi plenilskimi hordami. Še boljši je lastni denar.

%d bloggers like this: