Revolucioniranje ekonomije: Homo altruistic namesto homo economicusa?

Ricardo Hausmann je napisal lep komentar v Project Syndicate o zadnjih dogajanjih v ekonomiji, kjer se vedenjska ekonomija po zadnjih Nobelovih nagradah vse bolj sliši. Čeprav ne nujno tudi integrira v mainstream ekonomijo. Ključno je, da vedenjska ekonomija z raziskovanjem psihološke motivacije posameznikov ustvarja vse večji dvom v koncept homo economicusa, kot sebičnega bitja, ki mehansko in enoznačno maksimira svoje osebne koristi na podlagi danih omejitev v okolju. Če ste brali knjigi Freakonomics in Superfreakonomics, ste lahko na podlagi eksperimenta v izraelskem vrtcu glede plačevanja kazni za zamujanje staršev ali na podlagi ultimatum eksperimenta ugotovili, da se posamezniki ne odzivajo povsem enoznačno na ekonomske dileme. Psihološke raziskave in eksperimenti v zadnjih desetlejih so pokazali, da posamezniki pri svojem odločanju ne upoštevajo zgolj sebičnega interesa in hladne kalkulacije koristi in stroškov, ampak tudi moralne aspekte. Ne zasledujejo samo, kar se jim ekonomsko najbolj splača v danem ternutku, pač pa sledijo svojemu moralnemu imperativu oziroma temu, “kar je prav” v danem trenutku.

Kar se mene tiče, to ni neka posebna revolucija, saj se mi kot pripadniku te skupnosti zdi to povsem samoumevno. Razen nekaj “egoističnih idiotov”, ki jim kalkulacija nese zgolj do konca nosu, je horizont velike večine posameznikov precej daljši. Pri tem pa številnih stvari ne naredijo na nek določen način zgolj zato, ker bi se jim to dolgoročno bolj “splačalo” (na katerikoli materialni ali nematerialni način), pač pa, ker jim tako veleva njihov osebni moralni kompas in vrednote okolja, v katerem živijo.

Toda ne glede na to, da je meni in večini ekonomistov to zgornje povsem jasno, pa je vprašanje ali je to mogoče tudi vgraditi v mainstream ekonomsko teorijo. Sodobna ekonomika namreč temelji na zelo preprostih enoznačnih oziroma linearnih evklidskih povezavah – denimo, da dve točki v prostoru lahko povezuje zgolj ena premica. To ekonomiji omogoča izgradnjo traktabilnih ekonomskih modelov z enoznačnimi, unikatnimi rešitvami. Malce “šokirate sistem”, pa vas sebično zasledovanje lastnih materialnih koristi posameznikov v tem modelu po nekaj iteracijah spet pripelje do enoznačnega splošnega ravnotežja”, ki je seveda optimalno.

Toda kakor hitro zavržete predpostavko linearnosti, ugotovite, da dve točki v 3-dimenzionalnem prostoru lahko povezuje neskončno mnogo ukrivljenih linij. Drugače rečeno, če se v ekonomiji odpovemo predpostavki sebičnega homo economicusa, ki vedno izbere denarno najbolj ugodno opcijo zase, in omogočimo, da se posamezniki odločajo na podlagi osebnih moralnih imperativov in družbenih norm, dobimo neskončno mnogo možnih rešitev nekega problema. Namesto enoznačnega, unikatnega “splošnega ravnotežja” dobimo mnoštvo možnih multiplih ravnotežij. V dani situaciji ni možen samo en izid, pač pa se lahko zgodi karkoli.

Razumete, kam ciljam? Če ekonomija zavrže predpostavko linearnosti in sebičnosti, izgubi možnost napovedovanja prihodnosti. Saj ne, da bi bila pri tem uspešna, vendar se dela, da je eksaktna in da so zato napovedi tudi na eno decimalko natančno plavzibilni. Če iz ekonomije brcnemo homo economicusa in vpeljemo predpostavko posameznika v razponu med homo economicusom in homo altruisticom, lahko naše napovedi namesto kot točkovne napovedi predstavimo le v obliki zelo širokega intervala možnih izidov. Težko kaj napovemo. Iz tega vidika sem skeptičen do sklepa Hausmanna, da naj bi ta revolucija v ekonomiji omogočila oblikovanje strategij, ki upoštevajo naše večje nagnjenje do našega “boljšega jaza” in da bi ekonomija zato postala bolj realistična. Saj bi, ampak kako prepričati matematične algoritme v modelih naj pri odločevalskih procesih upoštevajo tudi čustva in moralne imperative?

%d bloggers like this: